Samoomejevanje skozi MEDLOST/ samo-odpuščanje 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odvzeti si svojo moč, ki jo imam kot bitje inkarnirano v fizično telo in prepustiti umsko-zavestnemu sistem - tako svojemu kot od drugih – da jo usmerja v svoje sebične spletke.

Ko opazim, da svojo moč/direkcijo prepuščam umsko-zavestnemu sistemu – se ustavim in diham. (Fak kako me je začelo dušit in silit na kašljanje tekom pisanja tega samo-odpuščanja…)

Vidim, realiziram, razumem, da nimam opravičila, da si še naprej dovoljujem prepuščati svojo moč destrukciji UmZS.

Zavezujem se, da se bom po dopustu resetirala in se začela intenzivneje poravnavati z enostjo in enakovrednostjo – s tem kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti tiha kadar bi bilo bolje da bi glasno spregovorila o zdravorazumski direkciji v specifičnem primeru.

Ko opazim, da sem sem tiho kadar bi bilo bolje spregovoriti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se zaradi obstoja v strahu, da nečesa ne bom znala primerno posredovati/sporočiti omejujem in s tem delam večjo škodo kot če bi poskušala in nekajkrat naredila napako.

Zavezujem se, da bom v primeru, ko vidim da bi bila moja perspektiva koristna to tudi izrazila – čeprav se mi bo v prvem trenutku zdelo, da tega nisem sposobna narediti tako da bo imelo smisel za drugega.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila definirati aktivnosti UmZS kot življenje.

Ko opazim, da aktivnosti UmZS definiram kot življenje samo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da aktivnost/premikanje samo po sebi še ne pomeni živeti.

Zavezujem se, da se ne bom več slepila z lažnimi aktivnostmi, ki jih prepoznam po sebični komponenti (pogosto skriti v ozadju).  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v obžalovanju in/ali jezi zaradi časa, ki sem ga izgubila z obstojem v medlosti in s tem zaradi potenciala, ki ga nisem izkoristila.

Ko opazim, da obstajam v obžalovanju in/ali jezi – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da je obstoj v obžalovanju in/ali jezi prav tako zapravljanje časa kakor je obstoj v medlosti.

Zavezujem se, da si ne bom dopustila obžalovanja in/ali jeze zaradi časa v katerem nisem polno izkoriščala svojega potenciala, ampak se bom osredotočala na polno izkoriščanje svojega potenciala v (vsakem) danem sedanjem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila izrazito negativno reagirati na besedo medlost.

Ko opazim, da z odporom reagiram na besedo medlost – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem na besedo medlost reagirala z odporom zaradi zavedanja da obstajam v medlosti / kot medlost – zaradi česar sem se posledično počutila razvrednoteno.

Zavezujem se, da bom korak za korakom stopala iz medlosti v kateri sem si dolgo dopustila obstajati in da si bom povrnila vrednost kot samo-zaupanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zavlačevanje.

Ko opazim, da zavlačujem – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da z zavlačevanjem tega za kar vem, da je potrebno spremeniti škodujem sebi in drugim.Zavezujem se k sprotnemu prakticiranju potrebnih sprememb, saj nisem zadovoljna s tem kamor me je pripeljalo vso odlašanje iz preteklih let.

Samoomejevanje skozi MEDLOST/ samo-odpuščanje 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot obotavljanje.

Ko opazim, da obstajam kot obotavljanje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se za obotavljanjem skriva strah pred tem kaj si bodo drugi mislili o meni – če povem kar mislim in/ali strah pred tem, da so moje misli destruktivne – čeprav morda samo za UZSistem - in da bom posledično uničila vzdušje.

Zavezujem se, da bom svoje obotavljanje zamenjala s samo-iskrenim vpogledom in bom iz tega stališča skušala v stabilnosti podati tudi svojo perspektivo, čeprav ni najbolj ugodna za druge. Bom vsaj izpostavila konflikt – da ga lahko začnem/-o reševat, namesto da bi ga potlačila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prestrašiti samo sebe s tihim, šibkim, ironičnim ''potisni'' tekom igranja vlog v kateri bi naj vzpodbujala rojevajočo mater. *Potisniti ima zame precejšen simboličen pomen v smislu premakniti se naprej, preseči delček sebe kot UZSistem.  

Ko opazim, da da obstajam kot tiha, šibka, in ironična – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da našteti načini obstoja v medsebojni kombinaciji pomenijo predajo umu.

Zavezujem se, da bom v podobnih situacijah (naglas) izrekla ''prizemljitev'' in se otresla obstajanja v UZS.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zatiranje samo-izražanja prevzeti kot vzorec, ki so ga nad mano izvajali moji skrbniki in šolniki v prepričanju, da je to normalno.

Ko opazim, da zatiram svoje samo-izražanje – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da nima smisla krivit drugih češ da so mi privzgojili ta vzorec in sem zaradi njih tako otopela v samo-izražanju. Zavedam se, da je moja odgovornost, da se ponovno odprem samo-izražanju in izkoreninim privzgojen strah do njega.

Zavezujem se, da bom predihala svoje strahove in se izrazila v trenutkih ko čutim potrebo po komunikaciji / izražanju.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila odločno in stabilno stati kot pripadnica skupine Desteni in da sem obstajala v strahu, da drugih kot radovednežev, izzivalcev, provokatorjev ne bom sposobna prepričati v koristnost in praktičnost vse pomoči, ki jo posameznik lahko dobi s strani skupine.

Ko opazim, da dvomim v svoje sposobnosti glede predstavljanja Desteni in pojasnjevanja posameznih segmentov – se ustavim in diham.

Ko opazim, da obstajam v želji, da bi druge (izzivalce, provokatorje) prepričala o koristnosti in praktičnosti sodelovanja z Desteni – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da je dvom popolnoma nepotrebna in neuporabna ovira, ki mi jemlje čas in pozornost, ki bi ju sicer lahko namenila ugotavljanju kako čim bolj nazorno pojasniti delovanje skupine Desteni in njenih posameznih segmentov.

Vidim, realiziram, razumem da si z obstajanjem v intenzivni želji, da bi druge prepričala o praktičnosti sodelovanja z Desteni ustvarjam notranji konflikt. Zavedam se, da drugim ne morem vsilit upoštevanja principa enakovrednosti in tega kar je najboljše za vse, saj je siljenje samo po sebi dejan(j)ska negacija teh principov…

Zavezujem se, da se bom na vprašanja, izzive, provokacije v povezavi s skupino Desteni in njenimi segmenti odzvala z razlagami iz stališča stabilnosti. Zavezujem se, da bom posebej pozorna na to, da si sproti odpuščam tesnobo, želje/pričakovanja, vzhičenje ob takšni komunikaciji. Zavezujem se, da se bom v primeru ko vidim intenzivno reakcijo na provokacije drugih pri sebi preusmerila in najprej izpisala samo-odpuščanje in se bom šele nato odločila ali odgovorim iz stabilnosti ali se neham odzivat na provokacijo in ji z ne-odzivom zmanjšam moč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v občutkih medlosti, prhkosti/trhlosti, kot nasprotja čvrstosti & sočnosti.

Ko opazim, da obstajam v omenjanih občutkih destrukcije/propadanja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da lahko te občutke odstranim ali vsaj omejim z redno fizično aktivnostjo. Zavezujem se, da bom z redno fizično aktivnostjo začela še danes in da jo bom od danes naprej prakticirala vsaj tri krat tedensko, po možnosti pa vsak dan vsaj 10-15 minut. 

[Bolečine nad lopatico / ] Samoomejevanje skozi MEDLOST

V sledečem tekstu bom besedo obdelala po principu postopka za ponovno opredelitev besed (redefiniranje besed)

1. ZBIRANJE INFORMACIJ O BESEDI

Kako sem živela to besedo do zdaj?

Prva asociacija na lastno medlost je spomin iz delavnice Spremenjenih stanj zavesti. Igrali smo vloge; eden izmed organizatorjev je nastopal v vlogi matere, ki ravnokar rojeva, jaz pa sem bila pozvana naj pomagam pri ''rojstvu''. Situacijo sem sodila kot precej trapasto, zato sem se obotavljala. Ko pa sem vendarle izustila tisti ''potisni'', je bil tako tih, šibek, rahel, z ironičnim nabojem, da sem se ustrašila sama sebe…

Medlost vidim kot posledico zatiranja samo-izražanja, ki se je s strani skrbnikov/družine začelo v mojem otroštvu, nadaljevalo v šolah in ki sem ga kasneje prevzela in izvajala sama nad sabo…

Najbolj me obremenjuje moja medlost v povezavi z mojim ne-udejstvovanjem kot pripadnico Desteni.

Zapisala sem, da je to kar me teži približno zadnji mesec - medlost. Ko sem iskala še druge besede, ki bi opisale to čudno vzdušje, ki me vozi, sem našla še besedo prhkost/trhlost. Medlost & prhkost kot nasprotje čvrstosti & sočnosti – življenju.

Definicija iz slovarja

medleti -im [med in m*d] nedov., tudi medli (e i) knjiž.

1. izgubljati zavest: mati na grobu vzdihuje in medli; medlela je in ni mogla spregovoriti; medleti od bolečin

2. izgubljati moč, slabeti: bolnica je vedno bolj medlela; oče je počasi medlel in hiral / cvetlica, drevo medli hira / roke jim medlijo; pren. njegovo navdušenje je medlelo in izginjalo

3. izgubljati močen sijaj, svetlobo: dan je že medlel; mesečina zjutraj medli; zarja medli; sonce je začelo zahajati in medleti; pren., ekspr. zvezda te igralke je že začela medleti // ekspr. slabo svetiti: redke svetilke na trgu so samo medlele

4. ekspr. biti malo slišen: nad dolino medli večerni zvon / krik medli v daljavi pojema

5. ekspr. biti, nahajati se v neaktivnem stanju: v prazni dvorani medli klavir; ladja že tri dni medli v pristanišču; dolgo je medlela gluha tihota / medleti v siromaštvu in nevednosti

6. ekspr., v zvezi s po zelo hrepeneti: doma žena medli po tebi / v daljnem svetu mi srce medli po njej

Zven besede

(angleško: lost = izgubljen, loss = izguba)

Med-lost – kot mad lost / nora izguba

Med-lost – kot izguba medu, ki mi simbolizira obilje

Med-lost – kot izguba tistega kar je 'med', kar drži delce v neki strukturi

2. RAZISKAVA ZBRANIH INFORMACIJ O BESEDI

Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?

Oja… besedo skoraj v vsakem pogledu definiram kot slabo/negativno/napačno. Ker mi simbolizira usihanje življenja, pomanjkanje volje do življenja, usihanja samo-izražanja, zmago zatiranja.
Medlost definiram pozitivno samo v primeru medlenja umsko-zavestnega sistema –- kot nasprotja zdravorazumskemu / praktičnemu / vse-upoštevajočemu razmišljanju.

In ob uporabi/doživljanju besede se počutim – daj bi rekla grozno – ampak groza je stanje intenzivnosti -- počutim se medlo, mlačno – razvrednoteno.

3. NOVA DEFINICIJA

Kreativno pisanje

Medlost je ''nora izguba'' zdravega razuma, je jeben nič… še huje – je zavlačevanje. Ni še konec, je neka komaj tleča prisotnost, ki zavzema prostor življenjski intenzivnosti, gibanju, akciji.

Pisanje nove definicije

Medlost = obstajanje v neaktivnosti, šibkosti, brezvoljnosti, v zmanjšanem obsegu fizičnega gibanja; prisotna je le pri človeški vrsti kot posledica prevlade umsko-zavestnega sistema nad fizičnim in zdravorazumskim samo-izražanjem (lahko je kratkotrajna ali dolgotrajna) 

4. PREVERJANJE OPREDELITVE NOVE DEFINICIJE

-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? Hm… samo kadar si jo vzamem osebno?

-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno?

-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni?

Na tem mestu bi rada vašo perspektivo Hilda, Blaž in Valentin.

Mimogrede bolečina je v zadnjih dneh izginila… 

Bolečine nad lopatico

V zadnjem času (trije meseci?) se mi prekinjeno pojavljajo bolečine nad levo lopatico. Prvič so se mi začele pojavljat postopoma, trajale so več dni in se stopnjevale do te mere, da sem se enkrat sredi noči zbudila, se od sile usedla in sem komaj dihala. Potem pa nisem več vedela kako naj se uležem, da me ne bi bolelo in da bi lahko spala. Bila sem prestrašena.

Dnevi so tekli, bolečina se je izpela. V igri so bili tudi masaža, hladilne kreme in eterično olje.

Po nekaj tednih miru se je bolečina nenadoma vrnila. Ni neznosna, je pa dovolj intenzivna, da se ne počutim dobro oz. sproščeno. Čez dan variira od komaj zaznavne do precej intenzivne. Zato sem slovenske Destonijce povprašala kateri konstrukt se nahaja v tem delu telesa in rečeno mi je bilo, da je to omejevanje. Pričela sem delati samo-odpuščanje vezano na omejevanje – kar vse povprek, da bi lahko okvirno ugotovila katero področje je v igri. Pričakovala sem, da se bo bolečina ob omembi področja opazno zmanjšala – ampak to se ni zgodilo.

Možno, da sem problematični vzorec na katerega  me sedaj opozarja bolečina tako zelo potlačila, da sploh ne vem kje začeti. Po drugi strani pa je vprašanje precej zvito, saj se zavedam, da se bolj ali manj omejujem na vseh področjih življenja – in ne vidim, da bi katero opazno izstopalo.

Pa si poglejmo kaj o tem piše v ''prvi pomoči''

http://desteni.org/a/veno-structural-resonance-part-2-phase-13

[Vijolično obarvano besedilo so ključne besede iz povezave.]

Omejevanje torej.

Lopatica kot anatomska točka iz katere se razpirajo krila. Zanimivo – ravno te dni planiram ogled filma Zlohotnica, ki je v bistvu negativen karakter iz Trnuljčice, ki so mu v mladosti odrezali krila.

Omejevanje človeštva znotraj sistema. Mogoče bi bilo smiselno, da iz tega vidika pogledam kaj me najbolj gane in potem poiščem ''mikro'' vzporednice v sebi.

Samoomejevanje zasnovano na podlagi religioznega oz verskega sistema. Da raziščem v kaj verjamem oz. kaj je moja religija? Čeprav v tem trenutku verjamem, da nimam nobene na paleti.

Princip padlega angela?! Ravno danes se mi zahotelo pesmi ''The free fall''.  Vprašanje če sploh obstaja kaka relevantnost izven naslova pesmi…

Nebesa. Kreator. Kaj mi predstavlja nebesa / srečo? Osebno srečo iz stališča mojega umsko-zavestnega sistema?

Life has never existed.

Love has never existed.

God has never existed.

You have never existed.

Joy has never existed.

Expression has never existed.

Freedom has never existed.

Reakcije na tele izjave – groza ob misli na to, da življenje, jaz, joy/veselost, izražanje nismo nikoli obstajali. Za ljubezen, boga in svobodo sem si že razčistila, da niso…

''I would be extensively angered – to know in this moment that I've but been a programmed system, I have allowed myself to be used and abused – and I would use this anger – to stand up and say: ‘Till here no further' – I am birthing me as life from the physical to for the first time in existence – experience, see and hear who I am as life.''

Čudni občutki po vsem zgornjem delu trupa ko berem tole…

Medlost – je to kar trenutno občutim. Medlost, ker ni bilo opaznega efekta pri samo-odpuščanju, medlost ker je ''prva pomoč'' tako abstraktna in široka. Mad-lost. Nora izguba ali izguba norosti?

Bom pa najprej nadaljevala raziskovanje v tej smeri. Samo-omejevanje skozi medlost. Ni nujno, da je to vzrok moji bolečini v lopatici, me pa teži in moti vsaj od konca Lenta (6.7.) naprej, ko smo končali z intenzivnim delom. 

In je kar umrl... / Samo-odpuščanje 3

Tudi v tej objavi je ostalo bolj malo direktno povezanega z naslovom primarne objave ''In je kar umrl…''. Naslov vseeno puščam enak – zaradi možnosti sledenja nazaj do izvornega teksta. Samo-opuščanje pa razširjam tja, kje me najbolj srbi…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot konflikt med 'zavedanjem o precejšnji količini dela, ki ga je potrebno narediti doma in katerega bi si naj enakovredno delili' in med 'strahom pred tem, da bom tudi sama zaradi količine dela postala tako zdelana kot sta moja starša'.

Ko opazim, da obstajam v opisanem konfliktu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da dokler živim pri starših, se bo od mene pričakoval enakovreden vložek dela – neglede na to kako želim sama preživet 'svoj' 'prosti' čas. Zavedam se, da kadar ne bom izpolnila teh pričakovanj, lahko pričakujem konflikte, drenje, zamere.

Zavezujem se, da bom 'za začetek' vsak dan vsaj eno uro prostovoljno pomagala pri domačih opravilih in na podlagi učinka korigirala čas.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na materine očitke v stilu ''Nič mi ne pomagaš!''; poglej kaj vse sem že jaz storila (v izredno dolgih verzijah), na ukazovalno intonacijo in na kazalec v zraku reagirati z občutki krivde.

Ko opazim, da reagiram z občutkom krivde tekom materinega očitanja – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da doma dejansko naredim malo v primerjavi s staršema. Zavedam se, da svojo pozornost v trenutkih materinega očitanja prenašam na njen način očitanja, ki ga definiram kot nesprejemljivega in potem krivim njo, ker mi je zaradi svojega načina zbudila občutke krivde – zato, da bi se izognila dodatnemu delu oz. soočenju z lastno neodgovornostjo.

Zavezujem se, da se bom predihala skozi trenutke materinega očitanja – ki jih zaenkrat definiram kot izredno nadležne in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine - in na katere zlahka reagiram. Poskusila jih bom poslušati – brez, da bi jih vzela osebno. [Očitanje – ne jemlji osebno. Očitanje – ne jemlji osebno. ] Če se mi bodo ob tem spet pojavile reakcije, jih bom obdržala za sebe in jih s pomočjo samo-odpuščanja predelala kasneje, saj nikakor ne želim napajat in predvsem ne podaljševat materinega očitanja s svojimi zunanjimi reakcijami.

+ Zavezujem se,  da bom vsak dan vsaj eno uro prostovoljno pomagala pri domačih opravilih in tudi na ta način zmanjšala možnost nastanka občutka krivde.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamino očitanje definirat kot izredno nadležno in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine ter kot intenzivnega sprožilca mojih reakcij.

Ko opazim, da definiram mamino očitanje kot izredno nadležno in najedajoče zaradi vztrajnosti in dolžine ter kot intenzivnega sprožilca mojih reakcij – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem tekom vztrajnega očitanja tarča pridigarskemu karakterju, vsiljevanju krivde in iskanju negativne pozornosti. Zavedam se, da se lahko kljub časovni in intonacijski intenzivnosti očitanja odločim, da ne bom čustveno odreagirala s sodbami o nadležnosti in najedanju očitanja in s tem jačala naštetih karakterjev.

Zavezujem se, da bom kljub globoko zakoreninjeni navadi obsojanja materinega očitanja vztrajno delala na tem, da obsojanje postopoma odpravim, saj si v nobenem primeru ne želim niti vzdrževat kaj šele potencirat materinega očitanja in s tem hkrati mojih reakcij nanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat tudi takrat, kadar vidim, da je mama v intenzivnejšem dobrem / slabem vzdušju; kadar je v dobrem z olajšanjem, da je zadovoljna z manjšo količino prispevanega dela in kadar je v slabem z ogorčeno žalostjo, ker ji tudi par ur prispevanega dela ne zadostuje.   

Ko opazim, da reagiram na mamino perspektivo o količini dela ki naj bi ga jaz prispevala  - tudi takrat ko vidim, da gleda iz stališča intenzivnih čustev/občutkov – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da s svojimi reakcijami kot odzivom na mamino dobro ali slabo vzdušje delam dvojno škodo; podpiram tako svoj umsko-zavestni sistem kot njenega.

Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala občutke olajšanja / ogorčene žalosti kadar bodo ti nastopili v povezavi z ne-zadostno količino dela vezano na mamino intenzivno +/- vzdušje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi v primeru očetove smrti mama in babica s svojo potrebo po zunanji pozornosti poteptale mene in/ali sebe.

Ko opazim, da obstajam v strahu da bosta mama in babica s svojo potrebo po zunanji pozornosti izžele mene in/ali sebe – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da nimam pojma kakšen namen ima babičino životarjenje, hkrati pa je ne morem pustit same v njeni bedi – zato ji bom enostavno nudila precejšnjo mero (fizične) pozornosti, ki jo enostavno potrebuje. Zavedam se, da če se ne želim sesut pod težo iskanja pozornosti, ki jo mama išče izven sebe, bom morala biti prav tako in še bolj vztrajna v svoji stabilnosti kot je mama v iskanju zunanje pozornosti. Razumem, da bom v primeru če nadaljujem po dosedanji poti in reagiram z (notranjo) negativno pozornostjo (obsojanjem mame) sesula samo sebe.

Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala misli in čustva povezana s strahom, da bi me mama in/ali babica zaradi srkanja moje pozornosti izželi. Zavezujem se k vzdrževanju stabilnosti pri dajanju pozornosti, kakor tudi pri blokiranju izsiljevanja pozornosti.