NERVOZA IN TESNOBNOST (ANXIETY) & STRAHOVI V ZVEZI Z DRUŽINO / Strah pred nezmožnostjo zadostiti vsem najbližjim

...je včasih pri meni tako močan, da bi najraje enostavno kar odnehala. Pojavi se mi nekakšen občutek krivde, ker nisem (popolnoma) zadostila vsem. Kot da 'karkoli storim, je premalo' in potem krenem v smeri 'se je sploh še vredno trudit za karkoli, če nikoli niso vsi zadovoljni'.

Na kratko bi temu lahko rekla, da se počutim kot med dvema ognjema (ali koliko ognjev pač nastopa v specifični situaciji).

Primer 1: Dementna babica se pogovarja naglas, medtem ko ata spi. In ker je dementna, pozabi da ata spi, neglede kolikokrat jo 'spomniš' na to.

Primer 2: Dramatične epizode potegovanja za moj čas med mojo mamo 'nujna pomoč pri delu' in mojim fantom 'nujnost moje prisotnosti ob za njega posebnih trenutkih / ob trenutkih ko mu je dolgčas'.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot strah pred nezmožnostjo zadostiti vsem bližnjim.

Ko opazim, da obstajam v strahu pred nezmožnostjo zadostiti vsem bližnjim, se ustavim in diham.

Zavedam se, da ne morem zadostiti vsem svojim najbližjim hkrati zaradi svojih in njihovih sprejetih vzorcev. Zavedam se, da je strah nesmiselen in nepotreben, saj se manifestira kot samosabotaža.

Zavezujem se, da bom poskušala zadostiti vsem svojim najbljižjim in hkrati sebi na način, ki bo najboljši za vse. Kadar mi to v posameznih primerih ne bo uspelo, ne bom obupavala, ampak bom (mirno) predebatirala o boljših možnostih s svojimi najbližjimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila povezovati 'nezmožnost zadostiti vsem bližnjim' s strahom povezanim z nervozo in tesnobo ter strahom povezanim z družino; tako si odpustim, da sem sprejela in si dopustila bati se lastnega strahu.

Odpustim si, da sem si znotraj strahu pred nezmožnostjo zadostiti vsem najbližjim dopustila misli 'karkoli storim, je premalo' in 'se je sploh še vredno trudit za karkoli, če nikoli niso vsi zadovoljni'.

Ko opazim, da obstajam v mislih 'karkoli storim, je premalo' in 'se je sploh še vredno trudit za karkoli, če nikoli niso vsi zadovoljni', se ustavim in diham.

Zavedam se, da se s temi mislimi vrednotim kot manjvredno ostalim in da jih uporabljam kot izgovore, da mi ne bi bilo potrebno prevzeti več odgovornosti nase.

Zavezujem se, da bom prenehala s samosabotažno mislijo 'karkoli storim, je premalo', če ne drugače pa tako, da bom direktno vprašala (sebe/bližnje) – kaj še moram narediti, da bo 'dovolj'? Zavezujem se, da bom prenehala težiti k trudu, da bi popolnoma zadostila vsem najbližim in hkrati sebi, saj ne morem oziroma ne rabim zadostiti vsem egoistično naravnanim potrebami/željami, ki se zaradi osebnih interesov medsebojno izključujejo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila 'počutiti se kot med dvema ognjema' – ogroženo in utesnjeno.

Ko opazim, da obstajam v misli 'ujeta med ognji', se ustavim in diham.

Zavedam se, da mi vzdrževanje te misli in gojenje čustev ogroženosti in utesnjenosti nikakor ne asistira pri življenju, ampak me sabotira.

Zavezujem se, da ne bom več vzdrževala in podpihovala misli o lastni ogroženosti/utesnjenosti, ampak bom v posameznem primeru pogledala s čim sem ju manifestirala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da se da v okoliščinah v katerih z bližnjimi živimo danes (npr. Primer 1) glede nekaterih osnovnih potreb (spanje, sprejetost) zadostiti vsem in da sem za to odgovorna (sama).

Ko opazim, da obstajam v težnji, da bi poplnoma zadostila vsem, se ustavim in diham.

Zavedam se, da se z najbližjimi nahajamo znotraj manifestiranih posledic nepraktičnih in nesmiselnih življenjskih vzorcev, ki se jih vsaj pri babici več ne da spremeniti/omiliti.

Zavezujem se, bom sprejela obstoj manifestiranih posledic (demence, Alzheimerja) kot pokazatelja ponavljajočih se nepraktičnih in nesmiselnih življenjskih vzorcev/vzorov in sprejela odgovornost, da jih ne živim, ne prenašam naprej in ne delim dalje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila podpirati dramatiziranje / čustve scene, ki so jih začeli moji bližnji (npr. Primer 2) s sodelovanjem v njih in (si) posledično ustvarjati čustva tesnobe.

Kadar opazim, da sodelujem pri dramatiziranju in (si) posledično ustvarjam čustva tesnobe, se ustavim in diham.

Zavedam se, da je dramatiziranje (ne)namerno ustvarjanje napetosti, ki jo občutim v obliki za moje telo neprijetne tesnobe. Znotraj tega se zavedam, da mi ni potrebno sodelovati v teh čustvenih igricah in škoditi svojemu lastnemu telesu, ki je dejanski živi del mene / jaz.

Zavezujem se, da na dramatiziranje drugih ne bom več reagirala z lastnim dramatiziranjem,

Ampak bom ustvarjeno napetost skušala pomiriti s specifičnimi vprašanji okrog specifične situacije – z umirjenim + neironičnim tonom glasu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila doživljati močna čustva tesnobnosti predvsem v povezavi z najbližjimi, kot posledico tega, da jih najdlje/najbolje poznam kot nosilce/vzdrževalce dolgotrajno ponavljajočih se nesmiselnih vzorcev.

Kadar opazim, da obstajam kot tesnoba v povezavi z najbližjimi, se ustavim in diham.

Zavedam se, da je tesnoba oblika samosabotaže. Zavedam se, da je strah pred dolgotrajno ponavljajočimi se nesmiselnimi vzorci nesmiseln. Zavedam se, da mora vsak sam prevzeti odgovornost za svoje nepraktične vzorce. Zavedam se, da sem v procesu učenja, kako lahko sebi in drugim pri tem pomagam.

Zavezujem se, da se ne bom predajala tesnobi in strahu zaradi lastnih dolgotrajno ponavljajočih se nesmiselnih vzorcev, ampak jih bom ustavila in s tem dokazala ostalim, da je možno. Zavezujem se, da se ne bom predajala tesnobi in strahu zaradi dolgotrajno ponavljajočih se nesmiselnih vzorcev drugih, ampak jih bom usmerjala po svojih najboljših močeh z podvprašanji in umirjenim tonom. Zavezujem se, da bom svoje življenje posvetila ustavljanju ponavljajočih se nesmiselnih vzorcev.

Vesela sem, da sem ravno danes dokončala to samoodpuščanje in samokorekcijo. Še preden sem ga uspela objavit, sem slišala kako se mama dere na babico, zato ker ni sposobna sprejeti nekaterih vzorcev, ki jih dementna babica redno izvaja in ki jih ni mogoče več popraviti. Ponavadi sem na mamino reakcijo reagirala z groznim občutkom tesnobe, danes pa sem se zahvaljojoč zgoraj predelanemu zavedla, da so mamine reakcije njen problem in da je za njih odgovorna ona - prav tako kot sem jaz odgovorna za svoje.