torek, 06. avgust 2013

Dementne dogodivščine 8


27.7.13

Kosilo je kuhano, babico vprašam – smo kaj lačni. S specifično grimaso odkima in pravi ne. Čez kakšno minuto ji na krožnik nadevam njeno priljubljeno jed. Je v redu ali vzamem kaj vstran? – jo vprašam. Sem lačna – mi odgovori. Če pa si mi pred minuto rekla drugače – kako naj vem…
Ko poje, sledi repete…
Kako bo komunicirala in sodelovala z drugimi / z mano, če še s sabo kot s svojim telesom ne?

Pravim ji, da se bova danes stuširali, vprašam jo, če si bo umila lase. Pravi da ne, ker si jih je včeraj. Povem ji, da jo je moja mama umila preden je šla na morje in da se od takrat ni umivala in naj si ne izmišljuje.
Zakaj si izmišljuje? Zakaj laže? Da ji ne bi bilo treba? Ker noče pomoči? Where's the fucking problem, grand-dude?
To je še ena izmed tistih njenih lastnosti zaradi katerih se vprašaš zakaj je še sploh tu…

Ob kosilu je prvi dan vprašala kje sta onadva (starša), potem je menda 2 nezaporedna dni vprašala po mami, danes pa samo po ateju. Ne kužim sistema… random shit al kaj?

Zvečer ji rečem naj se preobleče, ji dam navodilo naj si pusti plenico gor in počakam, da se začne preoblačit. Potem grem dalje po opravkih. Ko zaklenem hišna vrata grem še zadnjič danes preverit. Nima plenice in pravi da je ne rabi. Jaz pa pravim, da zjutraj ne bom preoblačila postelje in naj kar vstane iz nje, da se bo preoblekla. Poiščem plenico, ki jo je oblekla po današnjem tuširanju in čakam zraven nje. Motnja – muha. V roku minute odstranim ''motnjo'' in čakam, da vidim če se še spomni kaj dela. Začne se oblačit nazaj – v pižamo – brez plenice. Naglas pojamram – pa kaj res more bit skoz nekdo zraven tebe… Tako bo čez minuto pozabila, da sem se sploh pritoževala, ali…

Mimogrede – tuširanje je potekalo brez zapletov. Bil je trenutek oklevanja, češ, da se ne bo slekla pred mano… Pa sem ji povedala, da tako ali tako morem bit zraven, da slučajno ne pade – glede na to kako se ji moti. Premogla je celo toliko moči, da ni rabila vmes niti enkrat sest. Stuširala sem jo kar sredi kopalnice oz. pri sifonu – ker je stopanje in sedanje v bano ter vstajanje in izstopanje iz mokre bane prehud napor za njo… In za drugo zraven, ki more čakat, da si babica nabere moči, da je ne rabi sama dvigovat in stabilizirat njenega telesa, da ji ne spodrsne…
Zame je nato sledilo tedensko čiščenje kopalnice oz. pritličja na mesto mame, za babico pa je sledil glavobol. Klasika po tuširanju celotnega telesa vključno z umivanjem las. Ja, tak napor ji predstavlja umivanje…




+ 6.8.13

Vpraša me – ktera ura je te zaj prav, tota al ona (v kuhinji ali v dnevni). Odgovorim ji z vprašanjem – zakaj jo pa rabiš? Ja rada sem, da je ura prav – je odločna. Vztrajam pri vprašanju – zakaj jo pa rabiš? Nejevoljno nekaj zamomlja nazaj.

Ful čustvenega naboja je v njenih besedah. In tudi sama občutim očiten pritisk v glavi… Dvigne me – jeza – ker nima prav nobenega razloga za uporabo ure, pa se dela kot da ga ima. Meni bi namreč ogromno pomenilo, da ne bi rabila vsak dan večkrat gledat na uro, da ne bi bila pod pritiskom/omejitvijo časa in da bi lahko svoje zadeve opravljala sproščeno.

Odstranila bom to zaostajajočo uro iz njene dnevne – ne da se mi je več ponastavljat samo zaradi njene ''dekorativne vrednosti''.


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po takšnem obstoju v katerem ne bi rabila gledat na uro, v katerem ne bi bila omejena s časom. (Uf sem, začela zehat zraven… kar baje pomeni, da se hočem izognit soočenju s to temo.)
Ko opazim, da obstajam kot želja po brezurju/brezčasju – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem da je čas takoj za krajem osnova matrice v kateri se nahajamo in da se to še lep ČAS ne bo spremenilo… Zavedam se, da so ure osnovna platforma po kateri se načrtuje dogajanje/premikanje v fizični realnosti. Zavedam se tudi, da jemanje babičine nepotrebe po vedenju koliko je ura izven celotnega konteksta njenega stanja ni na mestu…
Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala svoje pritožbe v povezavi s časom, s tokom časa, z urami. In da si ne bom dopustila jeze na babico zaradi tega, ker v svojem preživljanju ne potrebuje ure in ker se tega niti ne zaveda… saj se zavedam, da vsako svojo uro preživi v bolečinah ali pa vsaj v zmedi…

Ni komentarjev:

Objavite komentar