petek, 02. avgust 2013

Dementne dogodivščine 4

22.7.13

Rečem ji – preveri, če imaš plenico. Na pamet mi odgovori – nimam je. Ponovim – preveri si. Upira se, ugovarja s trmasto intonacijo. Potem preveri in ugotoviva, da jo ima. Ista scena se ponovi ko ji rečem naj preveri, če ima pomočeno.
Ok – tu zdaj vidim eno krajšnico – od zdaj naprej ji kar takoj rečem naj preveri ne/pomočenot plenice in se izognem dvojnemu nakladanju.

Rečem ji naj preveri, če ima modrc. Ponovno na pamet odgovori – nimam. Vztrajam naj si preveri. Odgovori mi – saj pa te nisem nora – saj pa te čutim. Uide mi, da je nora – medtem ko ji razlagam kaj se je maloprej zgodilo s plenico – da je ni čutila. Takoj se znajde – kaj ti se nikoli ne zmotiš… Sama preverim fizično če ga ima oblečenega ali ne. Z užaljenim pridihom mi pravi – kaj mi te ne verjameš? Ne morem ti, če mi odgovarjaš na pamet, brez da bi pogledala – ji odgovorim.

Kratkoročni spomin trajno uničen – zato ni variante da se spomni da sva podoben primer predelali par minutk prej. Jaz vidim ponovitev in se mi zdi banalna. Ona vidi prvi primer vedno znova in nima pojma o tem kako se meni (drugim okrog nje) nabira – ponavljanje.
Kljub temu, da pozabi dogodke, pa imam včasih občutek, da pa njena čustva pripeta na določen ponavljajoč dogodek ostajajo (nekje v podzavesti, nezavednem?) in se prav tako nabirajo, pa vsake toliko izbruhnejo. Ker postaja vse bolj predrzna v svojih izjavah namenjenih drugim. Ampak v primerjavi z drugo babico je mila… Druga babica se je iz tihe, sramežljive babike spremenila v popolno nasprotje. Brez spomina, s še manj zavedanja lastnega telesa kot tukajšnja babica je sposobna neverjetno jeznih-zlobnih izjav… in prebadajočega stremljenja vate… zajebano.


Teta prevzame babico (njeno mamo)  za tri urice in pripravi kosilo, da se lahko s sestrično greva kopat. Babica ne gre več rada nikamor od hiše in nikjer ne zdrži prav dolgo – ampak hej – ostali v tej hiši pa še radi gremo kam drugam in babice ne moremo več pustit brez nadzora.!.

Po babičinem tazadnjem padcu lahko zaključimo, da niti dve uri ni sposobna bit sama… kar pomeni, da bo od zdaj naprej moral bit vedno nekdo v njeni bližini. Omejevanje svobode gibanja. Temu jaz že pravim biti namesto drugega. In to se mi zdi nesprejemljivo. Zato želim, da jo čim prej damo v dom – kjer ne bo mogla škodovat sebi, drugim in materialu (vloženemu delu)…
Cena doma? Ena konkretna plača mesečno baje…


Vpraša me, če jo peljem na britof – pokopališče, da bi dedku nesla rože. Odgovorim ji – ne – včeraj sta bili s teto na pokopališču. Tišina…


Pravim ji, da ji v dnevni sobi smrdi nekaj po pomočenem. Reče mi, da se ji ne zgodi, da bi ji kdaj ušlo. Povem ji, da si je pravkar preoblekla plenico in da sem nesla uporabljeno plenico težko od urina v koš.
Banalnost nezavedanja sebe… ogabno – in smrdeče…




+ 2.8.13

Z distance parih dni berem zgornji zapisek in… naredim odločitev.
Kadar bom babici rekla naj si kaj preveri in se bo začela upirat, jo bom samo strogo vprašala – si boš sama ali ti morem jaz in bom vztrajala pri tem ''vprašanju''. In če bo pametovala, da čuti kaj ima oblečeno in v kakem stanju je plenica, ji bom preprosto rekla – včasih res, včasih pa ne in zato jo moraš zdaj preverit.


Mami sem omenila dom in odprla kratko debato na to temo. Takoj je postala fustrirana in pravi, da bo babico obdržala doma kolikor dolgo bo šlo. Vprašala sem jo če se zaveda, da babica ni več sposobna niti ene stvari opravit samostojno in jo opomnila na situacijo tekom dedkovega razvoja Alzheimerjeve preden smo ga dali v dom. Še bi bilo potrebno predebatirat – nervozo kot posledico skrbi za dementnico…


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico obtoževati, da mi/nam omejuje svobodo gibanja in da zahteva da ''smo namesto nje'' – da neprestano nadomeščamo njen zdrav razum, ki ga kot posameznica potrebuje za preživetje.
Ko opazim, da babico obtožujem omejevanja svoje/naše svobode gibanja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moje obtoževanje ne bo pripomoglo k temu, da babica ne bi rabila neprestanega nadzora – zato ni na mestu.
Zavezujem se, da se bom z družino in sorodstvom pravočasno povezala in se zorganizirala kadar bom želela odit od doma in se tako izognila mislim o občutku omejevanja svobode gibanja. Zavezujem se tudi, da bom poskrbela za osnovne babičine potrebe in pri tem zmanjševala lastne reakcije, dokler jih ne bom popolnoma iztrebila. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar