22.7.13
Rečem ji – preveri, če imaš plenico. Na pamet mi
odgovori – nimam je. Ponovim – preveri si. Upira se, ugovarja s trmasto
intonacijo. Potem preveri in ugotoviva, da jo ima. Ista scena se ponovi ko ji
rečem naj preveri, če ima pomočeno.
Ok – tu zdaj vidim eno krajšnico – od zdaj naprej
ji kar takoj rečem naj preveri ne/pomočenot plenice in se izognem dvojnemu
nakladanju.
Rečem ji naj preveri, če ima modrc. Ponovno na
pamet odgovori – nimam. Vztrajam naj si preveri. Odgovori mi – saj pa te nisem
nora – saj pa te čutim. Uide mi, da je nora – medtem ko ji razlagam kaj se je
maloprej zgodilo s plenico – da je ni čutila. Takoj se znajde – kaj ti se
nikoli ne zmotiš… Sama preverim fizično če ga ima oblečenega ali ne. Z
užaljenim pridihom mi pravi – kaj mi te ne verjameš? Ne morem ti, če mi
odgovarjaš na pamet, brez da bi pogledala – ji odgovorim.
Kratkoročni spomin trajno uničen – zato ni
variante da se spomni da sva podoben primer predelali par minutk prej. Jaz
vidim ponovitev in se mi zdi banalna. Ona vidi prvi primer vedno znova in nima
pojma o tem kako se meni (drugim okrog nje) nabira – ponavljanje.
Kljub temu, da pozabi dogodke,
pa imam včasih občutek, da pa njena čustva pripeta na določen ponavljajoč
dogodek ostajajo (nekje v podzavesti, nezavednem?) in se prav tako nabirajo, pa
vsake toliko izbruhnejo. Ker postaja vse bolj predrzna v svojih izjavah
namenjenih drugim. Ampak v primerjavi z drugo babico je mila… Druga babica se
je iz tihe, sramežljive babike spremenila v popolno nasprotje. Brez spomina, s
še manj zavedanja lastnega telesa kot tukajšnja babica je sposobna neverjetno
jeznih-zlobnih izjav… in prebadajočega stremljenja vate… zajebano.
Teta prevzame babico (njeno mamo) za tri urice in pripravi kosilo, da se lahko s
sestrično greva kopat. Babica ne gre več rada nikamor od hiše in nikjer ne
zdrži prav dolgo – ampak hej – ostali v tej hiši pa še radi gremo kam drugam in
babice ne moremo več pustit brez nadzora.!.
Po babičinem tazadnjem padcu lahko zaključimo, da
niti dve uri ni sposobna bit sama… kar pomeni, da bo od zdaj naprej moral bit
vedno nekdo v njeni bližini. Omejevanje svobode gibanja. Temu jaz že pravim
biti namesto drugega. In to se mi zdi nesprejemljivo. Zato želim, da jo čim
prej damo v dom – kjer ne bo mogla škodovat sebi, drugim in materialu
(vloženemu delu)…
Cena doma? Ena konkretna plača
mesečno baje…
Vpraša me, če jo peljem na
britof – pokopališče, da bi dedku nesla rože. Odgovorim ji – ne – včeraj sta
bili s teto na pokopališču. Tišina…
Pravim ji, da ji v dnevni sobi smrdi nekaj po
pomočenem. Reče mi, da se ji ne zgodi, da bi ji kdaj ušlo. Povem ji, da si je
pravkar preoblekla plenico in da sem nesla uporabljeno plenico težko od urina v
koš.
Banalnost nezavedanja sebe… ogabno – in smrdeče…
+ 2.8.13
Z distance parih dni berem zgornji zapisek in…
naredim odločitev.
Kadar bom babici rekla naj si kaj preveri in se bo
začela upirat, jo bom samo strogo vprašala – si boš sama ali ti morem jaz in
bom vztrajala pri tem ''vprašanju''. In če bo pametovala, da čuti kaj ima
oblečeno in v kakem stanju je plenica, ji bom preprosto rekla – včasih res,
včasih pa ne in zato jo moraš zdaj preverit.
Mami sem omenila dom in odprla kratko debato na to
temo. Takoj je postala fustrirana in pravi, da bo babico obdržala doma kolikor
dolgo bo šlo. Vprašala sem jo če se zaveda, da babica ni več sposobna niti ene
stvari opravit samostojno in jo opomnila na situacijo tekom dedkovega razvoja
Alzheimerjeve preden smo ga dali v dom. Še bi bilo potrebno predebatirat –
nervozo kot posledico skrbi za dementnico…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
babico obtoževati, da mi/nam omejuje svobodo gibanja in da zahteva da ''smo
namesto nje'' – da neprestano nadomeščamo njen zdrav razum, ki ga kot
posameznica potrebuje za preživetje.
Ko opazim, da babico obtožujem omejevanja
svoje/naše svobode gibanja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moje obtoževanje ne
bo pripomoglo k temu, da babica ne bi rabila neprestanega nadzora – zato ni na
mestu.
Zavezujem se, da se bom z družino in sorodstvom
pravočasno povezala in se zorganizirala kadar bom želela odit od doma in se
tako izognila mislim o občutku omejevanja svobode gibanja. Zavezujem se tudi,
da bom poskrbela za osnovne babičine potrebe in pri tem zmanjševala lastne
reakcije, dokler jih ne bom popolnoma iztrebila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar