Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
menjavo specializirane ambulante opraviti napol, da sem čakala, da me sami
povabijo na specifičen pregled približno 3 leta, namesto da bi preverila zakaj
v tem primeru na povabilo čakam tako dolgo, glede na to, da sem ga pred menjavo
dobivala mislim da na letni bazi. Ko opazim, da čakam (specializiranega)
zdravnika, da me bo sam povabil na pregled – zato ker sem bila tega vajena
doslej – se ustavim in naredim nekaj dihov. Zavedam se, da gre za moje zdravje,
za moje počutje – v skrbi za katerega me ne more nadomestiti nihče, saj le jaz
vem kako je bivati kot moje telo in sem sama odgovorna za redne preventivne
preglede. Zavezujem se, da bom za njih poskrbela – tudi kadar ne bom imela
občutka, da je karkoli narobe – saj se zavedam, da zaradi vseh potlačenih
potencialov še nisem razvila neposredne komunikacije s svojim telesom in tako
nimam uvida v nastajanje motenj in bolezni, dokler ne postanejo očitne in težje
popravljive / ozdravljive.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
enkrat prej v obdobju teh treh let poskušat izvedet zakaj me ne povabijo na specifičen
zdravniški pregled, nato pa sem se namulila zaradi pristopa sestre (ki je bila
verjetno pod nekakšnim pritiskom) in si nisem pošteno zabeležila katere papirje
točno moram izpolnit za menjavo ambulante in sem vse skupaj začasno opustila. Vidim,
da sem s tem polovičarstvom do določene
mere ogrozila svoje zdravje, kar je nesprejemljivo – saj od njega nista odvisni
le moja prihodnost in samostojnost ampak tudi so-prihodnost ljudi v moji
okolici. Ko opazim da med urejanjem zdravstvenih zadev drsim v čustveno stanje
zaradi lastne nestabilnosti in načina komunikacije sestre in/ali zdravnika – se
ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Odslej bom s sabo k zdravniku vedno
imela beležko in pisalo, da si sproti in natančno zabeležim vsa navodila – da
mi ne bo kasneje nerodno ponovno spraševat in da zaradi tega več ne bom
odlašala s potrebnimi preventivnimi ukrepi. Druga opcija je diktafon na
telefonu. Dovolila si bom postavit podvprašanja, saj želim svoje telo in zdravje razumet kolikor se le da.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
prirediti zdravnikovo izjavo o določenem tkivu tako, da sem besedo, ki jo je
uporabil in ki simbolizira problem zamenjala za drugo, v danem kontekstu
pogosteje rabljeno besedo, ki simbolizira hujši zdravstveni problem od tega, ki
ga imam. Ko sem zdravniku pri drugem obisku povedala, da sem se zavedala
možnosti neželene diagnoze zaradi tega, ker je uporabil določeno besedo v povezavi
s tkivom in me je zdravnik z nežno ''ne pretiravaj'' mimiko popravil, mi je
postalo takoj jasno kako se je moj miselno-čustveni sistem poigral z mano… Zato
bom v bodoče bolj pozorna na besede zdravnikov; namesto, da bi se prepuščala
čustvom ob njihovih sporočilih, bom sporočila poslušala v stabilnosti in tako
ostala objektivna ter si preprečila (čustveno) pretiravanje, potenciranje
tesnobe in strahov.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
zdravnika vprašat če bi bilo kaj drugače – ali bi bila diagnoza milejša, če bi
prišla na pregled prej in se potem kljub njegovi izjavi v smeri ''kak smisel
ima, da se obremenjujete s tem'' še naprej samo-obsojati in si nabijati krivdo…
Razumem, da bi bilo bolje, če bi prišla prej – neprijetnosti bi bile manjše,
morda bi lahko bolezen preprečili ali vsaj omilili poseg, ki bo potreben sedaj.
Vidim, da samo-obsojanje in nabijanje krivde ne bo spremenilo dejstva, da nisem
pravočasno opravila specifičnega pregleda, niti ne bo pomagalo odpraviti vzroka
in posledic – torej si s tem nimam kaj za pomagat in tega ne potrebujem. S sabo
raje odnesem lekcijo kako pomembno je poskrbeti za redne preventivne preglede
in to odločitev vnesem v prakso kar zdaj takoj. Pravkar sem preverila kdaj imam
kontrolni pregled pri zobozdravniku in termin vnašam v koledar – da mi ne bo
ušel :)
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z odporom reagirati na zdravnikovo izjavo ''prišli ste še pravi čas (preden bi se razvile hujše in težje ozdravljive posledice) - nekdo tam zgoraj pazi na vas'' in v mislih nasprotovat ''pa ja seveda, sama pazim na sebe (kolikor pač že pazim), sama sem se pripeljala sem, noben ''od zgoraj'' nima nič s tem, bimbo''. Zavedam se, da je zdravnik sicer bil izjemno empatičen, stabilen, umirjen, prijazen, govoril je počasi, nežno in razumljivo, s pomirjujočo obrazno mimiko, da je odgovarjal na moja podvprašanja in se je nasploh zelo učinkovito potrudil podat diagnozo na tak način, da sem kot pacientka minimalno odreagirala. Tudi stavek ''Nekdo tam zgoraj pazi na vas'' je bil izrečen v tem kontekstu, jaz pa sem si ga vzela osebno in ga povezala s spomini na prisilno obiskovanje cerkve v otroštvu. Zavedam se, da te besede na marsikaterega pacienta delujejo pomirjujoče in da nam zdravniki na ta način želijo olajšat soočenje z neprijetnimi diagnozami. Zato bom v bodoče v podobnih situacijah zadihala in pustila takšne izjave v preteklem trenutku. (Če pa bi bil zdravnik res vztrajen, pa bi mu povedala, da ne verjamem v skrb od zgoraj ampak samo v skrb zase in v medsebojno skrb med ljudmi ter se mu zahvalila za njegovo.)
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z odporom reagirati na zdravnikovo izjavo ''prišli ste še pravi čas (preden bi se razvile hujše in težje ozdravljive posledice) - nekdo tam zgoraj pazi na vas'' in v mislih nasprotovat ''pa ja seveda, sama pazim na sebe (kolikor pač že pazim), sama sem se pripeljala sem, noben ''od zgoraj'' nima nič s tem, bimbo''. Zavedam se, da je zdravnik sicer bil izjemno empatičen, stabilen, umirjen, prijazen, govoril je počasi, nežno in razumljivo, s pomirjujočo obrazno mimiko, da je odgovarjal na moja podvprašanja in se je nasploh zelo učinkovito potrudil podat diagnozo na tak način, da sem kot pacientka minimalno odreagirala. Tudi stavek ''Nekdo tam zgoraj pazi na vas'' je bil izrečen v tem kontekstu, jaz pa sem si ga vzela osebno in ga povezala s spomini na prisilno obiskovanje cerkve v otroštvu. Zavedam se, da te besede na marsikaterega pacienta delujejo pomirjujoče in da nam zdravniki na ta način želijo olajšat soočenje z neprijetnimi diagnozami. Zato bom v bodoče v podobnih situacijah zadihala in pustila takšne izjave v preteklem trenutku. (Če pa bi bil zdravnik res vztrajen, pa bi mu povedala, da ne verjamem v skrb od zgoraj ampak samo v skrb zase in v medsebojno skrb med ljudmi ter se mu zahvalila za njegovo.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar