Od-večnost

Pridem zjutraj v kuhinjo in pozdravim. Mama mi pokima, od babice ni glasu. Sedem za mizo in jo gledam. Diagonalno nasproti sedi z otopelo obrazno mimiko in žalostnimi očmi. S svojo obrazno mimiko jo skušam sprovocirat, da bi dobila nek odziv od nje, da ne bi rabila zret v to 'zombijevsko' neodzivnost. Brez besed, samo oči se ji zarosijo. Vprašam jo kaj je, pa mi odgovori: 'kaj še tu sem ti odveč…'.

Naravnost v bistvo. Začnejo mi teči solze. Avtomatsko se začnem branit: 'pozdravim te, pa mi ne odgovoriš ničesar, potem pa ti mene sprašuješ če si mi odveč'.

Ampak v samoiskrenosti lahko odkrito priznam – ja, odveč si mi jebenti. Odveč mi je to kar si sprejela in si dopustila postat v svojem življenju zaradi česar sedaj posledično trpiš fizično bolečino in mentalno zmedo in mi s tabo. Tvoje stanje me nenehno opozarja na to v kar se utegnem spremenit sama, če si bom dopustila obstajati v +/- energijskem naboju namesto kot konstantno zavedanje v fizičnem, v dihu. Zato si mi odveč - ker mi zrcališ moje najbolj gnile potenciale.

'Še sama sebi si odveč, pa pričakuješ, da ne boš meni?' pravi moj UmZS. Ampak fizično ve, da potrebna mera za realizacijo še ni izpolnjena in zato si še tu. To je edina zdravorazumska razlaga, ki sem si jo sposobna dat. Kaj točno naj bi jaz osebno realizira v odnosu s tabo pa odkrivam sproti – korak po korak. Danes na primer sem realizirala lasten strah pred odvečnostjo.

Od-večnost…

Nima nadzora nad sabo, nimamo nadzora nad njo; od nje ni ostalo več kaj dosti kar bi se še dalo usmerjat… ostale pa so odvijajoče se posledice. Ne moremo ji preprečit samopoškodb; razen če jo zvežemo na posteljo…  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po babičini odzivnosti in provociranje njene odzivnosti. Spomnim se, kako sem hrepenela po odzivnosti dedka, ko ga je obvladovala alheimerjeva bolezen… kako njegove odzivnosti (niti v obliki prepoznavanja mene kot njegove vnukinje) nisem dobila… kako sem ga posledično prezirala in si tako oteževala čas, ki sem ga bila prisiljena preživeti z njim.

Ne dopustim si več želje po babičini odzivnosti, ker se zavedam, da se bo odzivala vedno slabše in da bi to posledično pomenilo vedno večje razočaranje zame. Energija želja in razočaranja-izpolnitve pa je samo hrana za UmZS, ki zajeda telo. Pomoč brez sočustvovanja si bom vzela kot izziv, ker se zavedam, da je to največ kar lahko v tem primeru dam od sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s prizadetostjo, s solzami in avtomatsko obrambo odreagirati na babičino retorično vprašanje: 'kaj še tu sem ti odveč…'. Zavedam se, da sem tako odreagirala, ker mi je direktno nastavila ogledalo, ki ga v tistem trenutku nisem pričakovala. Vidim, da mi na takšna presenečenja-soočenja ni potrebno reagirati s čustvi ampak da se lahko odzovem z zavestnim dihanjem. In da lahko vprašam kdo mi postavlja vprašanje?

Umsko-zavestni sistem mi je vsekakor odveč, pa naj bo babičin ali moj. Je še od babice sploh ostalo kaj drugega razen UmZS ali jo je ta pogoltnil v celoti? Dokler še obstaja kot fizično telo, kot dih, je UmZS očitno še ni do konca skozumiral.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico dojemat kot odvečno, ker mi zrcali moje najbolj gnile 'potenciale'. Zavedam se, da mi sebičnim 'potencialom' in obstoju v energiji ni potrebno slediti, torej se mi jih ni potrebno bati – ne glede na to kolikor mi jih babica pred-postavlja. In tako mi tudi babice ni potrebno dojemati kot odvečne zaradi tega ker me sooča s posledicami vdaje UmZS.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred odvečnostjo; strah pred tem, da bi sama postala odveč sebi in drugim. Zavedam se, da lahko postanem odveč samo kot vdaja UmZS – ker to pomeni sodelovanje v uničevanju zdravega razuma in fizičnega telesa; samouničevanje. Vidim/realiziram/razumem, da s konstantnim delovanjem v samoiskrenosti in v zavedanju diha sama sebi ne morem postati odveč; četudi sem kot ogledalo odveč/preveč drugim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila posledice v obliki nenehnih bolečin in blodenj obeh babic soditi kot odvečne. V smislu – zakaj morata trpeti onidve, zakaj moramo trpeti bližnji, zakaj ne moreta preprosto umreti in nas vseh skupaj rešiti muk. Zavedam se, da onidve trpita fizično in psihično in da nista več sposobni prevzeti samoodgovornosti, jaz pa trpim zaradi sprejetih in dopuščenih definicij za katere lahko prevzamem samoodgovornost in se jih znebim. Da me ne bodo odpeljale v pogubne posledice, kot se je to zgodilo z babicama…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah, da če bom babico obravnavala z vso skrbjo zaradi ostanka življenja v njej – bom s tem podaljševala njeno životarjenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah, da če babice ne bom obravnavala z vso skrbjo, utegnem škodovati ostanku življenja v njej.