torek, 03. julij 2012

Računalnik shit


Računalnik z internetom dojemam kot zelo praktično orodje tako za uporabo pri delu / službi, kot za uporabo v prostem času. Priznam, da si zelo težko predstavljam svoje funkcioniranje v tem sistemu brez njega.
In potem pridejo vmesna obdobja, ko računalnik ne funkcionira tako ''kot bi moral''. Kar pomeni, da mora na popravilo. Kar pomeni, da je treba shranit vse uporabne in pomembne podatke. Kar pomeni, da je te podatke potrebno uredit. Kar pomeni, da jih lahko pomotoma izgubim. Kar pomeni, da lahko vešč popravljalec brska po mojih (izbrisanih) podatkih.
Najbolj pa me jezi to, da sem si od začetka dosledno urejala mapo v katero si shranjujem vse za poučevanje likovne vzgoje, potem pa sem si dopustila nedoslednost zaradi katere imam sedaj za razvozlat konkreten zmrdek.

Naslednji dan po zapisanem zgornjem odstavku sem imela namen narediti pisno samoodpuščanje… potem sem se odločila, da se bom raje direktno lotila dela. Okvirno sem sortirala vse dadoteke in mape. Hkrati nepričakovano odpravila težavo s počasnim in prekinjajočim obratovanjem računalnika. Kar nekaj eksperimentiranja, malo informacij iz spomina / preteklih izkušenj in je šlo.
Vidim, da so bili vsi moji strahovi in čustva tesnobe s katerimi sem si povzročala bolečine v predelu solarnega pleksusa nepotreebni / odvečni.
Zavedam se, da je tudi veselje ob opravljenem delu in ob rešenih težavah neprimerno, ker nimam garancije, da bo trajno… večje veselje kot si dopuščam, večje razočaranje me čaka v primeru, da se stanje povrne v prejšnje ali poslabša.

Hkrati z urejanjem in programiranjem računalnika sem urejala in preprogramirala tudi sebe… v smeri samozaupanja. 




Ni komentarjev:

Objavite komentar