18.4.2012 je bila stavka javnega sektorja v Sloveniji, v kateri je
sodelovalo 22 sindikatov, med njimi tudi učiteljski.
Pučutila sem se vredu, ker imam ob sredah najbolj naporen urnik /
najbolj naporne razrede, ki sem se jim tokrat zaradi stavke izognila. Počutila
sem se vredu, ker smo učitelji(ce) končno imeli čas za medsebojne pogovore,
brez da bi se nam mudilo v učilnice ali k domačim obveznostim. (Stavkali smo na
delovnem mestu, vendar ta dan v šoli ni bilo učencev.) Tako sem preko pogovora
pridobila kar nekaj relevantnih informacij glede vloge učitelice. Počutila sem
se vredu, ker sem si lahko zorganizirala nekatere stvari brez pritiska zaradi
pomanjkanja časa.
Ampak to je bil samo en izjemen dan…
Sicer pa se mi zdi dokaj banalna situacija, da sem končno dobila
svojo prvo službo – ki je sicer samo polletno nadomeščanje – in po treh mesecih
dela v svoji stroki doživim stavko le-te. Na samem začetku moje delovne dobe
dobim od ljudi informacijo, da se bodo razmere na mojem delovnem mestu tako poslabšale,
da je treba iti v boj s stavko...
In kaj nam bo prinesla ta učiteljska stavka? Stavka proti znižanju
plač, proti povečanju delovne obveznosti in proti povečanju števila otrok v
posameznem oddelku? Kolikor sem spremljela različne stavke po naši državi do
zdaj, niso kaj prida zalegle. Vlada tako meni, da stavka ni bila potrebna. Govori
se o referendumu…
In kaj menijo ljudje? Kar nekaj je takih, ki trdijo, da imamo
učitelji (in ostali javni sektor) že tako dovolj velike plače in nimamo razloga
za stokanje. Pa sploh poznajo ostale okoliščine; v primeru učiteljev še
povečanje delovne obveznosti in povečanje števila učencev v odelkih? Odvisno od
posameznika koliko se poglablja v to problematiko, odvisno od poročanja
medijev, ki ga do določene mere spet usmerja vlada…
Zakaj je sploh prišlo do stavke? Ker hoče vlada uvest varčevalne
ukrepe; v bistvu privarčevat denar na tri prej omenjene načine. Učitelji ne
želimo še več učencev v oddelku, ker to pomeni razdelitev pozornosti na še več
ljudi in posledično zmanjšanje kakovosti izobraževanja. Ne želimo več učnih
obveznosti, ker smo že zdaj preobremenjeni in preutrujeni od vseh pozornosti
iskajočih otrok in vse predpisane birokracije. Pripravljeni smo popustiti edino
pri višini plač.
Osrednji problem je torej denar –ki nam omogoča življenje oz.
preživetje- in prerazporeditev denarja na primeren način. Edini primerni /
enakovredni način, ki sem ga zasledila do zdaj je enakovredni denarni sistem / equal money system
Ni komentarjev:
Objavite komentar