sobota, 21. marec 2015

Konflikt in tako naprej

Dinamika mojega delovnika je takšna, da delam od devetih do petih in pridem po navadi domov okrog šestih. Se najem, pogledam zadeve na FB in mailu, se umijem, pogledam kak film / kaj preberem ali napišem in lahko grem spat. In se mi zdi, kot da nimam prav časa zase, za vse kar bi rada počela. Npr. šla na sprehod po soncu, dokončala likovne izdelke, prebrala zanimivo knjigo, počistila vse datoteke v računalniku…

Potem končno pride vikend, ko bi naj imela čas zase in bi naj počela kar si želim, pa sicer ne utegnem.
Ampak to je moja perspektiva…
Mamina perspektiva je ta, da je cel teden večino vrtnih in hišnih opravljala sama in da bom vsaj čez vikend kaj naredila…

Ta vikend se je pojavil sledeč konflikt: mama je želela, da očistim grede, jaz pa sem želela iti na konferenco o Univerzalnem temeljnem dohodku. Že zjutraj se me je lotevalo nelagodje in nasršenost, misli so mi spreletavali pretekli spomini na podobne situacije, ko je imela vsaka drugačne vizije o izkoristku mojega prostega časa in sva ustvarili bolj ali manj dramatične prepire.

Ko me je zjutraj pozdravila na svoj ''zafrkantsko nadležen'' način, sem ji napumpana z negativnim nabojem in v pričakovanju, da bo kar takoj name izlila vsa svoja pričakovanja siknila: ''Kaj bi rada…''. Takoj za tem preblisk – če bom nadaljevala v tej smeri, se bova spet skregali, sledilo bo muljenje, zamere in podobne zablode…

Razmišljala sem kako naj pristopim k njej, da bi dosegla želeno – strinjanje, da grem na UTD konferenco. V meni neka napetost zaradi prepričanja, da bo mama odreagirala v vlogi žrtve, z užaljenostjo ali dramo, ne glede na to kako ji bom sporočila svoje želje. Kljub temu mi nekako uspe izustit sporočilo v takšni obliki, kot bi si ga želela prejeti tudi sama, če bi bila na njenem mestu.
Zelo preprosto, v stabilno-umirjenem tonu do mere, ki sem ga v danem trenutku sposobna proizvest ji povem: Danes je mednarodna konferenca o univerzalnem temeljnem dohodku in jaz želim it tja. … Kaj pa želiš ti? Želi, da očistim dve gredi. Vpraša me kdaj želim it. Še včeraj sem želela prisostvovat skozi cel dan, ampak ker sem se izogibala temu konfliktu, sem začetek že tako ali tako zamudila. Še enkrat preverim program. Vskočim lahko ob dveh. Če ne gre drugače, pa tudi ob štirih.
Ob sobotah sem zadolžena tudi za kuhanje kosila. Predlagam hitro in enostavno juhico. Mama se najprej namrdne, da bo premalo, prec zatem pa se ponudi, da pripravi malo močnejšo večerjo.

Konflikt rešen, dogovori sklenjeni. Opravim kar imam na vrtu, skuham, skočim še pod tuš in potem na konferenco. Morda se vam to pisanje zdi dolgočasno in vsakdanje… Ampak jaz sem se danes izkustveno + zavedno naučila kako se lotit konflikta, da ga v odnosu z mamo / drugim učinkovito razrešim. Kako oblikovat sporočilo, na kakšen način komunicirat - četudi se mi v mislih odvijajo scenariji prepira, ker si moj umsko-zavesti sistem želi šusa energije, ki se ustvari tekom prepira; čeprav zaradi proizvajanja te energije škodo utrpi moje fizično telo.


Ozavestila sem preprost pristop, ki ga lahko odslej uporabim pri vseh konfliktih. Seveda vsi ne bodo tako zlahka razrešeni, ampak tu so še drugi, ki lahko dajo svojo perspektivo, svoj zdravorazumski glas. Sicer pa imam vedno na voljo – samo-iskrenost.




nedelja, 15. marec 2015

Babičino sranje, krivica, kazen, izbruh

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičino dementno sranje: nesmisle / bedarije, ki jih vsakodnevno govori, čiščenje njene nesnage, ki jo pušča za seboj in čiščenje nje same kadar se podela jemati osebno in našteto povezovati in definirati z besedo krivica.
Ko opazim, da si nesmisle / bedarije, ki jih babica govori, čiščenje njene nesnage, in čiščenje njega blata jemljem osebno in jih definiram kot krivične do sebe, se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi.
Vidim, realiziram, razumem, da imam zelo malo vpogleda v to zakaj in kako je babica dejansko postala dementna in da se ta vpogled najverjetneje ne bo kaj dosti razširil tekom moje sedanje inkarnacije. Zavedam se, da moja babica ni edina dementna in da se demenca na splošno absurdno povečuje. In ko tako pogledam kaj bi svetovala nekomu drugemu v moji situaciji – povedala bi mu, da demenca in vsi njeni ogabni aspekti ne bodo odšli vstran kljub temu kako osebno si jih jemlje in kako krivični se mu zdijo… se pravi kljub vsem čustvenim reakcijam, ki kratkoročno resda pomirjajo, dolgoročno pa izžemajo človeško telo.
Zavezujem se, da bom re-definirala besedo krivica in da bo uporaba te besede v mislih alarm, da popuščam umsko-zavestnemu sistemu in da je čas, da se ustavim. Vso babičino dementno sranje pa si navsezadnje lahko vzamem kot vajo osredotočanja na fizično in vadenje potrpežljivosti, vztrajnosti in s tem discipline – če že mora bit ta posledica nečesa tu in če še ne misli it vstran…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je babičina demenca moja kazen, ki mi jo je naložil naš stvarnik in da sem si dopustila jezo in žalost zaradi tega, ker mi stvarnik ne razkrije česa točno sem kriva.
Ko opazim, da babičino demenco jemljem kot stvarnikovo kazen namenjeno meni in da obstajam v jezi in v žalosti, ker mi ne razkrije moje krivde – se ustavim in se stabiliziram v dihu.
Vidim, realiziram, razumem, da je moja krivda – tako kot krivda slehernika in očitno tudi stvarnika, ki nas je ustvaril po svoji podobi – sebičnost… in da kazen, ki jo prestajamo vsak posebej in vsi skupaj ni osebne narave, pač pa je posledica naše ignorance, sprenevedanja in –najverjetneje- lastne odločitve, da pozabimo.
Zavezujem se, da bom re-definirala besedo kazen in da bo uporaba te besede (v mislih) alarm, da popuščam sebičnosti in da je čas, da se ustavim. Zavezujem se, da bom kadar se zalotim v razmišljanju o babičini demenci kot o moji kazni pomislila na vse poznane, ki tako ali drugače skrbijo za svoje bližnje (dementne in/ali bolne in/ali nesamostojne), ker oni tega več/še niso zmožni – da se spomnim, da nisem sama / edina / posebna…

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila uvideti kako zelo globoko sem ponotranjila sistem nagrajevanja & kaznovanja, ki so mi ga privzgojili starši in ki ga večina dojema kot samoumevnega.
Ko opazim, da obstajam kot sistem nagrajevanja & kaznovanja in da katero izmed polarnosti pričakujem od drugega sočloveka, ''višje sile'' ali navsezadnje od sebe – se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi.
Vidim , realiziram, razumem, da je sistem kazni in nagrajevanja ista umska potegavščina kot so polarnosti dobro-slabo, pozitivno-negativno, prav-narobe in da služi samo ohranjanju umsko-zavestnega sistema.
Zavezujem se, da kazni in nagrajevanja s strani drugih ne bom več jemala resno. Zavezujem se, da se bom opominjala, da sem sama stvarnik svojih kazni in nagrad – s katerimi se omejujem v obeh smereh in jih bom torej zato postopoma izkoreninila iz svojega življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopno zavedno nabiranje bolnih misli in izjav glede babice in dovolila, da se naberejo do te mere, da sem povzročila grob in bolan besedni prepir.
Ko opazim ''majhne'', ''nedolžne', grde / nesramne misli v povezavi z babico – se ustavim in se stabiliziram s predihovanjem.
Vidim, realiziram, razumem, da sem posamezne grde / nesramne misli v povezavi z babico dojemala kot nekakšno zadoščenje za ves moj čas, ki ga moram namenit njej, za vso čiščenje, ki ga opravim za njo, za vse neumnosti, ki jih moram poslušat z njene strani. Hkrati razumem, da to zadoščenje ni učinkovito, saj je njegova cena prevelika. – Med prepirom z babico sva obe govorili bedarije, sama sem izrekla par res neokusnih stvari in se hkrati čudila sama sebi, ampak me je nekaj zadrževalo, da se nisem ustavila. Bi rekla, da je bila to želja po izkušnji sprostitve energije. Želja se mi je sicer res izpolnila – energija se je sprostila iz mene – čutila sem kako se je moje fizično zamajalo / zvibriralo in potem sem doživela en tak občutek kot da sem stiropor, ki ga razžira lepilo. Morda smešen opis, ampak to je najbližja ubeseditev občutenja, ki jo v tem trenutku premorem… In potem sprostitev, olajšanje, jok… in navsezadnje utrujenost.
Zavezujem se, da ne bom več iskala zadoščenja (nagrade) v obliki majhnih, nedolžnih, grdih, nesramnih misli, saj se zavedam, da se zbirajo na kup in razžirajo, izčrpavajo, izsušujejo mene kot fizično telo. Zavezujem se, da si jih bom sproti odpuščala in si tako dajala pozornost, ki jo potrebujem in s tem poskrbela za svoje lastno zdravje. 


četrtek, 5. marec 2015

Ne-učinkovitost besed

Tekom samo-raziskovanja vse bolj ugotavljam, da je način na katerega podam določeno govorjeno vsebino vsaj tako pomemben kot vsebina sama. Sprva sem mislila, da je bistvenega pomena intonacija. Večkrat sem se namreč zalotila kako reagiram na besede drugih – predvsem bližnjih (družinskih članov, sodelavcev, partnerjev) – ampak ne toliko zaradi ''neugodne'' vsebine temveč predvsem zaradi specifične intonacije, ki je v meni prebudila določene spomine in s tem reakcije.

Kadar drugi pri meni nekaj kritizira in vem, da govori zdravorazumsko - da bi ''morala'' določen vzorec pri sebi popravit, je bistvenega pomena na kak način mi bo to povedal. Če bo povedal odločno in direktno, vendar stabilno, bom že zaradi samega načina njegovega izražanja bolj motivirana, da se dejansko premaknem v tej smeri. Če se bo drl name v jezi  ali če mi bo očital v obsojanju in/ali pomilovanju se zna zelo hitro zgodit, da bom zaradi načina njegovega govora vsebino označila za ne-validno – ne glede na to če je smiselna. ''Ker človek, ki mi govori kako bi morala ravnati, medtem ko sam ni sposoben govoriti v stabilnosti pač ni vreden mojega upoštevanja'' bo moj izgovor.
Ali sem že sposobna videt preko tega.?. Ali že obstajam kot motivacija, neodvisna od vzpodbude drugih?

Kakorkoli – predvidevam, da tudi drugi funkcionirajo podobno in da ''ne morejo'' upoštevat/ponotranjit mojih zdravorazumskih usmeritev v obliki govorjenih sporočil, kadar jih izrečem v reakciji – ker njihov umsko-zavestni sistem iz navade reagira z odporom.

Kaj se zgodi, če spremenim intonacijo – bodo moje besede zaradi tega bolj slišane?
Zgleda, da tudi  sprememba intonacije ni dovolj, ker intonacija služi bolj kot pokazatelj ne/stabilnosti. Kadar se torej slišim govorit z nestabilno intonacijo (glasno / hitro / posmehljivo / ubogljivo...) lahko spremenim intonacijo in morda s tem začasno stabiliziram situacijo… ampak a ni to bolj fasada / navidezna stabilnost kot dejanska stabilnost? Pomaga k stabilizaciji ali pomeni potlačitev?

Recimo da spremenim intonacijo na bolj umirjeno, ker se zavedam, da če bom glasno-očitajoča, bo fokus drugega tako zelo usmerjen na moj način govorjenja, da ne bo slišal vsebine sporočila, ki mu jo želim prenest. Za trenutek se bom poistovetila z besedo umirjenost in se naravnala na njo, vendar če bo v meni še vedno tlelo obsojanje drugega, ki ga bom skušala potlačiti in prikriti – nisem naredila ničesar…
Mislim, da je tu tista točka kjer se mi / nam največkrat zatakne… Češ – saj pa sem poskušala, potegnila sem se nazaj – kaj je še sploh drugega za naredit… - dvignem roke.



Ampak zdaj vem, da nisem dala vsega od sebe, da nisem naredila vse kar bi lahko. Pred kratkim sem poslušala zanimiv intervju iz spletne trgovine Eqafe, ki ga nadvse priporočam: What lives in your words. Govori o besedi, ki jih izkušamo in kako se te beseda razlikujejo od te, ki jo dejansko živimo.  
Beseda, ki jo izkušamo, se za trenutek pojavi v naših mislih, zavedamo se, da bi morali obstajati v njej in kot ta beseda (npr. stabilnost), če bi želeli, da so naše besede slišane in učinkovite. Ampak že v naslednjem trenutku dopustimo, da nas misli odnesejo drugam in pozabimo stati/biti kot ta beseda… zaradi česar naše sporočilo ponovno ni dovolj verodostojno, da bi bilo učinkovito sprejeto s strani prejemnika.

Beseda, ki jo dejansko živimo, pa je tista, ki daje našemu sporočilu verodostojnost, ki drugega skozi  vzgled prepriča, da nas posluša. In to je ''skrivnost'' načina, ki omogoča da drugi razume in hkrati lažje upošteva naše sporočilo.
Če hočem biti učinkovita v svoji komunikaciji z drugimi moram torej postati živa beseda – živeta na nivoju bitja in na fizičnem nivoju; da beseda ne prihaja le iz mojih ustih, ampak je izražena skozi vsak premik mojega telesa.

Lahko npr. drugemu govorim naj neha reagirat in naj se stabilizira, ampak če ne bom stabilna sama, bo drugi to občutil tudi preko nebesednega dela komunikacije in ''me ne bo slišal''. Če pa obstajam kot beseda stabilnost skozi svoje gibanje / premikanje + dihanje + skozi svojo intonacijo, lahko drugemu rečem naj neha reagirat in naj se stabilizira in me bo dejansko slišal-razumel.

Torej se moram vprašat: Kako natančno na fizičnem nivoju skozi svoje telo izrazim stabilnost?
Kako hodim, kadar hodim stabilno?
Kaj iz fizičnega sveta mi simbolizira stabilnost?
Kako diham kadar diham v stabilnosti?
Kakšno intonacijo uporabljam kadar sem stabilna?
Kaj počnem z rokami / nogami kadar izražam stabilnost?

Odgovore začnem izražat in postajam stabilnost in s tem z lastnim vzgledom pokažem drugemu kako praktično postane stabilen in ne obstajam več samo kot kratkotrajna izkušnja določene besede, kot ''prazna beseda''.