Stati kot podpora v propadu 3

Izhodiščni blog: http://duskamaglica.blogspot.si/2017/01/stati-kot-podpora-v-propadu-1.html

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila demenco povezovati s prispodobo neke zlovešče sence, ki me konstantno zasleduje, je vedno pripravljena podarit nov trenutek žalosti in zavedanja o človeški šibkosti…
Dejstvo je, da si skrb za babico delimo – tako, da se z demenco ne rabim ukvarjat konstantno; večkrat tudi po cel dan ali dva ne – kar pomeni, da tačas ne rabim niti razmišljat o njej in si lahko od nje odpočijem. Ne rabim se zasledovat z demenco skozi lastne misli in čustva… Zavedam se, da sem tudi sama tista, ki izbiram odziv na razvoj te sicer precej neprijetne bolezni. Vidim, da moje dramatiziranje o demenci ni usmerjeno k rešitvam, zato ga bom odslej bolj redno ustavljala. Vem, da je normalno, da včasih postanem žalostna ali jezna ko demenca ponovno preseneti… ampak vidim, da ni podporno, da se dlje časa zadržujem v teh dveh čustvih, ker postajata ''normalni'' – zraven zaskrbljenosti in podobnih skrbniških lastnosti nabitih z negativnim čustvenim nabojem. Vidim, da bi sama v takem stanju za skrbnika želela nekoga bolj dobrovoljnega in zagotovo ne nekoga, ki bi mi skozi dajal občutek odvečnosti… Zato se bom opomnila na dobrovoljni pristop kadar se bom odpravila urejat / hranit babico – brez pričakovanja istega pristopa nazaj.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila takoj zdrsnit v obrambni karakter, ko sem imela na skrbi babico in sta jo starša par trenutkov pred tem ko sem jo nameravala preverit, našla pobruhano na tleh. Zavedam se, da sem to storila, ker sem se obsojala skozi njune oči. Čeprav mi onadva navsezadnje v tej situaciji nista ničesar očitala… Zavedam se, da bi lahko take trenutke preprečila samo pod pogojem, da bi bila konstantno zraven nje in prav ves čas pozorna na njeno premikanje. Tega pa nisem pripravljena počet. Kar sem še pripravljena -naredit, je to da jo preverim pogosteje – enkrat na uro recimo.
V zavedanju, da je to ''največ kar lahko storim'' v kontekstu tega kar je najboljše hkrati zame in za babico, si tako več ne dopuščam obstajat v občutku krivde, obsojanju skozi oči drugih in samo-obsojanju… Morala se bom torej zdisciplinirat da jo preverim. Tudi takrat ko počnem kaj prijetnega in se mi ne da prekinjat prijetnosti. Če bom čez par dni videla, da tako pogosto preverjanje ni potrebno, ga bom ponovno podaljšala na dve uri.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila težit sebi in drugim z zgražanjem nad tem, da utegne babica ostati v stanju, ko ne bo mogla več samostojno hodit, jest in pit v smislu – to pa je že preveč, tega pa si res nismo zaslužili. Vidim, da se to mogoče utegne zgodit, mogoče ne; da se s tem nima smisla ukvarjat zdaj – sploh ne skozi negativno nabite misli & čustva. In tudi če bi to postala naša realnost, mi zgražanje in smiljenje sami sebi ne bi prav nič pomagalo pri tem kar bi bilo potrebno narediti v povezavi z babico. Pomagali bi mi stabilnost, boljša organizacija časa, potrpežljivost in dobrovoljnost. Zato bom v primeru, če se babičino stanje ne izboljša tolikokrat prebrala to samoodpuščanje, da mi bo jasno, da je življenje teh besed zdravorazumsko in da jamranje in zgražanje nista na mestu.     

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila situacije v katerih ne želi biti večina (kot je na primer skrb za dementnega človeka) povezovati in definirati s stresom in hkrati obstajati v želji, da bi izginile iz mojega življenja. Na prvi pogled se zdi opisano normalno. Ampak vse bolj mi postaja jasno, da stres ni nujen odziv na take situacije. Je bolj posledica določenih strahov. In ko si jih odpuščam, skupaj z njimi zmanjšujem stres. Zavedam se, da situacije, ki jih definiram kot neprijetne ne bodo izginile iz mojega življena samo zato ker si jaz tako želim… kar povzroča obstoj v tej želji, je oddaljevanje od realnosti – kar pa v nobenem primeru ni praktično… Zato se bom vedno znova opominjala, da stres ni nujen odziv in da so želje na katere nimam direktnega vpliva v bistvu motnja moje pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot misel: ''Ne razumem zakaj ne more raje umret – zakaj mora ona in mi z njo prenašat to trpljenje.''
V tej misli vidim naveličanost, odvečnost, razočaranost, občutek krivice, destruktivno željo po razumevanju… Ampak vse to sem si že odpuščala… Zato sem na Desteni forumu vprašala ostale kaj vse vidijo v tem vprašanju. Mogoče pa dobim kako izpuščeno perspektivo, s katero bom lažje ustavila pojavljanje podobnih misli.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v strahu, da bo podobna usoda doletela moja starša in da bom morala skrbeti še zanju; da bom mogla vso življenje imet na skrbi nekoga drugega in svoj čas podrejat drugim… ter se razžirati z mislimi v tem okviru.

Zavedam se, da je to mogoče, ni pa nujno. Da moj strah tega ne more preprečit, lahko pa doprinese k realizaciji. Zato si ne dopustim utapljat se v takšnih mislih; ko pridejo, zadiham, se spomnim na nesmislnost obstoja v takšnem strahu in ga napodim. Vedno znova, dokler ne bo odnehal vznikat. Samo-odpuščanje v trenutku – vsakič malenkost drugačno – da pokrijem vse aspekte strahu. In vztrajam – bolj kot strah. Ker nočem bit strah, ampak vztrajnost in stabilnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mučiti se s svojim nezdravim odnosom do nedavno nastale situacije. Zdaj sem to mučenje sicer omilila s samoodpuščanji v teh blogih, ampak cilj mi je, da opustim lastne reakcije na licu mesta – ko vidim, da začenjam reagirat. Da se več ne nabirajo za kasneje, da se zdiscipliniram in utrdim. Vidim, da se še vedno vse preveč ubadam s posledicami, namesto s spremembo na boljše v danem trenutku. Zato se mi posledično nalaga vedno večja teža, ki se preveša v splošno nejevoljo. Tukaj se čakam, po nepotrebnem.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jamrat, ker ne vem kako naj shandlam babico na tem novem nivoju nesposobnosti, namesto da bi raje direktno šla iskat videe s to temo ali pa bi se dogovorila s kom izkušenim za demonstracije.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi se babičina situacija spremenila na bolje – namesto da bi z novo realnostjo takoj poravnala to na kar imam vpliv – svoj odnos do novo nastale situacije.   

Stati kot podpora v propadu 2

Izhodiščni blog: http://duskamaglica.blogspot.si/2017/01/stati-kot-podpora-v-propadu-1.html

Danes babico odpeljejo v bolnico. Po dodatno diagnozo – in potem kaj…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vedno znova pozabljat, da demenca in alzheimer nista nekaj kar je namenjeno obremenitvi mene osebno in da sem si dopustila vedno znova pozabljat, da imam tudi znotraj te situacije – kot so-skrbnica - možnost, da se dojemam kot žrtev ALI PA NE.
Zavedam se, da obstaja mnogo ljudi, ki se prav tako kot jaz spopadajo z oskrbo dementnežev, čeprav za nastanek demence niso neposredno krivi niti sami in do neke mere niti bolniki.

[From the chat with Sunette:

- as the blood is flowing through the veins, energy parallel circulates throughout the body...

- recent generations of women have been oppressed in the moulds and therefore blockage of energy flow begun to happen…

- due to the integration of body and mind, this meant the narrowing of blood vessels + in that deficiency of oxygen, which contributed to changes of organs and hormones and consequently to the manifestation of dementia ...]

Torej ne morem spremenit dejstva, da je skrb za dementno babico (trenutno še vedno) prisotna v mojem življenju, lahko pa spremenim odnos do te prisotnosti –- ker vidim, da dojemanje te situacije v smislu, da me vesolje / stvarnik kaznuje z njo za nekaj kar bi naj naredila narobe, pa mi ne namigne kaj bi naj to bilo – nepotrebno mučenje sebe…
In babico je potrebno oskrbovat – ne glede na to če se jaz znotraj te oskrbe definiram kot žrtev ali pa ne. Torej nimam razloga da bi se…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v prepričanju, da ni pošteno, da sem se znašla v življenjskih okoliščinah v katerih sem primorana že približno 15 let pomagat pri oskrbi dementnih.

Ni pošteno, da je oče od X postal invalid in je kot najstnica morala pomagati pri preživljanju družine, namesto, da bi živela svoje življenje.

Ni pošteno, da so Y nagnali iz stanovanja z otrokom in je morala začeti graditi svoje življenje na novo iz nič.

Ni pošteno, da je Q morala, že od kar je lahko, pomagati pri oskrbi defektnega brata in prenašati očeta pijanca.

…

In še je takih ''nepoštenih'' zgodb vsepovsod naokrog mene / nas. Vse te osebe se nam lahko smilijo, pa to ničesar ne popravi… Lahko se smilim sama sebi, obstajam v prepričanju, da se mi dogaja krivica in da je nepošteno, da sem se znašla v taki situaciji. To sem počela desetletje. Ni pomagalo. Sem si škodovala s takimi mislimi – z videnjem sebe v vlogi žrtve, s prevelikim osredotočanjem na problem namesto na rešitve, ki so v moji moči znotraj dane situacije…
Zato si odpustim, da sem sprejela in si dopustila 15-letno so-oskrbo dementnih starih staršev definirat in povezovat z besedama nepošteno / krivično. Ko vidim, da ponovno drsim v ta vzorec – se takoj zaustavim in naredim nekaj dihov. Svojo pozornost preusmerim na praktično podporo, ki jo lahko nudim in na samoiskren vpogled glede delitve deleža podpore z mamo in ostalimi. [Po tem ko sem to samoodpuščanje prebrala naglas, se mi je sprostil celoten osrednji del hrbta, posebej na levi strani.]

Spomnim se na prijazne, zainteresirane, pozorne ljudi in na brezvoljne, zafustrirane, nezainteresirane osebe in se odločim da bom raje živela prijaznost, zainteresiranost, pozornost. Tudi znotraj oskrbe dementne babice.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna, ker drugim ne morem v celoti pokazati / razložiti kaj pomeni obstajati kot so-skrbnik dementne osebe in jim tako dati razumevanja in vpogleda v to kako me je ta izkušnja sooblikovala. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila obstajat v želji po tem, da bi me drugi razumeli.Oz. da bi razumeli kako hudo in naporno je… Vidim, da sem si napletla te reakcije  s prikritim namenom, da bi sebe in druge prepričala da je dejansko strašno hudo in naporno – da bi (si) lahko potem s tem opravičevala svoje ostale reakcije in neodgovornosti vezane na oskrbo dementne babice. Ja… saj je naporno – zahteva določeno mero fizične moči, potrpežljivosti, iznajdljivosti, časa – tako kot vse ostalo. ¾ napora pa sem si s svojimi reakcijami / zablodami / mindfucki dodala sama… 

Vse bolj razumem predlog prijatelja naj si babičino oskrbo vzamem kot telovadbo – kar se mi je še pred kratkim zaradi lastnih reakcij zdela skorajda banalna ideja. In namesto da paničarim ko zrem v postopen upad babičinih sposobnosti in postajam nestrpna ter želim čimprej od nje – da ne bi tega propada imela pred očmi in posledično v mislih, se raje soočim s strahovi o (svojem) propadanju in si jih v mislih odpuščam kar medtem, ko oskrbujem babico.  
Zavezujem se, da ob oskrbi babice ne bom več delala slona iz muhe, ampak se bom znotraj tega dejanja oblikovala kot potrpežljivost, vztrajnost, stabilnost… vse to kar bi želela prejemat če bi bila na njenem mestu… 

Stati kot podpora v propadu 1

Zgleda, da se nisem nikoli zares sprijaznila s prisotnostjo Alzheimerjeve bolezni in demence v naši družini… da ju nisem nikoli zares sprejela kot neizpodbitno realnost; že zaradi tega ker se mi zdita nesmiselni, ker še kar ne razumem namena obstoja v taki hudi bedi.

Kljub vsemu kar sem že izpisala in si odpustila na ti temi, še vedno ostajam v miselnosti, da so se vesolje / naši stvarniki zarotili proti meni (nam) in da ni pošteno, da se ''moram'' na dnevni bazi srečevat z izrazom zombijevstva in že več kot 10 let stat kot podpora v propadu drugih (pokojnega dedka in babice.)

Pravzaprav se ne da razložit – nekomu, ki tega ne doživlja sam – kako me je to definiralo / kako sem se s to izkušnjo definirala sama… Demenca je konstantno prisotna, nikamor ne gre, ne pusti da se človek odpočije od nje, napreduje na dnevni bazi, nikoli ne neha napredovat in nikoli ne neha presenečat. Vedno je pripravljena podarit nov trenutek žalosti in zavedanja o človeški šibkosti…

Tako kot včeraj. Ko smo babico za uro, dve pustili samo. In smo jo našli ležečo na tleh in pobruhano. Kaj ji naj? Kaj naj človeku, ko te več ne posluša, ker te ne zna več prav poslušat? Človeku, ki sedi tako postrani, da bo vsak čas padel s stola, pa se tega sploh ne zaveda… Kaj ji naj??

In potem vse tiste temne misli o tem ali bo odslej večkrat tako? Ne bo dovolj samo eden človek, da jo bo pomagal postavit nazaj na noge in jo položit nazaj na kavč? Bo še sposobna sploh stat med tem, ko bomo drugi skrbeli za njeno najosnovnejšo higieno ali se bo res potrebno naučit novih prijemov, ki vzamejo še več časa in vključujejo naporno dvigovanje njene celotne teže?  

Stresno mi je. Nočem tega. Odrivam to. Ne razumem zakaj ne more raje umret – zakaj mora ona in mi z njo prenašat to trpljenje. Moja želja po odselitvi se stopnjuje. Strah me, da bo podobna usoda doletela moja starša in da bom morala skrbeti še zanju. Da bom mogla vso življenje met na skrbi nekoga drugega in svoj čas podrejat njemu… Razžira me…

Vidim, da nimam zdravega / stabilnega odnosa do situacije… da sama sebe še dodatno mučim. Zakaj si to delam? Pritisk v glavi mi pravi naj neham…

Danes dopoldan. Potrebno ji je bilo menjat podelano plenico, pa je bila prešibka, da bi vsaj stala opirajoča se na stol. Iz včeraj na danes ni več sposobna sama jest in pit…  

Fer al ne fer, smiselno ali nesmiselno, situacija je kakršna je – babica je v zelo slabem psiho-fizičnem stanju in potrebuje konstantno pomoč. To se ne bo spremenilo. Vse kar se lahko spremeni je moj odnos do situacije. Ugotavljam ponovno. In si vztrajno ponavljam kar je zdravorazumskega.


Odpustim si, da NISEM sprejela in si NISEM dopustila povsem se sprijazniti s prisotnostjo alzheimerjeve bolezni pri pokojnem dedku in s prisotnostjo demence pri babici; z izgovorom, da ne vidim smisla v obstoju teh bolezni pri svojih starih starših. Ko vidim, da obstajam v zanikanju in/ali ignoranci stopnje demence pri babici – se ustavim in zavestno zadiham. Vidim, da demenca napreduje / se stopnjuje in zahteva vedno več pozornosti in novih sposobnosti nas, ki skrbimo za babico. Bolj ko odlašamo z učenjem sposobnosti, težje nam postaja. Zato si več ne dopustim osredotočanja na probleme, ampak konstantno iščem nove rešitve s pomočjo forumov in ljudi v podobnih situacijah.

Oglasi se zdravnica, ki ne najde nič novega…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v prepričanju, da če v neki stvari / bolezni sama ne vidim nikakršnega smisla, ta ne bi smela obstajati in da sem se posledično do neke mere obnašala kot da tudi ne obstaja. Zavedam se, da je moje videnje sveta omejeno in pomanjkljivo in da več stvari ne bom razumela do konca življenja. Hkrati se zavedam, da ta nesposobnost videnja in razumevanja ne moreta biti izgovor za moje obnašanje, ki ni v kontekstu tega kar je najboljše za vse. Zato se zavezujem, da ne bom več zgubljala časa s protestiranjem, ker je vesolje tako zajebano, da mi ne da odgovorov in se skozi to početje psihično in fizično maltretirala, ampak bom svojo pozornost raje namenila temu kdo sem v ''nesmiselnih'' situacijah, ki jih ne morem kontrolirat. Vidim, da nima smisla biti upor, trma, jeza, razočaranje, prezir ipd in da bi bo zame in za druge veliko bolj zdravo, da sprejmem to česar v tem trenutku nimam moči spremeniti. Da sprejmem da lahko v določenih situacijah pomagam samo do neke mere…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iskati razloge in namen bede v obliki demence – ko pa vem, da je demenca nesmiselna in nepotrebna; vem da je posledica, ki smo jo ljudje skreirali, ker smo si dovolili pozabo… Ker smo si dopustili pozabit življenjske pomembnosti in smo se raje predali igram lastnih umsko-zavestnih sistemov.

...se nadaljuje...