Dementne dogodivščine 10

29.7.13

  

Kombinacija: pomočene hlače + babičino pranje na roko – pri čemer ni sposobna niti pošteno manevrirat s škafom, ker je pretežek za njo in polije vodo po tleh in vse skup kar pusti polito brez da bi kaj omenila + dva oprana stroka česna.

Potrpežljivost me mineva kljub zavedanju, da si njenih dejanj nima smisla jemati osebno. Po glavi mi rojijo vse sorte ''grdih'' misli v povezavi z babico, čeprav mi je jasno, da mi ne bodo pomagale prenašati njene prisotnosti. V komunikaciji z babico postajam vse bolj glasna in jezna – podobna mami, čeprav sama kritiziram ta mamin način…

Jebemti, baka, si težka za prenašat ko skala! Zato bom od zdaj najprej v tvoji prisotnosti učinkoviteje ustavljala svoje misli, si jih VEDNO ZNOVA SPROTI odpuščala in se osredotočala na dihanje s pomočjo katerega bom lažje – brez reakcij pospravljala za tabo in delala tiste stvari, ki bi jih lahko ti, če si ne bi dopustila s svojim UmZS zasvinjat svojega fizičnega telesa.

Kaj pa igra?!?
Pride ena punca nekaj prodajat, verjetno vrečke, babica pride do vhodnih vrat medtem ko pridem jaz do zgornje verande. Iz varnostnih razlogov poslušam pogovor – kar iz distance. Babica pravi – ne bi zdaj za enkrat, nimam gnara in vzpodbudno reče - pa naslednjič. Zapre vrata, pa jih ponovno odpre in z za njo nadvse neznačilno intonacijo vpraša – gospodična po koliko jih pa imate? Presenečena do šokirana sem nad zvočnim izrazom, nad navidezno pozitivnostjo, ki je drugače ni… 

 

+ 8.8.13

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da me je potrpežljivost do babičinih dejanj začela minevat, da sem v komunikaciji z njo postala glasnejša in bolj jezna.

Ko opazim, da postajam nepotrpežljiva do babičinih dejanj in da prehajam na bolj grob-jezen način komunikacije z njo – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da babica ne bo prenehala z nesmiselnimi dejanji – zaradi česar ni smiselno, da si dopuščam, da me potrpežljivost začne zapuščat – ker potem takem začnem reagirat…

Zavezujem se, da si bom v primerih ko opazim, da moja potrpežljivost v povezavi z babičinimi dejanji / babičino prisotnostjo popušča vzela nekaj časa za lastno sproščanje v obliki intenzivnejšega gibanja in/ali samoodpuščanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico sodit zaradi njenega igranja pozitivne in ugajajoče vloge.

Ko opazim, da babico sodim zaradi vloge, ki jo začasno igra – se ustavim in diham.

Vidim, realiziram, razumem, da nimam pojma kaj se dogaja v njeni glavi, kako ona dojema svet. Zavedam se, da sem z obsojanjem reagirala zaradi kontrasta med njeno začasno izbrano vlogo in med njenim karakterjem.
Zavezujem se, da si bom obsojanje babice sproti odpuščala in ga reducirala. 

Why do we forget what we wanted to do after we walk into a room?

Why do we forget what we wanted to say to someone?

Why do we forget what we’re looking for, while we’re looking for it?

Why do these things happen?