Lastna podoba v moji glavi in moja dejanska podoba ujeta v objektiv

Ko pogledam fotografije / videe s svojo podobo, sem dostikrat presenečena, ker se moja podoba v obliki (gibajoče se) slike ne sklada s podobo / sliko / izgledom  mene v mojih mislih.  

Zaradi tega me je prešinilo: ''Bilo bi mi lažje, če bi lahko videla izraz svojega fizičnega telesa, kajti nezavedni um se kaže preko nenadnih sprememb fizičnega obnašanja in tako bi lahko hitreje prepoznala svoje nepraktične miselne in čustvene vzorce.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel 'Bilo bi mi lažje, če bi lahko videla izraz svojega fizičnega telesa, kajti nezavedni um se kaže preko nenadnih sprememb fizičnega obnašanja in tako bi lahko hitreje prepoznala svoje nepraktične miselne in čustvene vzorce.'

obstajati v meni in kot jaz.

Namesto, da bi realizirala, da se izgubljam v želji, ki nima podlage v fizični realnosti, saj ne morem hkrati obstajati kot subjekt in samo sebe opazovati kot objekt.

Če se bo misel 'Bilo bi mi lažje, če bi lahko videla izraz svojega fizičnega telesa, kajti nezavedni um se kaže preko nenadnih sprememb fizičnega obnašanja in tako bi lahko hitreje prepoznala svoje nepraktične miselne in čustvene vzorce.' spet pojavila v moji zavesti, bom z dihanjem zaustavila nerealno željo in se osredotočila na napetost / sproščenost svojih mišic ter izraz svojega fizičnega telesa preverila na ta način.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svojo podobo v mislih soditi kot večvredno / boljšo / bolj sproščeno kot se je pokazala na podobah ujetih v objektiv.

Namesto da bi se nehala igrat s svojimi večvrednimi / manjvrednimi  predstavami-podobami sebe v mislih in bi se osredotočila na objektivne podobe sebe.

Naslednjič, ko bom želela svojo podobo uporabiti kot orodje za spoznavanje lastnih vzorcev, bom to naredila na podlagi več fotografij / videov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel, da mi lahko pri videnju sebe pomagajo drugi, ki me vidijo in me zrcalijo,

namesto da bi se zavedala, da so odzivi drugih na izraz mojega fizičnega telesa reakcije z različnimi miselnimi in čustvenimi priponkami in tako niso objektivni usmerjevalci.

Ko bom naslednjič ozavestila misel 'da mi lahko pri videnju sebe pomagajo drugi, ki me vidijo in me zrcalijo', se bom opomnila, da ne potrebujem odzivov z +/- nabojem od drugih, ampak da imam na voljo za povratno informacijo svoje telo, ki se ga moram naučiti brati.