Prevečnost v povezavi z delom / Samo-odpuščanje 3

Celoten izhodiščni blog

Odstavki iz izhodiščnega bloga, ki jih razširjam / predelujem v tem blogu:

''Sodelavka me je potem zapeljala do njenega doma od koder sem se odpravila na avtobusno postajo. Mislila sem, da bom tako privarčevala na denarju in morda še ujela avtobus, ki pelje v naš kraj. Ko sem prišla na postajo – presenečenje – ni voznega reda. Kličem mamo, da bi pogledala na internet – ni je v hiši; oglasi se ata, ki ne obvlada iskanja. Pravi, da bo mami nesel telefon, da jo pokličem v primeru da grem na avtobus, ki pelje skozi sosednji kraj. Čakanje se vedno bolj vleče, zato poskušam pogledati na vozni red preko telefona – in porabim ves denar na telefonu… Postajam vse bolj utrujena, izčrpana, naveličana…. Po 45ih minutah čakanja se končno pripelje avtobus. Usedem se na sedež in solze se mi samo ulijejo…

Stopim iz avtobusa in grem na bankomat po listek za napolnit telefon z denarjem. Med tem me kliče mama, telefon kar nekaj prekinja, jezna vzamem listek in hočem odit – kar brez kreditne kartice… Zvok bankomata in sovaščanka me opozorita na mojo nepazljivost.

Mama se pripelje na postajo in vpraša glede mojega počutja. Odgovorim ji, da sem tako zdelana, da se lahko samo še zjočem in v tistem trenutku se mi spet vlijejo solze.''


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila čakanje na avtobus po ''že tako napornem dnevu'' povezovati in definirati s kaznijo in z negativnim.
Ko opazim, da čakanje definiram kot negativno in kot kazen – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem si s samo-obsojanjem zaradi izčrpanosti in zmedenosti začrtala pot samo-pomilovanja, zaradi česar sem čakanje dojemala kot dodaten napor in kot kazen.
Ne bo mi več potrebno čakati na avtobus v nevednosti kdaj pride in koliko časa še imam na voljo za porabit drugače kot v čakanju na avtobusni postaji – ker sem si fotografirala vozni red.
Zavezujem se, da se bom naslednjič ko bom po ''že tako napornem dnevu'' morala čakati (na karkoli že) stabilizirala v dihu, ustavila samo-pomilovanje in naredila plan kako najudobneje počakati.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila urediti naročniškega razmerja za telefon, čeprav bi bilo to zame že par mesecev bolj praktično kot uporaba kartic.
Ko opazim, da zavlačujem s potrebnimi aktivnostmi zaradi tega, ker imam na podobne situacije slabe spomine – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem z naročnino zavlačevala zaradi strahu pred slabo izbiro v množici ponudb in zaradi neprijetnih spominov vezanih na urejanje telefonskega naročniškega paketa za mater in očeta – kjer je bilo z vseh treh strani prisotno precej čustev: živčnost, nestrpnost, ne-sodelovanje, strah pred pomoto…
Zavezujem se, da si bom še ta teden s pomočjo stabilizacije z dihanjem uredila naročniško razmerje za telefon. V torek bo kul. Vnašam v koledar.
(Mh – telefonska naročnina pomeni, da si bom lahko olajšala marsikatero situacijo v kateri bom potrebovala informacije, ki se jih da pridobit na internetu.)



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stopnjevanje občutka utrujenosti, izčrpanosti, naveličanosti do te mere, da so me v trenutku sprostitve teh čustev zalile solze.
Ko opazim, da si dopuščam stopnjevanje čustev – ker sem tega navajena – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem imela možnost, da se v kateremkoli trenutku ustavim in se stabiliziram s pomočjo dihanja, vendar tega nisem naredila, ker se mi je zdelo doživljanje občutka utrujenosti, izčrpanosti, naveličanosti normalno in naravno.
Zavezujem se, da trenutkov v občutku utrujenosti, izčrpanosti, naveličanosti ne bom več definirala kot običajne / normalne / naravne, ampak si bom dala priložnost da jih povsem odstranim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepustit direkcijo občutku jeze, ki sem ga opravičevala s tem, da mi je ta dan šlo že čisto preveč stvari narobe in da sem zaradi vse pozornosti, ki sem jo vlagala v jezno-razočarane misli ''odrinila'' stvarnost do te mere, da sem pozabila vzeti kreditno kartico.
Ko opazim, da blodim v občutkih jeze in razočaranja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je pomembno ostati s pozornostjo v fizični realnosti tudi takrat oz. še posebej takrat, ko zadeve (dlje časa) ne tečejo gladko.
Zavezujem se, da se bom v trenutku ko se zavem prepojenosti z občutkom jeze in razočaranja dejansko fizično zaustavila in se osredotočila na okolico ter si jo pri sebi začela opisovat od okvirnega opisa do detajlov in se na tak način prizemljila nazaj v realnost. To bo moja prva (5minutna?) pomoč, takoj ko bo možno, pa bom občutke predelala skozi pisanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jokati prej / lažje / dlje časa v primerih ko je bila prisotna mama.
Ko opazim, da jočem v materini prisotnosti – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moj jok v njeni prisotnosti delno vedno nastopa kot poskus manipulacije... to vidim po izrazitem valu energije, ki se prevali skozi moje telo še preden stečejo solze...
Zavezujem se, da se bom vsakem primeru joka v materini prisotnosti ustavila in preverila kaj je za jokom ter ga v trenutku ustavila, kadar ga bom prepoznala kot izraz umsko-zavestnega sistema; manipulatorskega karakterja in/ali karakterja žrtve.

Brezplačni internetni tečaj, na katerem se naučite odstranjevati nepraktične miselne in čustvene vzorce.

Prevečnost v povezavi z delom / Samo-odpuščanje 2

Celoten izhodiščni blog

Odstavka iz izhodiščnega bloga, ki ju razširjam / predelujem v tem blogu:

''Dan pred dogodkom je bil podoben kot vsi ostali od morja naprej. Ni izstopal po napornosti, ampak izčrpanost in utrujenost sta se vse te dni nabirali nekje v ozadju… Ko sem zaključila z delom, sem začela iskati ključe od avta. V nahrbtniku jih ni bilo… Izklopila sem alarm in odklenila vrata pisarne ter jih začela iskat znotraj. Vso to iskanje je trajalo okrog 10 minut, nakar sem stopila iz pisarne in sodelavki rekla: ''Kaj si te tak nesramna, da mi ne poveš, da danes nisem prišla z avtom?''—

Glavo sem imela prepolno od misli povezanih z delom in sem enostavno pozabila, da sem tokrat za spremembo prišla z avtobusom in sem se čisto avtomatično lotila standardnega procesa iskanja ključev avtomobila… ''

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila sprotnega samo-odpuščanja občutkov izčrpanosti in utrujenosti in da sem dovolila, da sta se dnevno nabirala nekje ''v ozadju'' zavesti.

Ko opazim nabiranje občutkov utrujenosti in izčrpanosti – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da ni praktično ignorirat občutkov izčrpanosti in utrujenosti samo zato ker niso izrazito intenzivni in da jih kot takšne ni smiselno soditi kot nepomembne oz. nevredne obravnave. Zavedam se, da se krajša ali daljša obdobja preživeta v omenjenih občutkih seštevajo in so kot rezultat/seštevek zelo pomembna ter intenzivna v svoji kontroli nad mano kot bitjem in telesom.

Zavezujem se k sprotnemu samo-odpuščanju občutkov utrujenosti in izčrpanosti z namenom preprečitve manjših in večjih psiho-fizičnih ''zlomov''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila očiten avtomatizem/navajenost pri dejanju iskanja ključev od avta. Hkrati si odpustim, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi obstoja v avtomatizmu in se ga sramovati – pred sabo.

Ko opazim, da obstajam v avtomatizmu / navadi / da se pustim usmerjat umsko-zavestnemu sistemu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da sem se skorajda vse življenje pustila usmerjat umsko-zavestnemu sistemu / navadam - kakor so to počeli malodane vsi okrog mene. Zavedam se, da je prehod iz avtomatiziranega načina obstoja v zdravorazumski obstoj in zavedanje v vsakem trenutku dolgoročni proces in da ne morem ubirat bližnjic. Vidim, da je sramovanje zaradi trenutkov pozabe / trenutkov ne-zavedanja samo še eden izmed miselnih konstruktov, ki podpirajo umsko-zavestni sistem.

Zavezujem se k odpovedovanju občutka sramu. (Ne dopuščam si več sramu ker sem pozabila, da sem izjemoma prišla v službo z avtobusom in sem deset minut iskala ključe.) Zavezujem se, da se bom naslednjič prej ustavila in zadihala ter si tako dala možnost objektivnega vpogleda.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodelavko nagovoriti: ''Kaj si te tak nesramna, da mi ne poveš, da danes nisem prišla z avtom?'' in na ta način poskušala situacijo narediti humorno, ironično – da bi tako odvrnila svojo in njeno pozornost od neprijetnih čustev razočaranja nad sabo.

Ko opazim, da skušam s humorjem / (samo)ironijo preusmeriti svojo in/ali od drugega pozornost iz neprijetnih čustev, ki jih doživljam – npr. razočaranje nad seboj – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da se humor in samo-ironija na prvi pogled morda zdita čisto običajna in priročna izbira, vendar sta po drugi plati tudi subtilna maskerja potlačevanja. Zavedam se, da je samo-razočaranje po svoji naravi precej podobno občutku sramu/krivde in kot tako služi samo ohranjanju umsko-zavestnega sistema / samo-sabotaži in nima nobene – prav nobene praktične vrednosti.
Zavezujem se, da se bom izogibala humorju in ironiji kot maski za prekrivanje lastnih negativnih čustev in da bom kadar jima vseeno podležem kasneje preko pisanja preverila kaj sem si tajila.
Zavezujem se k opustitvi čustev razočaranja nad sabo oz. k takojšnjemu preusmerjanju v načrtovanje spremembe vzorca zaradi katerega začutim razočaranje nad sabo. 

Prevečnost v povezavi z delom / Samo-odpuščanje 1

Celoten izhodiščni blog

Odstavek iz izhodiščnega bloga, ki ga razširjam / predelujem v tem blogu:

''Prvi teden v septembru smo bile s ''sestričnama'' na morju. Vedela sem, da bo vrnitev na delo naporna, ker smo pripravljali največji dogodek v zgodovinici našega programa. In res – že prvi dan sem dobila konkreten seznam opravil. Vse do konca meseca je bil tempo dela hitrejši, ukvarjali smo se z mnogimi novimi/neznanimi zadevami, s časom nam pri mnogih manjših korakih šlo za nohte. Ampak smo napredovali, odstranjevali ovire in se bližali cilju.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dopust definirati in povezovati s sprostitvijo in ležernostjo ter ga kot takega soditi kot dobrega in hkrati delo(vne dni) povezovati in definirati z naporom in večjimi ali manjšimi konflikti ter ga kot takega soditi kot slabega.

Ko opazim, da obstajam v polarnosti dopust – dober : delo – slabo, se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da tako dopust kakor delo sama po sebi nista dobra/slaba, sproščujoča/konfliktna, ležerna/naporna, ampak sta predvsem takšna, kot si ju v danem trenutku dopustim dojemat in oblikovat. Zavedam se, da si ju lahko dopustim dojemat skozi prevzeta prepričanja, skozi čustva in občutke in na ta način še naprej stopnjujem polarnost v doživljanju obeh situacij ter si tako ustvarjam želje po nečem drugem (večnem dopustu) in povečujem notranji konflikt.

Zavezujem se k zmanjševanju miselnega ločevanja med dopustom in delom, med mano kot dopustnico + delavko. Zavezujem se, da se bom v prvi vrsti raje osredotočala na to kako obstajam in ne toliko na to kot kaj (delavka/dopustnica) obstajam. Zavezujem se, da bom delovala na način, ki podpira mene kot bitje + telo + zdrav razum – raje kot da se podpiram kot umsko-zavestni sistem na podlagi miselno-čustvenih polarnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje o tem, da je priprava določenega ''največjega dogodka do slej'' naporna že sama po sebi.

Ko opazim, da obstajam v avtomatiziranem prepričanju, da bo priprava specifičnega dogodka ''brez najmanjšega dvoma'' naporna - se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da s tem načinom razmišljanja in pričakovanja v bistvu v sproti dodajam napor tekom prehoda od ideje dogodka do realizacije dogodka in napor tako hkrati tudi realiziram v fizično stvarnost.

Zavezujem se k sprotnemu odpuščanju umskega potenciranja in pričakovanja napora ter z njim stresa in energije kot hrane za umsko-zavestni sistem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor do dolgega seznama opravil prvi dan po koncu dopusta in da sem osebi, ki mi ga je posredovala odpisala ''back to reality, oops there goes gravity'', v mislih pa jo sodila kot predrzno, nerealno in nesramno.

Ko opazim, da doživljam odpor zaradi dolgega seznama opravil in osebo ki mi ga je naložila sodim kot negativno/nerealno - se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem v tem primeru neizpodbitno odreagirala z mindfuckom, saj se je ob koncu delovnega dne izkazalo, da sem uspela postoriti večino opravil… Kljub reakciji pa se je iz situacije izcimilo nekaj praktičnega hehehe --> Ker sem bila prepričana, da je opravil preveč, da bi jih utegnila vse opraviti, sem se odločila, da bom v zmernem ritmu opravila enega za drugim (po prioritetni lestvici, ki sem si jo naredila kot prvo) in bom prišla kakor daleč pač bom. Na ta način sem blokirala možnost stresa in občutka prevečnosti ter si tako nenamerno pripravila ''ravno pot'' za akcijo.

Zavezujem se, da se bom ob naslednji podobni situaciji spomnila te prilike in takoj odstranila nepraktična in nepotrebna odpor in obsojanje, hkrati pa obdržala princip ''ravnanja poti''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je povsem normalno in sprejemljivo, da kot posledica dela s hitrejšim tempom in/ali kot posledica ukvarjanja z novimi/neznanimi zadevami in/ali kot posledica pomanjkanja časa nastopijo stres, občutki utrujenosti in izčrpanosti in potreba po krajši ali daljši prekinitvi dela.

Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da intenzivnejšemu delu nujno sledijo stres, izčrpanost, utrujenost, nuja po počitku – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da lahko stres, izčrpanost, utrujenost, nujo po počitku omejim na ta način, da spremenim svoj odnos do dela in sicer tako, da ne razmišljam o njem skozi strah zaradi količine, skozi strah pred novim in neznanim, skozi strah pred pomankanjem časa…

Zavezujem se, da bom se bom intenzivnejšega dela lotevala:

- Korak po korak po predhodno sestavljeni prioritetni lestvici – brez prehitevanja – saj se zavedam, da kadar obstajam v strahu, da bi mi zmanjkalo časa ali v strahu, da ne bom uspela dokončati vsega, posledično manifestiram napake in si tako dejansko povečujem čas potreben za izvedbo opravil.
- S sprotnim odstranjevanjem odpora do novega/neznanega s pomočjo samo-odpuščanja in s spreminjam perspektive v noviteta/neznano kot izziv / možnost za učenje, rast, razvoj, napredek. 

Prevečnost v povezavi z delom

Prvi teden v septembru smo bile s ''sestričnama'' na morju. Vedela sem, da bo vrnitev na delo naporna, ker smo pripravljali največji dogodek v zgodovinici našega programa. In res – že prvi dan sem dobila konkreten seznam opravil. Vse do konca meseca je bil tempo dela hitrejši, ukvarjali smo se z mnogimi novimi/neznanimi zadevami, s časom nam pri mnogih manjših korakih šlo za nohte. Ampak smo napredovali, odstranjevali ovire in se bližali cilju.

Dan pred dogodkom je bil podoben kot vsi ostali od morja naprej. Ni izstopal po napornosti, ampak izčrpanost in utrujenost sta se vse te dni nabirali nekje v ozadju… Ko sem zaključila z delom, sem začela iskati ključe od avta. V nahrbtniku jih ni bilo… Izklopila sem alarm in odklenila vrata pisarne ter jih začela iskat znotraj. Vso to iskanje je trajalo okrog 10 minut, nakar sem stopila iz pisarne in sodelavki rekla: ''Kaj si te tak nesramna, da mi ne poveš, da danes nisem prišla z avtom?''—

Glavo sem imela prepolno od misli povezanih z delom in sem enostavno pozabila, da sem tokrat za spremembo prišla z avtobusom in sem se čisto avtomatično lotila standardnega procesa iskanja ključev avtomobila…

Sodelavka me je potem zapeljala do njenega doma od koder sem se odpravila na avtobusno postajo. Mislila sem, da bom tako privarčevala na denarju in morda še ujela avtobus, ki pelje v naš kraj. Ko sem prišla na postajo – presenečenje – ni voznega reda. Kličem mamo, da bi pogledala na internet – ni je v hiši; oglasi se ata, ki ne obvlada iskanja. Pravi, da bo mami nesel telefon, da jo pokličem v primeru da grem na avtobus, ki pelje skozi sosednji kraj. Čakanje se vedno bolj vleče, zato poskušam pogledati na vozni red preko telefona – in porabim ves denar na telefonu… Postajam vse bolj utrujena, izčrpana, naveličana…. Po 45ih minutah čakanja se končno pripelje avtobus. Usedem se na sedež in solze se mi samo ulijejo…

Stopim iz avtobusa in grem na bankomat po listek za napolnit telefon z denarjem. Med tem me kliče mama, telefon kar nekaj prekinja, jezna vzamem listek in hočem odit – kar brez kreditne kartice… Zvok bankomata in sovaščanka me opozorita na mojo nepazljivost.

Mama se pripelje na postajo in vpraša glede mojega počutja. Odgovorim ji, da sem tako zdelana, da se lahko samo še zjočem in v tistem trenutku se mi spet vlijejo solze.

Kako mi je uspelo zgradit pot do tega manjšega zloma in kako to, da sem se sesula ravno dan pred dogodkom (in se do njega spet pobrala)? Zakaj nisem delala čiščenja misli sproti?

In vse tiste ''nadležne'' misli o tem kako takšno utrujenost vidijo zrelejši Destonijci – kot navaden miselni konstrukt in ne kot realno fizično utrujenost… Spomnim se nekih intervjujev in vlogov o utrujenosti in času za počitek; pa tega kako jih nisem hotela vzet resno… spomnim se prisotnosti nekakšnega zamaskiranega odpora.

Zgleda, da je čas, da jih vzamem resno in jih dam skozi še preden začnem s samo-odpuščanjem na zgornjo temo. Ob njihovi pomoči bo moje samo-odpuščanje bolj specifično, posledično pa bo možnost da si podobno situacijo ponovno skreiram toliko manjša.

Pa saj je že samo v tem videu povedano vse bistveno: https://www.youtube.com/watch?v=moSsUE2uAJI

Samo-odpuščanje sledi v naslednjem blogu/blogih…