sreda, 22. junij 2011

MOJ SVET, TVOJ SVET, NAŠ SVET, SVET

Ko pogledam okoli sebe, ne vidim niti ene stvari, ki bi dejansko funkcionirala v vsej svoji polnosti in niti enega odnosa, za katerega bi lahko rekla: ''To je to! V točno takem odnosu si želim bit tudi sama!''.

Kdo je naredil naš svet tako nepriličen? Ni druge razlage kot -ljudje-. Vsi skupaj in vsak posebej smo zablodili z našimi POVRŠNIMI dejanji, mislimi, občutki in čustvi, ki smo jih dovoljevali izražati sebi in drugim. Kaj bomo zdaj? Čakali na nekoga, da nas reši ali bomo počakali dokler ne bo vsega konec… in potem začeli celotno izkušnjo življenja znova, z upanjem, da se bo naslednjič izšlo boljše?

Kaj pa če bi preprosto stopili skupaj in podprli drug drugega na tak način, da si kar v najkrajšem možnem času ustvarimo Raj na Zemlji? Da ni mogoče? Kako da ne??? Če smo si uspeli ustvarit ''pekel'', si lahko ustvarimo tudi raj!

Tukaj, zdaj, na Zemlji…
…je stanje takšno kot je. Dokler si bomo zatiskali oči pred realnostjo, ne moremo pričakovati sprememb. Ni druge poti, kot da se soočimo z dejstvi. --> Postanimo SAMO-ISKRENI! Naš razvoj se ne bo nadaljeval, dokler si zaradi preteklih izkušenj razočaranja ne bomo dopustili verjeti, da smo dejansko zmožni realizirat Življenje, ki ga je vredno živet --> Obnovimo si SAMO-ZAUPANJE!Samozaupanja si ne moremo obnoviti, dokler si ne bomo odpustili preteklih napak (vsi delamo napake – dajmo jih popravit). --> Prakticirajmo SAMO-ODPUŠČANJE! Noben ti ne more odpustit tega, zaradi česar se ti počutiš krivega… prav noben drug, kakor ti sam!

Prej kot bomo začeli redno prakticirat samo-odpuščanje, prej bomo obnovili samo-zaupanje in samo-iskrenost.
Uporabljajmo vse naštete praktične aplikacije (orodja) in začnimo živeti SAMO-IZRAZNOST!
Že dolga obdobja se izražamo se izražamo skozi vlogo organskih programiranih robotov – ponavljamo ene in iste napake v neštetih različicah. Tega zagotovo ne moremo imenovati smisel življenja. Ustvarjalna samoizraznost, ki upošteva Enost in Enakovrednost vsega Življenja pa že ima smisel, ane?


P.s.: Thank you, Jack!

četrtek, 16. junij 2011

Tradicija brez razloga = navadno sranje

Cimri pražita hrenovke. Prva to že obvlada in pove, da jih je potrebno pred praženjem obrezati na obeh koncih. Ne ve pa, zakaj.
Ko pride za vikend domov, vpraša svojo mamo: >>Zakaj je treba hrenovke obrezati na obeh koncih pred praženjem?
Mama odgovori: >>Moja mama jih je tako pekla, vendar tudi jaz ne vem zakaj.
Dekle gre k babici: >>Ali ste res hrenovke vedno pred praženjem obrezali?
Babica odvrne: >>Da, seveda.
Zakaj pa?
Ah, moja mama jih je tako pekla, ne vem pa, zakaj.
Dekle se torej odpravi v dom za ostarele kjer obišče prababico in jo
vpraša: >>Zakaj je potrebno hrenovke pred praženjem obrezati?
Prababica presenečeno pogleda in reče: >>Kaj? A še vedno niste kupili večje ponve?

torek, 14. junij 2011

ej, a ti res živiš takšno življenje kot bi ga rad/a?

mislim, da ga ni, ki mu naš sistem učenja in dela (+ zaposlovanja) ne smrdi... vseeno pa vsi skup ne spravimo skup nič boljšega. zaradi tega, ker če hočeš karkoli spreminjat, morš dobro poznat tisto kar hočeš spreminjat, načine s katerimi boš spreminjal, met argumente zakaj so tvoji plani učinkoviti in pridobit ljudi za svojo idejo.

in se raje tolažimo z lepi spomini... in hranimo slabe spomine, ker dobri ne bi meli svoje vrednosti brez te protiuteži.

posameznik ima svoje + in - spomine, ki so povezni s parimi ''drugimi'' posamezniki... teh par posameznikov ima spet svoje + in - spomine, ki so povezani s parimi ''drugimi'' posamezniki... in tako v neskončnost; navsezadnje pa ugotoviš, da tvoji + in - spomini neposredno ali posredno odvisijo od vseh kar nas je. takisto njeni in njegovi...

vsak posebej in vsi skupaj se tolažimo (ker ne živimo tako kot bi si res želeli)
... pa se ne bi rabli
- če bi se le zedinili.

če se ne bomo zedinili in se bomo še dalje zadovoljevali z neko idealizirano SEBIČNO tolažbo, se zna zgodit, da ne bomo dočakali starih let ali pa da nas mlade generacije sploh ne bojo mogle poslušat.

kakorkoli materialistično se sliši, je tisto, kar nas prav vse povezuje -zaenkrat- denar. odločili smo se, da damo vrednost denarju. ki pa je zelo neenakomerno razporejen po svetu. vsak je vreden toliko, kolikor denarja poseduje. in posameznik se ne želi družit z ostalimi, ki imajo veliko manj denarja kot on, ker bo moral skupno druženje omogočat s svojim denarjem (ki ga kot povprečnik tudi nima na pretek ali dovolj za sebe in še ostale).

ako bi se torej poenotili skozi denar, bi postali vsi enako-vredni. ko smo vsi enako vredni, je tudi posameznik vreden in končno -živi- v pravem pomenu besede! vrednost bi se iz denarja prenesla nazaj na posameznika oz. na ljudi. čas bi nam mineval v pozitivnih trenutkih in spominih :) ne bi več rabli negativnih izkušenj...

kar je najboljše, pa je to, da celovit in praktičen plan za enako-vrednost že obstaja!!! sicer se bo moral uveljavit preko sistema, ki ga imamo sedaj in preko denarja, ki mu sedaj pripisujemo največjo vrednost.... ampak postopoma bo prerasel v življenje, ki ga je resnično vredno živet!
ta plan se imenuje ENAKOVREDNI DENARNI SISTEM oz. EQUAL MONEY SISTEM.


Obstajajo še druga sredstva za vzpostavljanje enakovrednosti, ki je pogoj za vrednost posameznika: samo-iskrenost in samo-odpuščanje. koga zanima razlaga?