nedelja, 29. december 2013

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka -- 4.del

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na spremenjeno obnašanje mačke reagirati z usmeritvijo pozornosti k svojim čustvom, ki sem jih doživljala ob tem in se tako omejiti v dojemanju dejanskega dogajanja – izven mojega miselno-čustvenega mehurčka / sebične izolacije.  
Ko opazim, da na spremembo obnašanja drugega bitja reagiram tako, da se prepustim čustvom/občutkom in notranjemu samogovoru – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da realnih odgovorov o tem zakaj je drugi spremenil svoje obnašanje ne bom našla v svoji domišljiji, v svojem UmZS, ampak preko komunikacije z drugim, preko pozornega opazovanja fizične realnosti in preko poznavanja delovanja uma.
Zavezujem se k vztrajnosti pri preusmerjanju svoje pozornosti iz energije na fizično in zdrav razum – v primeru spremembe obnašanja pri drugih bitjih. Preverila bom knjige na temo govorica telesa in kakšno predelala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bolj ali manj nezavedno podaljševati trpljenje drugega bitja zaradi mojega nepoznavanja delovanja fizičnega in podpiranja lastnega umsko-zavestnega sistema.
Ves ta čas, ki ga zapravljam v nepotrebnih in neuporabnih švigajočih mislih lahko namenim spoznavanju delovanja sebe in/kot sveta… korak po korak, vztrajno skozi čas, da si bom še pred smrtjo odgovor. 

Cats and Self Discovery:


Meow!

sobota, 28. december 2013

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka -- 3.del

[Samo-odpuščanje & samo-popravki/nasveti & zaveze. ]

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poskušati potlačiti skrb za mačko z občutkom malodušnosti zaradi zavračanja s strani mačke.
Ko opazim, da skrb za drugo bitje odrivam vstran od sebe zaradi občutka da me neupravičeno zavrača – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da me drugo bitje zavrača/odriva z določenim razlogom. Pri živali je to lahko npr. bolezen, pri človeku sram, zamera ali kaj podobnega.
Zavezujem se, da si obnašanja drugega bitja, ki me zavrača ne bom več avtomatizirano jemala osebno – kot neko nedoločeno lastno krivdo, ampak bom preverila fizično ne/stabilnost živali, pri človeku pa še umsko-zavestno stanje. ''Zakaj me zavračaš?'' bi utegnilo biti preveč direktno vprašanje – verjetno bo več odziva na vprašanje – ''kako se počutiš?''.

Za vse ljubitelje mačk in/ali raziskovalce življenja –
tako človeškega kot mačjega priporočam 3./6  intervju (klikni sliko)


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da se mi mačka smili in si dovolila na mačkino poškodovano kožo in meso reagirati s strahom ter zategnjenostjo telesa & podzavestnim občutkom krivde zaradi negativnega notranjega samogovora o njej.
Ko opazim, da na poškodbe (drugega) bitja reagiram s strahom, si dopuščam da se mi smili, si dopuščam zategnjenost telesa in občutek krivde zaradi notranjega samogovora tem bitju– se ustavim in diham.
Vidim, realiziram in razumem, da nobena od naštetih reakcij ne pomaga pri tem kar je v danem trenutku dejansko potrebno – oskrba poškodb/ran.Zavezujem se, da bom v primeru poškodb ohranjala prizemljenost z namenom usmerjanja svoje pozornosti sem, kamor je res potrebna – čimprejšnja, natančna in učinkovita oskrba poškodb in preprečevanje razširjanja nepotrebne umsko-zavestne drame (od strahu pri poškodbi naprej).

petek, 27. december 2013

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka -- 2.del

[Samo-odpuščanje & samo-popravki/nasveti & zaveze. ]

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da so domače živali namenjene predvsem ugajanju njihovim lastnikom – v zameno za oskrbo. Znotraj tega si odpustim, da sem obstajala v prepričanju, da bi bilo od mačke ''pošteno'', da se pusti božat, lol.
Ko opazim, da obstajam v mislih, da so domače živali namenjene predvsem ugajanju lastnikom in da bi se domače mačke morale pustiti božati – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da so domače živali bitja enakovredna ljudem in da njihov namen ni ugajati lastnikom, ampak se izražati kot fizično/življenje. Zavedam se, da domače živali sicer podpirajo ljudi v procesu samorealizacije – na način, ki ga ljudje šele spoznavamo. Zavedam se, da moje pričakovanje, da se bo mačka pustila božat ni na mestu – kadar/ker si posledično dovolim razočaranje v primeru da se ne pusti oziroma dobre občutke v primeru kadar se pusti božat -- in s tem prepuščam direktivo čustvom in/ali občutkom, namesto da bi se usmerjala v dihu.
Zavezujem se, da se bom ob pojavu misli na temo ''domače živali so namenjene predvsem ugajanju njihovim lastnikom'' opomnila, da so nam enakovredna bitja s katerimi se vzajemno podpiramo. Ne dopustim si pričakovanja, da se bo žival obnašala tako, da bo ugajalo meni – raje jo opazujem, se učim od nje in o njej, preizkušam različne načine fizične komunikacije. Ne dopustim si pričakovanja da se bo mačka pustila božat vedno kadar bo meni po volji. Kadar se / se ne – si ne dopustim tega jemati osebno. Če se dalj časa sploh ne pusti božat, se pozanimam o morebitnih vzrokih v različnih virih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mačkino spremenjeno obnašanje vzeti osebno, si ga interpretirati kot svojo kazen z njene strani in ob tem obstajati v občutkih prizadetosti, zavrnjenosti, užaljenosti , žalosti ter posledično fizično doživljati siljenje na jok in težo na ''krhkih'' prsih.
Ko opazim, da spremenjeno obnašanje drugega bitja začenjam jemat osebno (kot da sem ravno jaz povod za spremembo pri drugem), si ga interpretirat na podlagi lastne domišljije, se ob tem drogirat z +občutki in –čustvi ter posledično doživljat fizično napetost/bolečino – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se v fizični realnosti ne vrti vse okoli mene… naj mi moj umsko zavestni sistem preko misli, čustev in občutkov še tako vneto zatrjuje, da se. Zavedam se, da obstaja bolj zdravorazumski način obstoja kot je priučeno interpretiranje na podlagi domišljije, s pomočjo občutkov in čustev. Vidim, da telo tudi preko napetosti in bolečine sporoča, da določene odločitve niso najboljše za njega (kot sestavni del mene) – ne glede na moje ignoranco / pretvarjanje, da ne razumem sporočila.Zavezujem se, da se bom sproti opominjala, da spremenjenega obnašanja drugega ne jemljem osebno, ampak realistično pogledam zaznane spremembe. Ne dopustim si jih interpretirat na podlagi lastne domišljije, ampak opazovanemu povem kar sem opazila pri njem in preverim njegov odziv. V primeru živali se posvetujem z poznavalci oz. po možnosti s specialisti. 

Za vse ljubitelje mačk in/ali raziskovalce življenja – tako človeškega kot mačjega pa priporočam 2./6  intervju (klikni sliko):


četrtek, 26. december 2013

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka

Doma imamo mačko, ki živi zunaj hiše. Večkrat jo božam / se igram z njo / ji nagajam. Ni ravno najbolj cartljive sorte – ne pusti se nosit po rokah in se čohat daljši čas v primerjavi z ostalimi mačkami s katerimi sem imela kontakt, ampak sodeluje.

Pred kratkim pa se je začelo dogajat, da se žival ni več pustila cartat niti krajši čas. To se je stopnjevalo do te mere, da se je umaknila/izmuznila takoj ko sem jo prvič pobožala. Nisem razumela njenega obnašanja, sem si pa dovolila, da me prizadene.

Kako je prišlo do tega? V glavi sem si napletla, da me mačka hoče nekaj naučit, ampak ker ne dojamem kaj, me kaznuje z izmikanjem. Jebemsi, sem si vzela osebno; občutek zavrnjenosti & rahla užaljenost & žalost & občutek za zjokat & kot bi imela neko težo na prsih, ki sem jih čutila kot krhko lupino. Vse to sem si dopustila nakvačkat v svojih mislih…

Na kaaar – mačke dan ali dva ni domov. Ne pride gnjavit za hrano – kar je njen najbolj priljubljen hobi, ki ga je zadnje mesece prakticirala neobičajno pogosto. Sprašujem se kje je, hkrati pa me daje občutek malodušnosti – če se ji je že moglo kaj zgodit, se ji je ravno pravi čas – ko se najmanj sekiram za njo – ker me zavrača…

In potem se mače vrne, na videz pošteno pretepeno/pogrizeno po glavi. Izgleda kot da ima konkretno globoko rano na spodnji čeljusti, pod ušesom ji manjka dlake na površini malo večji od največjega kovanca. Zategne me v telo – postane me strah za njo, začne se mi smilit. Verjetno se podzavestno počutim krivo zaradi negativnega notranjega govora v povezavi z njo, ki sem ga imela zadnje čase.

Veterinar. Pove, da je kriva nekvalitetna hrana iz veleblagovnic, ki vsebuje kostno moko. Da so se strupi nabirali v mački in zdaj izbruhnili navzven v obliki garij. Šokirana sem. Mučenje živali v imenu profita, gnilobe!
Mačka dobo inekcijo, mazilo in drugo hrano. Po desetih dneh se koža opazno obnovi. Spet jo lahko božam in to mi zelo ugaja.
(Normalno, da se mi je izmikala, če sem se je dotikala na bolečih predelih za katere takrat še nisem vedela, ker niso bili vidni…)

Problem – zablode v povezavi s to situacijo, ki sem si jih dopustila ustvariti na podlagi +občutkov in –čustev, ki so se izkazale za neresnične/izmišljene se utegnejo ponoviti v drugih bolj ali manj podobnih situacijah in ponovno zamotit mojo pozornost. Pozornost, ki bi jo sicer lahko namenila dejanskemu razumevanju nove/nepoznane situacije in iskanju praktičnih rešitev za nastale konflikte/probleme.

Ko sem se zavedla sprememb v mačkinem obnašanju, sem imela odprte mnoge možnosti odziva… ampak jaz sem se odločila, da se bom ukvarjala s sabo, svojimi občutki in čustvi; dejansko nisem niti pomislila, da bi mačka utegnila biti bolna. V tej situaciji sem reagirala zelo egoistično. Ne krivim se, ker razumem, da krivda nima nobenega konstruktivnega učinka. Delam si opomnik z namenom da ne ponovim več te napake; zgubljanje časa v nadgrajevanju nepraktičnih miselno-čustvenih vzorcev pri sebi in nezavedno podaljševanje trpljenja drugega (živalskega) bitja.

V nadaljevalnem blogu sledijo samo-odpuščanje, samo-popravki/nasveti in zaveze.
Za vse ljubitelje mačk in/ali raziskovalce življenja – tako človeškega kot mačjega pa priporočam tale intervju (klikni sliko):


petek, 20. december 2013

Varanje

Sem varala in sem bila prevarana.

Kaj od tega se je zgodilo prej? Dozdevalo se mi je, da sem najprej varala. Situacija je bila takšna, da se je moj partner C. začel obnašati drugače kot običajno. S tem ne mislim na kakšno konkretno opazno spremembo, ampak na skupek drobcenih sprememb, ki sem jih dojemala kot – nekaj je drugače, nekaj je narobe. Zadeva se je vlekla skozi dni, občutek ''narobnosti'' se je stopnjeval, nisem pa imela nič oprijemljivega za izpostavit kar bi lahko predebatirala s fantom.
S časoma se je v meni vse bolj nabirala energija na temo ''če C. dela kar hoče in pri tem pozablja na mene, zakaj bi se jaz ozirala na njega''. Počilo je neke noči, ko smo bili zunaj; vse prej kot trezni. C. je pil ogromno alkohola, ni se oziral na moje prošnje naj zmanjša in nazadnje se je nenadoma umaknil drugam brez pojasnila. V tistem trenutku je mimo prišel prijatelj in vprašal, če gre kdo z njim enega skadit. Šla sem – prav mi je prišel umik iz misli polnih nejasnosti. Kadila sva, se pogovarjala in potem je rekel ''pridi k meni''. Poljubi in dotiki mojega prvega varanja.
Kasneje sem izvedela zakaj se je C. tako čudno obnašal – prevaral me je.

S C. sva se kasneje pogovorila o tem in ni bilo nekih hudih občutkov. Nisem mu pa izdala tipa s katerim sem ga prevarala z namenom, da bi preprečila fantovo potencilano maščevanje.
Pandorina skrinjica je bila odprta in po tem sem fanta še večkrat prevarala s tem istim tipom. Ko sem varala, po navadi nisem bila trezna. Tisti trenutek sta se mi intimnost in adrenalin zdela super fina, po tem pa se je od zadaj vedno prikradel občutek krivde. Ki je trajal dosti dlje od prijetne vznemirjenosti.
Svojega fanta sem imela rada, ampak mi je pri njem nekaj manjkalo. Namesto da bi se s tem soočila, sem to ''nekaj'' iskala drugje (in niti slučajno našla).
Enkrat sem se znašla v situaciji ko je prijatelju N. zmanjkalo bencina. Preden sva ga dobila, se nama je zgodila cela pustolovščina… na kar sva šla nekaj spit na najin uspeh in takrat je simpatija med nama prerastla prijateljstvo. Ponovno sem prevarala fanta. Večkrat. Občutek krivde se je nabiral…
Potem se je zgodila precej klavrna situacija: fant je pritisnil name, dokler mu nisem povedala s kom se ga (prvič) prevarala. Na kar je šel temu tipu težit, on pa mu je povedal še za drugega mojega prijatelja s katerim sem ga varala.
Ne spomnim se ali sem po tem dogodku ali malo kasneje sama pri sebi sklenila, da ne bom več varala in sem se odločila, da če me še kdaj prime, raje pustim fanta kot da bi ga spet prevarala. In me je prijelo. Ker mi je pri fantu ''nekaj'' manjkalo. Tako sem ga pustila… z lažjo, da sem ga prevarala s tretjim, ker mu nisem upala povedat kaj vse sem pogrešala ko sem bila z njim.
Slutil je, da bom šla. In jokala sem ko sem šla. Ampak iskreno povedano sem čutila olajšanje.   

Odločila sem se, da ne bom nikoli več varala. In posledično doživljala krivde. Ker je do tedaj v vseh pogledih presegla in poteptala užitek.




Naslednja zveza, nadaljevanje lekcije…
Fant S. se je na določen dan obnašal izredno čudno; v meni je zbujal obupen občutek odrinjenosti. Ko sem to povedala prisotni prijateljici, je trdila da si domišljam. Pa mi je v kratkem (v roku parih dni) postalo jasno da si nisem. Pritisnila sem na njega, dokler mi ni priznal prevare. Klasika – vse prej kot trezen in simpatija je prerastla prijateljstvo.  
Preveč sem bila zatrapana, da bi šla vstran. Odločila sem se, da ostanem - brez revanša.
S fantom sva njegovo varanje predebatira bi se lahko reklo v detajle, ker sem želela razumet. Do takrat mi je že bilo dokaj jasno kaj sem pogrešala pri fantu C. ko sem ga varala in zdaj sem želela razlago kaj moj aktualni fant pogreša pri meni, da me je prevaral. Vseskozi je trdil da nič. In tega nisem mogla razumet.
Podvomil je v nadaljevanje najine (mlade) zveze – češ, da med nama ne bo nikoli več pravega zaupanja. Vseeno sva ostala; takrat se mi je zdelo da resnično potrebujem to izkušnjo. Ampak zdaj vidim, da mu dejansko nisem več nikoli čisto zaupala. Preveč očitno je vedno znova iskal pozornost izven sebe in jaz mu je nisem bila vedno pripravljena dat na svoj račun.
Veliko časa sem blodila v mislih o njegovem varanju, si delala scenarije na to temo in jih speljevala sebi v prid – da bi se potem počutila boljše. Dolgoročno se ni izšlo. Njegovo varanje mi ni šlo iz glave še dolgo po tem, ko sva končala.


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila varati in ostati v zvezi v kateri sem bila prevarana.
Ko opazim željo po varanju – se ustavim in diham. Ko opazim željo po obstanku v zvezi v kateri sem bila prevarana – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je varanje nasprotje poštenosti do drugega in neiskrenost do sebe. Zavedam se, da se mi lahko ponovno zgodi, da si bom želela biti s kom drugim kot z aktualnim partnerjem. V takšnem primeru si ne bom dopustila varanja, ampak bom željo izpisala in predelala. Če je ne bom uspela odstraniti sama, se bom o tem pogovorila s partnerjem in če ne bo šlo drugače – zaključila zvezo z njim.Zdaj se mi zdi malo verjetno, da bi še kdaj imela željo po obstanku v zvezi v kateri sem bila prevarana… ampak če se pojavi, bom od partnerja zahtevala vse odgovore. Ne sprejmem več odgovora ''ničesar ne pogrešam pri tebi'' (sem se pač malo sebično pozabaval z drugo) in zahtevam odgovor kaj pogreša pri sebi. Ne sprejmem več varanja – tako s svoje strani kot s strani partnerja. 

sobota, 14. december 2013

Comfort zone / cona udobja

Že nekaj dni mi ne gre iz glave fraza comfort zone (cona udobja).
Cona udobja je situacija, v kateri se oseba počuti domače, varno, udobno in ima popoln nadzor. Izključuje spremembe, ki jih pogosto dojemamo kot ne-domače, ne-varne, ne-udobne in ne-nadzorovane.
Ampak kot vemo, so spremembe edina stalnica življenja in nič ne traja večno. Lahko jih spodbujamo sami z namenom ohranjanja fizične in psihične kondicije, sicer pa nas bodo slej ali prej ujele – pripravljene ali pa nepripravljene.

Moja cona udobja se je začela rušit. Nekaj časa mi je bilo prav udobno preživljat čas predvsem z drogiranjem s hrano in gledanjem filmom, potem pa mi je ugodje začel kalit lasten občutek krivde. Ker vem, da ne skrbim dobro zase kot za bitje in telo in da še preveč dobro skrbim za svoj ego. In nisem zadovoljna. S svojim izgledom – ker odraža mojo nedisciplino. Prenajedanje in praskanje. In sem brezposelna – tudi/predvsem zato, ker se ne premaknem ven iz cone udobja.

Saj je jasno kaj moram naredit. Nehat nakladat in se spravit v akcijo. Urnik ni slaba ideja.




   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot krivda. Jasno mi je, da krivda ni dejanje/akcija/sprememba, ampak samo občutek, s katerim nekoristno zapravljam svoj čas in pozornost. 
  Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prekomerno konzumiranje hrane in video materiala definirat kot udobno, namesto da bi realizirala, da vsaka prekomernost slej ali prej prevaga v neudobje. 
   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanemarjat sebe kot bitje in kot telo in poveličevat sebe kot umsko zavestni sistem (ego). S tem blogom se ponovno zaganjam v premikanje.
   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi svojega videza – prask in odvečnih kilogramov. Jasno mi je, da samo-obsojanje ne pomeni spremembe, zato si ga ne dopuščam, ampak se raje premaknem kot bitje + telo + zdrav razum.
   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nedisciplina in se zaradi tega obsojati. Zavedam se, da disciplina pomeni praktične, fizične premike v katere lahko in moram kot bitje prisilit sebe kot UZS. 
   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi lastne brezposelnosti skozi svoje oči in skozi oči drugih – predvsem domačih. Delam MC na to temo. V pacu imam 3 nestabilne variante. Zavezujem se, da bom vsak četrtek prebrskala prosta delovna mesta in namenila nekaj ur časa za potencialne prijave.

"Every day you do nothing - you are accumulating nothing - The physcial teaches us to accumulate an action, an application everyday - Because after a few days it accumulates to an accountable set of actions that become visbile in the physical." - Esteni De Wet