Starša sta se odpravila
na morje. Kar pomeni, da imam malo več svobode bivanja v naši hiši. Kar pomeni,
da moram sama poskrbeti za stvari v hiši. Kar mi vzame le malo časa in mi pušča
veliko časa, ki bi ga lahko porabila za osebne interese…
ampak – v hiši in v njeni
okolici se nahajajo bitja, ki niso sposobna skrbeti sama zase: dementna oseba,
mačka in ogromno rastlin.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po svobodnješem
gibanju v naši hiši in po organiziranju svojega časa predvsem glede na svoje
osebne interese, namesto da bi bila hvaležna, da imam zatočišče in bi ga
enkavredno delila z drugimi ter čas, ki bi ga enakovredno razporedila med
osebene interese in delo, ki ga je potrebno opraviti, da življenje v naši
družini gladko funkcionira. Kadar se vidm hrepeneti po več prostora in časa le zase,
se ustavim in željo prediham ter se preusmerim k temu kar je potrebno narediti
v danem trenutku.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutenja nesvobode
in omejenosti v povezavi s skrbjo za druga bitja, ki niso sposobna skrbeti zase
in potrebujejo (mojo) pomoč. Znotraj tega si odpustim, da sem si dopustila skrb
za druga bitja videti kot 'omejevanje moje svobode' zaradi tega, ker jih ne
vidim kot svojih / kot od mene izbranih / kot sebe. Kadar začutim občutja
omejevanja moje svebode zaradi skrbi za druga nesamostojna bitja, se postavim v
njihovo kožo v danem trenutku in jim pomagam na način na katerega bi hotela, da
pomagajo meni kot temu nesamostojnemu bitju.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila človeka soditi kot
najvišje razvito obliko življenja, žival kot srednje razvito obliko življenja
in rastlino kot najmanj razvito obliko življenja, namesto da bi realizirala, da
smo vse tri oblike življenja enakovredne, čeprav ima vsaka oblika svoje
specifike. Ob pojavu neenakrovredih sodb glede oblike življenja, bom učinkovito
dihala in se zavedala, da moja človeška oblika ne pomeni superiodnosti napran
živalski / rastlinski obliki življenja.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila čustvo krivde zaradi
tega ker nisem bila vedno na voljo dementni osebi v naši hiši oziroma čustvo
utesnjenosti, kadar sem tej osebi bila na voljo in sem pri tem zapostavljala
sebe. Dojemam, da se z dopuščanjem obeh omejenih čustev sabotiram, ker si v
obeh primer želim biti nekje drugje kot sem dejansko. Zavedam se, da ne morem nenehno
skakati iz kraja v kraj / biti na dveh mestih hkrati in na ta način pomiriti
čustva krivde >< utesnjenosti. Obvezujem se, da si bom izrabo časa
planirala na zdravorazumeski podlagi, tako da bom lahko v danem tretuntku tukaj
in ne v nekje drugje / v mislih.
Opustim si, da sem sprejela in si dopustila misliti na bizarne
prizore, ki jih bom uzrla, ko se vrnem v našo hišo k dementni osebi. Znotraj tega
si odpustim, da sem verjela, da se bo dementni osebi zgodilo nekaj hudega, če
ji ne bom ves čas / večino časa na voljo. Zavedam se, da nisem v celoti
odgovorna za preživetje dementne osebe in da ne morem vplivati na vse
situacije, ki se pojavijo v njenem 'življenju'. Ko se mi pojavijo bizarni prizori
in misli glede dotiče dementne osebe, jih ustavim in diham.
Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila videti smisla v
obstoju dotične dementne osebe zaradi tega, ker oseba ni sposobna
samostojnosti, kratkoročnega pomnjenja in logične komunikacije. Kadar se mi pojavijo misli o nesmiselnosti obstoja
dotične dementne osebe, diham…
Ni komentarjev:
Objavite komentar