Pogosto se mi dogaja, da
v stiku s svojo mamo postanem jezna in posledično vsebinsko in načinsko grobo
komuniciram z njo. To seveda slabo vpliva na najin odnos in je precej
nepraktično, saj živiva v isti hiši in se vsakodnevno srečujeva.
Ne vem kdaj se je začela
kopičiti moja jeza do mame, vem pa, da s časom postaja vedno večja in vedno
bolj nevzdržna. Vem, da se nisem nikoli zares (po)trudila, da bi občutke jeze
do mame nekako predelala. V bistvu sem jih sčasoma v svojih mislih vedno lažje
podpihovala. Večkrat sem se zalotila, da mi kričeč prepir z mojo mamo na vsake
toliko časa nekako paše… ker sem po tem počutila ''spokojno kot po nevihti''.
Med prepirom se je v meni sprostila vsa ta nakopičena energija jeze in vedela
sem, da bova lahko potem enčas mirno shajali druga z drugo.
Ampak ''mirna obdobja''
med prepiri postajajo vse krajša in jaz sem skorajda konstantno jezna na njo. Skrajno
nepraktično in boleče za moje telo. Večkrat v obliki tesnobe v solarnem
pleksusu. Tako, da…
- Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila obsojat mamo in biti jezna na njo zato, ker me je rodila v ''krivičen'' svet v katerem je samoizražanje v manjšini in v katerem prevladuje sebičnost priučena z vzorci od naših prednikov. Zavedam se, da obsojanje moje mame, ker me je rodila v takšen svet ne bo spremenilo dejstva da se nahajam v takšnem svetu. Zato sprejmem dejstvo, da se nahajam tukaj in odgovornost za to, da začnem živeti življenje v samoizražanju.
- Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila svojo mamo obsojat in ji očitat, da me omejuje; da mi velikokrat preprečuje počet kar bi rada počela in me sili počet stvari, ki jih ne želim počet. Zavedam se, da se je tudi sama rodila v svet omejitev in je iz njega prevzela vzorce, ki jih je prenesla name. Pri opravkih, ki mi jih naloži in zahtevah, ki mi jih postavi ne reagiram z jezo in uporom, pač pa z učinkovitim dihanjem. Reagiram v zavedanju, da me finančno preživlja in da zato delujem in živim v kompromisu z njo.
- Odpuščam si, da sem
sprejela in si dopustila z jezo in ogorčenjem reagirat na mamine besede
''bodi pridna'', ki jih izusti pogosto, kadar greva za določeno količino
časa vsaka svojo pot. Odpuščam si, da sem besede ''pridna bodi'' dojemala
kot nezaupanje s strani mame in da sem si jih razlagala kot da nisem (dovolj)
pridna / delovna (za njo) in da mi jih govori iz tega razloga.
Zavedam se (slišala sem na lastna ušesa), da je
besedna zveza ''bodi priden / pridna'' vprogramirana v besednjak marsikaterega
starša in da je nesmiselno, da jo jemljem osebno in na podlagi nje sodim sebe v
negativnem smislu.
- Odpuščam si, da sem
sprejela in si dopustila v otroštvu poveličevati mamo kot vsevedno
avtoriteto, ki ima vedno prav.
Zavedam se, da noben starš ne ve vsega in ne more
imeti vsega prav, ampak da podzavestno verjetno želi večina staršev otroku
dajati takšen vtis, saj otrok zaradi občutka o vsevednem staršu temu vrača
pozornost in ''ljubezen''.
- Odpuščam si, da sem
sprejela in si dopustila čustva jeze in razočaranja, ko sem začela
spoznavati, da mama ne ve vsega in da nima vedno prav, ne glede na
prepričljivost njenih izjav.
Do zdaj sem se že naučila, da prepričljivost
govora katerekoli osebe še ne pomeni resničnosti besed; da se da resničnost
besed preveriti preko večih virov oziroma preko dejanj ''prepričljive'' osebe.
- Odpuščam si, da sem
sprejela in si dopustila jezo do mame vzdrževati in napihovati do te mere,
da nisem več prenesla njenega dotika, ker sem ga dojemala kot izsiljevanje
moje pozornosti.
- Odpuščam si, da sem
sprejela in si dopustila videt mamo kot masivno telo s premalo preciznimi
gibi in da sem si dopustila ogroženost medtem, ko je ''vdirala v moj
osebni prostor''.
Zavedam se, da je osebni prostor iluzija, saj je
iluzija že osebnost sama po sebi.
Odpuščam si, da sem si dopustila in sprejela
čustvo jeze in nestrpnost, medtem ko si je mama jemala svoj čas, da mi je dala
prostor da sem lahko šla mimo nje / prostor na stolu…
- Odpuščam si, da sem
sprejela in si dopustila razvajenost v smislu, da mama skrbi za moje
stvari / opravke za katere bi lahko poskrbela že sama in s tem učinkovito
razvijala svojo samostojnost in obenem prihranila mami čas za druge
opravke.
- Odpuščam si, da sem
sprejela in si dopustila neenakovredno razporeditev časa med osebnimi
interesi in med praktičnim delom, ki ga je potrebno opraviti doma, zaradi
česar sem poslušala kritike od mame.
Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila
obsojat mamo, da ne razume pomembnosti tega kar predelujem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar