Pokopališča…

…enostavno ne dojamem smisla njihovega obstoja, ne glede na to, da sem jih prisiljena obiskovati že vse svoje življenje.

Ko se zvečer peljem mimo pokopališča, mi najprej pade v oči ogromno število prižganih sveč. In se zgrozim ob mislih na to, da jih prižigajo tistim, ki jih več ni tu, medtem ko imamo na svetu ljudi, ki umirajo, ker nimajo hrane!!! Na bruhanje mi gre ob misli koliko denarja zgori v zrak in koliko odpadkov se nabira zaradi tega bednega običaja prižiganja sveč. Če bi denar namenjen za sveče zlagali na kup, bi se po mojem mnenju kmalu nabrali milijoni, s katerimi bi si lahko dvignili kvaliteto življenja, namesto da jih zapravljamo za poveličevanje smrti in t.i. posmrtnega življenja.

Na pokopališču zraven sveč vedno najdemo tudi rože / rastline. Ponovno se sprašujem, zakaj se ves ta denar vlaga v rože? Da bi počastili mrtve? – Saj niti ne vemo, če nas lahko zaznavajo!

V bistvu me ne motijo toliko rastline, ki živijo na pokopališču… hudo pa me moti rezano cvetje. Šopki, venci, ikebane… polni cvetov, ki so jih ljudje odtujili rastlinam in jih puščajo umirati na grobovih. Zakaj?? Iz navade zame ni sprejemljiv odgovor.

Pokopališča so hranilnica človeških trupel.

In meni ni jasno zakaj ohranjamo odmrla človeška telesa na posebnem mestu, zavarovana pred hitrim propadom. Iz prahu / zemlje smo se rodili, zemlja nas hrani tekom naših življenj  in v prah / zemljo se vračamo. V čem je torej sploh poanta zapravljanja prostora za pokopališča, ko pa bi lahko trupla sežgali in jih v obliki prahu vrnili zemlji?

Dejstvo je, da se s truplom ne moremo pogovarjati – oziroma, da nam ne bo odgovarjalo. In da se bo slej ali prej spremenilo v zemljo / prah. In da bo slej ali prej napočil čas, ko ne bo več nikogar, ki bi skrbel za družinski grob. Zato ne vidim smisla v tem, da trupla pokopavamo na posebnih mestih / pokopališčih. Bitje, ki je zapustilo človeško fizično telo menda ne bo svojega obstoja zapravljalo s tem, da bo vegetiralo v bližini svojega groba?

Po smrti svojega fizičnega telesa ne želim nobenih sveč na svojem grobu.

Ne želim nobenih umirajočih rož na svojem grobu.

V bistvu ne želim biti pokopana v grobu.

Želim biti upepeljena in po možnosti stresena v ocean ali kakšno drugo vodo. Verjetno bo sčasoma usahnila tudi ta želja in mi bo dovolj že če bodo moje fizično telo zažgali in prah raztresli v veter na kraju zažiga. (Sicer pa – kdo ve kako bom sploh umrla…)

Po smrti svojega fizičnega telesa ne želim, da bi kdorkoli zapravljal svoj čas s tem, da bi hodil k mojim posmrtnim ostankom in oskrboval spomenik okrog njih. Mislim, da ima vsak človek več kot dovolj dela s svojim živim fizičnim telesom, s tem, da se uči komunicirati z njim, deliti pridobljeno znanje o fizičnem s soljudmi… Na ta način si lahko skupaj soustvarjamo prijeten prostor za tukajšnje fizično ŽIVLJENJE, namesto da negujemo prostore, na katerih se izgubljamo v svojih neskončnih mislih o neživljenju / smrti.