Želela
sem poslati mail. Šlo je za sodelovanje v likovnem nagradnem natečaju, za
katerega je šlo kar nekaj živcev za izvirne idejne zamisli, materiala/denarja in
časa; mojega in od sodelavke.
Obdelam
fotografije, sestavim sporočilo in pošljem zadevo. Pa ne gre dostavit maila. Poskusim
znova – ne gre! Poskusim malo drugače – ne gre!! Spremenim format priponke – ne
gre!!! Po eni uri poizkušanja in s pomočjo dodatnih informacij – klicev in
mailov na druge naslove mi je končno uspelo…
S tem,
da čutim konkretno napetost v čeljustnih mišicah in ramenskem obroču. Zaradi strahu
pred pomanjkanjem časa sem si dopustila misli in čustva jeze in obupa. Moje telo
se je na te misli in čustva odzvalo z bolečino/napetostjo v mišicah.
Sledita
topel tuš in masaža za hitro olajšanje.
Pred
tem pa še samoodpuščanje – za dolgotrajno olajšanje in preprečevanje podobnih
situacij v nadaljnem.
- Odpuščam si, da sem sprejela in
si dopustila strah pred pomanjkanjem časa, čeprav se zavedam, da mi čustva
strahu nikakor ne pomagajo pri reševanju kateregakoli problema/izziva,
ampak samo pripomorejo k povečanju problema oz. k podaljšanju časa, ki ga
porabim za reševanje problema.
V bodoče se bom tega pravočasno
zavedla in si ne bom več dovolila nepraktičnih čustev strahu. (Vdih – izdih.)
- Odpuščam si, da sem sprejela in
si dopustila stopnjevat svojo jezo sočasno z naraščanjem minut, ki sem jih
porabila za oblikovanje/pošiljanje maila. Zavedam se, da mi čustva jeze
nikakor ne asistirajo niti v tem konkretnem primeru, niti v ostalih (podobnih)
primerih, ko mi primanjkuje časa. Zavedam se, da sem zaradi čustev jeze
samo še bolj raztresena in izgubljam kontrolo nad sabo/svojimi
mislimi/besedami/dejanji. V bodoče se bom ustavila kakor hitro bom zaznala
čustva jeze v sebi, si jih odpustila in učinkovito dihala skozi svoje
delovanje.
- Odpuščam si, da sem sprejela in
si dopustila čustva obupa in nemoči ter njihovo stopnjevanje sočasno z
naraščanjem minut, ki sem jih porabila za pošiljanje maila. Zavedam se, da
so čustva obupa in nemoči samosabotaža, ki nikakor ne pripomore k
(hitrejšemu) reševanju pošiljanja maila ali reševanju kateregakoli drugega
problema/izziva.
- Odpuščam si, da sem sprejela in
si dopustila trmasto vztrajati pri enem načinu reševanja problema; mail
sem pošiljala na isti naslov na vsakič malo drugačen način, namesto da bi
se po okrog treh neuspelih poizkusih ustavila in takoj kontaktirala stike
za dodatne informacije. S tem bi pridobila na času in hkrati ustavila svoje
naraščanje čustev jeze, obupa in nemoči. V bodoče se bom pravočasno
ustavila in ne bom več podpirala svoje trme, s katero hranim energije
jeze, obupa in nemoči. To so energije, ki sem si jih dopuščala skozi več
let in se na njih na-vadila. Čas je, da si jih odpustim in jih izbrišem iz
svojih programov, ker se z njimi samo-sabotiram. (Ob tej točki
samoodpučanja začutim delno sprostitev mišic ramenskega obroča.)
- Odpuščam si, da sem sprejela in
si dopustila, da me je ta dogodek tako ''vrgel iz tira'', da sem v tej
negativni energiji (jeze) sodelovala še v nadalnjih dogodkih, ki so se
odvili za opisanim dogodkom in med tem samoodpuščanjem. V nadaljnem ne bom
odlašala s samoodpuščanjem, ampak se ga bom lotila takoj in s tem
preprečila prenos (negativnih) čustev ki sem si jih dopustila do trenutka
zavedanja le-teh v nadaljne trenutke/minute/ure…
Tako.
Napetost v ramenih je še vedno prisotna, čeprav ne v takšni meri kot pred
samoodpuščanjem. Ne boli več tako močno. Ne bolim se več tako močno…
Ni komentarjev:
Objavite komentar