OTROCI / UČENCI KOT NAŠE / MOJE OGLEDALO A.K.A WHAT THE FUUUCK!!!

Problem je, da si veliko staršev ne vzame več časa za svoje otroke.

Problem je, da se nekateri starši ogromno ukvarjajo s svojimi otroci, ampak pri tem niso preveč učinkoviti.  

Posledica so bolj ali manj nevzgojeni / neobvladljivi otroci.

Ki jim v šoli skušamo vsiliti neke vrednote, ki jih doma niso deležni.

Ampak v šoli so približno četrtino dneva, ostale tri četrtine dneva pa pod bog / vrag ve kakšnimi vplivi…

Včasih se mi zdi že prav bedno, da sem jih kot učiteljica dolžna opozarjati na njihovo neprimerno obnašanje / izrazoslovje. Zaradi tega, ker ga izven šole / doma redno prakticirajo. Tega se dobro zavedajo tudi otroci, ki vztrajno in namerno provocirajo / preizkušajo toleranco učiteljev.

V šoli izkušam najrazličnejše oblike izsiljevanja pozornosti.

S strani sistema (in staršev) je trenutno najbolj izstopajoča oblika izsiljevanja pozornosti vključevanje ''učencev s posebnimi potrebami'' in ''nadarjenih učencev'' v povprečni razred. Po zdravi kmečki pameti bi naj učitelj svojo pozornost enakomerno razdelil med vse učence. Problem je v tem, da učenci s posebnimi potrebami potrebujejo dodatno pozornost v obliki pomoči, nadarjeni učenci pa dodatno pozornost v obliki zahtevnejših nalog / nalog na t.i. višji kakovostni ravni. (In vse to mora biti dokumentirano.) Eden učitelj premore samo določeno količino pozornosti / odgovornosti, od njega pa se je zahteva vedno več in več…

Najbolj kruto se mi zdi, da moram kot učiteljica z navzkrižnim sklicevanjem nenehno preverjati skoraj vsako slednjo izjavo učencev. Glede na število učencev in glede na količino časa, ki ga imam na voljo, postaja to zame (kot za večino ostalih učiteljev) enostavno preobremenjujoče. To doživljam kot izsiljevanje pozornosti s strani celotne družbe; začenši z učenci, njihovimi starši in od tukaj naprej…

Oblike izsiljevanja / preusmerjanja pozornosti s strani učencev:

- čvekanje med razlago snovi in med navodili za delo,

- pripovedovanje osebnih zgodb izven konteksta naloge,

- kletvice,

- prilizovanje (vloga pridne deklice),

- spraševanje vedno istih stvari, kljub že dobljenemu odgovoru,

- nesodelovanje / motenje ostalih sošolcev,

- lenoba in dolgčas.

Do določene mere se lahko vživim v razloge zakaj učenci izsiljujejo / preusmerjajo pozornost – ker ne cenijo znanja, ki jim ga v šoli ponujamo (oz. znanja, ki ga predpisuje naš šolski sitem). Nihče jim namreč (dovolj nazorno) ne razloži kje ga bodo v življenju dejansko potrebovali.

- Kar nekaj znanja pridobljenega v osnovni šoli sedaj ne potrebujem v vsakdanjem življenju ali pa sem ga pozabila in ga moram obnoviti…

Na pol se lahko vživim tudi v dejstvo, da učenci izsiljujejo pozornost, ker so se tega vzorca navadili doma… ali pa ravno obratno – zaradi tega, ker jim skrbniki ne nudijo dovolj pozornosti in jo posledično na vse možne načine iščejo v šoli.

VSAKO IZSILJEVANJE POZORNOSTI, KI GA DOPUSTIM UČENCEM ZRCALI IZSILJEVANJE POZORNOSTI, KI GA DOPUŠČAM SAMA SEBI.

Moje dopuščanje izsiljevanja pozornosti je tudi posledica mojega notranjega konflikta. Rada bi se ravnala po principu ''kar je najboljše za vse, je najboljše za posameznika''. Ampak naš šolski sistem tega že v osnovi ne upošteva, jaz pa se nahajam v vlogi uda tega sistema…

Dokaj zajebana in kompleksna situacija.

Ki mi povzroča čustva strahu / tesnobe / nemoči in se v mojem fizičnem telesu odraža kot stiskanje / praznina / bolečina / neprijetno na področju solarnega pleksusa oz. nad popkom.

Vem, da se z vsemi temi svojimi strahovi in čustveno navlako omejujem v svojem delovanju / bivanju. In vem, da imam na voljo rešitev – samoodpuščanje – na temo izsiljevanja pozornosti. Še danes... bo pravi čas.

KRST & VERA

V tem blogu sem že opisala svojo osebno izkušnjo s krščanstvom.Tokrat je moja izhodiščna točka krst otroka. 

Sporočeno mi je bilo, da smo povabljeni na krst. Odzvala sem se z odporom, postalo mi je neprijetno.

Zdi se mi nesprejemljivo, da starš izbere vero namesto otroka – v času, ko je otrok še nebogljeno bitje in ni sposoben izrazit svojega ne/strinjanja. 

Kaj sploh je vera? Nič oprijemljivega, nič dokazljivega… Je nekaj kar je živo samo v naših mislih dokler to izbrano / vsiljeno vero vzdržujemo. Ni fiksna – lahko nehamo verovati v določene vsebine, lahko jih zamenjamo z drugimi…                                                                               

 Ampak kot otrok (lahko) avtomatsko postaneš vernik specifičnega verstva, odvisno kje na svetu si rojen… In potem ta vera določa in usmerja mnogo zadev v tvojem življenju – dokler ne spoznaš (seveda, če sploh imaš to možnost), da obstajajo še druga verstva. In se čudiš in sprašuješ, kdo bi postal, če bi se rodil na drugem mestu zemlje in bi te posledično vzgojili v pripadnika drugega verstva…

 Začneš dojemati, da bi takrat zagovarjal drugo vero, prav tako kakor si (mogoče) priučeno zagovarjal ''svojo'' vero, ki si jo prevzel od skrbnikov… Začneš dojemat, da se ljudje med seboj prepiramo / bojujemo zaradi neoprijemljivih, nedokazljivih prepričanj živečih le v naših glavah. Začneš dojemat, da vera razdeljuje ljudi, čeprav nam paradoksalno vzbuja občutek pripadnosti, povezanosti.

 

Kljub vsemu svojemu odporu povezanemu z vero, sem se udeležila sprejema otroka v vero – t.i. svetega krsta. Iz praktičnega razloga – ker bi se sicer zamerila ljudem, od katerih sem odvisna.

Večina prisotnih na tem krstu – če ne kar vsi, smo bili krščeni in udeleženi še pri drugih krščanskih zakramentih. Noben več se ne drži zaobljub iz teh zakramentov, nobeden več ne jemlje prav resno krščanske vere. Verjetno tudi zato, ker nismo bili deležni obljubljene ''božje milosti''. Pa smo vseeno potisnili še enega otroka v ta nesmiselni obred.

 Zakaj?

Zato, ker je to tradicija,

zato, ker so tako storili tudi naši starši z nami,

zato, ker to počne večina okoli nas…

Oziroma zato, ker nas je strah / se bojimo:

opustiti tradicijo in doživeti trenutno praznino, ki bi ob tem nastala,

opustit navade, ki smo jih prevzeli od staršev in bolj odgovorno (pre)usmerjati lastne navade,

mnenja okolice / nepripadnosti, čeprav je navsezadnje vsak od nas sam.

 

Adijo, zdrava pamet!

STRAHOVI IZ OTROŠTVA

Naši sosedje so imeli postavljeno hišo, vendar kletno okno še ni bilo vgrajeno. Skozi to luknjo za okno smo se otroci hodili igrat v hišo. V spodnjem nadstropju je bilo nekaj sob, pa zanimiv gradbeni material. Spomnim se še stopnic, ki so vodile do zgornjega nadstropja, kjer so bila zaklenjena vrata.

Kar nekaj časa sem kot otrok imela ponavljajoče se sanje, da se igram v tej hiši, ki je bila v sanjah mnogo večja. Tekala sem skozi ogromno prostorov, da bi ubežala pred ''bav-bavom'', ki se mi je v sanjah pojavljal kot bitje v obliki temne sence. Vedno sem pritekla do stopnic in stekla navzgor po njih do večno zaklenjenih vrat. V nepopisnem strahu sem skušala odpreti vrata, dokler ni bil pritisk tako močan, da sem se zbudila.

Spomnim se tudi morečih sanj o okostnjakih, pa o jastrebih v velikosti človeka, ki so nas povsod iskali. Zaradi takih sanj po več ur nisem upala na WC, ne glede na pritisk v mehurju.

Bala sem se, da je pod mojo posteljo krokodil. In zato nisem upala pustit bingljat kakšnega svojega uda s postelje. Pa previdno sem vstajala – da me ne bi čavsnil.

Enkrat, ko sem ležala v postelji, so me skozi okno gledale rdeče oči. Prevzela me je groza. Nekaj časa nisem upala umakniti pogleda, da ne bi zgubila lastnika rdečih oči z oči. Ker se dolgo časa ni nič premaknilo, sem se odločila, da za sekundo izklopim nočno lučko. Ko sem jo, so rdeče oči izginile in jaz sem si to razlagala, kot da se je strašno bitje skrilo pod okno. Kar nekaj takšnih poskusov je bilo potrebnih, da sem dojela, da o rdeče oči v bistvu odsev dveh lončkov z rožami… olajšanje v šoku.

Včasih sem naskrivaj gledala grozljivko – nanizanko imenovano Ono / Tisto. Šlo je za klovna, ki je strašil in preganjal skupino otrok. Kasneje me je bilo strah, da bo skočil iz omare v moji sobi. Zato sem vedno čudno zvita in proti omari obrnjena pospravljala posteljo zraven omare.

Šele zdaj, ko sem zapisala te strahove iz otroštva, ki se jih spominjam najbolj jasno, sem dojela, da so vsi povezani ali s sanjami ali pa s posteljo.

Zakaj nas otroci (več) ne jemljejo resno?

Včasih je bilo samoumnevno, da je starš / učitelj avtoriteta, ki jo je treba spoštovat / jo ubogat / se ji podrejat.

V zadnjem času pa so otroci pridobili ogromno pravic, ki so jih zagrabili in jih nenehno izpostavljajo pred odraslimi.

Fizična kazen, ki so jo pretekle generacije staršev in učiteljev uporabljale pri / na otrocih v navalu čustev, je postala močno rizična. In prav je tako. Kajti fizična kazen ne rešuje konfliktov, ampak v bistvu sporoča  ''jaz sem močnejši od tebe, zato me moraš ubogati; sicer te bom natepel / fizično kaznoval''.

Trenutna situacija je takšna, da mora starš / učitelj o otrokovih pravicah ozaveščenega otroka / mladostnika pošteno pazit kako se ga dotakne medtem ko ga na primer umirja ali ko ga želi pohvalit. Fizična gesta lahko namreč hitro postane predmet obravnave na sodišču; kot oblika fizičnega ali kot oblika spolnega nasilja.

Kako lahko torej kot starši / učitelji usmerjamo otroka brez neposrednega fizičnega stika? Ostanejo nam besede in dejanja.

Ljudje, ki sestavljajo otrokovo družino, bi ga naj pri osnovnih zadevah usmerjali poenoteno / po dogovoru. Če ni medsebojnega dogovora o (osnovnih) usmeritvah otrokove vzgoje, ta začne dobivati izključujoče se / nasprotujoče si napotke / odgovore, kar ga zmede. Ne ve več po katerih navodilih naj se ravna, zato si izbere svojo pot – po navodilih / besedah starša, ki so mu v določenih trenutkih ljubša.

Podobno je v šoli, kjer s(m)o združeni učitelji najrazličnejših karakterjev. Učenci na vsakega reagirajo drugače. Pri vsakem učitelju pa preizkušajo meje – do kot lahko gredo / do kot jim bo še dovolil. In če med učitelji ni enotnega dogovora glede osnovnih principov vzgoje in izobraževanja, učenci to zelo iznajdljivo izkoriščajo.

Usmerjanje z besedami je lahko bolj ali manj učinkovito. Odvisi od tega kako dosledno se svojih izrečenih besed držimo.

Glasnejša od besed so torej naša dejanja. Če otroku z besedami govorimo eno stvar, s svojimi dejanji pa mu sporočamo drugo, v njem ponovno zbudimo dvome o verodostojnosti naših besed.

Otroci se največ naučijo s posnemanjem naših dejanj. Vzgajamo jih z lastnim vzgledom, s svojim ne/sprejemanjem in ne/dopuščanjem. Zato od otrok ne moremo pričakovati, da bodo samo zaradi prigovarjanja boljši od nas. Če želimo spremeniti otrokovo obnašanje in reakcije, bomo to dosegli na ta način, da bomo spremenili sebe kot vzgled.

Ko bomo opustili dvojna merila v smislu jaz / odrasel >< ti / otrok in se postavili v enakovreden položaj, pa tudi otrokom ne bomo več dajali razloga, da nas ne bi jemali resno.