21.7.13
Obleči se, sleči se, nahraniti se, iti na
stranišče so edine babičine obveznosti. Nobene ne opravi več samostojno.
- Oblačila ji pripravimo in fino je, če je katera
izmed naju z mamo zraven – da obdrži plenične spodnje hlače na sebi, sicer jih
lahko sleče in ji uide preden sploh uspe prit do stranišča…
- Preden gremo jest je na vrsti iskanje proteze.
Najbolje je, če jo poišče katera izmed naju z mamo. Babica se niti ne spomni
kam jo je odložila in če ji rečeš naj jo poišče, v minuti ali parih pozabi da
jo je sploh iskala. Treba jo je potisniti k mizi, ker težko manipulira s svojim
telesom; roke se ji tresejo in hrana včasih pade.
- Še hodi na stranišče, vendar
vse skozi nosi plenične spodnje hlače. Ne zaveda se: da ni vedno sposobna
zadržat vode, da ni vedno sposobna pravočasno prit do stranišča, da brez
plenice pomoči posteljo – ne zaveda se nujnosti nošenja plenice. In ne zaveda
se smrada (lahko bi napisala neprijetnega vonja, ampak se mi zdi hinavsko)…
Danes zjutraj ji rečem – naj pogledam, če si si
dala plenico gor. Sicer sem bila zraven ko si jo je dala, ampak sem hotela
vedet, če jo je obdržala in koliko se tega zaveda. Dokaj malodušno mi odgovori
– nisem si je. Pogledam, povem ji da jo ima oblečeno in pojamram – kako naj ti
potem še sploh kaj verjamem…
Kaj pričakujem od nje?
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo
po tem, da bi babica dojela, da ji ne morem zaupat glede izjave o ne/nošenju
plenice in da jo moram preverit. Znotraj tega si odpustim željo po tem, da bi
bila babica sposobna realno povedat ali ima plenico ali ne in ali je pomočena
ali ne. Znotraj tega si odpustim tudi željo po tem, da babica ne bi tako
prepričljivo nevede lagala o ne/nošenju plenice in da ne bi včasih z jezo in
trmo reagirala na moje preverjanje njenega nošenja plenice.
Ko opazim, da sem v dvomih glede babičinega
nošenja plenice in glede pristopa preverjanja - se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da ji na besedo več ne
morem verjet, zato moram enostavno, brez vprašanj preverit če jo ima oblečeno
ali ne oz. prisostvovat pri oblačenju. Zavedam se, da babičinega upiranja, trme
in jeze nima smisla jemati osebno, ker so to njeni trajnostni vzorci, ki jih nisem
sposobna spremenit in si zato ne dovolim čustveno reagirat na njih.
Zavezujem se, da babičinih izjav
v povezavi z nošenjem plenice in preverjanjem ali jo nosi ne bom več jemala
osebno in da ji bom vsak dan ''znova'' razložila zakaj to počnem – kot da ji
razlagam prvič – ''HAHAHAHAHAHA'' (smeh norca).
Vpraša me kje je D. – moja mama. Z namenom, da bi
jo malo aktivirala ji igrivo odgovorim – kaj rečeš, kaj rečeš? Nejevoljno nekaj
zamomlja. Rečem ji – tam kjer je D. – moj ata. Tečno-užaljeno izjavi – eh,
bejži. Na morju sta - ji uvelo odgovorim, zaradi njene nevoljnosti. Kaj je to
tak težko rečt – mi odvrne očitajoče. Nekontrolirano mi steče nekaj solz. Rečem
ji – mislila sem, da se boš spomnila ali pa da bi se špilale. (Prvi dan po
odhodu staršev me je sama vprašala če sta že na morju in me je presenetila, da
si je sploh zapomnila, da sta šla in še kam sta šla…)
+ 1.8.13
Danes je ponovno sledil en problemček s plenico
& oblačenjem. Rekla sem ji naj si preveri, če ima suho plenico. Upirala se
je, jaz sem ponovno reagirala… in si nato odpustila. Potem sem ji pripravila
zajtrk in jo pustila v pižami – da se preobleče ko ji bo – da ji ne bi rabila
spet težit in je vznemirjat/silit. Napaka. Ko se je odločila, da se gre
preoblačit, je slekla in skrila plenico (tako da je nisem našla) in začela po
omarah brskat za spodnjimi hlačami – ki jih že lep čas več ne nosi in za
ostalimi oblačili – čeprav je imela v dnevni vse nastavljeno.
Enostavno bom mogla posedet zraven nje in ji vsako
jutro zagnjavit da se v moji prisotnosti popolnoma obleče, ne glede na njeno
upiranje, pametovanje – govorjenje na pamet brez preverjanja, njeno čustveno
reagiranje, njeno fizično nemoč in jebeno vsakodnevno ponavljanje istih
pojasnil…
Kaj si ti ja malo nor, kak bom natrenirala vztrajnost…
Ni komentarjev:
Objavite komentar