Prišla sem do svojega (uradno) prvega delovnega mesta.
Ljudje ''so veseli zame'' in se čudijo, zakaj sama ne pokažem večjega navdušenja…
Nekaj razlogov sem opisala že v objavi Kaj se je zgodilo z mojimi otroškimi sanjami. http://duskamaglica.blogspot.com/2011_11_01_archive.html
Tako, da bom v nadaljevanju pisala iz izhodišča ''premalo navdušenega'' zaposlenega / iskalca zaposlitve.
Upala sem na to, da se bom zaposlila v šoli v bližini svojega doma, a so ti načrti propadli zato, ker ima nekdo boljše veze&poznanstva kot jaz. Ne obsojam tega človeka, ker sem tudi sama bila prisiljena in bom prisiljena uporabit veze&poznanstva za zaposlitev v svojem poklicu.
Dejstvo pa je, da sistem ''veze&poznanstva'' podpira neenakrovrednost pri iskanju zaposlitve. Nekdo ima boljše možnosti samo zato, ker (bolje) pozna nekoga na višjem položaju… Enkrat zaradi nekoga drugega izostanem jaz, drugič zaradi mene izostane nekdo drug… tisti z najboljšimi poznanstvi se ponavadi strmo vzpenjajo do vrha, tisti brez poznanstev pa ponavadi ostajajo na dnu. Brez upoštevanja če poznanec / izbranec / delavec deluje v smeri, ki je najboljša za vse ali gleda predvsem na svoj rit / koristi.
To je prvi razlog, ki mi preprečuje silno navdušenje nad mojo prvo službo.
Drugi razlog je ta, da nadomeščam učitelja za eno ocenjevalno obdobje, nakar bom verjetno spet brez službe / dohodka. Glede na to, da je danes zaposlovanje v krizi, bi po mnenju mnogih morala biti navdušena že nad tem začasnim delom.
Ampak dejstvo je, da se mesto likovnega pedagoga sprosti zelo redko. Nezaposlenost pa pomeni odvisnost od drugih…
Ko se delovno mesto likovnega pedagoga sprosti, ja zaradi presežka izobraženega kadra ogromno prošenj za delo. Kar pomeni povzdigovanje komolčarske konkurenčnosti. Bivši sošolci s faksa s katerimi sem si včasih delila čas in veselje, mi zdaj stojijo na poti do zaposlitve / denarja – enako kakor tudi jaz njim. Če poskrbim za sebe, vzamem možnost njim, če dam možnost njim, ostanem sama na cedilu.
Država jemlje ure likovnim pedagogom, hkrati pa še naprej omogoča študij likovne pedagogike, čeprav nas je že sedaj veliko preveč.
Ko so v prejšnjem tednu devetošolcem predstavljali možnosti nadaljnega izobraževanja, sem na seznamu opazila smer aranžerski tehnik. To je moj prvi poklic, v katerem že v času ko sem sama zaključevala srednješolsko izobraževanje ni bilo več moč dobiti zaposlitve.
Kot učiteljica sem odgovorna za otroke, ki so vzgajani v sistemu neenakovrednosti in sebičnosti. Osnovnošolski otroci so v zadnjih nekaj letih dobili ogromno novih pravic. Otroke s posebnimi potrebami so prestavili v običajne šole z namenom boljšega vključevanja v socialno okolje. Potem so začeli dajati poudarek na nadarjene otroke…
In tako imamo v šoli individualizacijo in diferenciacijo predvsem intelektualnega znanja. Kaj želijo povedat??? Da je nekaj otrok pozitivno ali negativno posebnih, ostali pa so običajni. Učitelj, ki bi poznal vse te specifike vseh svojih učencev in jih dosledno upošteval pri delu z učenci, bi moral biti običajen, a vendar s posebnimi potrebami nadarjen.
Zaradi vsega tega + ne pokažem večjega navdušenja nad svojo prvo začasno službo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar