Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 9

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skozi trenutke nestrpnosti in pritoževanja postopoma graditi ''en tak čemeren karakter'' oz. natančneje rečeno čemerno osebnost, ki pri meni prevladuje – vsaj v družinskem / sorodstvenem krogu. Vidim, da sama ne maram prisotnosti te osebnosti pri drugih in da je drugim (in delno meni) odveč/nadležno, kadar zapadem v njo in delujem skozi njo sama. Zavedam se, da sem jo gradila skozi trenutke in da jo lahko odstranim s pomočjo trenutkov v katerih se odločim, da se ji ne bom podrejala/prepuščala. Zato se v trenutku, ko opazim, da obstajam v nestrpnosti ali se pritožujem ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Spomnim se, da brišem nestrpnost iz sebe postopoma in da vsak trenutek stabilnosti šteje pri spreminjanju navade v zdravorazumsko. Če je reakcija močna in je ne morem zaustavit zlahka, prisluhnem lastnim izgovorim, jih zapišem in jih predelam skozi samo-korekcijski postopek (kot to počnem tukaj).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da z obstojem v čemernosti nekaj pridobivam. Zdaj razumem, da je bilo vse kar sem pridobivala negativno nabita energija za obstoj mojega miselno-čustvenega sistema, kar pravzaprav pomeni, da nisem ničesar pridobivala, ampak sem izgubljala. - Voljo, odprtost, naravnanost na rešitve & na potenciale in tako naprej. Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da mi bo čemernost nekako koristila – se ustavim in se stabiliziram s pomočjo dihanja. Spomnim se, da mi čemernost mogoče v danem trenutku pomaga doseči neko točko, ki jo moj miselno-čustveni sistem egoistično definira kot pozitivno, ampak da se ta poteza potem pridruži drugim podobnim; skupaj s katerimi bi na dolgi rok samo ojačala čemeren karakter…. Ki pa prispeva k samo-destrukciji. Torej se v takšnem trenutku osredotočim na samo čemernost – samo toliko, da se spomnim njenega nesmisla in jo ustavim v zavedanju, da z njo ničesar ne pridobivam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navaditi se obstoja v čemernosti. Zavedam se, da sem to navado gradila skozi mnoga leta – približno tako kot se gradi kapnik - kapljo po kapljo, sem jaz plastila trenutke obstoja v čemernosti, ki se je nalagala, večala, postajala vedno bolj avtomatiziran odziv na rezne situacije in se je spremenila v navado. Znotraj tega si odpustim tudi prepričanje, da bom morala čemernost – ki jo šele zdaj jasno vidim kot oviro (ki sem si jo postavila sama) odpravljati postopoma / ''brusiti'' in da si NISEM dopustila verjeti v to, da lahko ''kapnik čemernosti'' preprosto razbijem. Zavedam se, kako pomembno je, da si s spreminjanjem svojega načina razmišljanja odprem možnosti za hitrejše okrevanje, preoblikovanje, odstranjevanje te navade čemernosti. Ni se mi potrebno samo-kaznovati s pretirano postopnostjo odstranjevanja te nepotrebne navade, ker sem se kaznovala že z njenim pridobivanjem…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila karakter čemernosti povezati s karakterjem šaljivca z namenom, da bi čemernost lažje opravičila in jo nadaljevala. Še dobro se spomnim kako sem začela v krogu družine kvasit šale v grumpy (godrnjavem) načinu. Bile so precej zabavne z veliko črnega humorja in so prepričljivo preusmerjale pozornost iz problema – moje rastoče čemernosti. Ta zadeva deluje kar nekaj let… Opazovala sem jo še pri enem drugem osebku. Delno se zelo dobro zavedaš kaj delaš… Postopoma zadeve stopnjuješ / intenziviraš  – da ohranijo isti učinek razvedrila, čeprav veš, da boš slej ali prej prestopil mejo, da domači tega ''izmakljivega humorja'' več ne bodo tolerirali in da bo poknilo. Meni je poknilo v drugo smer – postala sem resno čemerna – čemerno resna. Vsaj v družinskem krogu. Posebej v prisotnosti mame. -- Ko opazim, da čemernost branim s plastjo resnosti (posebej v prisotnosti mame) -- se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Vidim, da je tudi resnost samo blokada s katero prikrivam svojo ranljivost in s tem živost… Ne dopustim si več uporabljati resnosti kot ščita pred soočenjem s svojo čemernostjo – ne glede na to ali si jo predočim sama ali to storijo drugi (mama).