ponedeljek, 20. januar 2014

Sledenje neke misli nazaj po stopinjah

Tuširam se. V mislih si začnem vrtet pesem ''Čuvaj to ljubezen, čuvaj jo…''. Za hip se zavem svojega početja, pa ga zignoriram. Par trenutkov za tem pa si rečem WTF!? Od kod pri hudiču se je zdaj vzelo to? Zakaj bi si ravno v tem trenutku v mislih pela pesem tega žarna, ki ga sicer ne poslušam kot lastno izbiro + pesem z besedilom, ki ga dojemam kot ponesrečenega/nesmiselnega?

Nimam pojma… Ni variante, da bi razvozlala/izsledila to miselno šalo - me prešine.

Potem začnem razmišljat kdo bi bil avtor. Nace Junkar se spomnim. V mislih se mi prikaže njegova podoba iz mladih let. Aha! Oblika njegovega obraza in frizura sta precej podobni liku Benu iz serije Lost, ki jo te dni gledam.

Režim se, ker mi je uspelo izsledit izvor te sekvence misli. In začudeno dojemam, da je res vse tole o čem študiram pri Desteni: osupljiva kompleksnost in hitrost misli, zapisovanje misli v spomin preko podob – znakov - simbolov, asociativnost misli v obliki besed, zvokov, podob itd., ki na prvi pogled deluje kot nesmiselno preskakovanje.

Naa. Vse je tu. Zapisano v nas. V umu in v telesu. Vsak program, vsaka vrstica tega programa posebej. Če se ustavimo, umirimo, upočasnimo, lahko vidimo. Kako deluje naš umsko-zavestni sistem. Posebej če izpišemo časovnico nekega specifičnega spomina v podrobnosti.

In kaj bi si naj začeli s to časovnico? S pomočjo nje se lahko preprogramiramo! Odpravimo svoje omejitve s pomočjo samo-odpuščanja preteklih nesmiselnih vzorcev in s pomočjo samo-korekcijskih nasvetov, ki temeljijo na zdravem razumu in jih bomo uporabljali od zdaj naprej.

Časovnica:
--> sledenje misli ''Čuvaj to ljubezen, čuvaj jo…'' nazaj po stopinjah
-->--> Navdušeno pomislim – to moram zapisat
-->-->--> Pomislim - na ta način lahko drugim dokaj nazorno prikažem delovanje/obnašanje misli
-->-->-->--> Občutim sram
-->-->-->-->--> Pomislim - drugi me bodo verjetno obsojali / se mi posmehovali, ker sem imela to pesem v mislih
-->-->-->-->-->--> Pomislim: spet se sodim skozi oči drugih

Samo-odpuščanje:
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v sramu in kot sram ter v strahu, da me bodo drugi obsojali zaradi pesmi, ki jo v bistvu sama sodim kot bedno.
Samo-popravki:
Ko opazim, da obstajam kot sram in kot strah pred sodbo drugih oz. ko opazim, da se sodim skozi oči drugih zaradi stvari, ki jih sama dojemam kot bedne – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je nesmiselno obstajati v sramu in strahu pred sojenjem s strani drugih in zaradi tega potlačevati del sebe s katerim se bom slej ali prej morala soočiti. Zavedam se, da sem omenjano pesem začela soditi kot bedno precej časa nazaj  - zaradi vpliva sovrstnikov in želje po pripadnosti. Vidim, da je to stvar preteklosti in da ni potrebe, da to pesem še naprej avtomatizirano sodim kot bedno v strahu da ne bi bila sprejeta / da bi bila izločena.
Samo-nasveti/zaveze:
Zavezujem se, da bom v primerih ko bom občutila sram izpisala ozadje, poiskala spomine kdaj in kako se je določen primer sramu pojavil in razvijal, si ga razložila in si ga odpustila. Enako bom storila v primerih, kjer se bom zasačila da določeno zadevo pojmujem kot bedno.



Pozivam vas, da tudi sami ujamete kakšno svojo misel, ki se je ''kar vzela od nekod'' in ji po besednih, slikovnih in drugih povezavah sledite nazaj do izvora. Zelo vesela bom, če boste to sledenje delili z mano; tako si lahko medsebojno pomagamo pri razumevanju umsko-zavestnega sistema, ki nam je vsem skupen. 


Preveri, uporabi, podpri (se):

sreda, 15. januar 2014

Risankast glas / perspektive kolegice, ki sem jih sama spregledala, se pa zdaj vidim v njih

Izpisala sem ves direndaj na temo risankast glas, ki je prišel na površje. Zdaj pa preverim še kolegičine perspektive in z njeno pomočjo ozavestim še par delčkov s katerimi se omejujem - z namenom, da jih izbrišem iz svojega procesorja.
Za izhodišče jemljem njen blog :

  



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila risankast glas uporabljat z namenom, da bi me drugi dojemali kot ne-nevarno, ne-škodljivo, ne-dolžno in posledično kot zaupanja vredno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat risankast glas, ker mi asociira na otroke, na brezskrbno otroštvo, na odsotnost ''teže'' odgovornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odgovornost povezovati in definirati z besedama teža, težko.
Odpustim si, da sem si želela ostati v vlogi brezskrbnega otroka, čeprav se zavedam, da je moja vloga biti odgovorna odrasla – četudi to pomeni odrekanje in neudobje zaradi spreminjanja.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odrasle dojemat kot zamorjene in dolgočasne in se skušala s pomočjo risankastega glasu izognit spremembi v enega izmed njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vase vprogramirati ogromno risankastih glasov in njim ustrezajočih mimik (predvsem iz slovenskih risank), ki sem jih uporabljala v begu pred soočenjem s sabo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred neuporabo risankastega glasu, ker sem se bala, da bi tako postala preresna, predolgočasna, zamorjena, prazna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat risankast glas z namenom da ohranim ''otroka v sebi''. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila otroka v sebi definirat kot nekaj dobrega, spontanega, igrivega – življenja polnega; čeprav temu ni ravno tako… ker je ta otrok lahko tudi neoodgovoren in razvajen… to dvoje pa ne podpira življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabo risankastega glasu z namenom da bi me drugi dojemali kot drugačno, izstopajočo, posebno, temperamentno, zanimivo.




Ko opazim, da nameravam uporabit ali že uporabim risankast glas – se ustavim in diham. Vidim, realiziram, razumem, da se takrat pustim usmerjat miselnemu konstruktu z željo da bi me drugi dojemali kot zabavno, sproščeno, kot faco in/ali da bi preusmerila pozornost iz nečesa kar dojemam kot neprijetno, boleče, formalno, resno, dolgočasno. Zavedam se, da z uporabo risankastega glasu zatiram svoj dejanski izraz/glas.
Zavezujem se, da bom redno preverjala ozadje uporabe risankastega glasu; v tem mesecu pri vsakem primeru. Ko bom odkrila sprožilec, si ga bom takoj odpustila in nadaljevala pogovor z nepopačenim glasom.


Hilda – hvala za ta izčrpen prispevek, mnoge perspektive in pomoč + kul te je bilo spoznati tudi iz tega zornega kota.


Preveri, uporabi, podpri (se): 

ponedeljek, 13. januar 2014

Risankast glas / za vzbujanje pozitivnega čustvenega odnosa pri drugih + v iskanju pozornosti od drugih

4. Sošolka iz faksa, ki je pogosto uporabljala tak ljubek risankast glasek skupaj s srčkano mimiko.
To mi je bilo tako všečno in zabavno, da sem pri tem začela sodelovati tudi sama.

Ozadje: To sošolko sem dojemala kot lepo, privlačno nasprotnemu spolu, inteligentno in odločno. Tudi sama sem ji želela biti podobna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila po vzoru 'simpatične' sošolke uporabljati ljubek risankast glasek, s podzavestno željo - da bi me drugi, kakor tudi ona sama dojemali kot prikupno in/ali da bi mi zaradi prikupnosti lažje naredili kakšno uslugo / izpolnili kakšno željo.
Ko opazim, da uporabljam risanakast glas z namenom, da bi se drugim zdela prikupna in/ali da bi mi zaradi tega lažje šli na roko – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da s takimi sugestijami in/ali manipulacijami sebe postavljam v večvredno vlogo, drugega pa v manjvredno. Zavedam se definicije besede: prikupen -> ki zaradi urejene zunanjosti, lepega vedenja vzbuja pozitiven čustveni odnos.
Zavezujem se, da bom prenehala uporabljati ljubek risankast glas (vključno z vzporedno mimiko) z namenom vzbuja pozitivnega čustvenega odnosa in posledično pridobivanja osebne koristi.




5. Pozornost
je to kar dobim s tem načinom vokalizacije. Zakaj jo hočem? Me moti ker je ne dobim drugače? Hočem izpast zabavna?

Risankasti glasovi so pogosto precej intenzivni, dramatični (in izstopajoči). Posebej kadar jih uporabljamo izven risank… tako da ja - so magnet za pozornost.
Zakaj hočem pozornost, ki si jo pridobivam z risankastim glasom?
Da bi bila končno slišana, da bi pregnala lasten dolgčas (kadar se nahajam kje recimo po volji staršev), da bi nas zabavala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pozornost pridobivat z risankastim glasom z namenom, da bi bila končno slišana, da bi pregnala lasten dolgčas, da bi nas zabavala.
Ko opazim, da želim pridobit pozornost z uporabo risankastega glasu – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da ta način pridobivanja pozornosti sicer deluje pri domačih in sorodnikih, ampak ni praktično da se ga navadim in/ali ga avtomatiziram, ker ga ''zunanji'' svet ne bo sprejel kot primernega, ampak prej kot otročjega (otročje izsiljevanje pozornosti)…Zavezujem se, da bom ob vzgibu ali ob uporabi risankastega glasu z namenom pridobitve pozornosti preverila kaj si skrivam v ozadju. Kadar bom presodila, da je smiselno, da si pridobim pozornost drugih, jo bom skušala poiskati na primernejši način – se človeku bolj približala, navezala očesni stik in uporabila svoj nepopačen glas. Kadar bom presodila, da iščem pozornost pri drugih (predvsem izven doma) zaradi lastnega dolgčasa / ker nas želim zabavati, si bom dopustila dati pozornost svojemu telesu, namesto pridobivanja pozornosti od drugih. 


Preveri, uporabi, podpri (se):

petek, 10. januar 2014

Risankast glas / kot ščit + kot preusmerjanje pozornosti

3. Določen način smejanja, ki ga uporabljam kot ščit.?.
je bila moja naslednja asociacija na opozorilo na ''cartoon character''. Tudi na moj pogosti čudno-smejalni odziv me je moral opozoriti kolega, ker ga sama več nisem tako intenzivno zaznavala / se mi ni zdel kritičen. Dozdeva se mi, da sta risankast glas in čuden smeh (nervozen?) dve manjši veji na eni veliki. Bom videla tekom predelave…




Torej kolega mi je po nekaj dnevnem druženju povedal, da je opazil da se večkrat zasmejim na čuden način (hitro+kratko) in nenadoma. Postala sem pozorna na ta vzorec in dojela, da ga res kar dostikrat uporabljam – precej podzavestno/nezavedno. Ko sem ta svoj čuden smeh poslušala kolikor se je dalo objektivno, se mi je zdelo, da nastopa kot neke vrste mašilo, kot rahlo nervozno sporočilo: sram me je / ne me jemat resno / dobro zdaj; zaključimo s tem.
Tudi risankast glas lahko vsebuje vse te elemente:
- Sram/strah me je pokazat kakšna sem v resnici, zato uporabim risankast glas in na ta način preusmerim pozornost.
- Strah me je, da bi me ljudje vzeli (pre)resno in bi z njimi prišla v konflikt – zato jim vsebinsko povem približno to kar ''mi leži na duši'', ampak z risankastim glasom omilim zadevo / jo naredim zabavno in se tako izognem konfliktu…
-Risankast glas je res super primeren za preusmerjanje pozornosti / kot ščit kadar začne nekdo vrtat vame – z njim se da bolj ali manj na hitro zaključit vtikanje drugih.
- Ah ja – saj res – podoben ''neumesten'' vzorec hitrega in kratkega smeha pogosto opazim pri mami; deluje mi kot neke vrste zadrega. Ampak čisto na podzavestnem + nezavednem nivoju.




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas zaradi sramu/strahu pred tem da bi se pokazala takšna kot sem in posledično morda ne bi ugajala bi bila morda zavrnjena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas zaradi strahu da bi me ljudje vzeli (pre)resno in bi z njimi prišla v konflikt.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas ter na ta način omilila vsebino, ki sem jo dejansko želela povedat, jo naredila bolj zabavno in se tako izognila konfliktu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas za preusmerjanje pozornosti oz. kot ščit, kadar je nekdo želel spoznati kak del mene s katerim si nisem na čistem. Znotraj tega si odpustim, da nisem sprejela in si nisem dopustila vrtanja drugega raje uporabiti kot podpore za soočenje s sabo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nenaden+hiter+kratek smeh in risankast glas kot varianto dramatiziranja skopirati od mame in ga vprogramirat vase ter poskušala na tak način prikriti zadrego celo pred sabo. 

Ko opazim, da uporabljam nenaden+hiter+kratek smeh in/ali risankast glas – se ustavim in diham. Samoiskreno preverim kaj se tokrat nahaja v ozadju in takoj naredim samoodpuščanje. 

sreda, 8. januar 2014

Risankast glas / kot sproščanje razdraženosti + kot beg pred odgovornostjo

1. Že precej avtomatizirana uporaba tečnega, nosljavega glasu doma – s katerim si grem že sama na živce.
To je bila prva asociacija takoj za tem ko mi je kolegica odzrcalila moj ''cartoon character'' .

Za kaj gre?
V prvi vrsti za oponašanje drugih. Ko vidim, da kdo izmed domačih spet ponavlja kak svoj nesmiselni vzorec, o katerem sem se že (večkrat) govorila z njim. Pa ni nikakršnega premika na bolje… Vedno eno in isto sranje. Na kar reagiram z razdraženostjo. Katero sprostim na ta način, da s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom oponašam vedenje domačega, ki ga dojemam kot nesmiselno in odvečno.

Samo-odpuščanje + samo-korekcija
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati z razdraženostjo, kadar je kdo izmed domačih ponovno ''predvajal'' kak svoj navajen nesmisel, na katerega sem jih prej (že večkrat) opozorila. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom oponašati domače z namenom, da bi sprostila to svojo razdraženost.
Ko opazim razdraženost zaradi obnašanja domačih in željo po njihovem oponašanju – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da s tečnim-nosljavim in/ali risankastim glasom pri sebi ohranjam vzorec dopustitve razdraženosti, pri drugem pa ne dosežem uvida v nesmiselnost njegovega vzorca, ampak kvečjemu zbudim reakcije v smislu ''zakaj se delaš norca iz mene''. Zavedam se, da reagiranje v razdraženosti na ponavljajoče se nesmisle domačih ni vredu za moje telo, saj mi povzroča nepotreben stres/tesnobo/jezo.
Zavezujem se, da bom zmanjšala reakcije razdraženosti (stresa, tesnobe, jeze) v povezavi s ponavljajočimi se nesmisli domačih, ker se zavedam, da moje reakcije ne bodo spremenile njihovih navad. Preostane mi torej iskanje primernih načinov za debatiranje o nesmiselnih navadah (recimo 3-5 krat na primer) oz. sprijaznjenje s tem, da jih ne morem izsilit.

Zakaj si grem s tem tečnim, nosljavim glasom na živce? Ker se pojavlja že na pol avtomatično. Nimam več vedno nadzora nad tem kdaj ga bom uporabila, ampak se ga večkrat zavem šele ko se že zaslišim govorit na ta način. Tega vzorca mi tako verjetno ne bo uspelo zbrisat kar čez noč – zato se bom takoj ko opazim uporabo tečnega, nosljavega glasu ustavila in naredila samo-odpuščanje. Sprotnost!





2. Uporabljam ga, ker je zabaven - ker je resnica preveč kruta…
mi je uspelo bolj ali manj na silo izustit iz sebe, ker se mi je po glavi podila horda misli na temo ''WTF je pa narobe, če se zabavam na tak način!''.

Samo-odpuščanje + samo-korekcija
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z zabavanjem sebe in drugih s pomočjo risankastega glasu potlačevati kruto resnico / bežati pred odgovornostjo za soočenje s sabo in svetom in tako po nepotrebnem odlašati s tem kar je potrebno naredit/predelat v dobrobit vseh.
Ko opazim, da risankast glas uporabljam z namenom, da bi se izognila soočenju/odgovornosti – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se z bežanjem od dejanske fizične realnosti s pomočjo risankastega glasu in vseh prijetnih asociacij, ki jih sproža ločujem od sebe.
Zavezujem se, da bom ob uporabi risankastega glasu preverila-ozavestila faktor, ki ga je sprožil / povod v ozadju. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila oklepati se risankastega glasu kot načina zabave in se z izjavo ''WTF je pa narobe, če se zabavam na tak način!'' upirala samo-iskrenemu vpogledu. 


torek, 7. januar 2014

Risankast glas / zrcaljenje kot podpora + aspekti

Teden, dva nazaj sem se družila s kolegi, s katerimi si drznemo medsebojno zrcaliti naše umojebe kot način podpore pri samorealizaciji. Vsaj občasno. Ker tega početja na žalost nismo navajeni in z lahkoto reagiramo z odporom kadar nam prisotni odzrcali nesmisel ki se ga gremo.

Prijatelji po navadi ne počnejo tega, ane? Prijatelji so za to, da si ugajajo, da medsebojno uživajo v prijetni družbi. Da podpirajo zablode drugega, ker vedo, da bo tako drug podprl njihove umojebe in jih ne bo spravljal v neroden in neprijeten položaj. V katerem bi morali sebi pred drugimi priznati, da so – zgrešili. Da niso ravnali zdravorazumsko.

Dost zajebana dilema – kdaj in kako zrcalit zablode drugega – ker je sam tako ujet v njih, da jih ne vidi ali jih potlačuje. Vidi se mi da je izbrati pravi čas in način za zrcaljenje umojebov drugemu (kakor tudi sebi) poglavitna življenjska veščina.

Kolegici je prejšnji teden očitno uspelo izbrati pravi čas, vsebino besed, intonacijo glasu, jakost glasu in argumente s katerimi me je pomagala premaknit/potisnit sem – na ta virtualni list papirja z namenom da izpišem eno izmed svojih zablod.

Opomnila me je, da pogosto uporabljam ''cartoon character''  oz. glas kot ga imajo liki iz risank in mi direktno povedala, da je to zelo omejujoče. Najprej sem odreagirala z rahlim šokom, potem mi je vse skupaj ''padlo dol''… naenkrat mi ni bilo več (tako zelo) fajn.
Kritika s komentarjem, da samega sebe omejuješ je težko prijetna in sprejemljiva, čeprav zna dosledno argumentirana nastopati kot super podpora.  Ženska mi je povedala, da govori na podlagi predelave tega karakterja pri sebi. Verjetno je prav s tem dejstvom pridobila mojo pozornost – saj sem bila v tistem trenutku v svojih mislih okupirana z opravičevanjem uporabe risankastega glasu / z odporom do sprememb. Kjer je reakcija, je pod njo tudi večji ali manjši kup sranja, zato začenjam s čiščenjem.


Za začetek si zabeležim aspekte vezane na risankast glas, ki mi trenutno pridejo na misel:
1.      Že precej avtomatizirana uporaba tečnega, nosljavega glasu doma – s katerim si grem že sama na živce.
To je bila prva asociacija takoj za tem ko mi je kolegica odzrcalila moj ''cartoon character'' .
2.      Uporabljam ga, ker je zabaven - ker je resnica preveč kruta…
mi je uspelo bolj ali manj na silo izustit iz sebe, ker se mi je po glavi podila horda misli na temo ''WTF je pa narobe, če se zabavam na tak način!''.
3.      Določen način smejanja, ki ga uporabljam kot ščit.?.
je bila moja naslednja asociacija na opozorilo na ''cartoon character''. Tudi na moj pogosti čudno-smejalni odziv me je moral opozoriti kolega, ker ga sama več nisem tako intenzivno zaznavala / se mi ni zdel kritičen. Dozdeva se mi, da sta risankast glas in čuden smeh (nervozen?) dve manjši veji na eni veliki. Bom videla tekom predelave…
4.      K. - sošolka iz faksa, ki je pogosto uporabljala tak ljubek risankast glasek skupaj s srčkano mimiko.
To mi je bilo tako všečno in zabavno, da sem pri tem začela sodelovati tudi sama.
5.      Pozornost
je to kar dobim s tem načinom vokalizacije. Zakaj jo hočem? Me moti ker je ne dobim drugače? Hočem izpast zabavna?




Prav tale kolegica, na pobudo katere sem začela predelovati ''risankast glas'', me je podprla s svojim blogom http://hildajourneytolife.blogspot.com/2014/01/day-181-decontructing-cartoon-character.html v katerem predeluje karakter ''liki iz risank''. Prebrala sem nekaj odstavkov in opazila, da sva izpisali kar nekaj skupnih faktorjev/vzrokov/programov/sprožilcev za uporabo risankaste glasu oz. karakterja ''liki iz risank''. Nisem preveč presenečena, kljub temu pa se mi zdi zadeva zelo zanimiva.Odločila sem se, da prekinem branje njenega bloga in najprej predelam svoje naštete točke ter podobnosti in razlike pogledam šele potem ko bom dala vse iz sebe. Čisto na koncu pa dopolnim lastno predelavo s pomočjo njenih perspektiv, ki jih ne bom zaznala na svojem radarju.