Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila demenco
povezovati s prispodobo neke zlovešče sence, ki me konstantno zasleduje, je vedno
pripravljena podarit nov trenutek žalosti in zavedanja o človeški šibkosti…
Dejstvo je, da si skrb za babico delimo – tako, da se z demenco ne rabim ukvarjat konstantno; večkrat tudi po cel dan ali dva ne – kar pomeni, da tačas ne rabim niti razmišljat o njej in si lahko od nje odpočijem. Ne rabim se zasledovat z demenco skozi lastne misli in čustva… Zavedam se, da sem tudi sama tista, ki izbiram odziv na razvoj te sicer precej neprijetne bolezni. Vidim, da moje dramatiziranje o demenci ni usmerjeno k rešitvam, zato ga bom odslej bolj redno ustavljala. Vem, da je normalno, da včasih postanem žalostna ali jezna ko demenca ponovno preseneti… ampak vidim, da ni podporno, da se dlje časa zadržujem v teh dveh čustvih, ker postajata ''normalni'' – zraven zaskrbljenosti in podobnih skrbniških lastnosti nabitih z negativnim čustvenim nabojem. Vidim, da bi sama v takem stanju za skrbnika želela nekoga bolj dobrovoljnega in zagotovo ne nekoga, ki bi mi skozi dajal občutek odvečnosti… Zato se bom opomnila na dobrovoljni pristop kadar se bom odpravila urejat / hranit babico – brez pričakovanja istega pristopa nazaj.
Dejstvo je, da si skrb za babico delimo – tako, da se z demenco ne rabim ukvarjat konstantno; večkrat tudi po cel dan ali dva ne – kar pomeni, da tačas ne rabim niti razmišljat o njej in si lahko od nje odpočijem. Ne rabim se zasledovat z demenco skozi lastne misli in čustva… Zavedam se, da sem tudi sama tista, ki izbiram odziv na razvoj te sicer precej neprijetne bolezni. Vidim, da moje dramatiziranje o demenci ni usmerjeno k rešitvam, zato ga bom odslej bolj redno ustavljala. Vem, da je normalno, da včasih postanem žalostna ali jezna ko demenca ponovno preseneti… ampak vidim, da ni podporno, da se dlje časa zadržujem v teh dveh čustvih, ker postajata ''normalni'' – zraven zaskrbljenosti in podobnih skrbniških lastnosti nabitih z negativnim čustvenim nabojem. Vidim, da bi sama v takem stanju za skrbnika želela nekoga bolj dobrovoljnega in zagotovo ne nekoga, ki bi mi skozi dajal občutek odvečnosti… Zato se bom opomnila na dobrovoljni pristop kadar se bom odpravila urejat / hranit babico – brez pričakovanja istega pristopa nazaj.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila takoj
zdrsnit v obrambni karakter, ko sem imela na skrbi babico in sta jo starša par
trenutkov pred tem ko sem jo nameravala preverit, našla pobruhano na tleh. Zavedam
se, da sem to storila, ker sem se obsojala skozi njune oči. Čeprav mi onadva
navsezadnje v tej situaciji nista ničesar očitala… Zavedam se, da bi lahko take
trenutke preprečila samo pod pogojem, da bi bila konstantno zraven nje in prav
ves čas pozorna na njeno premikanje. Tega pa nisem pripravljena počet. Kar sem
še pripravljena -naredit, je to da jo preverim pogosteje – enkrat na uro
recimo.
V zavedanju, da je to ''največ kar lahko storim'' v kontekstu tega kar je najboljše hkrati zame in za babico, si tako več ne dopuščam obstajat v občutku krivde, obsojanju skozi oči drugih in samo-obsojanju… Morala se bom torej zdisciplinirat da jo preverim. Tudi takrat ko počnem kaj prijetnega in se mi ne da prekinjat prijetnosti. Če bom čez par dni videla, da tako pogosto preverjanje ni potrebno, ga bom ponovno podaljšala na dve uri.
V zavedanju, da je to ''največ kar lahko storim'' v kontekstu tega kar je najboljše hkrati zame in za babico, si tako več ne dopuščam obstajat v občutku krivde, obsojanju skozi oči drugih in samo-obsojanju… Morala se bom torej zdisciplinirat da jo preverim. Tudi takrat ko počnem kaj prijetnega in se mi ne da prekinjat prijetnosti. Če bom čez par dni videla, da tako pogosto preverjanje ni potrebno, ga bom ponovno podaljšala na dve uri.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila težit
sebi in drugim z zgražanjem nad tem, da utegne babica ostati v stanju, ko ne bo
mogla več samostojno hodit, jest in pit v smislu – to pa je že preveč, tega pa
si res nismo zaslužili. Vidim, da se to mogoče utegne zgodit, mogoče ne; da se
s tem nima smisla ukvarjat zdaj – sploh ne skozi negativno nabite misli &
čustva. In tudi če bi to postala naša realnost, mi zgražanje in smiljenje sami
sebi ne bi prav nič pomagalo pri tem kar bi bilo potrebno narediti v povezavi z
babico. Pomagali bi mi stabilnost, boljša organizacija časa, potrpežljivost in
dobrovoljnost. Zato bom v primeru, če se babičino stanje ne izboljša tolikokrat
prebrala to samoodpuščanje, da mi bo jasno, da je življenje teh besed
zdravorazumsko in da jamranje in zgražanje nista na mestu.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila situacije
v katerih ne želi biti večina (kot je na primer skrb za dementnega človeka) povezovati
in definirati s stresom in hkrati obstajati v želji, da bi izginile iz mojega
življenja. Na prvi pogled se zdi opisano normalno. Ampak vse bolj mi postaja
jasno, da stres ni nujen odziv na take situacije. Je bolj posledica določenih
strahov. In ko si jih odpuščam, skupaj z njimi zmanjšujem stres. Zavedam se, da
situacije, ki jih definiram kot neprijetne ne bodo izginile iz mojega življena
samo zato ker si jaz tako želim… kar povzroča obstoj v tej želji, je
oddaljevanje od realnosti – kar pa v nobenem primeru ni praktično… Zato se bom
vedno znova opominjala, da stres ni nujen odziv in da so želje na katere nimam
direktnega vpliva v bistvu motnja moje pozornosti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot
misel: ''Ne razumem zakaj ne more raje umret – zakaj mora ona in mi z njo
prenašat to trpljenje.''
V tej misli vidim naveličanost, odvečnost, razočaranost, občutek krivice, destruktivno željo po razumevanju… Ampak vse to sem si že odpuščala… Zato sem na Desteni forumu vprašala ostale kaj vse vidijo v tem vprašanju. Mogoče pa dobim kako izpuščeno perspektivo, s katero bom lažje ustavila pojavljanje podobnih misli.
V tej misli vidim naveličanost, odvečnost, razočaranost, občutek krivice, destruktivno željo po razumevanju… Ampak vse to sem si že odpuščala… Zato sem na Desteni forumu vprašala ostale kaj vse vidijo v tem vprašanju. Mogoče pa dobim kako izpuščeno perspektivo, s katero bom lažje ustavila pojavljanje podobnih misli.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v
strahu, da bo podobna usoda doletela moja starša in da bom morala skrbeti še
zanju; da bom mogla vso življenje imet na skrbi nekoga drugega in svoj čas
podrejat drugim… ter se razžirati z mislimi v tem okviru.
Zavedam se, da je to mogoče, ni pa nujno. Da moj strah
tega ne more preprečit, lahko pa doprinese k realizaciji. Zato si ne dopustim
utapljat se v takšnih mislih; ko pridejo, zadiham, se spomnim na nesmislnost
obstoja v takšnem strahu in ga napodim. Vedno znova, dokler ne bo odnehal
vznikat. Samo-odpuščanje v trenutku – vsakič malenkost drugačno – da pokrijem
vse aspekte strahu. In vztrajam – bolj kot strah. Ker nočem bit strah, ampak
vztrajnost in stabilnost.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mučiti se
s svojim nezdravim odnosom do nedavno nastale situacije. Zdaj sem to mučenje
sicer omilila s samoodpuščanji v teh blogih, ampak cilj mi je, da opustim
lastne reakcije na licu mesta – ko vidim, da začenjam reagirat. Da se več ne
nabirajo za kasneje, da se zdiscipliniram in utrdim. Vidim, da se še vedno vse
preveč ubadam s posledicami, namesto s spremembo na boljše v danem trenutku. Zato
se mi posledično nalaga vedno večja teža, ki se preveša v splošno nejevoljo. Tukaj
se čakam, po nepotrebnem.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jamrat,
ker ne vem kako naj shandlam babico na tem novem nivoju nesposobnosti, namesto
da bi raje direktno šla iskat videe s to temo ali pa bi se dogovorila s kom
izkušenim za demonstracije.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po
tem, da bi se babičina situacija spremenila na bolje – namesto da bi z novo
realnostjo takoj poravnala to na kar imam vpliv – svoj odnos do novo nastale
situacije.