Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 6

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila oklepati se zamere do babice, kljub temu, da se zavedam, da je obstoj v zameri izguba mojega časa in pozornosti. Morda sem se oklepala zamere z namenom vzdrževanja distance, ker sem se videla, da še vedno nisem stabilna in nisem želela ponovno naglas izbruhnit / se razjezit? Razumem da takrat ko se odločim za vzpostavitev distance, te ne rabim vzdrževat s pomočjo zamere – dovolj je zdravorazumski argument. Ki ga v zgornjem primeru nisem imela… Ko torej opazim, da se oklepam zamere v odnosu z babico/drugim – se ustavim in naredim nekaj vdihov. Spomnim se, da je zamera samo dodatna plast obrambnega mehanizma za neko drugo reakcijo, katere iskanja in korekcije se lotim namesto nadaljnjega obstoja v nepotrebni zameri.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila preklapljat med karakterjema komandirja in zamerljivca in opravičevat & potencirat drugega z drugim – tako, da sem takoj ko se je energija enega polegla preklopila na drugega in kasneje obratno ter tako vzdrževala obstoj v čustveni energiji.

Ko se zalotim pri preskakovanju iz karakterja v karakter, je to opozorilni alarm, da sem v obstoju fejkanja – kjer mi sploh ni važno, katero vlogo igram, ampak samo da ''igram'' – proizvajam čustveno energijo. V zavedanju, da se ta napaja iz mojega fizičnega telesa, nekajkrat zadiham in se preusmerim na zaznavanje telesa s pomočjo srčnega utripa – se stabiliziram nazaj v fizično.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da se babica večkrat norčuje iz mene, ker pogosto ''ne sliši'' kar ji rečem. Zavedam se, da obstaja možnost, da sliši, ampak ne dojame v prvi rundi - ker je njen odzivni čas na splošno zamaknjen… kakor tudi, da obstaja možnost, da sliši in se ji enostavno ne da ravnat po mojih navodilih. Kakorkoli že – ko se ne odzove ali me ponovno vpraša kaj sem rekla, se ustavim in zadiham… si tudi sama vzamem par sekund za odziv, ki odslej ne bo več nestrpnost, ampak vaja v jasni, razločni in razgibani intonaciji.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vleči stanje reakcije napram babici od jutra do kosila. Ko se zalotim v reakciji napram babici/drugemu in naredim samo-odpuščanje, ne čakam, da bodo čustva zaradi izrečenega ''uroka magično'' popustila, ampak specificiram samo-odpuščanje, dokler si ne začnem it na živce in dejansko spustim določeno energijo. Naj bo ena ura čas v katerem bo moja prioriteta, da se od intenzivnih izbruhov spravim nazaj k sebi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sum, da babica časopis namerno zlaga več časa kot je potrebno in si to nekje v ozadju spet jemati osebno, kot subtilno norčevanje. WTF… Zakaj imam večkrat občutek, da se babica norčuje iz mene & da se mi mama posmehuje – kaj je z mano?

Nekaj od tega je lastna projekcija navzven; kot umsko-zavestni sistem se večkrat norčujem iz sebe in se posmehujem sebi kot bitju in telesu – to moram ustavit. Nekaj od tega je dejansko res, pri čemer si zadev ne rabim jemat osebno v zavedanju, da se babica zaradi svojega stanja nevede večino časa ''norčuje'' sama iz sebe in da je človekovo posmehovanje posledica njegovih lastnih strahov in manjvrednosti in kot takšno problem njegovega izvajalca…
Kadar imam občutek, da se babica/mama/drugi norčuje iz mene ali se mi posmehuje – se stabiliziram z dihanjem in objektivno & nevtralno pogledam kaj človek dejansko počne. Če vidim, da projiciram – se ustavim s pomočjo samo-odpuščanja. Če vidim, da gre za provokacijo s strani drugega, jo opazujem – da jo bom drugič čimprej prepoznala in jo nato pustim, da zvodeni.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila učiti se na reakcijah drugih. Ko vidim ljudi v reakciji / v konfliktu – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Namesto, da zdrsim v tesnobo in od tam naprej, ta čas raje namenim opazovanju reakcije, konflikta, intonacij, premikanja teles, obrazne mimike in se učim. Tudi z namenom, da bom kasneje lažje asistirala v takšnih situacijah.       

    

ODSTRANI SPROŽILEC – DELETE THE TRIGGER 

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 5

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da me bo babica oz. kdorkoli drug dojemal kot stabilno, mirno in potrpežljivo tudi takrat, ko vse te načine obstoja fejkam navzven, medtem ko sem v sebi nemirna + … Očitno s tem pristopom ne morem pretentati nobenega otroka in kakor zgleda tudi ne babice. Sicer me to zelo čudi – glede na to kako zelo je večino časa iz sebe… ampak ker mi je njeno dementno dojemanje bolj ali manj vir čudenja, se bom kar re-fokusirala na to, da moje fejkanje nima želenega učinka. Torej ko opazim, da se navzven želim kazat drugačno – boljšo kot sem v notranjosti – se ustavim in naredim nekaj dihov ter se vprašam kako se moram spremeniti, da dejansko/praktično začnem izražat besedo, ki jo v danem trenutku samo fejkam. In prec začnem vadit.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem sposobna skriti reagiranje v sebi in da sem se sploh posluževala skrivanja, namesto, da bi svojo pozornost takoj ko se zalotim v reakciji začela preusmerjat v korekcijo. Zavedam se, da sem to počela zaradi tega, ker sem se pred drugimi / pred babico in navsezadnje sama pred sabo želela pokazat boljšo kot sem v resnici, z namenom, da me ne bi obsojali, da bi obdržala kakšne koristi ipd. V odnosu do sebe bi to pomenilo, da se mi še ne bi bilo potrebno soočiti z lastnimi nepraktičnimi vzorci in vlagat truda v zavedanje, ki je potrebno za spreminjanje nepraktičnih navad, pristopov, odziv skozi čustvene reakcije. Ko se zalotim pri skrivanju lastnih reakcij pred drugimi in pred sabo, to odslej pomeni alarm za direktno preusmeritev v samo-direkcijo v skladu s tem kar je najboljše za vse – saj ne vso navlako, ki jo nosim v sebi ne nameravam plastit še več nesnage.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da če me nekdo ne gleda z očmi / če sem izven njegovega vidnega polja – me ne zaznava - v smislu, da ne more vedet kaj se dejansko dogaja v meni… in si zato lahko privoščim majhne notranje reakcije… Zavedam se, da ljudje večkrat kljub temu, da me ne gledajo, zaznavajo moje notranje stanje na nek drug način (''skozi vibracije''). + da je dopuščanje malih notranjih reakcij nesmiselno, saj se seštevajo in/ali potencirajo in slej ali prej lahko iz njih zrastejo veliki problemi z neprijetnimi (fizičnimi) posledicami. Zato se ustavim takoj ko vidim, da se pačim = reagiram navzven ali navznoter v trenutkih, ko me drugi ne gledajo. Zadiham, si odpustim in se preusmerim v fizično.
Če nimam za počet kaj drugega / če morem koga ali kaj čakat, vadim zaznavanje delov svojega telesa s pomočjo srčnega utripa. Preizkušam različne globine – tega se še nisem nikoli prav zares lotila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odreagirat z ogorčenjem + vsemi ostalimi čustvi – potem ko se je babica na moje notranje stanje nepričakovano odzvala z nesramnostjo. Ko opazim, da drsim v ogorčenje + reakcijo, ko se babica / drugi na moje notranjo nestabilnost odzove z nesramnostjo – se ustavim in zadiham. Spomnim se na X, ki se je sposoben pogosto odzvati z nesramnostjo / posmehom / zaničevanjem. Y si njegove reakcije v večini vzame osebno in odreagira nazaj; tako sta ti dve osebi sposobni še kar en čas izmenično poganjat kolo reakcij in vzdrževat konflikt. Medtem ko se jaz na Xovo nesramnost / posmeh / zaničevanje večkrat odzovem z zavedanjem, da mi tega enostavno ni potrebno vzeti osebno – ker je X v reakciji in je ta vzorec njegov problem, ki ga nima smisla posvajat (skozi polarni pol +/ recimo skozi vlogo žrtve).
Toooreeej – če se nekdo name odzove z nesramnostjo, si ne dopustim kar avtomatsko zdrseti v vlogo žrtve, ampak se prec vprašam kako je kaj z mojo ne/stabilnostjo – sem mogoče z lastno nestabilnostjo pripomogla k sicer nedopustni reakciji drugega / babice & zakaj si nesramnost jemljem osebno – je mogoče sicer na neprimeren način podana kakšna boleča resnica o meni, ki se ji želim izognit z obsojanjem drugega kot nesramnega? Nekaj v tej smeri bi skorajda moglo bit, sicer me nesramnost drugega sploh ne bi ganila…

   

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 4

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila uvidet razlike med potrebno direkcijo in ukazovalnostjo. Beseda direkcija kliče po re-definiciji… V osnovi je razlika v tem, da je podporna direkcija drugemu podana iz izhodiščne točke stabilnosti + zavedanja o potrebnosti + vživljanja v kožo drugega + enakovrednosti v odnosu. Ukazovalnost pa v prvi vrsti bazira na podrejenosti in nadrejenosti (pri čemer lahko vloge tekom dogodka tudi preskakujejo, se izmenjujejo)  + zavedanja o potrebnosti usmerjanja drugega + nepotrpežljivosti / sebičnosti. Je nemirna, kaotična.

Ko sem preverila definicijo besede direkcija v slovarju, sem dojela, da to ni beseda, ki jo želim v tem primeru dejansko izrazit kot kontrast ukazovalnosti… Besedo direkcija sem uporabila, ker je del stalnega besedišča v angleščini znotraj skupine Desteni, v okviru katere sicer delam vso samo-odpuščanje in redefiniranje besed. V tejle situaciji pa bom namesto nje raje uporabila besedo USMERJANJE.

USMERJANJE : POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE)

1. ZBIRANJE INFORMACIJ O BESEDI

Vzpostavitev moje točke opredelitve – kako sem živela to besedo do zdaj?

Bolj ali manj sem se skozi vse življenje pustila usmerjat drugim: družini, okolici v kateri sem se v določenem obdobju izobraževala, toku dogodkov, svojemu predprogramiranemu umsko-zavestnemu sistemu…
Čeprav se na prvo žogo zdi, da sem kar nekaj odločitev / smeri izbrala suvereno, je že na drugi pogled jasno, da moje izbiranje skoraj nikoli ni temeljilo na resnični stabilnosti in resničnem samo-zaupanju. Večina življenja sem delovala v načinu ''kaj te jaz vem.. kako naj vem?!? -- če glej koliko variant je pri vsaki odločitvi – kako naj vem katera je prava/smiselna?!?'' – se pravi v načinu / vlogi žrtve in posledično je bila moja izbira v povezavi z usmerjanjem pogosto – pasivnost - prepuščanje toku, prepuščanje usmerjanja drugim.    

Zaradi česar posledično v večini tudi nisem zadovoljna z lastnim usmerjanjem drugih kadar je to potrebno – kot v primeru dementne babice in recimo učencev.

2011 sem odkrila Desteni, s čimer se mi je odprl cel svet informacij, potrditev, razlag… vpogled v lastno delovanje. Lahko rečem, da se je takrat zgodila prelomnica v samo-usmerjanju, hkrati pa se mi je odprlo tudi zavedanje o tem v kolikšni meri mi manjka samo-zaupanja pri usmerjanju… V sedanjosti se ne usmerjam tako učinkovito kot bi si želela in kot zmorem – in to bom popravila. Začenši z malenkostmi – ker se zavedam, da vsak trenutek šteje.  

Definicija iz slovarja – pogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.

usmérjati -am nedov. (ẹ́)
1. delati, da dobi, ima kaj določeno smer
2. delati, da ima kaka dejavnost določeno vsebino

 3. delati, povzročati, da kdo misli, ravna na določen način

 4. povzročati zanimanje za določeno dejavnost

Zven besede – izgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.

> u-smer-ja-ti : v smer jaz-ti / v smer jaz tebi
> usmerja-ti : nekdo ali nekaj ti usmerja

2. RAZISKAVA ZBRANIH INFORMACIJ O BESEDI

Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?

To lahko določim z opazovanjem:

-svoje osebne izkušnje s to besedo,

-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne'ali 'slabe'/'negativne',

-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),

-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.

Besedi usmerjanje/usmerjati sami po sebi ne pripenjam nobenega energijskega naboja, kakor hitro ji dodam kontekst pa se situacija spremeni… ker vidim, da se tako sama kot ljudje na splošno ne usmerjamo zadostno po zdravi pameti. Hkrati mi je jasno, da dajanje negativnega naboja besedi usmerjanje pomeni motnjo (moje) pozornosti, ki jo lahko sicer porabim za potenciranje lastne učinkovitosti v usmerjanju.  

3. NOVA DEFINICIJA

Kreativno pisanje

Usmerjanje = kazanje smeri, načina

Usmerjanje = sprejemanje odločitev znotraj večjega ali manjšega izbora variacij + iskanje novih poti / načinov

Usmerjanje = merjenje sebe, lol

Pisanje nove definicije

Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:

-Fizični življenjski izraz

-Princip enakosti in enakovrednosti

-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)

-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja

-Dodeljevanje omejene definicije besedi

Usmerjanje = aktivnost pri kateri usmerjevalec dela na tem, da nekaj dobi določeno/obdrži določeno smer in/ali vsebino oz. aktivnost pri kateri usmerjevalec povzroča zanimanje za določeno dejavnost in /ali povzroča, da nekdo razmišlja in/ali ravna na določen način

4. PREVERJANJE OPREDELITVE NOVE DEFINICIJE

-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? X

-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno? √

-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni? √

5. FIZIČNA/PRAKTIČNA DIMENZIJA NOVE DEFINICIJE

-Kako natančno na fizičnem nivoju skozi svoje telo izrazim usmerjanje?
Dinamično – pustim, da se izrazi celotno telo in besedam (mislim) doda dimenzijo nazornosti.

-Kako hodim, kadar usmerjam?

Tako, da me drugi vidi / na tak način kot da bi počela to k čemu (se) usmerjam.

-Kaj iz fizičnega sveta mi simbolizira usmerjanje?

Smerokaz, Sunette – ker zavedno in specifično uporabljala vse svoje telo medtem ko deli informacije. 

-Kako diham kadar usmerjam?

Umirjeno do pospešeno – odvisno od tega k čemu usmerjam.

-Kakšno glas/intonacijo uporabljam kadar usmerjam?

Odločen in krati prijazen. Včasih šaljiv? – je to učinkovito ali ravno obratno? Potrpežljiv – ker vem, da pomaga. Po potrebi surov.

-Kaj počnem z rokami / nogami kadar usmerjam?

Uporabljam jih izdatno; kažem smer z rokami ''rišem''.

V primerih, ko napoči čas za usmerjanje/odločanje in nimam na voljo toliko informacij kot se mi zdi, da bi jih potrebovala za učinkovito usmerjanje, samo-zaupanje gradim/ohranjam s pomočjo načina v katerem obstajam kot usmerjanje/odločanje – mirna, učljiva, pozorna, pripravljena sprejet predloge in kritike drugih ter strpno argumentirat svoje odločitve.