četrtek, 01. november 2012

DOMIŠLJIJA / SAMOODPUŠČANJE + SAMOKOREKCIJSKI NASVETI


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi domišljijo kot zelo pozitivno.
Ko opazim, da sodim domišljijo kot pozitivno – se ustavim in diham.
Zavedam se, da so sodbe v polarnosti pozitivno/negativno nesmiselne in samo-omejujoče. Zavedam se, da domišljija brez nadaljne akcije/realizacije ni smiselna.
Namesto sojenja domišljije/nečesa v polarnosti pozitivno/negativno, se raje vprašam ali domišljija / to kar obravnavam dejansko pripomore k enosti in enakovrednosti kot k temu kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodelovanje v domišljiji, brez da bi se vprašala od kod sploh izvira.
Ko opazim, da obstajam kot domišljija brez zavedanja o svojem izvoru – se ustavim in diham.
Zavedam se, da obstajam v svetu plasti, ki tvorijo plašč iluzije. Zavedam se, da so stvari drugačne kot so videti na prvi pogled / na površju. Zavedam se, da se za domišljijo skrivajo podplasti grajene iz strahu in želje po pobegu iz realnosti.
Namesto da samo obstajam kot domišljija, se vprašam kakšni so razlogi, da obstajam kot domišljija, kakšen namen in smisel skrivam za tem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ločevati se skozi lastno domišljijo v svojih mislih od sebe kot od fizičnega.
Ko opazim, da obstajam v mislih v obliki domišljije in pri tem ignoriram fizično realnost tukaj – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je obstoj v mislih v obliki samozadostne domišljije nesmiseln in da se bo najkasneje s smrtjo mojega fizičnega telesa končal in izbrisal – zakaj bi torej sploh trošila čas za samozadostno domišljijo?
Namesto samozadostne domišljije raje uporabljam domišljijo kot orodje za praktično reševanje problemov v fizični realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sanjarjenje o (intimnih) odnosih in o stvareh, ki bi jih rada imela.
Ko opazim, da obstajam kot sanjarjenje – se ustavim in diham.
Zavedam se, da mi sanjarjenje ne bo prineslo ničesar drugega kot izgube časa.
Namesto sanjarjenja se usmerim in se skozi fizično akcijo dejansko premaknem k temu kar si želim spremeniti; vzpostaviti praktične (intimne) odnose v (svoji) realnosti in se opremiti s stvarmi potrebnimi za delovanje po principu 'kar je najboljše za vse'.

Odpustim si, da sem za kratek čas (dokler nisem našla Desteni) sprejela in si dopustila zanimanje za in sodelovanje v zakonu privlačnosti kot 'najmočnejšem zakonu v vesolju'.
Ko opazim, da v mislih delujem po zakonu privlačnosti – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je zakon privlačnosti 'privilegij' tistih, ki že imamo pokrite osnovne življenjske potrebe za preživetje. Zavedam se, da je zakon privlačnosti v domeni miselno-čustvenega sveta in da se pogosto ne ozira na fizično realnost. Zavedam se, da z ustvarjanjem privlačnosti in pozitivnosti hkrati kreiramo tudi polarnost v obliki odpora in negativnosti.
Namesto obstoja po zakonu privlačnosti se raje premikam s pomočjo principa enosti in enakovrednosti in tako ne puščam nikogar za seboj in se ne ločujem od ničesar v mojem domu – fizični realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vplivat na ostale do te mere, da so zakon privlačnosti posvojili in skozi njega našli svojo 'srečo' ter pri tem postali polni samih sebe – kot ego.
Ko opazim obžalovanje zaradi posledic, h katerim je doprineslo tudi moje deljenje zakona privlačnosti – se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem zakon privlačnosti delila skladno s svojim razumevanjem življenja v določenem obdobju/trenutku in da je to stvar preteklosti, ki je ne morem spremeniti.
Namesto obžalovanja svojih dejanj v preteklosti ljudem razložim, da sem se začela zavedati principa enosti in enakovrednosti, ki je bolj praktičen, ker vključuje sebe kot vse, kot eno, kot enakovredno in ne podpira sebičnosti in ignorance, kot to počne zakon privlačnosti. Po potrebi razložim še, da je zakon privlačnosti sebične narave, ker pravi, da mora vsak poskrbet za svojo rit in ignorantne narave zato, ker namerno spregleduje 'slabo' in 'negativno' v tem svetu in tako ne pripomore k spremembam, ki bi bile najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila domišljijo definirati in povezovati s svobodno izbiro.
Ko opazim, da domišljijo definiram in povezujem s svobodno izbiro – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je moja svobodna izbira le v tem ali bom sodelovala kot vse, kot eno, kot enakovredno – kot življenje ki sem, ali pa bom ta dejstva ignorirala in se uničevala s sebičnostjo. Zavedam se, da je samozadostna domišljija domena ignorance in uničevalne sebičnosti.
Namesto da na domišljijo gledam kot na svobodno izbiro, raje preverim če ima domišljija kakšno uporabno vrednost, ki jo lahko prenesem v fizično realnost, sicer jo takoj opustim.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila domišljati kako bi bilo fino če bi imela na pretek denarja in ljubezni, zaradi česar bi se počutila močno!
Ko opazim, da svojo moč v domišljiji in sicer definiram/pogojujem z zunanjimi stvarmi (kot je npr. denar) in pojmi (kot je npr. ljubezen drugih) – se ustavim in diham.
Zavedam se, da mi samo moja domišljija ne more priskrbeti niti denarja, niti ljubezni, niti moči.
Namesto tavanja v domišljiji si denar prislužim, si dam ljubezen skozi pozornost do sebe in krepim svojo moč s pomočjo samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcijske prakse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vizualizacijo 'lepega & dobrega' in uporabo manter.
Ko opazim, da obstajam kot vizualizacija 'lepega & dobrega' in uporabljam mante – se ustavim in diham.
Zavedam se, da s svojo pozornostjo sicer so-kreiram (svoj) svet, ampak da je to pozornost boljše usmerit v dejanja kot v misli.
Namesto kreiranja 'lepega & dobrega' in uporabe manter v mislih se raje osredotočam na ozaveščanje ljudi o enakovrednem denarnem sistemu, ki bo pomagal so-kreirat kar je najboljše ne le za mene, ampak za vse. Namesto uporabe manter v svojih mislih raje izberem samo-odpuščanje in  ga delim z drugimi, da se lahko tako sami izognejo nepotrebnim samo-omejitvam ali pa jih vsaj omilijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zlorabljati domišljijo za krepitev energije (pozitivnega/negativnega) vznemirjenja.
Kadar opazim, da obstajam kot domišljija z namenom krepitve energije vznemirjanja – se ustavim in diham!
Zavedam se, da se z domišljijo kot energijo vznemirjenja omejujem, spodbujam svoje čustvene reakcije in se tako ločujem od sebe kot fizičnega bitja tukaj.
Namesto uporabljanja domišljije z namenom krepitve energije (pozitivnega/negativnega) vznemirjanja svojo domišljijo preusmerim v praktične in smiselne rešitve, izvedljive v fizični realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti v magijo, čudeže, posebnost.
Ko opazim, da se v mislih okupiram z magijo, čudeži, posebnostjo – se ustavim in diham.
Zavedam se, da so magija, čudeži in posebnost iluzija ustvarjena s pomočjo misli.
Namesto okupacije z mislimi o magiji, čudežih in posebnosti raje preverim kaj je potrebno narediti v fizični realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljati domišljijo za lastno zabavo.
Ko opazim, da uporabljam domišljijo z namenom zab(uš)avanja – se ustavim in diham.
Zavedam se, da se mi ni potrebno zabavat skozi domišljijo v lastnih mislih.
Namesto tega se raje zabavam in uživam kot fizično bitje v fizičnem svetu, v interakciji z ostalimi oblikami življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ceniti domišljijo ker se ukvarjam z likovno umetnostjo, ki ceni domišljijo in iz nje tudi črpa svoj 'navdih'.
Kadar opazim, da cenim domišljijo v vlogi likovnice – se ustavim in diham.
Zavedam se, da ja cenjenje domišljije program, ki ga vase sprejema in podpira večina (likovnih) umetnikov.
Namesto cenjenja domišljije zaradi domišljije same se vprašam o praktično-uporabni vrednosti domišljije / domišljijskega 'umetniškega' izdelka.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ceniti abstraktnost kot likovni izraz.
Ko opazim, da cenim abstraktnost kot likovni izraz (ki ne upodablja, ampak samo oblikuje) zaradi tega, ker sem si dopustila vprogramirati idejo, da je abstraktnost nekaj večvrednega – se ustavim in diham.
Zavedam se, da nam abstraktna likovna dela zrcalijo naše specifične asociacije (misli in čustva), ne pomagajo pa nam pri predelavi le teh.
Namesto da cenim abstraktnost (likovnega izraza) samo po sebi, jo raje uporabljam kot orodje za ozaveščanje notranjega govora, ki ga je potrebno procesirati skozi samoodpuščanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ceniti prepričljive pripovedovalce zgodb in zaradi tega posvojiti domišljijske zgodbe kot (možno) realnost.
Ko opazim, da cenim prepričljivost in domišljijo pripovedovalcev zgodb – se ustavim in diham.
Zavedam se, da s cenjenjem prepričljivosti in domišljije pripovedovalcev zgodb kot večvrednih hodim po tanki liniji med domišljijo in realnostjo in včasih sprejmem kaj kot resnično/življenjsko brez da bi opazila zmoto.
Namesto cenjenja prepričljivih pripovedovalcev zgodb raje cenim ljudi z praktično-delujočimi rešitvami za realni svet.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navduševati se nad pravljicami in ostalimi knjigami in jih programirati v sebe kot možne / delno realne, kot želje izhajajoče iz vsebine posamezne knjige.
Ko opazim, da se navdušujem nad vsebino nekega medija in jo na pol zavedno srkam v sebe kot možno / delno realno, kot željo – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je navdušenost pokazatelj 'spontane' pripravljenosti na lastno pre-programiranje.
Namesto takojšnjega sprejemanja lastne 'spontane' navdušenosti pogledam vzroke za navdušenost in jih 'presejem' skozi samo-odpuščanje.


Primer uporabe domišljije (z namenom krepitve vizualne nazornosti sporočila),
ki skozi besedilo in sliko vključuje tudi realen fizični svet.

Ni komentarjev:

Objavite komentar