Dom 3

Dom 2: http://duskamaglica.blogspot.com/2018/09/dom-2.html

Hvaležna sem si, da sem si lani končno dala priložnost za selitev in s tem nek drugi nivo samostojnosti in si obljubljam, da si bom v bodoče tudi v manj udobnih situacijah dopustila razvoj v smeri samostojnosti. Konkretno skozi iskanje službe in s tem razvijanje finančne samostojnosti

Odpustim si, da sem (predvsem kot najstnica) sprejela in si dopustila dom definirat in povezovat z možnostjo, da sem sama - kadar si to želim, da delam kar si želim - da ne rabim nikomur odgovarjat;  s sebičnostjo.
Zavezujem se, da bom dom v bodoče gradila kot nekakšno zatočišče, varno okolje v katerem lahko v odnosu s sabo in/ali partnerjem raziskujem svojo ranljivost in ne več kot okolje potuhe in pasivnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila druge, ki so se sami vabili v prostor, ki sem ga definirala kot svojega (dom) označevati za vsiljivce in na njih reagirati s čemernostjo. Vidim, da drugih nisem marala v 'svojem' prostoru predvsem zato, ker so mi nastavljali ogledalo v katerega nisem hotela pogledat… - samo-sabotaža.
Ko opazim, da postajam čemerna kadar se nekdo povabi v moj dom/prostor – se ustavim in zadiham.
Zavezujem se, da bom pogledala lastne sodbe o ljudeh, ki se bodo najavili na obisk in jih še pred obiskom predelala do te mere, da me ne bodo ovirale v komunikaciji z obiskovalci; da bom tako naredila prostor za bolj plodno komuniciranje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zvok ogrevalnega sistema v hiši povezovati in definirati z občutkom pravega doma 'nekje tam daleč vstran, v vesolju…'.

Ko opazim, da hrepenim po pravem domu – se ustavim in diham.

Zdaj se zavedam, da je moj stalni dom v tem življenju moje telo in sem v bistvu vedno doma – ne glede na to v katerem prebivališču se nahajam. Fizični prostor pa lahko vedno v manjši ali večji meri prilagodim sebi.

Zavezujem se, da ne bom več hrepenela po 'pravem domu', kot nečem kar je ločeno od mene, ampak si bom pravi dom ustvarila skozi komunikacijo s svojim telesom in skozi posege v fizični prostor imenovan začasno prebivališče. V teh posegih že zelo uživam!

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila počutiti se doma v hiši v kateri sem preživela skoraj 3 desetletja z izgovorom, da napeti odnosi predvsem kot posledica neprestane skrbi za naša dva dementneža ne omogočajo občutka doma.

Ko opazim, da prostora v katerem vladajo napeti odnosi ne dojemam kot doma – se ustavim in zadiham. Zavedam se, da vedno obstaja možnost, da bom morala spet prebivati v takšnem prostoru in da bom tudi poustvarila tak prostor, če ne bom redno odstranjevala posvojenih miselno-čustvenih vzorcev nabranih skozi leta.
Zato se zavezujem k rednejšemu izpisovanju svojega nepraktičnega – da si preprečim poustvarjanje prostora z napetimi odnosi oz. da bom napete odnose lažje prebavljala, če bom kdaj ponovno bivala v prostoru, kjer so napeti odnosi vsakdanji.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek doma projicirati na avto. Zavedam se, da sem to počela tudi zato, ker mi je avto omogočal tako fizični pobeg od vsega kar mi ni bilo všeč, kakor tudi pobeg od lastnih misli – preko poslušanja glasne glasbe. Zavedam se, da je bil ta občutek doma in svobode začasen in lažen, saj je v bistvu pomenil samo zavlačevanje soočenja z mojimi strahovi in sebičnimi željami.

Tudi po selitvi s partnerjem opažam, da mi avto še vedno predstavlja neko prijetno, zasanjano, toplo cono udobja… kar pa ne pomaga pri rasti…
Zato se zavezujem, da si bom potovanja z avtom boljše izkoriščala za proces – v eno smer si bom dopustila udobje, v drugo smer pa bom delala samo-odpuščanja. 

Preveri, uporabi, podpri (se): 

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe

- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje

Dom 2

1. del: http://duskamaglica.blogspot.com/2018/01/dom.html

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati se odleteti iz rodnega gnezda in si pridobiti nove izkušnje samostojnosti. Vidim, da sem sem se s tem strahom samo sabotirala in si onemogočila zgodnje izkušnje samostojnosti, ki bi omogočile bolj jasne perspektive na dom in posledično hitrejše napredovanje, boljše orientiranje v življenju...

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ta strah skrivati pred sabo in drugimi  za mislimi v stilu 'če ostanem doma, starši ne bodo toliko finančno obremenjeni'.

Ko opazim, da razmišljam o neki spremembi, ampak se hkrati držim na distanci – se ustavim in zadiham. Pogledam ali je za tem distanciranjem strah in ga v primeru pozitivnega odgovora izpišem. Ne dopustim si samo-omejevanja zaradi strahu, raje vadim samo-zaupanje na poti v neznano.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obžalovati, da se nisem prej podala na samostojnejšo pot in tako nisem bolje izkoristila svojih potencialov. Zavedam se, da obžalovanje ne bo spremenilo ničesar na bolje in da če nočem v bodoče obžalovati korakov, ki jih nisem naredila – mi ne preostane drugega kot da jih naredim takrat ko vem, da bi jih bilo dobro; da izkoristim potenciale, ko se ponudi priložnost oz. ko si jo naredim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na prvo mesto dajati druge in na ta način potlačevati lastne strahove ter v sebi nezavedno povečevati notranji nemir. Vidim, da to ni najboljši način pristopa. Zavedam se, da me tudi dajanje sebe na prvo mesto v smislu sebičnosti ne bi pomirilo. Naučiti se moram postavljati prioritete tako, da bo najboljše za vse; če to pomeni, da sem enkrat na vrsti jaz, drugič drugi, tudi prav – ampak ohranjanje ravnovesja v tem odnosu se mi zdi ključno za moj notranji mir.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kriviti bolezen starih staršev češ da me je opeharila priložnosti za hitrejšo samostojnost v nekem drugem domu in posledično še veliko stvari. Zavedam se, da če bi bil moj namen v smeri samostojnosti, osamosvajanja in samo-odgovornosti dovolj močan, bi našla pot ne glede na situacijo – tako v primeru prehoda v drug dom kot v primeru obstanka v primarnem domu.
Zavezujem se, da ne bom več krivila situacij, ki jih ne morem spreminjat za lastno stagnacijo – ker se zavedam, da lahko v vsaki situaciji spreminjam sebe v skladu s tem kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila biti odkrita do bivšega partnerja v smislu da se nimam namena seliti skupaj z njim; zavedala sem se namreč, da bi takšna odkritost povzročila konflikt, ki bi mu zelo verjetno sledil razhod... + da sem to zvezo izkoriščala za izhod iz moje takratne situacije, ki sem jo definirala kot naporno.
Zdaj vidim, da sem manipulirala tako njega kot sebe in sem v bistvu tratila najin čas z odlašanjem soočenja s svojimi strahovi.
Zavezujem se, da bom v primerih ko opazim podoben konflikt vezan na bistvene življenjske spremembe zadevo najprej razčistila pri sebi in se nato pogovorila z drugim – čeprav bo pogovor težak in neprijeten. Bolje tako, kot zanikanje in zapravljanje časa…

Dom 1

dóm 

1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja, družinska skupnost, v kateri kdo živi
2. stavba, urejena za določen namen, ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo
3. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji
4. posestvo, domačija, domovina
5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo

Do 2017 sem vseh svojih 35 preživela v isti vasi, brez kakršnekoli selitve.

Prva možnost selitve se je pokazala pri prehodu v srednjo šolo. Takrat sem bila še preveč prestrašena, da bi šla živet drugam, kar sem si skrivala tudi z mislimi v stilu – če ostanem doma, starši ne bodo toliko finančno obremenjeni.

Naslednja možnost za selitev se je pokazala pri prehodu na fakulteto. Ponovno podobna scena. Nekoliko obžalujem, da si nisem že takrat dala možnosti za spoznavanje razlik med življenjem v domačem gnezdu in v študentskem okolju in za osamosvajanje.

Mislim, da je bilo nekje tekom faksa, ko se je dedku začelo temnit zaradi alzheimerjeve bolezni, po njegovi smrti pa se je začela rapidno večat babičina demenca. Skrb za take kalibre je težka in glede na to, da sta me onadva pomagala vzgajat in me pazila, ko sta bila starša v službah / odsotna, sem se tudi jaz čutila dolžno pomagat pri skrbi za njiju in sem se začasno odpovedala selitvi.

Sicer je po faksu obstajala možnost selitve s takratnim partnerjem s katerim sem bila v 4 letni zvezi, ampak kljub temu, da sem se v zvezi počutila relativno dobro, sem vedela, da se ne želim vezat na njega v tolikšni meri.  

Pred malo več kot letom sva s prijateljem nadgradila najin odnos v partnerskega. Nekaj mesecev zatem pa je mama odšla v penzijo; kar je pomenilo, da lahko ona poskrbi za babico, ki potrebuje celodnevno oskrbo. Končno sem zgrabila priložnost uvida v življenje izven rodnega gnezda.

Kot najstnici mi je ogromno pomenila moja soba – tam sem se počutila doma – kadar so me pustili samo. Ampak v moji sobi je bil tudi računalnik, ki ga je uporabljala mama in tako moja soba ni bila vedno na razpolago kot 'zavetišče'.

V kasnejših letih sem ob večerih v postelji poslušala zvok, ki je prihajal od ogrevalnega sistema v hiši; zdelo se mi je, da tako zveni vesolje in ta zvok me je spominjal na 'pravi' dom. V hiši kjer sem živela, se nisem počutila najbolj doma – predvsem zaradi napetih odnosov, ki so bili predvsem posledica neprestane skrbi za naša dva dementneža. Bolj doma sem se počutila v avtu, kot v hiši…

Imela sem tudi neko obdobje v katerem sem bila prepričana, da bom ostala v 'rodni' hiši in bom razčistila odnose z domačimi do te mere, da se bom tam spet počutila zares doma. Ampak takrat mi še ni bilo jasno, da so ti odnosi najtežji za predelavo, ker so se stvari kopičile najdlje.

Potem sem imela obdobje, ko sem iskala informacije o delu na ladji z namenom pridobivanja novih izkušenj in življenja drugje. Vstran so me držali zdravstveni zapleti in kasneje nova partnerska zveza.

Ko sem parterja, ki se je selil že približno 10 x vprašala kje se on počuti doma, mi je odgovoril – v svojem telesu. Ta odgovor se mi je zdel zelo na mestu, čeprav sem sama več let nazaj svoje oz. človeško telo dojemala kot ječo.

Sedaj živiva v najemniškem stanovanju, ki mu pravim dom. Ampak ko grem v 'rodno vas', tudi rečem, da grem domov – iz navade. Na obeh koncih do neke mere doživljam občutek doma, ampak fiksni dom tekom tega življenja je moje telo. In moj cilj je vzpostavitev pristnejše komunikacije s telesom in boljše poznavanje mojega telesa.

…se nadaljuje…

Preveri, uporabi, podpri (se): 

- Desteni - v imenu enosti in enakovrednosti

- Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

- Desteni I Process - za preprogramiranje sebe
- Eqafe - produkti za lastno izpopolnjevanje