Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti,
da sta moja obrazna mimika in resonanca dovolj glasni, da bo drugi točno
razumel kar želim sporočit. Zavedam se, da so ti intenzivni občutki energije
prisotni v moji notranjosti in da ne morem biti prepričana kako in koliko
intenzivno jih drugi zaznavajo. Prav tako ne vidim svoje obrazne mimike, ampak
si lahko ustvarim le približno podobo kako izgleda. Zato se v trenutku ko se
zavem pričakovanja, da me bo drugi prebral na podlagi mimike in resonance
ustavim in zadiham ter se premaknem v sebi, poiščem specifične besede in se v
stabilnosti izrazim skozi njih.
Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila aplicirati
odločnosti brez čustvenih reakcij – zaradi prepričanja, da to ni mogoče, da me
drugi enostavno ne bodo jemali resno, če ne bom glasna, dramatična, jezna…
Zavedam se, da je to prepričanje nevalidno, ker si do zdaj sploh nisem zares
dajala priložnosti izražanja odločnosti brez reagiranja in torej ne morem reči,
da ne deluje. Spomnim se učiteljice 6. razreda, ki je stabilno vzdušje v
razredu ustvarjala s precej tihim govorjenjem, medtem ko ga drugi učitelji niti
s povzdigovanjem glasu nismo dosegli… Zavezujem se, da si bom dala priložnost
in čas, da se naučim izražat odločnost na zdrav način – brez pretiranega
obremenjevanja fizičnega telesa.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
reagirati z odporom in prezirom na prodajalca, ko je rekel, da mu je župnik dal
seznam katoliških družin in mi tiščal nekakšno potrdilo. Zavedam se, da bila v
tistem trenutku sprožilec odpora in prezira jeza na družino, ker so me vzgajali
v kristjanko in ker sami še vedno vztrajajo v teh religioznih nesmislih.
Spoznala sem, da moja jeza ne more spremeniti naše družine v ateistično. Babice
– nikoli… ata sicer ni veren, ampak se udeležuje običajev zaradi miru… mamo –
mogoče – ampak skozi večletno komunikacijo na to temo. Pa še to dvomim… ker je
verovanje v boga pogojeno z mnogimi strahovi. Torej – smo na seznamu katoliških
družin – ker se je tako opredelilo več članov družine (po vzoru skupnosti in
zavoljo občutka pripadnosti) in moje reakcije tega ne morejo spremeniti /
popraviti – zato bom to enostavno sprejela. Bom pa v podobnih situacijah jasno
povedala, da ne podpiram nobene religije. Zavedam se, da mi pri tem ni potrebno
reagirati s prezirom in odporom na podpornike in promotorje (krščanske) religije, ampak se lahko odzovem
s preprostim pogovorom, deljenjem svoje perspektive. V takih trenutkih namesto
čustvenega reagiranja raje izkoristim priložnost za spoznavanje delovanja uma
in vzorcev vernikov.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
obstajati v misli in kot misel ''nisem
pripravljena poslušat niti ene verske besede nakladanja več'' z izgovorom, da me je moja lastna familija predolgo silila
v krščansko vero. Zavedam se, da sem si to siljenje vzela osebno v smislu
družina proti meni – brez da bi upoštevala kontekst zaradi katerega me je
družina (ženske) silila v ta nesmisel in ga poskušala razumet. Zavedam se, da
niti uporništvo, niti ignoranca, niti blokiranje vernikov ne prinese želenega
efekta – spoznanja o bogu kot maski za strahove in neodgovornost, zato bom
odslej poskušala drugače. S poslušanjem vernikov, ki se želijo izrazit in delit
in z postavljanjem zdravorazumskih vprašanj na povedano.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
prodajalcu privoščit improvizacijo nenadnega zaključka poskusa prodaje dementni
pobožni babici in s tem hkrati občutek krivde. Zavedam se, da sem bila sama
odgovorna za to, da babico pravočasno zaščitim in da je k mojemu poznemu odzivu
pripomogel pokvarjen zvonec. Zavedam se, da je škodoželjnost vezana na druge
samo maska za samo-prikrivanje lastnega manka (v tem primeru hitra zaščita
nesamostojne). Zato v trenutku ko opazim, da obstajam kot škodoželjnost oz.
privoščljivost zadiham in pogledam katero šibko točko, kateri mind-fuck si
želim skrit pred sabo.
Po prvih
dveh blogih sem opazila, da se lažja premikam mimo prodajalcev verskih knjig na
ulici – da v sebi več ne reagiram z poprejšnjo zategnjenostjo, odporom,
prezirom.
V primerih
ko se bom ponovno soočala s kombinacijo: prodajalci na domu in/ali religija
in/ali demenca, si bom torej najprej vzela trenutek za stabilizacijo s pomočjo
dihanja, nakar bom poslušala kaj ima drugi za delit (za začetek vsaj kakšno
minuto, dve) in nato postavljala zdravorazumska vprašanja. Če po okrog petih
minutah preko telefona ali desetih minutah v živo vidim, da sogovornik ni
pripravljen poslušat, bom pogovor zaključila.