Prevečnost v povezavi z delom / Samo-odpuščanje 3

Celoten izhodiščni blog

Odstavki iz izhodiščnega bloga, ki jih razširjam / predelujem v tem blogu:

''Sodelavka me je potem zapeljala do njenega doma od koder sem se odpravila na avtobusno postajo. Mislila sem, da bom tako privarčevala na denarju in morda še ujela avtobus, ki pelje v naš kraj. Ko sem prišla na postajo – presenečenje – ni voznega reda. Kličem mamo, da bi pogledala na internet – ni je v hiši; oglasi se ata, ki ne obvlada iskanja. Pravi, da bo mami nesel telefon, da jo pokličem v primeru da grem na avtobus, ki pelje skozi sosednji kraj. Čakanje se vedno bolj vleče, zato poskušam pogledati na vozni red preko telefona – in porabim ves denar na telefonu… Postajam vse bolj utrujena, izčrpana, naveličana…. Po 45ih minutah čakanja se končno pripelje avtobus. Usedem se na sedež in solze se mi samo ulijejo…

Stopim iz avtobusa in grem na bankomat po listek za napolnit telefon z denarjem. Med tem me kliče mama, telefon kar nekaj prekinja, jezna vzamem listek in hočem odit – kar brez kreditne kartice… Zvok bankomata in sovaščanka me opozorita na mojo nepazljivost.

Mama se pripelje na postajo in vpraša glede mojega počutja. Odgovorim ji, da sem tako zdelana, da se lahko samo še zjočem in v tistem trenutku se mi spet vlijejo solze.''


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila čakanje na avtobus po ''že tako napornem dnevu'' povezovati in definirati s kaznijo in z negativnim.
Ko opazim, da čakanje definiram kot negativno in kot kazen – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem si s samo-obsojanjem zaradi izčrpanosti in zmedenosti začrtala pot samo-pomilovanja, zaradi česar sem čakanje dojemala kot dodaten napor in kot kazen.
Ne bo mi več potrebno čakati na avtobus v nevednosti kdaj pride in koliko časa še imam na voljo za porabit drugače kot v čakanju na avtobusni postaji – ker sem si fotografirala vozni red.
Zavezujem se, da se bom naslednjič ko bom po ''že tako napornem dnevu'' morala čakati (na karkoli že) stabilizirala v dihu, ustavila samo-pomilovanje in naredila plan kako najudobneje počakati.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila urediti naročniškega razmerja za telefon, čeprav bi bilo to zame že par mesecev bolj praktično kot uporaba kartic.
Ko opazim, da zavlačujem s potrebnimi aktivnostmi zaradi tega, ker imam na podobne situacije slabe spomine – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem z naročnino zavlačevala zaradi strahu pred slabo izbiro v množici ponudb in zaradi neprijetnih spominov vezanih na urejanje telefonskega naročniškega paketa za mater in očeta – kjer je bilo z vseh treh strani prisotno precej čustev: živčnost, nestrpnost, ne-sodelovanje, strah pred pomoto…
Zavezujem se, da si bom še ta teden s pomočjo stabilizacije z dihanjem uredila naročniško razmerje za telefon. V torek bo kul. Vnašam v koledar.
(Mh – telefonska naročnina pomeni, da si bom lahko olajšala marsikatero situacijo v kateri bom potrebovala informacije, ki se jih da pridobit na internetu.)



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stopnjevanje občutka utrujenosti, izčrpanosti, naveličanosti do te mere, da so me v trenutku sprostitve teh čustev zalile solze.
Ko opazim, da si dopuščam stopnjevanje čustev – ker sem tega navajena – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem imela možnost, da se v kateremkoli trenutku ustavim in se stabiliziram s pomočjo dihanja, vendar tega nisem naredila, ker se mi je zdelo doživljanje občutka utrujenosti, izčrpanosti, naveličanosti normalno in naravno.
Zavezujem se, da trenutkov v občutku utrujenosti, izčrpanosti, naveličanosti ne bom več definirala kot običajne / normalne / naravne, ampak si bom dala priložnost da jih povsem odstranim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepustit direkcijo občutku jeze, ki sem ga opravičevala s tem, da mi je ta dan šlo že čisto preveč stvari narobe in da sem zaradi vse pozornosti, ki sem jo vlagala v jezno-razočarane misli ''odrinila'' stvarnost do te mere, da sem pozabila vzeti kreditno kartico.
Ko opazim, da blodim v občutkih jeze in razočaranja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je pomembno ostati s pozornostjo v fizični realnosti tudi takrat oz. še posebej takrat, ko zadeve (dlje časa) ne tečejo gladko.
Zavezujem se, da se bom v trenutku ko se zavem prepojenosti z občutkom jeze in razočaranja dejansko fizično zaustavila in se osredotočila na okolico ter si jo pri sebi začela opisovat od okvirnega opisa do detajlov in se na tak način prizemljila nazaj v realnost. To bo moja prva (5minutna?) pomoč, takoj ko bo možno, pa bom občutke predelala skozi pisanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jokati prej / lažje / dlje časa v primerih ko je bila prisotna mama.
Ko opazim, da jočem v materini prisotnosti – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moj jok v njeni prisotnosti delno vedno nastopa kot poskus manipulacije... to vidim po izrazitem valu energije, ki se prevali skozi moje telo še preden stečejo solze...
Zavezujem se, da se bom vsakem primeru joka v materini prisotnosti ustavila in preverila kaj je za jokom ter ga v trenutku ustavila, kadar ga bom prepoznala kot izraz umsko-zavestnega sistema; manipulatorskega karakterja in/ali karakterja žrtve.

Brezplačni internetni tečaj, na katerem se naučite odstranjevati nepraktične miselne in čustvene vzorce.