Prvi teden v septembru smo bile s ''sestričnama''
na morju. Vedela sem, da bo vrnitev na delo naporna, ker smo pripravljali
največji dogodek v zgodovinici našega programa. In res – že prvi dan sem dobila
konkreten seznam opravil. Vse do konca meseca je bil tempo dela hitrejši,
ukvarjali smo se z mnogimi novimi/neznanimi zadevami, s časom nam pri mnogih
manjših korakih šlo za nohte. Ampak smo napredovali, odstranjevali ovire in se
bližali cilju.
Dan pred dogodkom je bil podoben kot vsi ostali od
morja naprej. Ni izstopal po napornosti, ampak izčrpanost in utrujenost sta se vse
te dni nabirali nekje v ozadju… Ko sem zaključila z delom, sem začela iskati
ključe od avta. V nahrbtniku jih ni bilo… Izklopila sem alarm in odklenila
vrata pisarne ter jih začela iskat znotraj. Vso to iskanje je trajalo okrog 10
minut, nakar sem stopila iz pisarne in sodelavki rekla: ''Kaj si te tak
nesramna, da mi ne poveš, da danes nisem prišla z avtom?''—
Glavo sem imela prepolno od misli povezanih z
delom in sem enostavno pozabila, da sem tokrat za spremembo prišla z avtobusom
in sem se čisto avtomatično lotila standardnega procesa iskanja ključev
avtomobila…
Sodelavka me je potem zapeljala do njenega doma od
koder sem se odpravila na avtobusno postajo. Mislila sem, da bom tako
privarčevala na denarju in morda še ujela avtobus, ki pelje v naš kraj. Ko sem
prišla na postajo – presenečenje – ni voznega reda. Kličem mamo, da bi pogledala
na internet – ni je v hiši; oglasi se ata, ki ne obvlada iskanja. Pravi, da bo
mami nesel telefon, da jo pokličem v primeru da grem na avtobus, ki pelje skozi
sosednji kraj. Čakanje se vedno bolj vleče, zato poskušam pogledati na vozni
red preko telefona – in porabim ves denar na telefonu… Postajam vse bolj
utrujena, izčrpana, naveličana…. Po 45ih minutah čakanja se končno pripelje
avtobus. Usedem se na sedež in solze se mi samo ulijejo…
Stopim iz avtobusa in grem na bankomat po listek
za napolnit telefon z denarjem. Med tem me kliče mama, telefon kar nekaj
prekinja, jezna vzamem listek in hočem odit – kar brez kreditne kartice… Zvok
bankomata in sovaščanka me opozorita na mojo nepazljivost.
Mama se pripelje na postajo in vpraša glede mojega
počutja. Odgovorim ji, da sem tako zdelana, da se lahko samo še zjočem in v
tistem trenutku se mi spet vlijejo solze.
Kako mi je uspelo zgradit pot do tega manjšega
zloma in kako to, da sem se sesula ravno dan pred dogodkom (in se do njega spet
pobrala)? Zakaj nisem delala čiščenja misli sproti?
In vse tiste ''nadležne'' misli o tem kako takšno
utrujenost vidijo zrelejši Destonijci – kot navaden miselni konstrukt in ne kot
realno fizično utrujenost… Spomnim se nekih intervjujev in vlogov o utrujenosti
in času za počitek; pa tega kako jih nisem hotela vzet resno… spomnim se
prisotnosti nekakšnega zamaskiranega odpora.
Zgleda, da je čas, da jih vzamem resno in jih dam
skozi še preden začnem s samo-odpuščanjem na zgornjo temo. Ob njihovi pomoči bo
moje samo-odpuščanje bolj specifično, posledično pa bo možnost da si podobno
situacijo ponovno skreiram toliko manjša.
Pa saj je že samo v tem videu povedano vse bistveno:
https://www.youtube.com/watch?v=moSsUE2uAJI
Samo-odpuščanje sledi v naslednjem blogu/blogih…
Ni komentarjev:
Objavite komentar