Tvoja resnica

Tvoja resnica je prevod naslova pesmi, ki jo lahko slišite tukaj: Robot Virgins Your Truth
Gre za eno življenjsko pesem, ki nas vedno znova spominja na bistvo, ki ga z lahkoto pozabljamo in zaradi tega posledično po nepotrebnem trpimo.
(Sporočilnost pesmi bo prenesla tudi moj amaterski prevod.)
Privoščite si jo...

Tvoja resnica

Povej mi zakaj si tako prestrašen/a

Kaj ti lahko storijo?

Povej mi zakaj se držiš nazaj

Kaj ti lahko storijo?

Ampak jaz sem muha na steni

Na gori iz katere bom sčasoma padla

Preprosto ni vredno

Čas se izteka

Lahko se skrivaš do konca dni

Ampak jaz rečem prebij se kozi

Vstani znotraj sebe in uvidi kako velik/a si v resnici

Rekel si /rekla si, da nisi bil/a dovolj močna, ampak

Nikoli si nisi dal/a priložnosti

Rekel si /rekla si, da si prešibek / prešibka , ampak

Nikoli si nisi dal/a priložnosti

Biti svoboden / svobodna

Povej mi zdaj kakšna je tvoja izbira

Opuščanja tvoje resnice

Povej mi zdaj kaj izbiraš

Kot ujetost v pravilih

Utapljam se v mislih, ujeta v to luknjo

V kateri sem preveč polomljena, da bi prišla ven

Preprosto ni vredno

Čas se izteka

Lahko se skrivaš do konca dni

Ampak jaz rečem prebij se kozi

Vstani znotraj sebe in uvidi kako velik/a si v resnici

Rekel si /rekla si, da nisi bil/a dovolj močen/močna, ampak

Nikoli si nisi dal/a priložnosti

Rekel si /rekla si, da si prešibek / prešibka, ampak

Nikoli si nisi dal/a priložnosti

Rekel si /rekla si, da te je življenje pustilo na cedilu, ampak

Nikoli nisi resnično živel/a

Nemoč je to kar občutiš, ampak

Ti si ta, ki se je predal/a strahu

Strahu

Pred življenjem

Jezna na mamo 1 + samoodpuščanje 1

Pogosto se mi dogaja, da v stiku s svojo mamo postanem jezna in posledično vsebinsko in načinsko grobo komuniciram z njo. To seveda slabo vpliva na najin odnos in je precej nepraktično, saj živiva v isti hiši in se vsakodnevno srečujeva.

Ne vem kdaj se je začela kopičiti moja jeza do mame, vem pa, da s časom postaja vedno večja in vedno bolj nevzdržna. Vem, da se nisem nikoli zares (po)trudila, da bi občutke jeze do mame nekako predelala. V bistvu sem jih sčasoma v svojih mislih vedno lažje podpihovala. Večkrat sem se zalotila, da mi kričeč prepir z mojo mamo na vsake toliko časa nekako paše… ker sem po tem počutila ''spokojno kot po nevihti''. Med prepirom se je v meni sprostila vsa ta nakopičena energija jeze in vedela sem, da bova lahko potem enčas mirno shajali druga z drugo.  

Ampak ''mirna obdobja'' med prepiri postajajo vse krajša in jaz sem skorajda konstantno jezna na njo. Skrajno nepraktično in boleče za moje telo. Večkrat v obliki tesnobe v solarnem pleksusu. Tako, da…

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila obsojat mamo in biti jezna na njo zato, ker me je rodila v ''krivičen'' svet v katerem je samoizražanje v manjšini in v katerem  prevladuje sebičnost priučena z vzorci od naših prednikov. Zavedam se, da obsojanje moje mame, ker me je rodila v takšen svet ne bo spremenilo dejstva da se nahajam v takšnem svetu. Zato sprejmem dejstvo, da se nahajam tukaj in odgovornost za to, da začnem živeti življenje v samoizražanju.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila svojo mamo obsojat in ji očitat, da me omejuje; da mi velikokrat preprečuje počet kar bi rada počela in me sili počet stvari, ki jih ne želim počet. Zavedam se, da se je tudi sama rodila v svet omejitev in je iz njega prevzela vzorce, ki jih je prenesla name. Pri opravkih, ki mi jih naloži in zahtevah, ki mi jih postavi ne reagiram z jezo in uporom, pač pa z učinkovitim dihanjem. Reagiram v  zavedanju, da me finančno preživlja in da zato delujem in živim v kompromisu z njo. 

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila z jezo in ogorčenjem reagirat na mamine besede ''bodi pridna'', ki jih izusti pogosto, kadar greva za določeno količino časa vsaka svojo pot. Odpuščam si, da sem besede ''pridna bodi'' dojemala kot nezaupanje s strani mame in da sem si jih razlagala kot da nisem (dovolj) pridna / delovna (za njo) in da mi jih govori iz tega razloga.

Zavedam se (slišala sem na lastna ušesa), da je besedna zveza ''bodi priden / pridna'' vprogramirana v besednjak marsikaterega starša in da je nesmiselno, da jo jemljem osebno in na podlagi nje sodim sebe v negativnem smislu.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila v otroštvu poveličevati mamo kot vsevedno avtoriteto, ki ima vedno prav.

Zavedam se, da noben starš ne ve vsega in ne more imeti vsega prav, ampak da podzavestno verjetno želi večina staršev otroku dajati takšen vtis, saj otrok zaradi občutka o vsevednem staršu temu vrača pozornost in ''ljubezen''.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila čustva jeze in razočaranja, ko sem začela spoznavati, da mama ne ve vsega in da nima vedno prav, ne glede na prepričljivost njenih izjav.

Do zdaj sem se že naučila, da prepričljivost govora katerekoli osebe še ne pomeni resničnosti besed; da se da resničnost besed preveriti preko večih virov oziroma preko dejanj ''prepričljive'' osebe.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila jezo do mame vzdrževati in napihovati do te mere, da nisem več prenesla njenega dotika, ker sem ga dojemala kot izsiljevanje moje pozornosti.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila videt mamo kot masivno telo s premalo preciznimi gibi in da sem si dopustila ogroženost medtem, ko je ''vdirala v moj osebni prostor''.

Zavedam se, da je osebni prostor iluzija, saj je iluzija že osebnost sama po sebi.

Odpuščam si, da sem si dopustila in sprejela čustvo jeze in nestrpnost, medtem ko si je mama jemala svoj čas, da mi je dala prostor da sem lahko šla mimo nje / prostor na stolu…

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila razvajenost v smislu, da mama skrbi za moje stvari / opravke za katere bi lahko poskrbela že sama in s tem učinkovito razvijala svojo samostojnost in obenem prihranila mami čas za druge opravke.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila neenakovredno razporeditev časa med osebnimi interesi in med praktičnim delom, ki ga je potrebno opraviti doma, zaradi česar sem poslušala kritike od mame.

Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila obsojat mamo, da ne razume pomembnosti tega kar predelujem.

Boli, boli, boli… kako boli!

Želela sem poslati mail. Šlo je za sodelovanje v likovnem nagradnem natečaju, za katerega je šlo kar nekaj živcev za izvirne idejne zamisli, materiala/denarja in časa; mojega in od sodelavke.

Obdelam fotografije, sestavim sporočilo in pošljem zadevo. Pa ne gre dostavit maila. Poskusim znova – ne gre! Poskusim malo drugače – ne gre!! Spremenim format priponke – ne gre!!! Po eni uri poizkušanja in s pomočjo dodatnih informacij – klicev in mailov na druge naslove mi je končno uspelo…

S tem, da čutim konkretno napetost v čeljustnih mišicah in ramenskem obroču. Zaradi strahu pred pomanjkanjem časa sem si dopustila misli in čustva jeze in obupa. Moje telo se je na te misli in čustva odzvalo z bolečino/napetostjo v mišicah.

Sledita topel tuš in masaža za hitro olajšanje.

Pred tem pa še samoodpuščanje – za dolgotrajno olajšanje in preprečevanje podobnih situacij v nadaljnem.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila strah pred pomanjkanjem časa, čeprav se zavedam, da mi čustva strahu nikakor ne pomagajo pri reševanju kateregakoli problema/izziva, ampak samo pripomorejo k povečanju problema oz. k podaljšanju časa, ki ga porabim za reševanje problema.

V bodoče se bom tega pravočasno zavedla in si ne bom več dovolila nepraktičnih čustev strahu. (Vdih – izdih.)

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila stopnjevat svojo jezo sočasno z naraščanjem minut, ki sem jih porabila za oblikovanje/pošiljanje maila. Zavedam se, da mi čustva jeze nikakor ne asistirajo niti v tem konkretnem primeru, niti v ostalih (podobnih) primerih, ko mi primanjkuje časa. Zavedam se, da sem zaradi čustev jeze samo še bolj raztresena in izgubljam kontrolo nad sabo/svojimi mislimi/besedami/dejanji. V bodoče se bom ustavila kakor hitro bom zaznala čustva jeze v sebi, si jih odpustila in učinkovito dihala skozi svoje delovanje.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila čustva obupa in nemoči ter njihovo stopnjevanje sočasno z naraščanjem minut, ki sem jih porabila za pošiljanje maila. Zavedam se, da so čustva obupa in nemoči samosabotaža, ki nikakor ne pripomore k (hitrejšemu) reševanju pošiljanja maila ali reševanju kateregakoli drugega problema/izziva.

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila trmasto vztrajati pri enem načinu reševanja problema; mail sem pošiljala na isti naslov na vsakič malo drugačen način, namesto da bi se po okrog treh neuspelih poizkusih ustavila in takoj kontaktirala stike za dodatne informacije. S tem bi pridobila na času in hkrati ustavila svoje naraščanje čustev jeze, obupa in nemoči. V bodoče se bom pravočasno ustavila in ne bom več podpirala svoje trme, s katero hranim energije jeze, obupa in nemoči. To so energije, ki sem si jih dopuščala skozi več let in se na njih na-vadila. Čas je, da si jih odpustim in jih izbrišem iz svojih programov, ker se z njimi samo-sabotiram. (Ob tej točki samoodpučanja začutim delno sprostitev mišic ramenskega obroča.)

• Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila, da me je ta dogodek tako ''vrgel iz tira'', da sem v tej negativni energiji (jeze) sodelovala še v nadalnjih dogodkih, ki so se odvili za opisanim dogodkom in med tem samoodpuščanjem. V nadaljnem ne bom odlašala s samoodpuščanjem, ampak se ga bom lotila takoj in s tem preprečila prenos (negativnih) čustev ki sem si jih dopustila do trenutka zavedanja le-teh v nadaljne trenutke/minute/ure…

Tako. Napetost v ramenih je še vedno prisotna, čeprav ne v takšni meri kot pred samoodpuščanjem. Ne boli več tako močno. Ne bolim se več tako močno… 

ZAKLEPANJE

Ljudje zaklepamo: hiše, avtomobile in materialne stvari z vrednostjo. (Premožnejši zaklepajo svoj denar v sefe.) Pod ključ!

Zakaj zaklepamo? Česa se bojimo? Da nam ne bodo ukradli tega kar potrebujemo ali pa zato, ker nočemo deliti tega česar imamo dovolj/preveč.

V Enakovrednem denarnem sistemu bomo vsi imeli dovolj za dostojno življenje in ne bo opravičila za krajo. Mogoče nam v prihodnosti ne bo potrebno zaklepat stvari iz strahu pred tem, da nam bi jih drugi odtujili ali iz strahu zaradi pomanjkanja…

Ljudje zaklepamo – ne samo s ključi, ampak tudi z gesli. Geslo za vstop v računalnik, gesla za vse maile, gesla za vse profile, za nekatere dokumente.

Pred drugimi skrivamo svojo ''intelektualno lastnino'', ki jo lahko vnovčimo.

Zaklepamo svoje resnične misli, čustva in občutke, ker se bojimo, da nas sicer ne bodo sprejeli. Prilagajamo se tudi zaradi odvisnosti od drugih in enako zahtevamo od odvisnih od nas.

Ne zapiramo pa se samo drug pred drugim, ampak tudi sami pred sabo… Ker nas tega že od rojstva učijo s pomočjo nagrajevanja in kazni. Iz želje po nečem / strahu pred nečim se oddaljujemo sami od sebe, postajamo neiskreni sami s sabo. In nekje v ozadju naših misli se počasi nabirajo in nalagajo notranji glasovi… ki nam povzročajo bolezni.

Z življenjem v samoiskrenosti in s pomočjo samoodpuščanja lahko te glasove predelamo in se postopoma vrnemo / odklepamo samemu sebi. In posledično drugim živim bitjem.

Ključe, gesla, zidove, meje… ki imajo vzroke v strahu in sebičnosti lahko nadomestimo z enostjo in enakovrednostjo, s tem kar je najboljše za vse življenje.

Odklenimo se sebi kot življenju!