sobota, 03. avgust 2013

Dementne dogodivščine 5

23.7.13

Katastrofa mora bit životarit v telesu in kot telo s katerim tako težko upravljaš… Ampak še kar se na morem znebit prepričanja, da so si dementneži, rakarji in ostali na ¾ krivi sami…  Še kar jih obtožujem, ker so pripomogli k zajebanosti svojega življenja in življenja svojih bližnjih. Pa to moje obtoževanje pomaga kar koli izboljšat? Ne. - Zato ga moram ustavit. Ustavljat in si odpuščat vsako obtoževalno misel sproti… dokler se ne bom odvadila misliti uničevalnih obtoževalnih misli.


Kavica – edino kar še babico gane. Uporabna motivacija za jutranje preoblačenje…
Jaz: Obleči se, jaz pa ti med tem pripravim zajtrk in KAVICO!
Babica: Kaj že imaš kuhano?
Jaz: Obleči se najprej…
Babica: Saj se bom.


Pozaba + počasnost + motnje pozornosti – ''ubijalska'' kombinacija za prebavit…
Že vsaka zadeva zase je neprijetna motnja v vsakdanjem gladkem delovanju… Problem kombinacije teh lastnosti pa je, da druga drugo podpirajo in potencirajo… Na primeru: babici dam kratko in enostavno navodilo naj nekaj prinese. Če bi se lahko premikala hitreje, bi lahko prišla do drugega prostora v pritličju še preden bi utegnila pozabit, tako pa se zaradi počasnega premikanja večkrat zgodi, da pozabi že po poti. Včasih jo na poti zmoti kakšna smetka/muha/whatever, kar pomeni par sekund pozornosti drugemu predmetu – in spomin o tem kaj naj prinese je izgubljen… Ponavljanje navodila pa pomeni še daljši čas za realizacijo nekega dejanja… S tem, da ji ni dobro dajati daljših navodil – v več stavkih, ker je kapaciteta njene pozornosti izjemno skromna in ob vzporednih informacijah postane hitro zmedena… Sranje.


Dihaj, dihaj, dihaj, dihaj – dihaj, dihaj, dihaj, kozlaj…
Delam nama nekaj za malico. Ne vem zakaj sem že šla v babičino dnevno sobo… na kavču papirnata brisača s katero se je obrisala včeraj po kosilu z dodatnim rjavim madežem… pod njo rjav smrdeč madež na koci. Sranje. Dobesedno.
Na hitro pogledam v kakem stanju so babičine hlače in babico peljem v dnevno da vidi  in kaj pove. Pravi, da smrdi. Sprašuje se od kod bi lahko to prišlo… Vprašam jo če mi misli, da ji hodi kdo drug srat v dnevno. Ja te je že bil kdo drug, če nisem bla jaz – mi odgovori – prepričana, da sama tega ni naredila.
Ko odstranim koco iz kavča zagledam skrito konzervo tune.
Bolano.

Duši me. Kaj se dogaja v moji podzavesti & nezavednem? Odpustim si vse strahove v povezavi z babičinim sranjem, ki mi pridejo na misel.  

Glasna glasba s petjem pomaga pri tesnobi. ''You so far away from me, so far I just can't see'' se vrti…
Pa ''tears are never gonna heal your body'' in ''s teboj mi je tako lepo, zmorem več kot lahko, s tabo upam si vse, dobro mi gre…'' itak lol. Diham, diham, diham.

Posrana plenica na wcju, ona pa brez nje in brez besed o tem… v trenutku ko najdem plenico tudi že brez spomina na njo. Je vsaj ni poskušala odplaknit… Dam ji novo plenico ampak ona bi se zdaj ukvarjala s tem kako jo vse peče v ustih. Mogoče od ananasa? Dam ji navodila kako si naj spere ustno votlino. Ko je to dvoje opravljeno leže in me prosi za cuker. Njena najljubša droga zraven alkohola.
Dnevna še vedno smrdi, ampak zaradi njene omotičnosti vseeno spustim rulete, da ji naredim hlad. Bom kar nesla nekaj zdrobljene sivke not… Babica že zelo slabo vonja… jaz pa dosti boljše od mojih staršev… smrad je zame intenzivnejši…




+ 3.8.13

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obtoževat dementne ljudi, ljudi z rakom in ostalimi hujšimi boleznimi, da so si za svoje stanje na ¾ krivi sami, da so zjebali življenje tako njim samim kot bližnjim, ki moramo skrbet za njih.
Ko opazim, da huje obolele obtožujem oteževenja lastnih in drugih življenj – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moje obtoževanje ne bo preprečilo posledic pridelanih bolezni, ne glede na to v kolikšni meri je za razvoj bolezni odgovoren posameznik in v kolikšni meri sistem, ki ga sestavljamo/dopuščamo posamezniki.
Zavezujem se, da bom pozorna na izbruhe navade obtoževanja (obolelih) in da si jih bom sproti odpuščala. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar