Stati kot podpora v propadu 3

Izhodiščni blog: http://duskamaglica.blogspot.si/2017/01/stati-kot-podpora-v-propadu-1.html

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila demenco povezovati s prispodobo neke zlovešče sence, ki me konstantno zasleduje, je vedno pripravljena podarit nov trenutek žalosti in zavedanja o človeški šibkosti…
Dejstvo je, da si skrb za babico delimo – tako, da se z demenco ne rabim ukvarjat konstantno; večkrat tudi po cel dan ali dva ne – kar pomeni, da tačas ne rabim niti razmišljat o njej in si lahko od nje odpočijem. Ne rabim se zasledovat z demenco skozi lastne misli in čustva… Zavedam se, da sem tudi sama tista, ki izbiram odziv na razvoj te sicer precej neprijetne bolezni. Vidim, da moje dramatiziranje o demenci ni usmerjeno k rešitvam, zato ga bom odslej bolj redno ustavljala. Vem, da je normalno, da včasih postanem žalostna ali jezna ko demenca ponovno preseneti… ampak vidim, da ni podporno, da se dlje časa zadržujem v teh dveh čustvih, ker postajata ''normalni'' – zraven zaskrbljenosti in podobnih skrbniških lastnosti nabitih z negativnim čustvenim nabojem. Vidim, da bi sama v takem stanju za skrbnika želela nekoga bolj dobrovoljnega in zagotovo ne nekoga, ki bi mi skozi dajal občutek odvečnosti… Zato se bom opomnila na dobrovoljni pristop kadar se bom odpravila urejat / hranit babico – brez pričakovanja istega pristopa nazaj.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila takoj zdrsnit v obrambni karakter, ko sem imela na skrbi babico in sta jo starša par trenutkov pred tem ko sem jo nameravala preverit, našla pobruhano na tleh. Zavedam se, da sem to storila, ker sem se obsojala skozi njune oči. Čeprav mi onadva navsezadnje v tej situaciji nista ničesar očitala… Zavedam se, da bi lahko take trenutke preprečila samo pod pogojem, da bi bila konstantno zraven nje in prav ves čas pozorna na njeno premikanje. Tega pa nisem pripravljena počet. Kar sem še pripravljena -naredit, je to da jo preverim pogosteje – enkrat na uro recimo.
V zavedanju, da je to ''največ kar lahko storim'' v kontekstu tega kar je najboljše hkrati zame in za babico, si tako več ne dopuščam obstajat v občutku krivde, obsojanju skozi oči drugih in samo-obsojanju… Morala se bom torej zdisciplinirat da jo preverim. Tudi takrat ko počnem kaj prijetnega in se mi ne da prekinjat prijetnosti. Če bom čez par dni videla, da tako pogosto preverjanje ni potrebno, ga bom ponovno podaljšala na dve uri.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila težit sebi in drugim z zgražanjem nad tem, da utegne babica ostati v stanju, ko ne bo mogla več samostojno hodit, jest in pit v smislu – to pa je že preveč, tega pa si res nismo zaslužili. Vidim, da se to mogoče utegne zgodit, mogoče ne; da se s tem nima smisla ukvarjat zdaj – sploh ne skozi negativno nabite misli & čustva. In tudi če bi to postala naša realnost, mi zgražanje in smiljenje sami sebi ne bi prav nič pomagalo pri tem kar bi bilo potrebno narediti v povezavi z babico. Pomagali bi mi stabilnost, boljša organizacija časa, potrpežljivost in dobrovoljnost. Zato bom v primeru, če se babičino stanje ne izboljša tolikokrat prebrala to samoodpuščanje, da mi bo jasno, da je življenje teh besed zdravorazumsko in da jamranje in zgražanje nista na mestu.     

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila situacije v katerih ne želi biti večina (kot je na primer skrb za dementnega človeka) povezovati in definirati s stresom in hkrati obstajati v želji, da bi izginile iz mojega življenja. Na prvi pogled se zdi opisano normalno. Ampak vse bolj mi postaja jasno, da stres ni nujen odziv na take situacije. Je bolj posledica določenih strahov. In ko si jih odpuščam, skupaj z njimi zmanjšujem stres. Zavedam se, da situacije, ki jih definiram kot neprijetne ne bodo izginile iz mojega življena samo zato ker si jaz tako želim… kar povzroča obstoj v tej želji, je oddaljevanje od realnosti – kar pa v nobenem primeru ni praktično… Zato se bom vedno znova opominjala, da stres ni nujen odziv in da so želje na katere nimam direktnega vpliva v bistvu motnja moje pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot misel: ''Ne razumem zakaj ne more raje umret – zakaj mora ona in mi z njo prenašat to trpljenje.''
V tej misli vidim naveličanost, odvečnost, razočaranost, občutek krivice, destruktivno željo po razumevanju… Ampak vse to sem si že odpuščala… Zato sem na Desteni forumu vprašala ostale kaj vse vidijo v tem vprašanju. Mogoče pa dobim kako izpuščeno perspektivo, s katero bom lažje ustavila pojavljanje podobnih misli.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v strahu, da bo podobna usoda doletela moja starša in da bom morala skrbeti še zanju; da bom mogla vso življenje imet na skrbi nekoga drugega in svoj čas podrejat drugim… ter se razžirati z mislimi v tem okviru.

Zavedam se, da je to mogoče, ni pa nujno. Da moj strah tega ne more preprečit, lahko pa doprinese k realizaciji. Zato si ne dopustim utapljat se v takšnih mislih; ko pridejo, zadiham, se spomnim na nesmislnost obstoja v takšnem strahu in ga napodim. Vedno znova, dokler ne bo odnehal vznikat. Samo-odpuščanje v trenutku – vsakič malenkost drugačno – da pokrijem vse aspekte strahu. In vztrajam – bolj kot strah. Ker nočem bit strah, ampak vztrajnost in stabilnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mučiti se s svojim nezdravim odnosom do nedavno nastale situacije. Zdaj sem to mučenje sicer omilila s samoodpuščanji v teh blogih, ampak cilj mi je, da opustim lastne reakcije na licu mesta – ko vidim, da začenjam reagirat. Da se več ne nabirajo za kasneje, da se zdiscipliniram in utrdim. Vidim, da se še vedno vse preveč ubadam s posledicami, namesto s spremembo na boljše v danem trenutku. Zato se mi posledično nalaga vedno večja teža, ki se preveša v splošno nejevoljo. Tukaj se čakam, po nepotrebnem.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jamrat, ker ne vem kako naj shandlam babico na tem novem nivoju nesposobnosti, namesto da bi raje direktno šla iskat videe s to temo ali pa bi se dogovorila s kom izkušenim za demonstracije.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi se babičina situacija spremenila na bolje – namesto da bi z novo realnostjo takoj poravnala to na kar imam vpliv – svoj odnos do novo nastale situacije.   

Stati kot podpora v propadu 1

Zgleda, da se nisem nikoli zares sprijaznila s prisotnostjo Alzheimerjeve bolezni in demence v naši družini… da ju nisem nikoli zares sprejela kot neizpodbitno realnost; že zaradi tega ker se mi zdita nesmiselni, ker še kar ne razumem namena obstoja v taki hudi bedi.

Kljub vsemu kar sem že izpisala in si odpustila na ti temi, še vedno ostajam v miselnosti, da so se vesolje / naši stvarniki zarotili proti meni (nam) in da ni pošteno, da se ''moram'' na dnevni bazi srečevat z izrazom zombijevstva in že več kot 10 let stat kot podpora v propadu drugih (pokojnega dedka in babice.)

Pravzaprav se ne da razložit – nekomu, ki tega ne doživlja sam – kako me je to definiralo / kako sem se s to izkušnjo definirala sama… Demenca je konstantno prisotna, nikamor ne gre, ne pusti da se človek odpočije od nje, napreduje na dnevni bazi, nikoli ne neha napredovat in nikoli ne neha presenečat. Vedno je pripravljena podarit nov trenutek žalosti in zavedanja o človeški šibkosti…

Tako kot včeraj. Ko smo babico za uro, dve pustili samo. In smo jo našli ležečo na tleh in pobruhano. Kaj ji naj? Kaj naj človeku, ko te več ne posluša, ker te ne zna več prav poslušat? Človeku, ki sedi tako postrani, da bo vsak čas padel s stola, pa se tega sploh ne zaveda… Kaj ji naj??

In potem vse tiste temne misli o tem ali bo odslej večkrat tako? Ne bo dovolj samo eden človek, da jo bo pomagal postavit nazaj na noge in jo položit nazaj na kavč? Bo še sposobna sploh stat med tem, ko bomo drugi skrbeli za njeno najosnovnejšo higieno ali se bo res potrebno naučit novih prijemov, ki vzamejo še več časa in vključujejo naporno dvigovanje njene celotne teže?  

Stresno mi je. Nočem tega. Odrivam to. Ne razumem zakaj ne more raje umret – zakaj mora ona in mi z njo prenašat to trpljenje. Moja želja po odselitvi se stopnjuje. Strah me, da bo podobna usoda doletela moja starša in da bom morala skrbeti še zanju. Da bom mogla vso življenje met na skrbi nekoga drugega in svoj čas podrejat njemu… Razžira me…

Vidim, da nimam zdravega / stabilnega odnosa do situacije… da sama sebe še dodatno mučim. Zakaj si to delam? Pritisk v glavi mi pravi naj neham…

Danes dopoldan. Potrebno ji je bilo menjat podelano plenico, pa je bila prešibka, da bi vsaj stala opirajoča se na stol. Iz včeraj na danes ni več sposobna sama jest in pit…  

Fer al ne fer, smiselno ali nesmiselno, situacija je kakršna je – babica je v zelo slabem psiho-fizičnem stanju in potrebuje konstantno pomoč. To se ne bo spremenilo. Vse kar se lahko spremeni je moj odnos do situacije. Ugotavljam ponovno. In si vztrajno ponavljam kar je zdravorazumskega.


Odpustim si, da NISEM sprejela in si NISEM dopustila povsem se sprijazniti s prisotnostjo alzheimerjeve bolezni pri pokojnem dedku in s prisotnostjo demence pri babici; z izgovorom, da ne vidim smisla v obstoju teh bolezni pri svojih starih starših. Ko vidim, da obstajam v zanikanju in/ali ignoranci stopnje demence pri babici – se ustavim in zavestno zadiham. Vidim, da demenca napreduje / se stopnjuje in zahteva vedno več pozornosti in novih sposobnosti nas, ki skrbimo za babico. Bolj ko odlašamo z učenjem sposobnosti, težje nam postaja. Zato si več ne dopustim osredotočanja na probleme, ampak konstantno iščem nove rešitve s pomočjo forumov in ljudi v podobnih situacijah.

Oglasi se zdravnica, ki ne najde nič novega…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v prepričanju, da če v neki stvari / bolezni sama ne vidim nikakršnega smisla, ta ne bi smela obstajati in da sem se posledično do neke mere obnašala kot da tudi ne obstaja. Zavedam se, da je moje videnje sveta omejeno in pomanjkljivo in da več stvari ne bom razumela do konca življenja. Hkrati se zavedam, da ta nesposobnost videnja in razumevanja ne moreta biti izgovor za moje obnašanje, ki ni v kontekstu tega kar je najboljše za vse. Zato se zavezujem, da ne bom več zgubljala časa s protestiranjem, ker je vesolje tako zajebano, da mi ne da odgovorov in se skozi to početje psihično in fizično maltretirala, ampak bom svojo pozornost raje namenila temu kdo sem v ''nesmiselnih'' situacijah, ki jih ne morem kontrolirat. Vidim, da nima smisla biti upor, trma, jeza, razočaranje, prezir ipd in da bi bo zame in za druge veliko bolj zdravo, da sprejmem to česar v tem trenutku nimam moči spremeniti. Da sprejmem da lahko v določenih situacijah pomagam samo do neke mere…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iskati razloge in namen bede v obliki demence – ko pa vem, da je demenca nesmiselna in nepotrebna; vem da je posledica, ki smo jo ljudje skreirali, ker smo si dovolili pozabo… Ker smo si dopustili pozabit življenjske pomembnosti in smo se raje predali igram lastnih umsko-zavestnih sistemov.

...se nadaljuje...

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo v službi in kot opravičilo za obstoj v teh stanjih uporabljati stres. Zavedam se, da mi na stres v službi ni potrebno reagirati s sledenjem negativnim čustvom – čeprav sem vso življenje poslušala, da je to normalno. Vidim, da sem si vsaj polovico stresa ustvarjala sama s tem ko sem sprejela našteta čustva kot normalna in jih z obstojem v njih skozi določeno količino časa stopnjevala. Ko opazim, da obstajam v stresu in kot stres ter posledično padam v različna negativna čustvena stanja – se ustavim in globoko zadiham. Najprej preverim kakšen je nivo dramatiziranja – je stres posledica mnoštva opravil ali ustvarjam / vzdržujem / napihujem napetost z namenom zbiranja energije za UmZS. Če vidim, da delam slona iz muhe – se pri priči ustavim, si vzamem minuto za sprehod / naredim par poskokov in se stabiliziram nazaj v fizično ter nadaljujem s fokusiranim delom. Če vidim, da je stres nastopil kot posledica obilice dela, se sprediham in se tako stabiliziram nazaj v fizično. Postavim si prioritetni seznam opravil in si določim približno količino časa potrebno za posamezno opravilo. Po potrebi vprašam za perspektive nadrejenih in sodelavcev, prav tako jim dam vedeti, da so moje kapacitete začasno zapolnjene.        

                         

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo na Slo Desteni chatih – zaradi pričakovanj, da bomo ta čas izkoriščali po naših najboljših močeh - za medsebojno podporo, za deljenje izključno praktičnih perspektiv in rešitev, za odpiranje ''bolečih'' vprašanj z občutkom, za konkretno učinkovito čiščenje UmZS in ga ne zapravljali za čvekanje, za medsebojno reagiranje, za ponavljanje vedno istih blodenj, za postavljanje z dosežki, za jamranje…
Zavedam se, da so pričakovanja do drugih moja blodnja in ne njihova.
Vidim, da ne rabim čakat, da bodo drugi prevzeli pobudo in usmerili pogovor v konstruktivno smer, ampak lahko to kadarkoli storim sama.
Razumem, da ni smiselno, da navezen molčim kadar se v meni nabira jeza zaradi občutka, da izgubljam čas s poslušanjem neumnosti.

Spoznala sem, da tudi sama ne izpolnjujem svojih pričakovanj – ki bi bila sicer v primeru realizacije v korist vseh udeležencev chata, da sama sebe raje sabotiram z mislijo ''nimam za povedat nič pametnega'' kot da bi se potrudila in poiskala kakšno primerno temo ali vprašanja. Vidim, da projiciram jezo in nestrpnost na druge, medtem ko sem jezna nase, ker ne ukrepam in usmerjam pogovorov tako, da bi bili bolj učinkoviti.
Zavezujem se, da bom pričela z opuščanjem pričakovanj glede stabilnosti na chatih in da bom poiskala načine da to lastnost skozi sebe izrazim tekom pogovorov. Očitno je nujno že tekom tedna razmišljat o temah in problematikah, ki bi jih lahko obravnavali na pogovorih namesto, da se večkrat čakamo če bo ravno komu kaj padlo na pamet. Torej si bom sproti ali pa najkasneje v soboto zabeležila vsaj eno temo o kateri bi rada debatirala na chatu – če ne bo imel kdo drug večje nuje. Tudi ne bom več dopuščala nabiranja jeze v sebi ko opazim, da drugi govoričijo, ampak bom zadihala in delila svoje opažanje s primernim stabilnim glasom. 

Prevečnost v povezavi z delom / Samo-odpuščanje 1

Celoten izhodiščni blog

Odstavek iz izhodiščnega bloga, ki ga razširjam / predelujem v tem blogu:

''Prvi teden v septembru smo bile s ''sestričnama'' na morju. Vedela sem, da bo vrnitev na delo naporna, ker smo pripravljali največji dogodek v zgodovinici našega programa. In res – že prvi dan sem dobila konkreten seznam opravil. Vse do konca meseca je bil tempo dela hitrejši, ukvarjali smo se z mnogimi novimi/neznanimi zadevami, s časom nam pri mnogih manjših korakih šlo za nohte. Ampak smo napredovali, odstranjevali ovire in se bližali cilju.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dopust definirati in povezovati s sprostitvijo in ležernostjo ter ga kot takega soditi kot dobrega in hkrati delo(vne dni) povezovati in definirati z naporom in večjimi ali manjšimi konflikti ter ga kot takega soditi kot slabega.

Ko opazim, da obstajam v polarnosti dopust – dober : delo – slabo, se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da tako dopust kakor delo sama po sebi nista dobra/slaba, sproščujoča/konfliktna, ležerna/naporna, ampak sta predvsem takšna, kot si ju v danem trenutku dopustim dojemat in oblikovat. Zavedam se, da si ju lahko dopustim dojemat skozi prevzeta prepričanja, skozi čustva in občutke in na ta način še naprej stopnjujem polarnost v doživljanju obeh situacij ter si tako ustvarjam želje po nečem drugem (večnem dopustu) in povečujem notranji konflikt.

Zavezujem se k zmanjševanju miselnega ločevanja med dopustom in delom, med mano kot dopustnico + delavko. Zavezujem se, da se bom v prvi vrsti raje osredotočala na to kako obstajam in ne toliko na to kot kaj (delavka/dopustnica) obstajam. Zavezujem se, da bom delovala na način, ki podpira mene kot bitje + telo + zdrav razum – raje kot da se podpiram kot umsko-zavestni sistem na podlagi miselno-čustvenih polarnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje o tem, da je priprava določenega ''največjega dogodka do slej'' naporna že sama po sebi.

Ko opazim, da obstajam v avtomatiziranem prepričanju, da bo priprava specifičnega dogodka ''brez najmanjšega dvoma'' naporna - se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da s tem načinom razmišljanja in pričakovanja v bistvu v sproti dodajam napor tekom prehoda od ideje dogodka do realizacije dogodka in napor tako hkrati tudi realiziram v fizično stvarnost.

Zavezujem se k sprotnemu odpuščanju umskega potenciranja in pričakovanja napora ter z njim stresa in energije kot hrane za umsko-zavestni sistem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor do dolgega seznama opravil prvi dan po koncu dopusta in da sem osebi, ki mi ga je posredovala odpisala ''back to reality, oops there goes gravity'', v mislih pa jo sodila kot predrzno, nerealno in nesramno.

Ko opazim, da doživljam odpor zaradi dolgega seznama opravil in osebo ki mi ga je naložila sodim kot negativno/nerealno - se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem v tem primeru neizpodbitno odreagirala z mindfuckom, saj se je ob koncu delovnega dne izkazalo, da sem uspela postoriti večino opravil… Kljub reakciji pa se je iz situacije izcimilo nekaj praktičnega hehehe --> Ker sem bila prepričana, da je opravil preveč, da bi jih utegnila vse opraviti, sem se odločila, da bom v zmernem ritmu opravila enega za drugim (po prioritetni lestvici, ki sem si jo naredila kot prvo) in bom prišla kakor daleč pač bom. Na ta način sem blokirala možnost stresa in občutka prevečnosti ter si tako nenamerno pripravila ''ravno pot'' za akcijo.

Zavezujem se, da se bom ob naslednji podobni situaciji spomnila te prilike in takoj odstranila nepraktična in nepotrebna odpor in obsojanje, hkrati pa obdržala princip ''ravnanja poti''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je povsem normalno in sprejemljivo, da kot posledica dela s hitrejšim tempom in/ali kot posledica ukvarjanja z novimi/neznanimi zadevami in/ali kot posledica pomanjkanja časa nastopijo stres, občutki utrujenosti in izčrpanosti in potreba po krajši ali daljši prekinitvi dela.

Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da intenzivnejšemu delu nujno sledijo stres, izčrpanost, utrujenost, nuja po počitku – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da lahko stres, izčrpanost, utrujenost, nujo po počitku omejim na ta način, da spremenim svoj odnos do dela in sicer tako, da ne razmišljam o njem skozi strah zaradi količine, skozi strah pred novim in neznanim, skozi strah pred pomankanjem časa…

Zavezujem se, da bom se bom intenzivnejšega dela lotevala:

- Korak po korak po predhodno sestavljeni prioritetni lestvici – brez prehitevanja – saj se zavedam, da kadar obstajam v strahu, da bi mi zmanjkalo časa ali v strahu, da ne bom uspela dokončati vsega, posledično manifestiram napake in si tako dejansko povečujem čas potreben za izvedbo opravil.
- S sprotnim odstranjevanjem odpora do novega/neznanega s pomočjo samo-odpuščanja in s spreminjam perspektive v noviteta/neznano kot izziv / možnost za učenje, rast, razvoj, napredek. 

Dementne dogodivščine 6

24.7.13

Ja – je že izgledalo, kot da danes ne bom imela nobenega dogodka za o(d)pisat. Vse je dosti gladko teklo, babica ni delala nobenih bedarij, jaz nisem reagirala na njene odzive. In potem okrog osmih zvečer umazana kavna šalica. Gledam od kod, gledam zakaj je na dnu nek ostanek maščob… Voham… ollivno olje. V pričo babice sem se odzvala z vzdihom in verjetno sem tudi zavila oči ali naredila kakšno podobno gesto. Kaj je? – me je vprašala rahlo zaskrbljeno. Eh, nič, tak boš rekla, da nisi bila ti, te pa je tak vseeno – ji odgovorim. Olivno olje iz steklenice, za katero si mislila da je v njej vino ali pa kaj podobnega – vseeno dodam. Malo me stisne – vsakič ob takšni ali pa podobni priliki… Moja dementna babica je namreč alkoholik.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babici zameriti njen alkoholizem zaradi vsega stresa, ki ga povzroča v hiši / v družini.

Ko opazim, da obstajam kot zamera do babice v povezavi z njenim alkoholizmom in posledično stresom – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da zamera ne bo pomagala izničiti njenega alkoholizma in da bom morala alkoholizem (+ stresno reagiranje drugih) sprejeti kot njen sestavni del, ker možnosti za zavestno odvajanje več ne obstajajo. Zavedam se, da sem na to temo naredila že kar nekaj samoodpuščanja, pa kljub temu še vedno reagiram; čeprav že precej bolj blago.

Zavezujem se, da se bom ob reakcijah v povezavi z babičinim alkoholizmom čim bolj pogosto opominjala na nesmiselnost zamere in da si jo bom vsakič znova ko se pojavi v mojih mislih – četudi v blagi obliki odpustila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila malodušno reagirati na babičine fizične bolečine zaradi prepričanja, da si je za nje kriva sama oz. da jih je potencirala z alkoholizmom.

Ko opazim, da obstajam kot privoščljivost (''če je zaradi tvojih preteklih napak omejena naša svoboda, te naj kar boli…'') – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da nimam celostnega vpogleda v to koliko si je babica dejansko kriva sama za svoje klavrno fizično stanje…

Zato se zavezujem, da bom s sprotnim samoodpuščanjem misli vezanih na privoščljivost v povezavi z babico to privoščljivost postopoma iztrebila, saj se zavedam njene nesmiselnosti in funkcije podpiranja UmZS.

+ 4.8.13

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da se bom z distanciranjem od babice in malodušnostjo nad njenimi bolečinami distancirala od potencialov alkoholizma in potencialov fizičnih bolečin pri sebi in pri drugih bližnjih.

Ko opazim, da se distanciram od babice zaradi tega, ker sem na njo projicirala lastne strahove glede alkoholizma in fizične bolečine – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram razumem, da so moje projekcije strahu pred alkoholizmom in fizično bolečino moje, ne glede na to, na koga jih projiciram. Babica je morda samo med tistimi, ki te projekcije zaradi svojega stanja lažje izzovejo.
Zavezujem se, da svojih strahov v povezavi: z alkoholizmom, s skrbjo za alkoholike, s fizičnimi bolečinami, s skrbjo za druge v fizičnih bolečinah ne bom več projicirala na druge in jih zaradi tega odrivala od sebe, ampak se bom raje sproti soočila s temi strahovi in si jih odpustila.