Dementne dogodivščine 7

25.6.13

Fino je, če zjutraj vstanem pred babico, sicer se procent možnosti za neprijetna presenečenja konkretno poveča. Ne vem zakaj sem danes spala dlje in se zbudila cela ''polomljena''…
Nič drastičnega, samo škatlica govejih kock na pultu in uporabljena čajna žlička.

Škatlica govejih kock na pultu:

Babica ima hobi, ki se mu reče stikanje. Kadar je nekaj časa sama ali misli, da je sama, pretakne vse predale. Jemlje iz njih stvari, jih preizkuša, pozabi vrnit nazaj ali jih pospravi drugam.

Drugi imamo možnost da se jezimo in jo obsojamo ali pa enostavno pospravimo/poiščemo stvari. Meni se velikokrat zgodi, da me v tem prvem trenutku realizacije o njenem vnovičnem stikanju in posledicah stikanja prevzame energijski naval kakšnega negativnega čustva v spremstvu kakšne kletvice. Ampak ta naval dokaj hitro umirim v zavedanju, da nimam nobenih možnosti, da ustavim njeno navado stikanja, pač pa lahko ustavim svoje nesmiselne čustvene reakcije, s katerimi škodujem tako sebi kot babici kot vsem ostalim prisotnim…

(Zaradi tega stikanja mama razmišlja o tem, da bi začeli zaklepat še kuhinjo. Meni se zdi bolj praktično pustit kuhinjo odprto, odpret normalen dostop do vrta, vrnit alkohol na običajno mesto in zapret babico v dom za dementne. Krutost? Prej praktičnost. Se bomo tri osebe prilagajale eni ali se bo ena oseba prilagodila drugim trem…)

Uporabljena čajna žlička:

Kot sem napisala že v najmanj eni od prejšnjih objav, je babica cuker junkie. Kar pomeni, da včasih vzame čajno žličko sladkorja in jo poje. Kljub temu, da ji damo tudi kekse, sladoled ali kakšno drugo sladkarijo. Drugič spet vzame žlico medu – in popaca kozarec, pult, predal, pa lepljivo žlico pusti kar na pultu… Po navadi zakolnem in počistim, pri čemer mi kletvica prav nič ne pomaga, čiščenje pa ima praktičen učinek, lol.

Ja – negativen odnos imam do sladkorja. Ker se zavedam njegove škodljivosti, njegovega uničujočega vpliva na telo. Pa se mu kljub temu pogosto nisem sposobna upret zaradi navajenosti na njega in ker so mi ga skozi vse življenje predstavljali kot nagrado…

V telesu čutim nekakšno reakcijo, kadar vidim, da se je babica polnila s sladkorjem / kadar me prosi za žličko sladkorja… jo zamaskirano obsojam, v resnici pa se za tem skriva samoobsojanje zaradi lastnega odnosa do sladkorja/sladkarij.

Zavedam se, da je moje obsojanje babice zaradi njene odvisnosti od sladkorja nesmiselno in se zavezujem, da si ga bom sproti odpuščala. Zavedam se, da tudi samoobsojanje zaradi odvisnosti od sladkorja ni na mestu, medtem ko je postopno opuščanje sladkorja skrajno praktična navada. S pomočjo sadja in masaže (podplatov) mi bo šlo lažje.

+ 5.8.13

Danes sem sicer vstala pred babico, ampak ker nisem imela želje bit-čakat v pritličju, sem si šla do konca ogledat film, ki mi ga včeraj ni uspelo.

Potem sem si šla pripravit zajtrk in slišim odpiranje omar. Pohitim v dnevno. Ji dam plenico. Grem iskat staro in kratke hlače. V spalnici ima zunaj četverne hlače. Od tega trojne dolge elegantne, medtem ko rabi navadne kratke hlače za doma. Začnem jamrat, da ima že spet vse zunaj. Reče mi – se bom pa te pospravla. Ja, seveda, tak kot po navadi ji odgovorim. Zakaj me ti zmerom šimfleš – me vpraša. Klikne mi, da mi je to pritoževanje res postalo navada. Kljub temu ji odgovorim – zato ker ti je treba skoz pravit kak pa kaj nardit in sem tega že naveličana. Ko ji to povem, čutim manjšo sprostitev v telesu.

V zgornji situaciji ni bilo nekega opaznega čustvenega naboja in tudi komunikacija je cel čas potekala v zmernih tonih. Ja – lahko bi odreagirala dosti bolj intenzivno ali pa sploh ne – in bi preprosto pospravila. Kot sem se zavezala sebi da bom.

Takle mamo – pišem o babičini demenci in najdem svojo pozabo… oz. svoj avtomatizem – reagiranje iz navade. Šment – navado sem gradila skozi čas in skozi čas jo bom izbrisala. Ali pa morda v trenutku – ko bom naslednjič v podobni situaciji? Pustimo tudi to možnost odprto!

Dodatek k drugemu sklopu besedila iz 25.6.13

Očitno se bomo en čas še tri osebe prilagajale eni, namesto da bi eno prilagodili nam trem… Še eden vidik zraven nervoze, ki ga bo treba omenit mami – v poskusu da bi žrtev ostala čim manjša… V poskusu dopovedat da je treba najprej poskrbet za sebe, da lahko potem sploh še poskrbiš za koga drugega…