torek, 07. oktober 2014

Prevečnost v povezavi z delom / Samo-odpuščanje 1

Celoten izhodiščni blog
Odstavek iz izhodiščnega bloga, ki ga razširjam / predelujem v tem blogu:
''Prvi teden v septembru smo bile s ''sestričnama'' na morju. Vedela sem, da bo vrnitev na delo naporna, ker smo pripravljali največji dogodek v zgodovinici našega programa. In res – že prvi dan sem dobila konkreten seznam opravil. Vse do konca meseca je bil tempo dela hitrejši, ukvarjali smo se z mnogimi novimi/neznanimi zadevami, s časom nam pri mnogih manjših korakih šlo za nohte. Ampak smo napredovali, odstranjevali ovire in se bližali cilju.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dopust definirati in povezovati s sprostitvijo in ležernostjo ter ga kot takega soditi kot dobrega in hkrati delo(vne dni) povezovati in definirati z naporom in večjimi ali manjšimi konflikti ter ga kot takega soditi kot slabega.
Ko opazim, da obstajam v polarnosti dopust – dober : delo – slabo, se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da tako dopust kakor delo sama po sebi nista dobra/slaba, sproščujoča/konfliktna, ležerna/naporna, ampak sta predvsem takšna, kot si ju v danem trenutku dopustim dojemat in oblikovat. Zavedam se, da si ju lahko dopustim dojemat skozi prevzeta prepričanja, skozi čustva in občutke in na ta način še naprej stopnjujem polarnost v doživljanju obeh situacij ter si tako ustvarjam želje po nečem drugem (večnem dopustu) in povečujem notranji konflikt.
Zavezujem se k zmanjševanju miselnega ločevanja med dopustom in delom, med mano kot dopustnico + delavko. Zavezujem se, da se bom v prvi vrsti raje osredotočala na to kako obstajam in ne toliko na to kot kaj (delavka/dopustnica) obstajam. Zavezujem se, da bom delovala na način, ki podpira mene kot bitje + telo + zdrav razum – raje kot da se podpiram kot umsko-zavestni sistem na podlagi miselno-čustvenih polarnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje o tem, da je priprava določenega ''največjega dogodka do slej'' naporna že sama po sebi.
Ko opazim, da obstajam v avtomatiziranem prepričanju, da bo priprava specifičnega dogodka ''brez najmanjšega dvoma'' naporna - se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da s tem načinom razmišljanja in pričakovanja v bistvu v sproti dodajam napor tekom prehoda od ideje dogodka do realizacije dogodka in napor tako hkrati tudi realiziram v fizično stvarnost.
Zavezujem se k sprotnemu odpuščanju umskega potenciranja in pričakovanja napora ter z njim stresa in energije kot hrane za umsko-zavestni sistem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor do dolgega seznama opravil prvi dan po koncu dopusta in da sem osebi, ki mi ga je posredovala odpisala ''back to reality, oops there goes gravity'', v mislih pa jo sodila kot predrzno, nerealno in nesramno.
Ko opazim, da doživljam odpor zaradi dolgega seznama opravil in osebo ki mi ga je naložila sodim kot negativno/nerealno - se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem v tem primeru neizpodbitno odreagirala z mindfuckom, saj se je ob koncu delovnega dne izkazalo, da sem uspela postoriti večino opravil… Kljub reakciji pa se je iz situacije izcimilo nekaj praktičnega hehehe --> Ker sem bila prepričana, da je opravil preveč, da bi jih utegnila vse opraviti, sem se odločila, da bom v zmernem ritmu opravila enega za drugim (po prioritetni lestvici, ki sem si jo naredila kot prvo) in bom prišla kakor daleč pač bom. Na ta način sem blokirala možnost stresa in občutka prevečnosti ter si tako nenamerno pripravila ''ravno pot'' za akcijo.
Zavezujem se, da se bom ob naslednji podobni situaciji spomnila te prilike in takoj odstranila nepraktična in nepotrebna odpor in obsojanje, hkrati pa obdržala princip ''ravnanja poti''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je povsem normalno in sprejemljivo, da kot posledica dela s hitrejšim tempom in/ali kot posledica ukvarjanja z novimi/neznanimi zadevami in/ali kot posledica pomanjkanja časa nastopijo stres, občutki utrujenosti in izčrpanosti in potreba po krajši ali daljši prekinitvi dela.
Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da intenzivnejšemu delu nujno sledijo stres, izčrpanost, utrujenost, nuja po počitku – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da lahko stres, izčrpanost, utrujenost, nujo po počitku omejim na ta način, da spremenim svoj odnos do dela in sicer tako, da ne razmišljam o njem skozi strah zaradi količine, skozi strah pred novim in neznanim, skozi strah pred pomankanjem časa…
Zavezujem se, da bom se bom intenzivnejšega dela lotevala:
- Korak po korak po predhodno sestavljeni prioritetni lestvici – brez prehitevanja – saj se zavedam, da kadar obstajam v strahu, da bi mi zmanjkalo časa ali v strahu, da ne bom uspela dokončati vsega, posledično manifestiram napake in si tako dejansko povečujem čas potreben za izvedbo opravil.
- S sprotnim odstranjevanjem odpora do novega/neznanega s pomočjo samo-odpuščanja in s spreminjam perspektive v noviteta/neznano kot izziv / možnost za učenje, rast, razvoj, napredek. 



Ni komentarjev:

Objavite komentar