ODSLEJ PRI ZDRAVJU NAMESTO KURATIVE RAJE IZBIRAM PREVENTIVO…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila menjavo specializirane ambulante opraviti napol, da sem čakala, da me sami povabijo na specifičen pregled približno 3 leta, namesto da bi preverila zakaj v tem primeru na povabilo čakam tako dolgo, glede na to, da sem ga pred menjavo dobivala mislim da na letni bazi. Ko opazim, da čakam (specializiranega) zdravnika, da me bo sam povabil na pregled – zato ker sem bila tega vajena doslej – se ustavim in naredim nekaj dihov. Zavedam se, da gre za moje zdravje, za moje počutje – v skrbi za katerega me ne more nadomestiti nihče, saj le jaz vem kako je bivati kot moje telo in sem sama odgovorna za redne preventivne preglede. Zavezujem se, da bom za njih poskrbela – tudi kadar ne bom imela občutka, da je karkoli narobe – saj se zavedam, da zaradi vseh potlačenih potencialov še nisem razvila neposredne komunikacije s svojim telesom in tako nimam uvida v nastajanje motenj in bolezni, dokler ne postanejo očitne in težje popravljive / ozdravljive. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila enkrat prej v obdobju teh treh let poskušat izvedet zakaj me ne povabijo na specifičen zdravniški pregled, nato pa sem se namulila zaradi pristopa sestre (ki je bila verjetno pod nekakšnim pritiskom) in si nisem pošteno zabeležila katere papirje točno moram izpolnit za menjavo ambulante in sem vse skupaj začasno opustila. Vidim, da sem s tem polovičarstvom do določene mere ogrozila svoje zdravje, kar je nesprejemljivo – saj od njega nista odvisni le moja prihodnost in samostojnost ampak tudi so-prihodnost ljudi v moji okolici. Ko opazim da med urejanjem zdravstvenih zadev drsim v čustveno stanje zaradi lastne nestabilnosti in načina komunikacije sestre in/ali zdravnika – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Odslej bom s sabo k zdravniku vedno imela beležko in pisalo, da si sproti in natančno zabeležim vsa navodila – da mi ne bo kasneje nerodno ponovno spraševat in da zaradi tega več ne bom odlašala s potrebnimi preventivnimi ukrepi. Druga opcija je diktafon na telefonu. Dovolila si bom postavit podvprašanja, saj želim svoje telo in zdravje razumet kolikor se le da.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prirediti zdravnikovo izjavo o določenem tkivu tako, da sem besedo, ki jo je uporabil in ki simbolizira problem zamenjala za drugo, v danem kontekstu pogosteje rabljeno besedo, ki simbolizira hujši zdravstveni problem od tega, ki ga imam. Ko sem zdravniku pri drugem obisku povedala, da sem se zavedala možnosti neželene diagnoze zaradi tega, ker je uporabil določeno besedo v povezavi s tkivom in me je zdravnik z nežno ''ne pretiravaj'' mimiko popravil, mi je postalo takoj jasno kako se je moj miselno-čustveni sistem poigral z mano… Zato bom v bodoče bolj pozorna na besede zdravnikov; namesto, da bi se prepuščala čustvom ob njihovih sporočilih, bom sporočila poslušala v stabilnosti in tako ostala objektivna ter si preprečila (čustveno) pretiravanje, potenciranje tesnobe in strahov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zdravnika vprašat če bi bilo kaj drugače – ali bi bila diagnoza milejša, če bi prišla na pregled prej in se potem kljub njegovi izjavi v smeri ''kak smisel ima, da se obremenjujete s tem'' še naprej samo-obsojati in si nabijati krivdo… Razumem, da bi bilo bolje, če bi prišla prej – neprijetnosti bi bile manjše, morda bi lahko bolezen preprečili ali vsaj omilili poseg, ki bo potreben sedaj. Vidim, da samo-obsojanje in nabijanje krivde ne bo spremenilo dejstva, da nisem pravočasno opravila specifičnega pregleda, niti ne bo pomagalo odpraviti vzroka in posledic – torej si s tem nimam kaj za pomagat in tega ne potrebujem. S sabo raje odnesem lekcijo kako pomembno je poskrbeti za redne preventivne preglede in to odločitev vnesem v prakso kar zdaj takoj. Pravkar sem preverila kdaj imam kontrolni pregled pri zobozdravniku in termin vnašam v koledar – da mi ne bo ušel :)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z odporom reagirati na zdravnikovo izjavo ''prišli ste še pravi čas (preden bi se razvile hujše in težje ozdravljive posledice) - nekdo tam zgoraj pazi na vas'' in v mislih nasprotovat ''pa ja seveda, sama pazim na sebe (kolikor pač že pazim), sama sem se pripeljala sem, noben ''od zgoraj'' nima nič s tem, bimbo''. Zavedam se, da je zdravnik sicer bil izjemno empatičen, stabilen, umirjen, prijazen, govoril je počasi, nežno in razumljivo, s pomirjujočo obrazno mimiko, da je odgovarjal na moja podvprašanja in se je nasploh zelo učinkovito potrudil podat diagnozo na tak način, da sem kot pacientka minimalno odreagirala. Tudi stavek ''Nekdo tam zgoraj pazi na vas'' je bil izrečen v tem kontekstu, jaz pa sem si ga vzela osebno in ga povezala s spomini na prisilno obiskovanje cerkve v otroštvu. Zavedam se, da te besede na marsikaterega pacienta delujejo pomirjujoče in da nam zdravniki na ta način želijo olajšat soočenje z neprijetnimi diagnozami. Zato bom v bodoče v podobnih situacijah zadihala in pustila takšne izjave v preteklem trenutku. (Če pa bi bil zdravnik res vztrajen, pa bi mu povedala, da ne verjamem v skrb od zgoraj ampak samo v skrb zase in v medsebojno skrb med ljudmi ter se mu zahvalila za njegovo.)

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 11

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati se stopnje avtomatizma pri odzivu s tečnobo in slabovoljnostjo, ki sem ju v sebe vprogramirala do sedaj. Zavedam se, da zna biti proces odprogramiranja naporen, da se zna zgoditi, da bom še velikokrat avtomatsko odreagirala v tečnobi in slabovoljnosti… hkrati pa razumem, da se takrat ko se zavem tega neprimernega odziva, nima smisla obsojat in se krivit, KER TO NE POMAGA SPREMENIT VZORCA!!! Prav tako vzorca ne bo pomagal spremeniti strah pred zakoreninjenostjo vzorca, zato naj kratko malo odjebe. Kadar zaznam ta strah, mu odločno dam direkcijo: ne pomagaš, ne podpiraš, ne pripomoreš – odjebi. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila preveč osredotočanja na odnose in stvari s katerimi sem nezadovoljna in premalo osredotočanja na rešitve. Kako to izgleda? Tako, da ko zaznam nek problem, ga večkrat izpostavim, ponavljam ''utemeljitve'' s katerimi opravičim svoje zadrževanje pri problemu in vse skupaj prikažem hujše kot je, s čimer zadostim potrebi po (negativno nabiti) energiji, ki jo konzumiram kot miselno-čustveni sistem. Problem je, da ta energija nastaja iz in na račun mojega fizičnega telesa. Ena izmed rešitev pa je ta, da se bolj pogosto osredotočam na rešitve same. To lahko storim tudi s pomočjo redefiniranja besed. Doslej sem bolj ali manj redefinirala samo problematične besede, ker sem spregledala pomembnost redefiniranja besed, ki jih želim živet. Zdaj se zavezujem, da bom redefinirala besede: strpnost, stabilnost, prijetnost, dobrovoljnost, zadovoljnost, radost / veselje, rešitev, samo-iskrenost in jih dodala v slovar Živih besed, kar pomeni, da jih bom opisala kako jih izražam fizično.

Sklep:

Zavedam se, da so nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo izbira odziva, ki sem se jih doslej posluževala, ker si nisem bila povsem na jasnem, da se lahko odločim drugače in s čim naj zamenjam te nepotrebne odzive. V sklopu 11ih blogov sem predelala zadeve in spisala samo-korekcije. Se spomnim vseh? Nikakor. Jih pa nosim nekje v sebi. In se zavedam, da večkrat kot jih bom v različnih verzijah napisala in prebrala, lažje jih bom vpeljala v svoja dejanja. Za vsak slučaj si naredim še plan B za korekcije. Če se ne spomnim zapisane korekcije, pogledam s katerim neprimernim odzivom imam opravka in se vprašam kateri bi bil primernejši. Potem se vprašam kako ta primernejši odziv izrazim skozi fizično. Skozi svoje telo. Skozi dihanje, hojo, obrazno mimiko, pozicijo / gibanjem nog in rok… In se kar poženem v fizično izražanje primernejšega odziva. Vztrajam in čez nekaj časa preverim stanje miselno-čustvenega sistema.

Ključna beseda – VZTRAJNOST. Ni mi potrebno obstajat v negativni čustveni zasičenosti, lahko sem obstajam kot samo-zaupanje. Želim obstajat kot samo-zaupanje in samo-iskrenost.  

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 10

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na kritiko da naj obvladam svojo tečnobo in slabo-voljnostjo, ker ju širim v skupini, odreagirati z ogorčenjem in ju opravičevati skozi notranji govor ''ne širim ju samo jaz, ker smo v teh pogojih, pod tem stresom vsi tečni in slabe volje!'' Ko opazim, da ne sprejemam kritike glede svoje tečnobe in slabovoljnosti in ju skušam opravičiti s slabovoljnostjo drugih –- se ustavim in se stabiliziram skozi dihanje. Zavedam se, da sta slabovoljnost in čemernost izbira odziva – četudi sta hkrati navada. In ker takšen odziv ni praktičen in ni najboljši niti zame, niti za druge, tule zdaj sklepam samo-zavezo, da se ga bom odvadila. Korak po korak, trenutke po trenutek. Vdih pred odzivom. Kazalec iz čemernosti na stabilnost, morda celo stabilno sproščenost in šele takrat odziv.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svojo tečnobo in čemernost prenašat na druge. Sicer se zavedam, da so drugi sami odgovorni, če si dopustijo ponotranjiti moje vzdušje… hkrati pa se zavedam, da s svojim vzgledom lahko vplivam na ljudi v svoji okolici – tako v uničujočem smislu, kakor tudi kot vzgled praktičnosti, stabilnosti, odprtosti, naravnanosti na rešitve… Še eden razlog več za spremembo – v zavedanju da dejanja govorijo sama zase…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot tečnoba in čemernost z namenom, da bi se drugim maščevala za neprijetnosti, ki so mi jih storili. Pri tem sem bolj ali manj nezavedno uporabljala prav ta princip nalezljivosti v smislu ''Jaz sem tečna in čemerna, ''vzrok je nekaj izven mene''; morda si to ti in ti ne moreš narediti ničesar, da bi bilo drugače – zdaj se pa počuti v redu, če se lahko…'' Zavedam se, da kašno kujanje / kuhanje mule nima nobenega smisla, ker je v prvi vrsti prenašanje vse odgovornosti na druge: ''ti si mi naredil nekaj neprijetnega / si povzročil, da občutim neprijetnost''. Kar ni vedno nujno. Vem, da si sama z dopuščanjem čustev povzročam prav toliko neprijetnosti kot mi jih drugi. Zato je odgovornost tukaj deljena. V nekaterih primerih si vse neprijetnosti ustvarim sama skozi svoj način razmišljanja in čustvovanja in sem torej povsem sama odgovorna za njih. Kadar pa so soodgovorni drugi, pa odziv v obliki odkrito neprijetne tišine tudi ni primeren – ker pomeni samo nadaljnjo plastenke problemov namesto njihovo reševanje. V takem primeru bom v bodoče najprej razčistila pri sebi – izpisala bom kaj točno me teži. Ker če se odprem oz. začnem reševat problem v muhastem stanju, bom preverjeno naredila več škode kot koristi. Nato naredim plan kako drugega vprašati, zakaj mi servira določene neprijetnosti – na tak način kot bi želela kritiko prejeti sama oz. na način, ki ga vidim kot najbolj učinkovitega (najmanj razdražljivega) za dotično osebo. Bo potrebno kar nekaj vaje, da pri tem dosežem učinkovitost – zato bo najbolje, da začnem vaditi kar takoj.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila uvideti, da sem bila v določeni skupini, ki je preživljala določen sklop napetosti prav jaz tista, ki sem najbolj očitno izražala tečnobo in slabovoljnost in jo širila na druge oz. sem skozi njiju neugodno vplivala na druge. + se pri tem izgovarjala, da drugi napetosti potlačujejo ali jih prikrivajo s prisiljeno pozitivnostjo, kar precej spominja na zanikanje. Zavedam se, da noben izmed opisanih načinov ni praktičen in navsezadnje ni sprejemljiv. Zanikanje, potlačevanje in prisiljena pozitivnost sicer resda pometajo probleme pod preprogo, izpostavljanje skupnih problemov skozi tečnobo in slabovoljnost pa ni nič boljše, ker druge zaradi neprimernega načina motivira k temu, da jih zanikajo, potlačijo, prikrijejo… Isti šmoren…  Ko bom v bodoče torej zaznala, da želim probleme posredno ali neposredno izpostavit ''s pomočjo'' tečnobe in slabovoljnosti, bom naredila nekaj dihov in se stabilizirala kot fizično. Potem bom poiskala primernejši način izpostavljanja problema, ki se očitno začne s komunikacijo ''JAZ vidim to in to kot moteče, mislim, da bi se dalo narediti to in to, kaj praviš ti?''

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 9

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skozi trenutke nestrpnosti in pritoževanja postopoma graditi ''en tak čemeren karakter'' oz. natančneje rečeno čemerno osebnost, ki pri meni prevladuje – vsaj v družinskem / sorodstvenem krogu. Vidim, da sama ne maram prisotnosti te osebnosti pri drugih in da je drugim (in delno meni) odveč/nadležno, kadar zapadem v njo in delujem skozi njo sama. Zavedam se, da sem jo gradila skozi trenutke in da jo lahko odstranim s pomočjo trenutkov v katerih se odločim, da se ji ne bom podrejala/prepuščala. Zato se v trenutku, ko opazim, da obstajam v nestrpnosti ali se pritožujem ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Spomnim se, da brišem nestrpnost iz sebe postopoma in da vsak trenutek stabilnosti šteje pri spreminjanju navade v zdravorazumsko. Če je reakcija močna in je ne morem zaustavit zlahka, prisluhnem lastnim izgovorim, jih zapišem in jih predelam skozi samo-korekcijski postopek (kot to počnem tukaj).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da z obstojem v čemernosti nekaj pridobivam. Zdaj razumem, da je bilo vse kar sem pridobivala negativno nabita energija za obstoj mojega miselno-čustvenega sistema, kar pravzaprav pomeni, da nisem ničesar pridobivala, ampak sem izgubljala. - Voljo, odprtost, naravnanost na rešitve & na potenciale in tako naprej. Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da mi bo čemernost nekako koristila – se ustavim in se stabiliziram s pomočjo dihanja. Spomnim se, da mi čemernost mogoče v danem trenutku pomaga doseči neko točko, ki jo moj miselno-čustveni sistem egoistično definira kot pozitivno, ampak da se ta poteza potem pridruži drugim podobnim; skupaj s katerimi bi na dolgi rok samo ojačala čemeren karakter…. Ki pa prispeva k samo-destrukciji. Torej se v takšnem trenutku osredotočim na samo čemernost – samo toliko, da se spomnim njenega nesmisla in jo ustavim v zavedanju, da z njo ničesar ne pridobivam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navaditi se obstoja v čemernosti. Zavedam se, da sem to navado gradila skozi mnoga leta – približno tako kot se gradi kapnik - kapljo po kapljo, sem jaz plastila trenutke obstoja v čemernosti, ki se je nalagala, večala, postajala vedno bolj avtomatiziran odziv na rezne situacije in se je spremenila v navado. Znotraj tega si odpustim tudi prepričanje, da bom morala čemernost – ki jo šele zdaj jasno vidim kot oviro (ki sem si jo postavila sama) odpravljati postopoma / ''brusiti'' in da si NISEM dopustila verjeti v to, da lahko ''kapnik čemernosti'' preprosto razbijem. Zavedam se, kako pomembno je, da si s spreminjanjem svojega načina razmišljanja odprem možnosti za hitrejše okrevanje, preoblikovanje, odstranjevanje te navade čemernosti. Ni se mi potrebno samo-kaznovati s pretirano postopnostjo odstranjevanja te nepotrebne navade, ker sem se kaznovala že z njenim pridobivanjem…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila karakter čemernosti povezati s karakterjem šaljivca z namenom, da bi čemernost lažje opravičila in jo nadaljevala. Še dobro se spomnim kako sem začela v krogu družine kvasit šale v grumpy (godrnjavem) načinu. Bile so precej zabavne z veliko črnega humorja in so prepričljivo preusmerjale pozornost iz problema – moje rastoče čemernosti. Ta zadeva deluje kar nekaj let… Opazovala sem jo še pri enem drugem osebku. Delno se zelo dobro zavedaš kaj delaš… Postopoma zadeve stopnjuješ / intenziviraš  – da ohranijo isti učinek razvedrila, čeprav veš, da boš slej ali prej prestopil mejo, da domači tega ''izmakljivega humorja'' več ne bodo tolerirali in da bo poknilo. Meni je poknilo v drugo smer – postala sem resno čemerna – čemerno resna. Vsaj v družinskem krogu. Posebej v prisotnosti mame. -- Ko opazim, da čemernost branim s plastjo resnosti (posebej v prisotnosti mame) -- se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Vidim, da je tudi resnost samo blokada s katero prikrivam svojo ranljivost in s tem živost… Ne dopustim si več uporabljati resnosti kot ščita pred soočenjem s svojo čemernostjo – ne glede na to ali si jo predočim sama ali to storijo drugi (mama).   

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 8

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z ogorčenjem reagirat na buddy-jev predlog ''začni razmišljat tudi kako lahko ob skrbi za babico uživaš; zdaj se sliši nemogoče, ker tega nikoli nisi videla kot nekaj možnega''. Zavedam se, da je skrb za dementnega človeka konkreten napor, ki pa si ga lahko s preobrazbo razmišljanja pošteno omilim in ga vsaj na trenutke dejansko spremenim v užitek. ''Smešno'', kako so se mi v trenutku, ko mi je buddy to predlagal soglasno odprli vsi obrambni mehanizmi v smislu ogorčenosti: kako si sploh drzne kaj takega omenit (kreten), naj se spravi vsaj teden dni skrbet za dementnega človeka, preden naklada dalje – da bo videl kaka jeba je to itd.

Skozi tole pisanje pa se soočam z dejstvom, da če si užitka ob skrbi za dementno babico ne dopustim videt kot mogočega, ga tudi ne bom imela priložnosti doživljat… In sem hvaležna za predlog, ki se mi je takrat (ko sem bila v čustveni reakciji) zdel banalen in bolan.

Poznam ljudi, ki skrbijo za dementne ljudi in jih lahko opišem z besedami v naslovu in poznam zelo vedro osebo, ki je občasno skrbela za mojo drugo dementno+++ babico. Njena pojava je bila užitek. Moja pojava pa je moja izbira. In moja izbira je vzor te vedre osebe. (Morda bi se morala pogovoriti z njo.)
Odslej si bom večkrat dopustila uživat v skrbi za babico. Danes sem že imela en tak moment – ko sem ji prilagodila bergle na primernejšo višino. Za bolj zahtevne preobrate pa imam VEDNO na voljo samo-odpuščanje. In VEDNO je bolje preživljat trenutke v samo-odpuščanju – odstiranju novih priložnosti, kot v blodnjah v katerih kopičim eksplozivna čustva…

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila v celoti dojet, da če si ne dopustim praktičnega razmišljanja glede specifične zadeve (npr. skrb za babico je lahko tudi užitek), posledično ne morem manifestirat praktičnih izidov / rešitev glede te zadeve. Ko opazim, da o neki zadevi ali situaciji razmišljam v povsem negativni, pesimistični luči ali obstajam kot sarkastična misel ''iz te situacije se nimam za naučit ničesar (zato bi bolje, če sploh ne bi obstajala)'' – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. FOKUS – POKUS in preusmerim svojo pozornost na iskanje tega, kar se lahko naučim iz dane situacije / glede določene zadeve – ne glede kako bedna / banalna / nepotrebna se zdi mojemu umu. FOKUS – POKUS :)

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila vsake točke v kateri reagiram v povezavi z babico pretvoriti v rešitev. S strani buddya je padel predlog ''recimo zdaj ti je tečno, ker je fizično naporno premikat babico recimo, glej na to kot na telovadbo, ki ti koristi, bodi med tem pozorna na to, kako uporabljat svoje telo, da se čim manj utrujaš''. Zaradi tega predloga lažje vidim kako zelo pomembna je perspektiva iz katere gledam na dane situacije (z babico). Kot glavni problem vidim – spomnit se na te praktične predloge, ki jih dobim od buddya oz. spomnit se na usmeritve, ki si jih zastavim tekom samo-korekcij… Očitno je čas, da si izdelam zapestnico, ki bo imela možnost menjavanja besed kot so na primer: fokus, rešitev, stabilnost… in me dnevno večkrat ''spravila k sebi'' oz. me spomnila, da navajeno obnašanje ni edino možno in najbolj praktično, ki obstaja… Ta vikend grem v nabavo. 

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 7

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila samo-korekcij, ki sem jih v preteklosti izpisala v kar lepem številu blogov (skupaj z nadaljevalnimi blogi pod naslovi Babica, kaj še delaš tu… &  Dementne dogodivščine) potem v popolnosti vnesti v prakso; zaradi česar sem pokasirala ''revenge of the ego'' – reakcije so prišle nazaj še bolj očitne. Zavedam se, da si z izpisovanjem sicer osvetlim marsikateri vidik lastnih reakcij na babico / demenco, in si tako razširim razumevanje svojih izbruhov, kakor tudi njene bolezni, vendar vse to ne zadošča, če ne prevzamem samo-direkcije v obliki odziva skozi dejanja, ko pride do ključnih trenutkov. Samo-direkcija pa je v tem odnosu ne glede na vsebino/detajle vedno ista – babica si ne zapolni kaj je delala minuto nazaj… česar se ne spomni, ''se ni zgodilo'', jaz pa moram to sprejet, prebavit, pospravit – četudi je ona trmasta, flegma in osorna. In ker v tem odnosu včasih ni več nobene možnosti za zdravo-razumsko komunikacijo, mi preostane edino dihanje. In k temu se zavezujem – k uporabi dihanja ob njeni prisotnosti.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si nisem dopustila skrbi za dementno babico v polnosti prestrukturirati v vajo potrpežljivosti. Zavedam se, da je to odlična priložnost za potenciranje lastne potrpežljivosti – kajti če mi uspe v stabilnosti preživljati čas z njo, ki zahteva / potrebuje zelo konkretno dozo potrpežljivosti in nekoga, ki je sposoben prebavit skrajno nelogične izjave & izredno močne čustvene sprožilce ''najosebnejše narave'', potem bom zlahka obvladovala podobne situacije tudi v večini drugih odnosov. Hkrati vidim, da je to prestrukturiranje v vajo iz potrpežljivosti najboljše tudi za njo, saj ji s svojo prizemljenostjo lahko pomagam umiriti / omiliti njen blodnjav miselno-čustveni sistem, namesto da jo po nepotrebnem še dodatno vznemirjam. Odpovedujem se torej vlogi žrtve v situaciji ''skrb za dementno babico'' in se odločam za vlogo praktikantke potrpežljivosti. V to sodi tudi preverjanje babičine odzivnosti in/ali razumevanja namesto avtomatskega obsojanja. Po domače – spraševanje namesto očitanja. Pa brez pričakovanj odgovorov seveda…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila videnje babice kot bitja s potencialom izven tega telesa / inkarnacije / njenega sedanjega življenja dojemati in povezovati z besedama težko (predstavljivo) in abstraktno. Zavedam se, da dokler svoje videnje babice omejujem na to inkarnacijo, ne morem v njej več videt nobenega potenciala, ampak samo še upad in preživljanje posledic – zaradi česar jo potem začenjam sodit kot nevredno (moje) pozornosti…  V njenih čevljih? – želja po smrti, po koncu telesnih bolečin, po koncu neprestanega kaosa in po koncu izgubljanja sebe (samo-zaupanja). Kaj lahko naredi glede tega? Samo čaka na ''naraven'' izhod iz tega telesa in čisto popolnoma nič drugega. V času tega čakanja potrebuje pomoč in pozornost, ki si je sama ni več sposobna dati – to je dejstvo. In tudi meni lažje dajati pomoč in pozornost, če neham povezavo besed babica<>potencial gledati skozi filtre ironije, sarkazma in ogorčenja & prepričanja, da je za vedno zgubljena. Vidim se, kako sem zadrževala to samo-omejitev in se je oklepala; čas je, da jo spustim in si naglas povem. Babica oz. bitje, s katerim obstajam v odnosu kot vnukinja ima izven telesa v katerem se nahaja v tej inkarnaciji potencial, ki se mi bo razkril kasneje v času. Zaradi tega še ne rabim počutit prikrajšane / ogoljufane… Raje pogledam bistveno v sebi in videla ga bom tudi v njej. Ne, ne vem kako… vem pa da je smiselno.