Nikoli se nisem kaj posebej spraševala o sladkorju&sladkarijah
in o ne-smiselnosti uživanja obojega. Najbolj izstopajoča spomina glede s&s
sta, da zaradi preveč sladkarij gnijejo zobje in da je sladkarija nagrada oz.
crkljanje. Sliči na omejevanje z nagradami – ker so lahko v večjih količinah
škodljive… te nagrade so pa res čudne… a so v resnici nagrade ali so navaden
nateg?
K razmišljanju o funkciji sladkorja so me spodbudili Destonijci,
posebej Bernard, ki trdi da je zasvojenost s sladkorjem ena najbolj trdovratnejših
zasvojenosti; dosti bolj zajedljiva kot na primer kajenje. Tudi od drugje
nenehno dobivam informacije o škodljivosti, skorajda že strupenosti sladkorja. Čas
za raziskavo.
''Remember that you have been programmed from
childhood to equate sugar with feeling good and feeling safe and every good
thing; dear parents made sure you would be afflicted with for life.'' BP
Se strinjam – od otroštva nas programirajo, da enačimo
sladkor z dobrimi občutki in občutki varnosti in vsem dobrim in nas s svojo
prepričljivostjo dolgoročno usmerijo v redno uživanje sladkorja.
Osebno se mi je zdelo, da ne uživam kaj dosti s&s.
Dokler nisem postala pozorna na vsebino svojega koša… Resda ga polnim kar nekaj
časa, vendar je poln ovitkov od sladkarij. Ali tistih najljubših malih konstantnih
ali pa od večjih dokončanih, prenesenih iz drugih delov hiše. Po tej
realizaciji sem se začela opazovati še malo pozorneje in dojela, da vsak dan
zaužijem nekaj sladkega. Naj bo to čokolada, (domače) pecivo, kakav, gazirana
pijača, sladoled, sladkarija x… skoraj ni dneva brez.
Tekom hujšanja se mi je uspelo izogibat tudi večini
sladkarij, s tem, da sem se zavedala, da bom s sladkarjenjem nadaljevala ko
zaključim shujševalno. Požrešnost po sladkarijah mi je enostavno domača. In pogosto
se najde kakšna sladkarija, ki je že dolgo nisem jedla in potem se napokam z
njo, ker predvidevam, da je dolgo spet ne bom.
Nabira se… Nabere se kup ene nesnage, ki jo zmečem v
sebe.
Zavedam se, da se s sladkarijami pomirim/potolažim
kadar sem napeta/žalostna/razočarana… Da se s sladkarijami zamotim, namesto da
bi se soočila s trenutki/stanji, ki jih definiram kot negativne/neprijetne/slabe.
Tako kot sem se s cigareti in kot se občasno z alkoholom. Preusmerjanje pozornosti
iz problema na nekaj prijetnejšega. Problemi pa ostajajo, se nabirajo,
stopnjujejo… Počasi bo čas, da jih neham
posipavat s sladkorjem in se začnem soočat z njihovo pravo grenkobo. Obetam si samo-čistilno
akcijo. Darilo – od mene za mene.
Izpisala sem bom skozi ta cuker. Vsaj skozi prvo
poglavje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar