Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 3

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prevzeti vzorce nepotrpežljivosti od družine in okolice in jih nadgrajevati znotraj sebe ter jih dojemati kot normalen del vsakdanjosti. Zdaj se zavedam, da to ni niti potrebno, niti sprejemljivo. Na to temo sem neposredno ali posredno izpisala že mnogo vsebine in dozdeva, se mi, da ne napredujem tako hitro kot bi lahko…
Navada nepotrpežljivosti je očitno globoko zakoreninjena v meni… Pravkar odkrivam en še nepredelan vidik nje, ki je vezan tudi na reakcije jeze, obsojanja ipd. in bi znal biti večja ali manjša prelomnica v prebavljanju lastne nepotrpežljivosti. Gre za karakter komandirja, ki se skriva za več vrstami reakcij. Posredno sem ga obdelovala že skozi pisanje o naštetih reakcijah, v tem sklopu blogov pa ga začnem prebavljat neposredno.

Naslednja ovira, ki jo vidim pri preseganju vzorca nepotrpežljivosti, je ta, da se pozabim spomnit, da bi si vzela čas za odziv… Veliko pogosteje kot prej se sicer zalotim kadar sem v reakciji in jo nekako skušam obvladovat, omilit, ustavit… ampak preredko si dam priložnost zadihat pred odzivom in tako že v osnovi preprečit reakcijo. Čeprav preizkušeno 100% deluje in ima bolj osvobajajoč učinek kot karkoli drugega – je najbolj efektivno zdravilo za odnose in najboljša možna preventiva za vzdrževanje konstruktivnih odnosov.
To pozabo bom poskušala spremenit tako, da si bom spletla zapestnice z napisi besed, ki jih želim živet. Zapestnice bom dnevno menjevala – da se ne navadim na njih – tako kot sem se na tatooja :)

[Pravkar mi je uspelo shanlat enega izmed trenutkov v katerih sem v preteklosti poživčkala : ) X me je prišla vprašat če sem jaz pojedla pehtranovo potico. V preteklosti sem odreagirala z nepotrpežljivostjo - ker bi po ogromno preteklih izkušnjah + glede na to, da ve, da sem na dieti ''morala'' sklepat, da če (dobro) hrano pusti na dosegu osebe Y, je ne bo več videla.
Globoko sem vdihnila in ji kot že tolikokrat prej povedala – saj veš, da ne smeš ničesar puščat v dosegu Y… vendar tokrat brez jeze in obsojanja – ker nikoli doslej nista pomagala. Odgovor sem dobila v enaki obliki kot po navadi: užaljen ''Nena me še ti je…'' Pa sem kar nadaljevala: ''umaknila sem krompir, da ga ne bi pojedla, umaknila sem palačinke, da jih ne bi pojedla in nam je oboje ostalo…''
ko sem prišla v kuhinjo in sem videla krompir in palačinke na dosegu Y, sem pomislila – kako jih je lahko X sploh pustila tukaj, če ve… Pa sem se spomnila njenega običajnega odgovora/izgovora: ''če se ne spomnim / če pa pozabim'' in sem jih brez reakcij obsojanja pospravila sama. Tudi zaradi tega, ker X kasneje ne bi imela razloga za pritoževanje. Zaznala sem sicer tudi pehtranovo potico, ampak mi je bilo nekako vseeno za njo / mi je je ni bilo škoda.

Kakorkoli – naslednjič ko slišim odgovor ''Nena me še ti je…'', se bom odzvala z umirjenim ''Dve varianti sta - ali se spomnimo odstranit iz njenega dosega, ali pa bo pojedla in spila''. ]

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutit se kot žrtev v primerih komuniciranja, ko mi primanjkuje potrpežljivosti in zaradi tega / zraven tega dobim nazaj še bedno provokacijo s strani drugega (babice). Ko opazim, da si od drugega želim uvidevnost, ki si je ne dajem niti sama -.- se ustavim in naredim nekaj dihov. Zavedam se, da nepotrpežljivost pride nazaj kot bumerang enostavno za to, ker se ljudje počutijo napadeni in gredo v obrambno držo - z neko vrsto reakcije udarijo nazaj. Torej je na meni, da ustavim nepotrpežljivost takoj ko se pojavi – diham, stabiliziram & očistim intonacijo in se premikam od tam naprej. V primeru, da to točko zgrešim in začnem drset v vzorec žrtve skozi misli v smislu ''ker mi že tako primanjkuje potrpežljivosti in me navrh nekdo še dodatno & izdatno provocira''… o fak… pa to je ja čist prekopiran vzorec žrtve, ki sem ga opisovala v zgornjem odstavku v povezavi z mamo: ''vse me je…, nena me še ti.!.'' nooo – če pride to te točke, je to rdeča zastava, da moram takoj naredit vse kar je potrebno, da se stabiliziram nazaj v fizično.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stopnjevat nepotrpežljivost z obrambno mislijo ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' in znotraj tega drseti v zamero kot da je to edina pot, naravnost naprej, edino prav…

Ko se zalotim, da v odnosu z babico oz. v kateremkoli odnosu uporabljam obrambno misel ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' – se ustavim in se stabiliziram s predihovanjem. Zavedam se, da je način pomoči ravno tako pomemben kot vsebina pomoči; če babice ne usmerjam s potrpežljivostjo, ji v bistvu nudim bolj slabo pomoč… in zelo verjetno se bo na mojo reakcijo odzvala z razdražljivostjo, ki jo bo usmerila nazaj name. Zato se ob pojavo misli misel ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' najprej vprašam ''a res nudim kvalitetno pomoč, ali zraven serviram še kaj kar se odbija nazaj vame?''

Če opazim, da kot po toboganu drsim v zamero, takoj najdem prostor v katerem lahko spustim besedno diarejo na plano in takoj naredim samo-odpuščanje.

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 2

Izhodiščna objava

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot naveličanost in nestrpnost, ker babici kljub vsakodnevni rutini ni jasno kako naj se obnaša (kako si sledijo koraki) glede higiene in prehranjevanja in ji moram tako vsak dan znova razlagat iste najpreprostejše korakce.
Zavedam se, da je to kar je za mene vsakodnevna, neproduktivna, dolgočasna rutina za njo povsem nov, ''še nikoli'' doživet trenutek – ker se ne spomni – ne prejšnjega dne, ne prejšnjega meseca, ne prejšnjega leta… Za njo rutina več ne obstaja. Jaz pa sem na drugem koncu tega ekstrema. Ona se ni sposobna prilagodit, jaz pa se lahko. Kadar se ne, reagiram in s tem obe spravim v slabo voljo + škodujem svojemu telesu + zmanjšujem babičino voljnost sodelovanja.

Ko opazim naveličanost in nestrpnost ker ''vsakodnevna rutina'' ne teče gladko – se ustavim in naredim nekaj dihov. Odločim se za odziv z igrivostjo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babici privoščit zaplet (bergle v jopico), ker ni hotela poslušati mojih navodil. Zavedam se, da se babici moja navodila zdijo odvečna in nepotrebna, saj se ne zaveda več svojih ne-sposobnosti. Ko se torej zalotim, da ji privoščim kak spodrsljaj zato, ker me ni pripravljena poslušat in se ravnat po mojih navodilih – se ustavim in naredim nekaj dihov. Spomnim se, da je že nezavedanje svojih nesposobnosti konkretna beda, ki je ne bi privoščila nikomur. Mogoče bi pomagalo, da si v takšnih trenutkih dam ukaz ''v njenih čevljih''; kar bi pomenilo, da se ne ustavim pri ''babica je trmasta / žleht'', ampak skušam predvidet kako ona dojema moja navodila. Po potrebi jih dopolnim.

MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA

MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA

MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA

MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA

MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila besede ''nena lapli sco'' vzet osebno. V takih trenutkih bi bilo praktično preizkusit odziv ''hello mind'' – da kar takoj poimenujem to s čimer se soočam in tako prekinem iskanje ''primerne'' reakcije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v karakterju komandirja. Zavedam se, da se da potrebno direkcijo sporočevati tudi na drugačen način. Sama zelo cenim, če mi drug razloži zakaj moram skozi posamezne korake nekega procesa.
Babici lahko rečem, naj stopi pred umivalnik in ji razložim, da bo tako lažje dosegla vse kar potrebuje. Lahko ji rečem naj odloži berglo in ji pojasnim, da bo potrebovala obe roki. Pri tem ne rabim stat v bližini vsa naveličana in zdolgočasena in nestrpna, ampak lahko vadim dihanje in stabilnost ter si izbiram način intonacije s katero bom povedala posamezen stavek. Pri tem seveda pazim da ne pretiravam, ker to pomeni motnjo pozornosti pri babici.

Hvaležna sem si, da si nisem dopustila avtomatskega obstoja v žalosti, ampak da sem si žalost dovolila izkušati samo tako dolgo, da sem videla kaj se skriva za njo, kje je njen vzrok.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila za žalostjo skrivat občutek ponižanosti kot reakcijo na babičine besede ''nena lapli sco''. Hkrati sem si hvaležna, da si nisem dopustila nadaljnjega obstoja v ponižanosti – ko sem jo zaznala in da sem si takoj postavila vprašanje: ''kateri del mene se je počutil ponižan?''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v karakterju komandirja in si s tem odpreti možnosti za reakcijo ponižanja v primerih ko komandirjeva avtoriteta ni upoštevana. Zavedam se, da babice in drugih ne morem prisilit, da bi karkoli storili – tudi kadar je moja direkcija smiselna in potrebna. Vidim, da mi primanjkuje učinkovitosti v načinu kako pripravit babico in druge, da upoštevajo mojo direkcijo, kadar je to potrebno. Dojela sem, da lahko to popravim s potrpežljivostjo in na ta način, da se vživim v kožo drugega ter razložim kaj dogaja meni. Potrebno je samo še prakticiranje dojetega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v želji, da bi usmerjanje babice teklo kolikor je pač možno hitro in gladko in da sem z nestrpnostjo reagirala na napake, upočasnitve, motnje. Zavedam se, da je za usmerjanje potrebno vedno več časa in da so se koraki usmerjanja začeli spreminjat v korakce, da so napake, upočasnitve, motnje vse bolj pogoste. In zavedam se, da se bo vse našteto samo še stopnjevalo, da bom za njeno oskrbo potrebovala vedno več časa. Ki ga lahko preživim v naveličanosti in nestrpnosti – kot sem to počela do zdaj ali pa v stabilnosti in potrpežljivosti. Focn pa diham. In se pre-poravnam na konstruktivnost.

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 1

Tudi danes sem usmerjala babico pri oblačenju, osebni higieni in pri mizi.

Kopalnica. Nisem prepričana če sem čakala da vidim kaj bo naredila – z namenom, da za v bodoče vem kaj je še sposobna naredit sama in kdaj moram vskočit – ali sem ravno prišla iz kuhinje – v glavnem izhodiščni prizor je bil tak, da se je ustavila ob strani umivalnika, niti ni odložila bergle in si je že dajala protezo v usta.

Z rahlo naveličanim glasom (ker ji kljub vsakodnevni rutini ni jasno, da je prvi korak ''stopi pred umivalnik'' in drugi ''stabilno odloži berglo'' ter potem vse ostalo) sem ji rekla, naj naprej odloži berglo in si da potem protezo v usta. Hotela je odložit berglo, pa se ji je zapletla v jopico. Zdi se mi da sem ji še rekla naj tačas odloži protezo, da se bo lažje odmotala. Ni hotela spustit proteze – kot da bi kaj izgubila, če bi jo… Jaz sem tačas stala na hodniku, jo opazovala in jo obsojala ker ni sposobna izpolniti skrajno preprostih dobronamernih navodil oz. se ker ni sposobna skrajno osnovne logike.

Ko ji je oboje uspelo na njen trmast način, sem ji rekla naj se še umije in počeše. V odgovor sem dobila ''nena lapli sco''… … … Povedala sem ji, da če ne bi lapala sco, bi ona prišla v kuhinjo brez zob in neumita. Sicer sem ji to povedala umirjeno - in v zavedanju da govorim v prazno - ker je sama prepričana, da se je sposobna uredit samostojno in da jo jaz po nepotrebnem komandiram, ampak sem nekako mogla izrazit to kar me je tiščalo navznoter, ko sem slišala njene besede.

Res pa je, da sem tekom njenega početja stala na hodniku pred vhodom v kopalnico – s prekrižanimi rokami na prsih in jo usmerjala / ji ukazovala – se morda malo preveč poistovetila z vlogo komandirja. Pač mi je strašno bedna ta situacija, ko človek ne zmore sam opravit najosnovnejše rutine in potrebuje zraven drugega, da ga usmerja, hkrati pa je povsem prepričan, da je sposoben in samostojen in da ne potrebuje nikogar, da bi mu solil pamet / mu govoril takšne osnovne korake.

Šla sem v kuhinjo in v meni se je dvigovala žalost. Spomnila sem se, da je žalost ravno tako domena umsko zavestnega sistema kot je jeza, ki sem se je sicer običajno posluževala v podobnih situacijah prej. Da sta žalost in jeza polarnosti v tem konkretnem primeru. Začela sem se spraševat zakaj sem sploh žalostna – če vem, da se babica ne zaveda kaj počne, da obstaja v prepričanju da jo konstantno komandiramo brez potrebe.
Odgovor je bil občutek ponižanosti. Postavila sem si vprašanje kateri del mene se je počutil ponižan. [V preteklih tednih sem poslušala Eqafe intervjuje na to temo.] Odgovor je bil, da je bil ponižan ravno ta komandir v meni… ki teži k temu, da bi stvari tekle kolikor je pač možno hitro in gladko in slabo prenaša napake, upočasnitve, motnje. Ta del je bil užaljen in ponižan, ko je slišal ''nena lapli sco''. Njegova avtoriteta je bila povožena…

Zajebana scena – ko mi primanjkuje potrpežljivosti in zaradi tega / zraven tega dobim nazaj še tako bedno provokacijo. Nakar na plan udari izgovor ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' in me vleče v zamero kot da je to edina pot… naravnost naprej, edino prav…

Rešitev – večja stabilnost, podajanje direkcije brez ukazovalnosti (wtf…).
Imela sem občutek da se je situacija razvila tako kot se je predvsem zaradi mojega notranjega nemira. Sicer sem stala pred kopalnico z rokami prekrižanimi na prsih in verjetno z ''kaj te čaraš'' izrazom na obrazu. Ampak babica je najverjetneje ves čas gledala v ogledalo in v berglo. Tudi ko sem govorila z njo, moja intonacija ni bila kaj dosti odstopajoča od normalne / ni pretirano odražala mojega notranjega počutja. Ki je bilo neučakanost, mogoče nestrpnost. Na zunaj sem po svoji presoji delovala kar stabilno.
V tem pogledu se mi zdi večkrat podobna otrokom – kot da bi zaznala moje notranje stanje – ne glede na to kaj prezentiram navzven. In kot da bi jo to vzpodbudilo, da se je odzvala s takšno nesramnostjo kot se je…

Zavedala sem se, da je tudi obstoj v zameri nesmiseln… kljub temu sem se ga nekako oklepala skozi dejanje, da ji nisem pridržala stola k mizi kot to storim običajno in sem jo pustila da se usede sama. po tem pa sem ji vseeno ''mogla'' reči naj da noge pod mizo, da jo potisnem noter (sicer drobi po sebi in po tleh). Komanderček kot način usmerjanja je bil prec nazaj…

Ponovno sva se videli za kosilo. Začela sem pripravljat mizo in sem ji rekla naj pospravi časopis. Prvič me ni slišala / me ni hotela slišat?, zato sem ponovila bolj naglas in ponovno z neučakano intonacijo. Delno zaradi tega, ker se nisem uspela v celoti otresti reakcij iz prejšnje situacije, sicer pa je ženska  sposobna porabit toliko časa, da zloži časopis skupaj kot ga jaz porabim za pripravo celotne mize… Z osorno intonacijo mi je nekaj odgovorila nazaj. Nisem je v redu slišala, niti se nisem želela ukvarjat s tem kar je rekla. Nakar se je vmešala mama in jo začela spraševat zakaj mi jezika nazaj. Konflikt se je preusmeril med njiju dve… videla sem kako je babica z največjo lahkoto dvignila mamo – ravno tako kot je prej dvignila mene; kako se umsko zavestni sistem v takih primerih odziva dobesedno tako kot da bi padale domine…

In zato je potrebno preprečit, da bi sploh padla prva… se pravi – odstranit sprožilec…

Samo-odpuščanja in samo-korekcije sledijo v nadaljnjih delih. <-- Da se bo lažje dihalo!