Cuker đanki 4

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sladkor &sladkarije sprejeti kot samoumevne sestavine prehrane v smislu – ker/če jih konzumirajo vsi, že ne morejo biti škodljive/napačne.

Še je takšnih stvari, ki jih počne večina, pa samo zaradi tega še niso smiselne – to se jasno odraža v današnjem onesnaženem svetu in konfliktnih odnosih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred gnilimi zobmi kot posledico uživanja prevelike količine sladkarij.

ODPUSTIM SI, DA SEM SPREJELA IN SI DOPUSTILA SLADKOR IN SLADKARIJE DEFINIRATI IN POVEZOVATI Z NAGRADO IN CRKLJANJEM.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vprogramirat delovanje/gibanje na podlagi nagrade in kazni.

Vidim, realiziram, razumem, da skoraj ves sladkor in sladkarije škodujejo telesu in zdravju in torej ne morejo nagrada, ampak so prej kazen. Fak… Zavedam se, da so s&s eno izmed najbolj prefinjenih orodij manipulacije in samo manipulacije; preusmerjanja, podkupovanja, zavajanja.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem popolnoma dopustila realizirati, da nas od otroštva programirajo, da enačimo sladkor z dobrimi občutki in občutki varnosti in vsem dobrim in nas s svojo prepričljivostjo dolgoročno usmerijo v redno uživanje sladkorja.

Ali je kje kdo, ki ne mara sladkarij?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel, da ne uživam kaj dosti s&s brez da bi se sploh opazovala. Zavedam se, da so površni in hitri zaključki domena UmZS, ki jih uporabljam z namenom izogibanja soočenja z realnostjo.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila odpreti možnosti za dolgoročni obstoj brez sladkarij oz. z minimalno sladkarijami.

Sigurno sem sposobna s vztrajnostjo in doslednostjo občutno zmanjšati količino vnosa s&s: na dolgi rok. Da sem sposobna omejit količino sladkarij na krajši rok sem si že dokazala – tekom hujšanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila požrešnost po sladkarijah povezovati in definirati z domačnostjo.

Vidim, realiziram, razumem, da mi ta naveza ne asistira pri zmanjševanju samosabotaže s sladkorjem, zato je več ne uporabljam kot izgovor.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s&s, alkohol in cigarete uporabljati kot sredstva navidezne pomiritve/tolažbe, kadar sem bila napeta/žalostna/razočarana/zdolgočasena… in kot motnjo pred soočenjem s trenutki/stanji, ki jih definiram kot negativne/neprijetne/slabe.

Vidim, realiziram, razumem, da je pomiritev/tolažba v obliki s&s, alkohola in kajenja kratkotrajna in zato navidezna, hkrati pa se z vsakim vnosom vztrajno nalaga in sešteva v končno škodljivo posledico.

Sladkor kot manipulacija, kot simbol dobrih občutkov, tendence navzgor

Zavezujem se, da bom postopno zmanjševala količino zaužitega sladkorja:

-kar se tiče pijač, si dopuščam pitje vode, mleka, nesladkanega čaja, kave, vsega ostalega se poskušam vzdržati – tako zaradi sladkorja, kakor tudi zaradi načina pridobivanja…

-pecivu se izognem v največjem loku, oz ga zaužijem kos na pladenj / kos najljubše vrste; če ga delam, raje sploh ne začnem flajckat – ker vem, kako težko se zaustavim,

-dopustim si zaužiti par kock jedilne čokolade na teden, ostali se izogibam; prav tako kakavu,

-količino pudinga, kompota in podobnih zadev zmanjšam na kavino šalico…

-sladoled ni potreben… - yes – izgovorila sem to na glas!

Zavezujem se, da bom skozi čas razbila povezavo s&s = nagrada, ker se jasno zavedam, da je to mindfuck in ne realnost; kajti v realnosti s&s škodujejo fizičnemu. S tem bom zrahljala in onemogočila samomanipuslacijo in manipulacijo s strani drugih preko s&s.

Zavezujem se k postopnosti in vztrajnosti pri procesu odvajanja od s&s, saj se zavedam, da sem se 30 let privajala in da imam na s&s pripete dokaj močne povezave na dobre občutke, nagrado, tolažbo in da se povezave gibljejo tudi na podzavedni in nezavedni ravni.

Zavezujem se, da se bom bolje opazovala v povezavi z vnosom s&s v svoje telo in da bom v tem kontekstu po svojem rojstnem dnevu naredila eksperiment z 21 dni brez s&s.

Zavezujem se, da si bom dala možnost zmanjšati vnos s&s na minimum in da bom sproti delala samoodpuščanje na smrdljive izgovore / samoumevne trditve, ki se bodo prikazali na površju.

Zavezujem se, da si bom dala več možnosti soočenja s svojimi mislimi, čustvi in občutki, namesto da bi se od njih odvračala z uporabo s&s. 

Cuker đanki 3

Ogledala video z naslovom ''Sugar: the bitter true''. Isto kot v prejšnji objavi  sem  naredila izpiske v obliki bolj ali manj ne-povezanih, ampak pomembnih informacij. 

Morda bom na koncu združila izpiske/puzzle iz različnih virov jih skombinirala v smiselno celoto.
Priporočam ogled videa – pomaga razumet kateri sladkor je škodljiv, zakaj je škodljiv in v kolikšni meri je škodljiv. Tudi v primerjavi z alkoholom…

Visoko fruktozni koruzni sirup kot strup. Ahaha – kakšna podobnost med besedama sirup in strup…

Pazi gazirane pijače in sokove… čeprav je fruktozni sirup skoraj v vsaki procesirani hrani (od kruha naprej).

Proizvajalci so hrani odvzeli škodljivo maščobo in ker je s tem izgubila okus, ji dodajajo – sladkor.

Ljudje so včasih uživali ogromno vlaknin (sadje, zelenjava, polnozrnati izdelki) , ki so bistvenega pomena za človeško telo. Danes uživamo občutno manj vlaknin – ker se dolgo pripravljajo in prebavljajo… proizvajalci pa imajo raje zamrznjeno hrano, ki jo lahko transportirajo in hitro pripravijo…

Fruktoza ne sprosti hormona za hranjenje, čeprav pomeni vnos kalorij… Fruktoza ne aktivira inzulina, ker telo nima receptorjev za njo. Če se ne dvigne stopnja inzulina, se posledično ne dvigne stopnja leptina  zaradi česar možgani ne zaznajo, da si kaj jedel…

Več informacij o leptinu:

http://www.24ur.com/vsega-je-kriv-leptin.html             

http:// http://sl.wikipedia.org/wiki/Leptin

Alkohol in fruktoza se prebavljata na isti način; uničujeta jetra in zastrupljata celotno telo.

Stres in debelost oz. gresta z roko v roki; gibanje zmanjšuje stres in s tem apetit.

Kalorije, ki dosežejo jetra, so pri pivu in pri Coca-Coli v enaki količini… učinek debeljenja je isti…

Fruktoza se metabolizira kot maščoba.

Določena količina kalorij v obliki glukoze je povsem drugačna zgodba kot ista količina kalorij v obliki fruktoze.

Kaj pa je saharoza? http://sl.wikipedia.org/wiki/Saharoza

Cuker đanki 2

Danes sem si ponovno ogledala video z naslovom ''Demonizing sugar'', na podlagi katerega sem si naredila izpiske v obliki bolj ali manj ne-povezanih, ampak pomembnih informacij. 

So kot še nezložene puzzle – na koncu pa je pomembna prav vsaka…

Vsako telo je edinstveno glede svojega izgleda in potrebe po hranljivih sestavinah.
Nekatera telesa imajo vgrajen sistem debelosti, druga imajo poškodovane specifične organe in se zato odzivajo na hrano drugače. Medsebojno primerjanje in posnemanje tako ni na mestu; svoje telo in njegove potrebe moramo spoznati in preverjati vsak zase.

Telo za svoje delovanje potrebuje glukozo, ki spada med sladkorje. Najdemo jo v različnih virih, eden izmed njih so ogljikovi hidrati.

Demon v družini sladkorjev je fruktoza v premerih kadar ni uravnovešena z vnosom vlaken.

Pri biokemičnih procesih hranjenja se v vsakem primeru povzroči manjša škoda – ne glede na to kaj jemo. Telo glede prehrane komunicira kemično in ga treniramo skozi čas…

Telo potrebuje vlaknine!

Insulin, Glucose and you

Med samim ogledom prvega videa sem dojela, da mi manjka predznanje za razumevanje videa, zato sem poiskala dodatne informacije, ki se nahajajo v drugem videu, čigar ogled zelo priporočam.

Glukoza (iz nje se proizvaja energija za gibanje) in inzulin (hormon, ki ga proizvaja človeško telo in ki usmerja glukozo po telesu ter omogoča njeno absorbcijo)

Diabetiki si vbrizgavajo inzulin (ki omogoča absorbcijo glukoze), ker se sicer telo začne hranit naprej z maščobo in nato z mesom. Bolezen za enkrat še ni med ozdravljivimi.

Prehranjevalni usmerjevalci:

- krvna skupina,

- stopnja vnosa sladkorja,

- hitrost absorbcije.

Pomanjšanje vnosa sladkorja in povečanje vnosa vlaken. Nobenih drastičnih sprememb! Postopno zmanjševanje glukoze.

Danes sem si ponovno ogledala video z naslovom ''Demonizing sugar'', na podlagi katerega sem si naredila izpiske v obliki bolj ali manj ne-povezanih, ampak pomembnih informacij. 

So kot še nezložene puzzle – na koncu pa je pomembna prav vsaka…

Cuker đanki 1

Nikoli se nisem kaj posebej spraševala o sladkorju&sladkarijah in o ne-smiselnosti uživanja obojega. Najbolj izstopajoča spomina glede s&s sta, da zaradi preveč sladkarij gnijejo zobje in da je sladkarija nagrada oz. crkljanje. Sliči na omejevanje z nagradami – ker so lahko v večjih količinah škodljive… te nagrade so pa res čudne… a so v resnici nagrade ali so navaden nateg?

K razmišljanju o funkciji sladkorja so me spodbudili Destonijci, posebej Bernard, ki trdi da je zasvojenost s sladkorjem ena najbolj trdovratnejših zasvojenosti; dosti bolj zajedljiva kot na primer kajenje. Tudi od drugje nenehno dobivam informacije o škodljivosti, skorajda že strupenosti sladkorja. Čas za raziskavo.

Jernej Žumer ustvarja

''Remember that you have been programmed from childhood to equate sugar with feeling good and feeling safe and every good thing; dear parents made sure you would be afflicted with for life.'' BP

Se strinjam – od otroštva nas programirajo, da enačimo sladkor z dobrimi občutki in občutki varnosti in vsem dobrim in nas s svojo prepričljivostjo dolgoročno usmerijo v redno uživanje sladkorja.

Osebno se mi je zdelo, da ne uživam kaj dosti s&s. Dokler nisem postala pozorna na vsebino svojega koša… Resda ga polnim kar nekaj časa, vendar je poln ovitkov od sladkarij. Ali tistih najljubših malih konstantnih ali pa od večjih dokončanih, prenesenih iz drugih delov hiše. Po tej realizaciji sem se začela opazovati še malo pozorneje in dojela, da vsak dan zaužijem nekaj sladkega. Naj bo to čokolada, (domače) pecivo, kakav, gazirana pijača, sladoled, sladkarija x… skoraj ni dneva brez.

Tekom hujšanja se mi je uspelo izogibat tudi večini sladkarij, s tem, da sem se zavedala, da bom s sladkarjenjem nadaljevala ko zaključim shujševalno. Požrešnost po sladkarijah mi je enostavno domača. In pogosto se najde kakšna sladkarija, ki je že dolgo nisem jedla in potem se napokam z njo, ker predvidevam, da je dolgo spet ne bom.

Nabira se… Nabere se kup ene nesnage, ki jo zmečem v sebe.

Zavedam se, da se s sladkarijami pomirim/potolažim kadar sem napeta/žalostna/razočarana… Da se s sladkarijami zamotim, namesto da bi se soočila s trenutki/stanji, ki jih definiram kot negativne/neprijetne/slabe. Tako kot sem se s cigareti in kot se občasno z alkoholom. Preusmerjanje pozornosti iz problema na nekaj prijetnejšega. Problemi pa ostajajo, se nabirajo, stopnjujejo…  Počasi bo čas, da jih neham posipavat s sladkorjem in se začnem soočat z njihovo pravo grenkobo. Obetam si samo-čistilno akcijo. Darilo – od mene za mene.

Izpisala sem bom skozi ta cuker. Vsaj skozi prvo poglavje.

Alkohol / samoodpuščanje 3

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da je pitje alkohola eden izmed glavnih posrednih razlogov za smrt.

Ko opazim, da toleriram pitje alkohola – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da substanca, ki pripomore k uničevanju fizičnega in k smrti nasprotuje temu kar je najboljše za vse in je zato nepotrebna in navsezadnje nesprejemljiva.

Namesto da avtomatizirano toleriram alkohol, se vsakič ko začutim željo po njem / ko sežem po njem v samoiskrenosti vprašam o svojih samo-destruktivnih vzgibih.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da alkohol podpira vdajo sistemu na makro in mikro ravni. Kadar začutim željo po alkoholu se spomnim na povezavo alkohol = vdaja UmZS.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila realizirati , da je vsak trenutek alkoholne pozabe vstran vržen čas / denar / košček zdravja.

Ko opazim željo po alkoholu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da je škoda časa, denarja in zdravja, ki jih imam na voljo in da jih lahko porabim za bolj konstruktivne zadeve kot je pitje alkohola.

Namesto da zapravljam svoj čas / denar / košček zdravja s pitjem alkohola, ta čas raje porabim za samoodpuščanje / telesno aktivnost / likovno ustvarjanje.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da z vsakim nakupom / pitjem alkohola podpiram nekoga, ki (mi) ponuja alkohol zato, da (me) lažje manipulira in z vzgledom k podrejenosti nagovarjam tudi druge. V trgovinah se izogibam predelu s pijačami. Doma pijem vodo, s seboj jemljem stekleničko z vodo, če grem na pijačo, naročim čaj / cedevito / kavo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da skrb zase izključuje uporabo alkohola.

Zdaj mi je jasno, da dokler si dopuščam pitje alkohola, izpuščam možnost, da bi zase skrbela po svojih najboljših močeh.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila praznino v sebi polniti z alkoholom.

Ko opazim željo po polnjenju praznine v sebi z alkoholom – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da s praznino kot stanjem brez čustev / občutkov ni nič narobe.

Namesto da jo želim zapolniti, jo raje zavestno prediham in si jo dovolim spoznat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vstopit v razmerje s partnerjem, za katerega sem spoznala, da pije precej več alkohola kot jaz in da sem kasneje jaz prilagodila količino uživanja alkohola z namenom da bi bila s partnerjem 'na isti frekvenci'.

Namesto da se spuščam v razmerja na podlagi kemije/privlačnosti, raje najprej dobro spoznam potencialnega partnerja, skupaj z njegovimi pivskimi navadami. Če opazim, da spije občutno več alkohola od mene, se zvezi raje odpovem. 

Alkohol / samoodpuščanje 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pitje alkohola vprogramirat kot običajno  in kot skupinsko dejavnost, kot navajenost na določene okuse in kot pripomoček za sprostitev.

Ko opazim da za pitje alkohola uporabljam katerega izmed zgoraj naštetih izgovorov - se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem:

- da je konzumacija alkohola resda postala običajna, ampak da to še ne pomeni, da je smiselna,

- da je pitje alkohola pogosto skupinska dejavnost ravno zato ker nas sprosti in tako začasno lažje prenašamo medsebojne konflikte,

- da imam možnost da se odvadim določenih alkoholnih okusov – prav tako kot sem se jih privadila.

V zavedanju, da je alkohol čista hrana za UmZS in uničevalec fizičnega, se sproti opozarjam na to in zmanjšujem zaužito količino.  Kadar se družim z drugimi, ki pijejo alkohol, si dopustim piti brezalkoholno pijačo in si hkrati dopustim biti sproščena. Kadar opazim željo po določenem alkoholnem okusu, ga -za enkrat- zaužijem v čim manjši količini, se pri tem opazujem in si sproti dajem samo-iskrene povratne informacije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pozabljati na dejstvo, da se pri meni po zaužitju alkohola pojavi povečana želja po kajenju, hranjenju – polnjenju; kot nekakšna nezadostnost v kombinaciji s pohlepom? Nemir.

Ko opazim, da se sprenevedam in pozabljam na 'stranske učinke' delovanja alkohola v mojem telesu in umu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem da s ponavljanjem sprenevedanja in pozabljanja 'stranskih učinkov' te vedno znova tlačim globlje v podzavest in nezavedno in tako pozabljanje in sprenevedanje počasi in sigurno spreminjam v avtomatiziran odziv – navado.

Namesto da se začnem sekirat ko se kot posledica zaužitja alkohola pojavita nezadostnost in pohlep po polnjenju s kajenjem in hrano ter se izgovarjat, da se v takšnem stanju tako nisem sposobna upirat svojim željam… … … se na nezadostnost in pohlep spomnim še preden začnem zadovoljevat svojo željo po alkoholu in se samoiskreno vprašam – če se fucking splača…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila piti alkohol, čeprav se zavedam, da pitje pogosto spremljajo: odrezavost, nesramnost, ignoriranje / ne zavedanje okolice, delna ali popolna izguba spomina za določen čas, pozabljanje/izgubljanje stvari, povečana potreba po pozornosti s strani drugih – bahanje, ponavljanje, pretirana čustvenost…

Ko opazim željo po alkoholu – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da trezna lahko sledim negativnim posledicam alkohola, pod vplivom alkohola pa se moj zorni kot spremeni v zahrbtnost do sebe.

Namesto da dvomim vase in v svojo popolno odpoved alkoholu, se raje spodbujam in izzivam, da bom čim prej imela dovolj samozaupanja za to.  

Alkohol / samoodpuščanje 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila alkohol povezovati in definirati z besedami 'normalna stvar', običajno. Zavedam se, da je to običaj v naši družini, družbi, državi… da pa obstajajo sicer redki kraji, kjer ljudje alkohola sploh ne konzumirajo. Sicer pa običajno – gor ali dol… kar je bistveno je nesmiselnost vnašanja alkohola v telo. Ne dovolim in ne dopustim si več povezovati pitja alkohola z besedami 'normalna stvar', običajno, namesto tega ga raje povezujem z besedami nepotrebno, nesmiselno, škodljivo. (Škodljivo glede na to kako potencira delovanje UmZS in skupaj z njim zajeda fizično telo.*)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodelovati v konzumaciji alkohola pri pogostitvi skoraj vsakega obiska, ob vsakem praznovanju: rojstnih dni, praznikov, obletnic, 'posebnih dogodkov', kadar so bili pri hiši delavci ali kadar smo domači delali več ur… Zavedam se, da sem se tako skrivala za drugimi – češ če lahko oni, lahko tudi jaz. Dejstvo je, da drugi še nimajo informacij o tem kako zelo škodljiv je alkohol za človeško telo, torej je popolnoma nesmiselno, da se primerjam z drugimi pivci alkohola.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila 'pijačo, dve' soditi kot nesporni, čeprav se zavedam, da se po pijači, dveh pogosto sproži bolj ali manj nenasitna želja po še več. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vožnjo pod vplivom alkohola, čeprav se zavedam zmanjšane sposobnost koordinacije, odzivanja, ravnotežja in povečanja samozavesti/poguma ob pitju alkohola… Zavedam se, da na cesti že tako ali tako nimam kontrole nad drugimi vozniki in okoliščinami – zato je toliko bolj pomembno, da imam čim večjo kontrolo nad sabo in avtomobilom.

In na dan pride izgovor: večkrat sem že vozila pod vplivom alkohola, pa se ni zgodilo nič omembe vrednega. Takrat se še nisem zavedala vpliva alkohola na UmZS kot se ga sedaj…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da ne morem postati zasvojena z alkoholom, ker imam za to dovolj samodiscipline in krute posledice ogabne zasvojenosti z alkoholom nenehno pred očmi. Zavedam se, da se s postopno povečavo konzumacije alkohola lahko hkrati stopnjuje/opravičuje tudi toleranca do količine – vse do alkoholizma. Ne dovolim si več samoumevnega prepričanja, da sem imuna na alkoholizem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati babico zaradi tega, ker si je dopustila postati alkoholik in nam je tako po nepotrebnem otežila življenja. Zavedam se, da obsojanje babice zaradi njenega alkoholizma ne bo spremenilo dejstva, da je babica alkoholik. Zavedam se, da tudi nobeno drugo čustvo, kot so na primer jeza, pomilovanje, samopomilovanje, razdraženost, nervoza, nestrpnost, naveličanost ne bo spremenilo dejstva, da se bomo skupaj z babico 'sprehodili' skozi posledice njenega alkoholizma. Kadar se v meni začnejo zbujati sojenje in/ali katero izmed čustev kot reakcija na babičin alkoholizem in posledice, se ustavim in diham. Spomnim se na nesmiselnost dopuščanja lastnih reakcij in jih ustavim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila alkohol zlorabiti kot sredstvo upora proti staršem in kot sredstvo za občutek sprejetosti med vrstniki. Vidim/realiziram/razumem, da je bil to hkrati tudi upor proti sebi kot fizičnemu telesu in nesprejemanje sebe ter iskanje pozornosti/sprejetosti s strani drugih na račun zlorabe lastnega telesa. Ko opazim željo po alkoholu, se vprašam kaj želim tokrat skrit pred sabo, od katerega soočenja konkretno bežim, kakšen izgovor se mi mota po glavi. Tako ozavestim konflikt in čas, ki bi ga sicer namenila pitju alkohola raje porabim za samoodpuščanje konflikta. Ko opazim željo po pitju alkohola z namenom, da bi dobila zunanjo pozornost in občutek sprejetosti in/ali da bi se lažje sprostila in lažje sprejemala druge – se ustavim in diham. Svojo pozornost raje namenim sebi kot sprostitvi in odprtosti do drugih ter čim bolj konstruktivni komunikaciji z drugimi.

Posnetki na temo o nesmiselnosti alkohola bodo še en čas na mestu…

Tokrat priporočam ogled Bastianove perspektive:

Višek UMETNOSTi

Marina Abramovič, ena izmed najbolj opevanih umetnic današnjega časa – vsaj takšen vtis sem dobila na podlagi objav so-likovnikov in medijev.

Zato sem si ogledala njeno okrog uro in pol trajajoče predavanje, katerega povzetek lahko izrazim s kratkim WTF.!. Kasneje sem zasledila, da se bo na TVju prevajal dokumentarec o tej t.i. umetnici, kar sem objavila na FB strani študentov za likovno umetnost in jih povprašala po mnenju. Po ogledu dokumentarca 'mi je vdarlo ven'. Izrazila sem, da v njenem delovanju ne vidim umetnosti, ampak zlorabo lastnega telesa in mindfucke. In naletela sem na nestrinjanje. Stekla je debata, nihče pa mi ni znal umetnice in njenega dela približat tako, da bi se mi zdela/zdelo smiselno.

Začela sem se spraševat, kje je srž konflikta in tako sem dojela, da bo kar v sami definiciji, ki jo imamo posamezniki vkodirano pod besedo 'umetnost'. Pa sem preko FB o tem vprašala ljudi (Destonijce), ki so mi do zdaj dajali najbolj relevantne odgovore.

I've met the concrete conflict about the word 'art'. I've program into myself a thought that the real art is life and that the artist is who is one with life... Now it is happening to me, that I'm in conflict with what others perceive and define as art. Who (all) will help me with own redefinition of word?
Marlen Vargas Del Razo?

(Naletela sem na konkreten konflikt glede besede 'umetnost'. Vprogramirala sem si misel, da je prava umetnost življenje in da je umetnik ta, ki je eno z življenjem… Zdaj se mi dogaja, da sem v konfliktu s tem kar drugi dojemajo in definirajo kot umetnost. Kdo (vse) mi bo pomagal z lastno re-definicijo besede?)

Z dvema videoposnetkoma se je odzval Gabriel, ki ni govoril konkretno o redefiniciji besede umetnost, je pa razložil po kakšnem postopku ljudje vnašamo definicije vase:

'You follow this (selected amount of) consepts and when you see the patern that you want to see, you say - MG - the true!'

(Človek sledi določeni količini konceptov/zamisli/osnutkov in ko opazi vzorec, ki ga želi videti, reče – moj bog – TO je resnica!)

Z namenom da bi se izognila subjektivnim definicijam / osebnim resnicam – kolikor je to pač mogoče, sem pogledala definicijo besede umetnost v slovarju.

Umetnost = dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti.

Za besedo življenje lahko prav tako rečemo, da je dejavnost, katere namen je pre-ustvarjanje… kar pa se tiče estetike, pa jo dojemam kot sistemsko besedo, ki obstaja v nasprotju lepo-grdo, ki je odvisno od posameznikovega dojemanja in definiranja in je torej nerelevantna. (Poznamo celo estetiko grdega, smeh.)

Tako sem se odločila, da bom redefiniranje besede umetnost preložila na kasnejši čas, ko bom imela več uvida, medtem pa se bom vzdržala debat o tem kaj je umetnost in kaj ne. Izrazila bom le perspektivo o ne/smiselnosti sporočila posameznega ‘umetniškega’ dela.

Brez te čustvene navlake in stopnjevanja konflikta s katerima sem se podala v debate o Marini kot o umetnici. Enostavno nepotrebno.!.

Navsezadnje je na moj SOS klic le odgovorila Marlen. Njeno mnenje sem želela zato, ker tudi sama študira umetnost in hkrati z drugimi preko videov deli samorealizacije in perspektive z ogromno zdrave pameti. Super kvaliteten material – priporočam: 

Saj je tudi Marina na nek način svoje lastno umetniško delo. Ampak njena izhodiščna točka ni kar je najboljše za vse, kar je najboljše za fizično realnost. Ona je zasvojena z energijo pozornosti od drugih… in je v ta namen pripravljena zavestno in namerno škodovat lastnemu telesu. In to je nesprejemljivo. 

Obsojanje in SAMOOBSOJANJE

Obsojanje drugih in sebe se mi je od nekdaj* zdela običajna miselna in/ali čvekalna aktivnost, kateri prav vsak izmed nas dnevno poveča ogromno pozornosti. Seveda – vsak ima svoje kriterije kaj je prav in kaj narobe, kaj je pozitivno in kaj negativno, kaj je dobro in kaj slabo – in seveda jih je treba glasno izraziti!

Treba je obsojati druge, kadar se sami počutimo slabo – zato, ker se potem navidezno naredimo večvredne od drugih in se posledično počutimo boljše/dobro.

Treba je obsojati sebe, si dati vedeti kako zelo narobe/slabo/negativno smo ravnali v določeni situaciji – saj je tako ne bomo 'nikoli več' ponovili.

Se strinjaš?

Če se, imaš resne probleme s sebičnostjo, s povzdigovanjem sebe na račun drugih - kar pomeni z odvisnostjo od drugih in s samouničevanjem/samotrpinčenjem.

Če se ne strinjaš pa mi prosim pojasni svoje razloge za obsojanje drugih in sebe.

V nadaljevanju se bom osredotočila na obsojanje sebe. Tega karakterja do zdaj nikoli nisem zares videla kot sebičnega – sem ga pa videla kot potrebnega pomoči od drugih… ubogega – niti ne zares odgovornega, da se obsoja…

Pa je res takšen? Zakaj bi se nekdo obsojal?

Živiš, deluješ, vidiš posledice svojih misli, besed in dejanj. Če so smiselne nadaljuješ z njimi, če niso, jih opustiš. Samo-obsojanje je v tem procesu popolnoma nepotrebno in nesmiselno.

Zaradi samo-obsojanja se človek ne spremeni – spremeni se zaradi opuščanja nesmiselnih misli + besed + dejanj; vzorcev za katere vidi da jim sledijo nepotrebne/boleče posledice.

Samo-obsojanje je v bistvu samo-ustrahovanje. Pomeni, da se mora človek razdeliti na dva pola, da lahko iz ene strani obtožuje svojo drugo stran. Tako početje je skrajno sebično. V njem človek daje (negativno) pozornost samo sebi. Zapravljanje časa, zapravljanje življenja. Tistega, ki svojo pozornost posveča samo-obsojanju kakor tudi tistega, ki mu hoče pomagat zaradi tega, ker se mu od sebe obsojani zdi premalo močen / preveč ubog, da bi to naredil sam. S tem, ko želimo prevzeti odgovornost namesto nekoga drugega – mu ne pomagamo… Potrjujemo (mu), da ne zaupamo, da bo njemu samemu uspelo. S sočustvovanjem do takšnega človeka, ki 'se nam smili', mu samo pomagamo poglabljati samo-obsojanje kot od njega izbrano vrsto samo-pogube.

Samo-obsojanje in podpiranje samo-obsojanja s prevzemanjem odgovornosti namesto drugega je nesprejemljivo.

Priporočam avdio intervju:

Where does Self-Judgment come from – 

from the World around us, or from our own Imaginations?