Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
soditi domišljijo kot zelo pozitivno.
Ko opazim, da sodim domišljijo kot pozitivno – se
ustavim in diham.
Zavedam se, da so sodbe v polarnosti
pozitivno/negativno nesmiselne in samo-omejujoče. Zavedam se, da domišljija
brez nadaljne akcije/realizacije ni smiselna.
Namesto sojenja domišljije/nečesa v polarnosti
pozitivno/negativno, se raje vprašam ali domišljija / to kar obravnavam
dejansko pripomore k enosti in enakovrednosti kot k temu kar je najboljše za
vse življenje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
sodelovanje v domišljiji, brez da bi se vprašala od kod sploh izvira.
Ko opazim, da obstajam kot domišljija brez
zavedanja o svojem izvoru – se ustavim in diham.
Zavedam se, da obstajam v svetu plasti, ki tvorijo
plašč iluzije. Zavedam se, da so stvari drugačne kot so videti na prvi pogled /
na površju. Zavedam se, da se za domišljijo skrivajo podplasti grajene iz
strahu in želje po pobegu iz realnosti.
Namesto da samo obstajam kot domišljija, se
vprašam kakšni so razlogi, da obstajam kot domišljija, kakšen namen in smisel
skrivam za tem.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ločevati
se skozi lastno domišljijo v svojih mislih od sebe kot od fizičnega.
Ko opazim, da obstajam v mislih v obliki
domišljije in pri tem ignoriram fizično realnost tukaj – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je obstoj v mislih v obliki
samozadostne domišljije nesmiseln in da se bo najkasneje s smrtjo mojega
fizičnega telesa končal in izbrisal – zakaj bi torej sploh trošila čas za samozadostno
domišljijo?
Namesto samozadostne domišljije raje uporabljam
domišljijo kot orodje za praktično reševanje problemov v fizični realnosti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
sanjarjenje o (intimnih) odnosih in o stvareh, ki bi jih rada imela.
Ko opazim, da obstajam kot sanjarjenje – se
ustavim in diham.
Zavedam se, da mi sanjarjenje ne bo prineslo
ničesar drugega kot izgube časa.
Namesto sanjarjenja se usmerim in se skozi fizično
akcijo dejansko premaknem k temu kar si želim spremeniti; vzpostaviti praktične
(intimne) odnose v (svoji) realnosti in se opremiti s stvarmi potrebnimi za
delovanje po principu 'kar je najboljše za vse'.
Odpustim si, da sem za kratek čas (dokler nisem
našla Desteni) sprejela in si dopustila zanimanje za in sodelovanje v zakonu
privlačnosti kot 'najmočnejšem zakonu v vesolju'.
Ko opazim, da v mislih delujem po zakonu
privlačnosti – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je zakon privlačnosti 'privilegij'
tistih, ki že imamo pokrite osnovne življenjske potrebe za preživetje. Zavedam
se, da je zakon privlačnosti v domeni miselno-čustvenega sveta in da se pogosto
ne ozira na fizično realnost. Zavedam se, da z ustvarjanjem privlačnosti in
pozitivnosti hkrati kreiramo tudi polarnost v obliki odpora in negativnosti.
Namesto obstoja po zakonu privlačnosti se raje
premikam s pomočjo principa enosti in enakovrednosti in tako ne puščam nikogar
za seboj in se ne ločujem od ničesar v mojem domu – fizični realnosti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vplivat
na ostale do te mere, da so zakon privlačnosti posvojili in skozi njega našli
svojo 'srečo' ter pri tem postali polni samih sebe – kot ego.
Ko opazim obžalovanje zaradi posledic, h katerim
je doprineslo tudi moje deljenje zakona privlačnosti – se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem zakon privlačnosti delila
skladno s svojim razumevanjem življenja v določenem obdobju/trenutku in da je
to stvar preteklosti, ki je ne morem spremeniti.
Namesto obžalovanja svojih dejanj v preteklosti
ljudem razložim, da sem se začela zavedati principa enosti in enakovrednosti,
ki je bolj praktičen, ker vključuje sebe kot vse, kot eno, kot enakovredno in
ne podpira sebičnosti in ignorance, kot to počne zakon privlačnosti. Po potrebi
razložim še, da je zakon privlačnosti sebične narave, ker pravi, da mora vsak
poskrbet za svojo rit in ignorantne narave zato, ker namerno spregleduje
'slabo' in 'negativno' v tem svetu in tako ne pripomore k spremembam, ki bi
bile najboljše za vse.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila domišljijo
definirati in povezovati s svobodno izbiro.
Ko opazim, da domišljijo definiram in povezujem s
svobodno izbiro – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je moja svobodna izbira le v tem
ali bom sodelovala kot vse, kot eno, kot enakovredno – kot življenje ki sem,
ali pa bom ta dejstva ignorirala in se uničevala s sebičnostjo. Zavedam se, da
je samozadostna domišljija domena ignorance in uničevalne sebičnosti.
Namesto da na domišljijo gledam kot na svobodno
izbiro, raje preverim če ima domišljija kakšno uporabno vrednost, ki jo lahko
prenesem v fizično realnost, sicer jo takoj opustim.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
domišljati kako bi bilo fino če bi imela na pretek denarja in ljubezni, zaradi
česar bi se počutila močno!
Ko opazim, da svojo moč v domišljiji in sicer
definiram/pogojujem z zunanjimi stvarmi (kot je npr. denar) in pojmi (kot je
npr. ljubezen drugih) – se ustavim in diham.
Zavedam se, da mi samo moja domišljija ne more
priskrbeti niti denarja, niti ljubezni, niti moči.
Namesto tavanja v domišljiji si denar prislužim, si
dam ljubezen skozi pozornost do sebe in krepim svojo moč s pomočjo
samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcijske prakse.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vizualizacijo
'lepega & dobrega' in uporabo manter.
Ko opazim, da obstajam kot vizualizacija 'lepega
& dobrega' in uporabljam mante – se ustavim in diham.
Zavedam se, da s svojo pozornostjo sicer
so-kreiram (svoj) svet, ampak da je to pozornost boljše usmerit v dejanja kot v
misli.
Namesto kreiranja 'lepega & dobrega' in
uporabe manter v mislih se raje osredotočam na ozaveščanje ljudi o enakovrednem
denarnem sistemu, ki bo pomagal so-kreirat kar je najboljše ne le za mene,
ampak za vse. Namesto uporabe manter v svojih mislih raje izberem
samo-odpuščanje in ga delim z drugimi,
da se lahko tako sami izognejo nepotrebnim samo-omejitvam ali pa jih vsaj
omilijo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zlorabljati
domišljijo za krepitev energije (pozitivnega/negativnega) vznemirjenja.
Kadar opazim, da obstajam kot domišljija z namenom
krepitve energije vznemirjanja – se ustavim in diham!
Zavedam se, da se z domišljijo kot energijo
vznemirjenja omejujem, spodbujam svoje čustvene reakcije in se tako ločujem od
sebe kot fizičnega bitja tukaj.
Namesto uporabljanja domišljije z namenom krepitve
energije (pozitivnega/negativnega) vznemirjanja svojo domišljijo preusmerim v
praktične in smiselne rešitve, izvedljive v fizični realnosti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti
v magijo, čudeže, posebnost.
Ko opazim, da se v mislih okupiram z magijo,
čudeži, posebnostjo – se ustavim in diham.
Zavedam se, da so magija, čudeži in posebnost
iluzija ustvarjena s pomočjo misli.
Namesto okupacije z mislimi o magiji, čudežih in
posebnosti raje preverim kaj je potrebno narediti v fizični realnosti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
uporabljati domišljijo za lastno zabavo.
Ko opazim, da uporabljam domišljijo z namenom
zab(uš)avanja – se ustavim in diham.
Zavedam se, da se mi ni potrebno zabavat skozi
domišljijo v lastnih mislih.
Namesto tega se raje zabavam in uživam kot fizično
bitje v fizičnem svetu, v interakciji z ostalimi oblikami življenja.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ceniti
domišljijo ker se ukvarjam z likovno umetnostjo, ki ceni domišljijo in iz nje
tudi črpa svoj 'navdih'.
Kadar opazim, da cenim domišljijo v vlogi
likovnice – se ustavim in diham.
Zavedam se, da ja cenjenje domišljije program, ki
ga vase sprejema in podpira večina (likovnih) umetnikov.
Namesto cenjenja domišljije zaradi domišljije same
se vprašam o praktično-uporabni vrednosti domišljije / domišljijskega
'umetniškega' izdelka.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
ceniti abstraktnost kot likovni izraz.
Ko opazim, da cenim abstraktnost kot likovni izraz
(ki ne upodablja, ampak samo oblikuje) zaradi tega, ker sem si dopustila
vprogramirati idejo, da je abstraktnost nekaj večvrednega – se ustavim in
diham.
Zavedam se, da nam abstraktna likovna dela
zrcalijo naše specifične asociacije (misli in čustva), ne pomagajo pa nam pri
predelavi le teh.
Namesto da cenim abstraktnost (likovnega izraza)
samo po sebi, jo raje uporabljam kot orodje za ozaveščanje notranjega govora,
ki ga je potrebno procesirati skozi samoodpuščanje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ceniti
prepričljive pripovedovalce zgodb in zaradi tega posvojiti domišljijske zgodbe
kot (možno) realnost.
Ko opazim, da cenim prepričljivost in domišljijo
pripovedovalcev zgodb – se ustavim in diham.
Zavedam se, da s cenjenjem prepričljivosti in
domišljije pripovedovalcev zgodb kot večvrednih hodim po tanki liniji med
domišljijo in realnostjo in včasih sprejmem kaj kot resnično/življenjsko brez
da bi opazila zmoto.
Namesto cenjenja prepričljivih pripovedovalcev
zgodb raje cenim ljudi z praktično-delujočimi rešitvami za realni svet.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navduševati
se nad pravljicami in ostalimi knjigami in jih programirati v sebe kot možne /
delno realne, kot želje izhajajoče iz vsebine posamezne knjige.
Ko opazim, da se navdušujem nad vsebino nekega
medija in jo na pol zavedno srkam v sebe kot možno / delno realno, kot željo –
se ustavim in diham.
Zavedam se, da je navdušenost pokazatelj
'spontane' pripravljenosti na lastno pre-programiranje.
Namesto takojšnjega sprejemanja lastne 'spontane'
navdušenosti pogledam vzroke za navdušenost in jih 'presejem' skozi
samo-odpuščanje.
Primer
uporabe domišljije (z namenom krepitve vizualne nazornosti sporočila),
ki skozi
besedilo in sliko vključuje tudi realen fizični svet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar