·
Nadaljevanje objave Jezna na mamo 1 + samoodpuščanje 1:
· Dizajni sistemov / Dizajn strah / Živčnost in
tesnoba & Strahovi v zvezi z družino / Jezna na mamo
(Sistem
desings / Desing of fear / Nervousness and Anxiety & Fears in Relation to
Family / Angry at mother)
V prvem blogu Jezna na mamo sem zapisala, da v stiku z mamo
pogosto postanem jezna… Če sem še malo bolj samoiskrena, postanem jezna /
začnem čutit tesnobo že preden pride direktno do stika – ko predvidevam, da bo
vstopila v mojo sobo, ko vidim njen klic na telefonu, ko vidim mail s pozivom
naj jo pokličem.
Ona to čuti in ve. Mi je že tudi sama čustveno-dramatično
očitala, da ne prenesem njene prisotnosti. Najprej sem ji očitala nazaj, da
pretirava; kako bi pa vendar izgledalo, da kot hčerka ne prenašam mamine
prisotnosti? Ampak sem si priznala, da jo prenašam zelo težko. In če pogledam
okrog sebe – to da hčere težko prenašajo mame sploh ni tako redek vzorec… ampak
se vztrajno prekriva, hčere vseeno 'potrpijo' in tako ohranjajo navidezen mir v
hiši.
Jaz nisem skrivala, da mamine prisotnosti ne prenašam
najbolje – ravno nasprotno. In vedno slabše sem prenašala njen dotik, dokler se
ga nisem začela očitno izogibat. Nisem torej skrivala svojih resničnih čustev
do mame – raje sem ji izrazila – ampak to vseeno ni pomagalo pri odpravi jeze /
tesnobe, ki me je prevzela v odnosu z mamo. Obe sva vedeli, da najin odnos ni
zdrav, nobena ni vedela kaj naj glede tega stori…
V prvem blogu Jezna na mamo sem zapisala, da ne vem kdaj se
je začela kopičiti moja jeza do mame. Nakar sem skozi samoodpuščanje prišla
tudi do tega vzroka: jezna postanem, ko ugotovim, da mamine nadvse prepričljive
besede niso bile relevantne, jaz pa sem verjela / nasedla. To kljub
samoodpuščanju še vedno večkrat naredim – samo zato, ker ji zaupam kot svoji
mami! Za razliko od drugih ljudi, ki jim ne zaupam toliko, samo zaradi tega,
ker niso moja mama. Razlog za zaupanje niso družinske vezi, ampak dogodki iz različnih
situacij, ki potrdijo / ovržejo zanesljivost osebe. Po tej potki bom zaenkrat
iskala nadaljne izvore jeze do mame in si jih odpustila.
Samoodpuščanje bom naredila še na mamina navodila kaj naj
naredim oz. vprašanje, če bi naredila določeno opravilo. Ravno danes sem spet
zaznala odpor / tesnobo ko mi je naročila naj zlikam oblačila – če nimam nič
drugega v planu. Po eni strani ne razumem smiselnosti nekaterih vsakdanjih
opravil (likanje, košenje trave, za telo neprijetna & nepotrebna opravila...),
po drugi strani me muči način na katerega mama zahteva ali sprašuje = 'vljudno
zahteva'.
Vajena sem (bila) tudi vzorca reagiranja na mamine reakcije –
ko sem v njenih dejanjih opazla nekaj nerelevantnega z močno čustveno reakcijo,
sem zadevo hotela umiriti, ampak nisem vedela kako / nisem izbrala primernega
načina. In potem sem njo krivila za lastno slabo počuteje / za svoje reakcije
na njene reakcije / predvsem za tesnobo, ki sem jo občutila zaradi nemoči in
nezmožnosti pomagati v določeni situaciji… Ta vzorec mi je v enem specifičnem
primeru pred kratkim uspelo ustaviti, zato bom ta trenutek nosila s sabo kot
točko samozaupanja s pomočjo katere bom reševala nadaljne primere (v povezavi s
čustvi jeze / tesnobe / krivde, ki si jih povzročam v povezavi z mamo.)
Mh… še občutke krivde 'ki mi ga povzroča mama' imam za
predelat. Tokrat za primer, ko se imam namen kam odpravit, mama pa bi ravno
takrat potrebovala mojo pomoč.
In pa svoje reakcije na mamine nasvete.
Samoodpuščanje sledi v
nadaljnih 'Jezna na mamo' objavah…
Ni komentarjev:
Objavite komentar