ponedeljek, 01. april 2013

Obsojanje in SAMOOBSOJANJE

Obsojanje drugih in sebe se mi je od nekdaj* zdela običajna miselna in/ali čvekalna aktivnost, kateri prav vsak izmed nas dnevno poveča ogromno pozornosti. Seveda – vsak ima svoje kriterije kaj je prav in kaj narobe, kaj je pozitivno in kaj negativno, kaj je dobro in kaj slabo – in seveda jih je treba glasno izraziti!
Treba je obsojati druge, kadar se sami počutimo slabo – zato, ker se potem navidezno naredimo večvredne od drugih in se posledično počutimo boljše/dobro.
Treba je obsojati sebe, si dati vedeti kako zelo narobe/slabo/negativno smo ravnali v določeni situaciji – saj je tako ne bomo 'nikoli več' ponovili.
Se strinjaš?

Če se, imaš resne probleme s sebičnostjo, s povzdigovanjem sebe na račun drugih - kar pomeni z odvisnostjo od drugih in s samouničevanjem/samotrpinčenjem.
Če se ne strinjaš pa mi prosim pojasni svoje razloge za obsojanje drugih in sebe.

V nadaljevanju se bom osredotočila na obsojanje sebe. Tega karakterja do zdaj nikoli nisem zares videla kot sebičnega – sem ga pa videla kot potrebnega pomoči od drugih… ubogega – niti ne zares odgovornega, da se obsoja…
Pa je res takšen? Zakaj bi se nekdo obsojal?
Živiš, deluješ, vidiš posledice svojih misli, besed in dejanj. Če so smiselne nadaljuješ z njimi, če niso, jih opustiš. Samo-obsojanje je v tem procesu popolnoma nepotrebno in nesmiselno.

Zaradi samo-obsojanja se človek ne spremeni – spremeni se zaradi opuščanja nesmiselnih misli + besed + dejanj; vzorcev za katere vidi da jim sledijo nepotrebne/boleče posledice.
Samo-obsojanje je v bistvu samo-ustrahovanje. Pomeni, da se mora človek razdeliti na dva pola, da lahko iz ene strani obtožuje svojo drugo stran. Tako početje je skrajno sebično. V njem človek daje (negativno) pozornost samo sebi. Zapravljanje časa, zapravljanje življenja. Tistega, ki svojo pozornost posveča samo-obsojanju kakor tudi tistega, ki mu hoče pomagat zaradi tega, ker se mu od sebe obsojani zdi premalo močen / preveč ubog, da bi to naredil sam. S tem, ko želimo prevzeti odgovornost namesto nekoga drugega – mu ne pomagamo… Potrjujemo (mu), da ne zaupamo, da bo njemu samemu uspelo. S sočustvovanjem do takšnega človeka, ki 'se nam smili', mu samo pomagamo poglabljati samo-obsojanje kot od njega izbrano vrsto samo-pogube.

Samo-obsojanje in podpiranje samo-obsojanja s prevzemanjem odgovornosti namesto drugega je nesprejemljivo.

Priporočam avdio intervju:

The-metaphysical-secrets-of-imagination-where-does-self-judgment-come-from-part-11

Ni komentarjev:

Objavite komentar