sreda, 25. september 2013

Zakaj se večini zdi samoumevno sočustvovati z živalmi, hkrati pa jim ne pride na misel, da bi sočustvovali z rastlinami?

Znanko veganko vprašam zakaj se je odločila za veganstvo.
Pravi da zaradi zdravstvenih in moralnih razlogov; ker sočustvuje z živalmi in jih ima preveč rada, da bi jih še naprej jedla.
Zdravstveni razlogi se mi zdijo sprejemljivi, v sočustvovanje podvomim. Ker smatram rastline kot enako žive kot so živali in kot smo ljudje. Zaradi tega ker so nam živali bolj podobne, rastlin še ne dojemam kot manj živih…
Predlaga mi naj si preberem kak članek, kjer je dokazano, da rastline nimajo čustev, živali pa čutijo enako bolečino in vsa druga čustva kot mi. Prida še, da je vsak izgovor dober za nadaljevanje hranjenja z živalmi ter da spoštuje voljo tistih, ki mislijo drugače in jih ne sili v svoj način življenja.

Ne bom šla zdaj posebej brat o tem koliko čustev premorejo - ali pa ne živali in rastline; vem, da ne bom našla enotnega odgovora in da bom našla več prepričanj, da imajo živali čustva in rastline ne.   Tudi meni se dozdeva, da imamo ljudje čustva, živali prav tako – vendar v manjši meri, rastline pa so brez njih.
Še vedno pa sem mnenja, da tudi rastline – prav tako kot ostali dve vrsti živih bitij na tem planetu – čutijo bolečino ali udobje.
Zakaj bi jih potem smatrali kot, nevredne našega sočustvovanja in kot edine primerne za našo prehrano?
Ker nimajo čustev?
Ker ne komunicirajo z nami in se odzivajo na nas?

No, do zdaj že vem , da rastline komunicirajo – na veliko – s pomočjo kemičnih sporočil. Poglej si tole – res je noro: http://www.youtube.com/watch?v=T7MOe5clOtI Rastline komunicirajo – med sabo, z živalmi in z ljudmi – primerno njihovim izraznim zmožnostim…
Ljudje bi naj bili najrazvitejša življenjska oblika na tem planetu… kako torej, da ne razumemo sporočil domnevno najprimitivnejše vrste bitij na našem planetu?

Razumem tudi, da je v prehranske namene dosti lažje ubit in pripravit bitje, kadar te ni sposobno gledat z očmi polnimi strahu in kričat od bolečine. Kar še ne pomeni, da bolečine ne doživlja… Morda jo, pa je mi nismo sposobni videt/zaznat.
In kaj če so človeška telesa zasnovana tako, da različne krvne skupine dejansko potrebujejo živila različnega – rastlinskega in/ali živalskega – izvora… ki so mimogrede oboja tako kot ljudje ustvarjena iz zemlje, iz substanc, ki jih nudi? (Btw. ljudje in banane imamo 50% DNK skupnega).

Niti mi ni jasno, kako naj bi soČUSTVOVAL z živim bitjem, ki naj ne bi imelo ČUSTEV…
Hm, kaj pa če so problem sama čustva? Ali večja zmožnost čustvovanja res pomeni večjo vrednost življenjske oblike? Kaj sploh pomeni sočustvovanje?

Cela zmešnjava puzzle delčkov – gremo nazaj k ključnim besedam in njihovim definicijam…





O.k…. gre torej za relacijo človeka do živali v odnosu z relacijo človeka do rastlin.
Kar nam je vsem trem osnovnim vrstam na našem planetu skupnega, je to, da spadamo v definicijo živih bitij. Poglejmo si definicijo življenja ---

                življenje -a s (e)  
1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja:
začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju // kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij
2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje;
ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl / pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja // s
prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje
3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje /
družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr.
sladko življenje prijetno, zlasti spolno / ekspr. ženska dvomljivega življenja c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje /
družabno, privatno življenje č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka e) glede na vrednost,
ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno // bivanje,
obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti
4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je
dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja / ekspr.:
pomlad življenja mladost; jesen življenja starost
 Vir: ASP SSKJ

Prvi pomen brezpogojno vključuje drugi dve vrsti, že pri drugem pa se začne ločevanje skozi primere, ki veljajo za človeško vrsto in pogojno (priučeno) še za živalsko. Vsi nadaljnji pomeni od katerih sem dodala le še dva (čeprav jih je 15), pa se omejijo na človeka.
Kaj hočemo – definicije so človeške, omejene s človeškim dojemanjem drugih dveh vrst; drugi dve vrsti nista imeli možnosti, da jih potrdita ali ovržeta…

Če je življenje tisto, kar nam je vsem trem vrstam na našem planetu skupnega in nas povezuje, je torej sposobnost (so)čustvovanja tista, ki nas ločuje.
Po nekaterih perspektivah naj bi bili ljudje najvišje razvita vrsta zaradi največje sposobnosti čustvovanja, medtem ko naj bi bile rastline najnižje razvita vrsta, ki ni sposobna so-čustvovanja.
Khm… v kakšnem odnosu smo ljudje z živalmi, rastlinami in planetom? V kakšnem odnosu so rastline do ljudi, živali in planeta? Fizični dokazi pravijo, da se ljudje obnašamo destruktivno, uničevalno, da preveč jemljemo in premalo vračamo – medtem ko rastline podpirajo sebe in ostali dve obliki življenja, dajejo…
''Mogoče'' pa je so-čustvovanje precenjeno?

                čustvo -a s (u)  
(navadno s prilastkom) duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem
sočustvovati -ujem
nedov. (o-a o-u) knjiž. skupaj s kom čustvovati
Vir: ASP SSKJ

Takle mamo… ko si pogledam definicijo čustva, lahko nadaljujem k definiciji duše, ki je definirana kot nematerialno, neumrljivo bistvo človeka.
Vso to razmišljanje in definiranje postaja vedno bolj abstraktno, zato bom raje kar prešla k sklepu.

Živali so nam po fizični formi in po izražanju bolj podobne, v njih smo sposobni videti del sebe.
Rastline so navidezno in po izražanju precej drugačne, v njih ne vidimo direktne podobnosti; zato jih vrednotimo kot manjvredne. Ampak pozabljamo kaj nam omogočajo – življenjske pogoje za človeštvo, kakor tudi za živalski svet…

Tako, da če se že sočustvujemo, sočustvujmo z obema vrstama enakovredno, sicer pa bi bilo še bolje soživeli z obema vrstama v enakovrednosti. 

petek, 20. september 2013

Solze smeha

Gledam kaj je danes novega na Facebooku in naletim na že znano podobo; gre za del dialoga, ki poteka preko elektronske naprave, npr. telefona. Dialog poteka s pomočjo programa, ki sproti dela avto korekture – torej ''popravlja'' besede. Ni mi čisto jasno po kakšnem sistemu dela popravke…

…ampak čisto vsakič, ko berem katerega izmed teh autocorrects kompletov, zraven jočem od smeha. ''Popravljene'' besede lahko namreč konkretno spremenijo pomen sporočila; kombinacija človeške in računalniške logike včasih dela res bizarno smešne povezave…

Pravi čudež pa je smeh do solz. Telo se najprej krči in miga v iskrenem smehu, tako silovitem, da požene solze… in po parih minutah – luksuz –- popolna telesna sprostitev. Kot da bi se v predelu prstnega koša razširil. Dihanje postane lahkotno.
Če to ni ena izmed najboljših stvari za zdravje, pa res ne vem kaj je…


Zato tole zadevo delim z vami. V tem primeru bo za režanje potrebno obvladovanje angleščine. Sicer vas pa prav vse vabim, da tudi vi z mano delite stvari, zaradi katerih se nasmejite do solz – dobesedno! 




torek, 17. september 2013

Dvomljiva vrsta motivacije

Določena opravila sem smatrala kot težka in neprijetna, zaradi česar sem imela precejšnjo težnjo da se jim izognem oz. da z njimi odlašam dokler se ''pač'' da.
Nakaaar se je moj odnos do teh opravil ''nenadoma'' spremenil – postala sem motivirana za to, da jih predelam.

Kaj se je zgodilo? Uganeš kaj se je zgodilo? Vzemi si par trenutkov in samoiskreno poišči odgovor v sebi, potem pa preveri, če se ujema z mojim.



Zgodilo se je to, da sem dobila še težje in še bolj abstraktno opravilo kot sem jih imela prej. Zaradi česar se je moje zaznavanje tistih nalog, ki sem jih imela prej za težke in neprijetne spremenilo v ''še kar znosne'' / ''niti ne tako težke''. Naenkrat sem dobila motivacijo, da jih opravim, ki je bila pred tem odsotna.

Kajti prej sem izbirala med opraviti težko nalogo ali se ji izogniti, zdaj pa je moja izbira variirala med opraviti bolj težko ali manj težko nalogo. Manj težka naloga se mi več ni zdela zares problematična, sem pa oznako ''problem'' takoj prenesla na bolj težko nalogo…

In zdaj se sprašujem koliko samosabotaže si dejansko dopuščam in koliko lastnega potenciala dejansko zaviram. Koliko ''še težjih'' nalog mi bo moralo biti vsiljenih, preden bom dojela, da sem zmožna opravljati tudi težke+++… naloge?




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dvom vase uporabljati kot izgovor za lastno pasivnost. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila lotevati se težkih izzivov – brez da bi si prej/sproti odpustila dvom - zaradi česar izzivov nisem uspela uspešno predelati in sem tako posledično še povečala dvom vase.
Ko opazim dvom vase – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da dvom ni sprejemljiv izgovor za mojo pasivnost. Zavedam se, da nasilno premagovanje dvoma dvom samo še potencira.
Zavezujem se, da bom dvom vase sproti predelala skozi samoodpuščanje. Trenutno je ta dvom/odpor najaktivnejši na področju zaposlitve, torej se usmerjam v reševanje tega problema in si dovoljujem njegovo uspešno reševanje.



torek, 3. september 2013

Prvinski strah

Primal fear je naslov filma.
Prvoten / prvinski strah.
Strah pred tem, da so smo ljudje po naravi slabi.

Ne bom se spuščala v definicije dobrega in slabega, ker so sprevržene… Ker je v današnjem času sebičnost v določenih… v ogromno primerih obravnavana kot dobra, pravilna, pozitivna. Včasih prikrito (celo ali predvsem pred sabo), večkrat pa še to ne.

Moj prvinski strah se ne nahaja znotraj polarnosti dobro-slabo. Kot prvinski strah obstajam v vprašanju ne-sebičnost?

Ni dvoma, da v človeški rasi že nekaj časa – morda od samega začetka? - prevladuje sebičnost. Vprašanje je, če smo sposobni realizirat, da sebičnost – kot navidezna delitev življenja, kot konkurenca - pomeni samouničenje in da so-delovanje po principu ''kar je najboljše za vse'' pomeni življenje samo.

Obstajamo v obliki ločenih fizičnih teles – to je jasno. Prav tako kakor je jasno, da brez usklajenih dogovorov kot posameznik ne more nihče izmed nas preživet.
Za odnose gre, ''dragi moji''. Ne za hierarhične odnose, ampak za enakovredne odnose v katerih se kot posamezniki zavedamo, da so drugi pogoj za naš obstoj – in da smo mi pogoj za njihov obstoj. Da smo facking eno. Da je življenje eno samo. Ne v tem smislu, da ima vsak posameznik samo eno življenje, ampak da vsi posamezniki skupaj tvorimo eno in edino življenje – vsi smo del življenja.

Zato nima smisla, da druge kot dele sebe vrednotimo kot manj ali več vredne. Kar nas bo čas v tem primeru slej ali prej pogoltnil vase in izničil? Na ''dobri'' poti smo… na ''dobri'' poti do samouničenja.

Kakorkoli, še vedno imamo možnost, da izberemo commonsense – zdrav razum – skupni smisel, da se začnemo medsebojno obravnavat enakovredno. Ne verjamete, da lahko spremenimo svojo naravo v nesebično? Kdo drug bi jo pa lahko če ne mi kot posamezniki? Vsak delček/posameznik izbriše svoj del sebičnosti in tako se pretopimo nazaj v eno - v življenje, ki je najboljše za vse. Izzivam te – enakovredno s sabo.

Pridruži se nam v procesu potovanja do življenja:





Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred človeško sebičnostjo.
Ko opazim, da obstajam kot strah pred človeško sebičnostjo – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ne bo pomagal preseči človeške sebičnosti, zato ni na mestu. Zavedam se, da lahko največ naredim na ta način, da presežem lastno sebičnost in stojim kot zgled za druge.
Ne dovolim si utapljati se v strahu o sebičnosti, svoj čas raje namenjam izbrisu sebičnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tradicijo/zakoreninjenostjo  sebičnosti.
Ko opazim, da obstajam kot strah pred tradicijo/zakoreninjenostjo  sebičnosti – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ne pomaga spremeniti tradicije sebičnosti, ampak jo kvečjemu ohranja in podaljšuje.
Ne dopustim si bati se moči tradicije/zakoreninjenosti sebičnosti, raje sebe in druge opominjam na nujne zdravorazumske spremembe preseganja človeškega ega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot misel ''Bolje, da človeška rasa samo sebe čim prej uniči, kot da bi še naprej obstajali v takšni sebičnosti in ubijali/uničevali – živali, rastline, planet.''
Ko opazim, da obstajam kot misel o smiselnosti samouničenja človeške rase – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da to misel podpira predaja, stahopetnost, lenoba… da v bistvu obstaja samo kot beden izgovor s katerim se želim skrit pred prevzemanjem odgovornosti in potovanjem skozi posledice svojih preteklih dejanj.
Zavezujem se, da se ne bom več skrivala za mislijo o smiselnosti samouničenja človeške rase, ampak bom raje delala na uničenju ega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dvomit o tem, da sem enakovredna prav vsakemu bitju in tako določene obravnavati kot manjvredne/večvredne od sebe.
Ko opazim, da obstajam kot večvrednost/manjvrednost – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se na ta način distanciram od drugega in si preprečujem, da bi ga popolnoma videla/razumela.
Zavezujem se, da se bom redno opominjala, da je odnos enakovrednosti ključ do poravnave v enosti. 

ponedeljek, 2. september 2013

Podobe iz moje otroške sobe

V svojo nekdanjo otroško sobo sem šla iskat papir za slikanje. Opazila sem poslikavo z veselim pajkom, ki mi jo je naredil ata. Mh – mogoče pa zato vedno pustim pajkom prosto pot v svoji sobi . (Ok – če bom še kdaj našla gnezdo, ga bom skupaj s pajkovko preselila… ker na desetine pajkcev je pa res preveč.)



Gledam dalje – kaj še imamo? -- kobilice – kobilice so zakon! Gosenice – so zanimive. Vrane so kul. Lesene ograje iz vej so najboljše ograje.



Sova na vrbi – obe bitji sta mi simpatični. Za velikima omarama se skriva največja slika – nasmejan medved, ki spi v mesečini na postelji iz vej. Ja, spanje je uživancija!




So se mi podobe iz moje otroške sobe, ki sem jih več let vsakodnevno vpijala ugnezdile v um? So mi uprizorjeni elementi mogoče zato simpatični?

Čuden občutek me je spreletel ob preblisku v kolikšni meri so utegnile te slike vplivat na mene. V kolikšni meri so me sooblikovale kot profesorico likovne umetnosti…