torek, 1. marec 2016

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 7

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila samo-korekcij, ki sem jih v preteklosti izpisala v kar lepem številu blogov (skupaj z nadaljevalnimi blogi pod naslovi Babica, kaj še delaš tu… &  Dementne dogodivščine) potem v popolnosti vnesti v prakso; zaradi česar sem pokasirala ''revenge of the ego'' – reakcije so prišle nazaj še bolj očitne. Zavedam se, da si z izpisovanjem sicer osvetlim marsikateri vidik lastnih reakcij na babico / demenco, in si tako razširim razumevanje svojih izbruhov, kakor tudi njene bolezni, vendar vse to ne zadošča, če ne prevzamem samo-direkcije v obliki odziva skozi dejanja, ko pride do ključnih trenutkov. Samo-direkcija pa je v tem odnosu ne glede na vsebino/detajle vedno ista – babica si ne zapolni kaj je delala minuto nazaj… česar se ne spomni, ''se ni zgodilo'', jaz pa moram to sprejet, prebavit, pospravit – četudi je ona trmasta, flegma in osorna. In ker v tem odnosu včasih ni več nobene možnosti za zdravo-razumsko komunikacijo, mi preostane edino dihanje. In k temu se zavezujem – k uporabi dihanja ob njeni prisotnosti.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si nisem dopustila skrbi za dementno babico v polnosti prestrukturirati v vajo potrpežljivosti. Zavedam se, da je to odlična priložnost za potenciranje lastne potrpežljivosti – kajti če mi uspe v stabilnosti preživljati čas z njo, ki zahteva / potrebuje zelo konkretno dozo potrpežljivosti in nekoga, ki je sposoben prebavit skrajno nelogične izjave & izredno močne čustvene sprožilce ''najosebnejše narave'', potem bom zlahka obvladovala podobne situacije tudi v večini drugih odnosov. Hkrati vidim, da je to prestrukturiranje v vajo iz potrpežljivosti najboljše tudi za njo, saj ji s svojo prizemljenostjo lahko pomagam umiriti / omiliti njen blodnjav miselno-čustveni sistem, namesto da jo po nepotrebnem še dodatno vznemirjam. Odpovedujem se torej vlogi žrtve v situaciji ''skrb za dementno babico'' in se odločam za vlogo praktikantke potrpežljivosti. V to sodi tudi preverjanje babičine odzivnosti in/ali razumevanja namesto avtomatskega obsojanja. Po domače – spraševanje namesto očitanja. Pa brez pričakovanj odgovorov seveda…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila videnje babice kot bitja s potencialom izven tega telesa / inkarnacije / njenega sedanjega življenja dojemati in povezovati z besedama težko (predstavljivo) in abstraktno. Zavedam se, da dokler svoje videnje babice omejujem na to inkarnacijo, ne morem v njej več videt nobenega potenciala, ampak samo še upad in preživljanje posledic – zaradi česar jo potem začenjam sodit kot nevredno (moje) pozornosti…  V njenih čevljih? – želja po smrti, po koncu telesnih bolečin, po koncu neprestanega kaosa in po koncu izgubljanja sebe (samo-zaupanja). Kaj lahko naredi glede tega? Samo čaka na ''naraven'' izhod iz tega telesa in čisto popolnoma nič drugega. V času tega čakanja potrebuje pomoč in pozornost, ki si je sama ni več sposobna dati – to je dejstvo. In tudi meni lažje dajati pomoč in pozornost, če neham povezavo besed babica<>potencial gledati skozi filtre ironije, sarkazma in ogorčenja & prepričanja, da je za vedno zgubljena. Vidim se, kako sem zadrževala to samo-omejitev in se je oklepala; čas je, da jo spustim in si naglas povem. Babica oz. bitje, s katerim obstajam v odnosu kot vnukinja ima izven telesa v katerem se nahaja v tej inkarnaciji potencial, ki se mi bo razkril kasneje v času. Zaradi tega še ne rabim počutit prikrajšane / ogoljufane… Raje pogledam bistveno v sebi in videla ga bom tudi v njej. Ne, ne vem kako… vem pa da je smiselno.




Ni komentarjev:

Objavite komentar