ponedeljek, 31. december 2012

Programiranje / naročniški paket za telefon 1


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odlašati z urejanjem naročniškega paketa za telefon zaradi preteklih izkušenj s tehnologijo, ki so me stale veliko časa in živcev.
Ko opazim, da odlašam s spoznavanjem tehnologije/programiranja and co. zaradi tega, ker sem v preteklosti izkusila, da terja veliko potrpežljivosti in časa – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da z odlašanjem samo stopnjujem lasten odpor in nestrpnost do tehnologije/programiranja and co. Zavedam se, da sem v preteklosti delovala iz izhodiščne točke nepotrpežljivosti in da je to izhodiščno točko zelo praktično spremenit.
Namesto da odlašam s spoznavanjem tehnologije/programiranja and co., si za nove zadeve vzamem dovolj časa takoj ko je možno in jih natančno in potrpežljivo urejam – s pomočjo dihanja, zdravorazumskih odločitev in s pomočjo drugih ljudi in informacij, ki so namenjeni specifičnemu aparatu/storitvi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila opravila v zvezi z aparati in pripadajočimi storitvami soditi kot stresne.
Ko opazim, da opravila v zvezi z aparati in pripadajočimi storitvami sodim kot stresne – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da s predsodki o tem, da je urejanje opravil v zvezi z aparati in pripadajočimi storitvami stresno dejansko sokreiram stresno situacijo.
Namesto da se urejanja opravil v zvezi z aparati in pripadajočimi storitvami lotim iz izhodiščne točke stresa, se zadeve raje lotim iz izhodiščne točke spoznavanja novega in učenja o funkcioniranju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila upanje, da bom preklop na naročniški paket izpeljala hitro in brez komplikacij.
Ko opazim, da obstajam v upanju/pričakovanju – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da z obstojem v upanju/pričakovanju hkrati kreiram možnost za razočaranje.
Namesto da upam/pričakujem, da bom opravilo v zvezi z aparati in pripadajočimi storitvami (kot je na primer preklop na naročniški paket) izpeljala hitro in brez komplikacij, se urejanja raje lotim brez upanja/pričakovanja in se tako prikrajšam za morebitno oz. dokaj verjetno  razočaranje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samopomilovanje, ko sem ugotovila, da imam za urediti še več nepoznanih stvari kot sem sprva mislila, da jih imam (ohraniti staro telefonsko številko lastnika in prenesti telefonske številke ostalih).
Ko opazim, da padam v čustvo samopomilovanja zaradi dodatnih nepričakovanih opravil – se takoj ustavim in diham!!!
Vidim/realiziram/razumem, da je samopomilovanje popolnoma uničujoče in nepraktično zapravljanje časa in zdravja.
Namesto da se ob dodatnih nepričakovanih opravilih samopomilujem, raje učinkovito diham in se jih lotim po svojih najboljših zmožnostih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predajati se obupu zaradi občutka, da so mi naprtili preveč novosti in obveznosti naenkrat – preden sem jih sploh začela reševat. Znotraj tega si odpustim, da sem predvidevala, da mi pomoč v obliki informacij in ljudi ni na voljo preden sem to sploh preverila.
Ko opazim, da obupujem in oblikujem negativne predsodke preden se določenega dela sploh lotim – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da so bili moj obup na podlagi občutka, da so mi naprtili preveč novosti in obveznosti naenkrat in negativni predsodki, da sem ostala sama brez pomoči povsem nepotrebni.
Namesto da obupujem zaradi občutkov prevečnosti in predsodkov o nemoči, raje preverim kolikor dejansko zmorem in koliko moči dejansko premorem.                                   

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel: 'Nekdo od mene pričakuje, da mu uredim zadevo o kateri nimam skoraj nič pojma. Kako naj osebi to povem, ko pa sem odlašala tako dolgo, da bi oseba težko našla koga drugega, da ji uredi zadevo…'
Ko opazim, da me je strah, da ne bom izpolnila pričakovanj drugih zaradi svojega neznanja in odlašanja in se zaradi tega počutim krivo in obupano – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da :strah pred tem, da ne bom izpolnila pričakovanj drugih, strah pred lastnim neznanjem, občutek krivde in občutek obupanosti obstajajo znotraj UMS.
Namesto da zapravljam čas v UZS in iščem izgovore, da ne bi rabila nečesa narediti, se raje nemudoma lotim fizičnih opravil .

nedelja, 30. december 2012

Programiranje / naročniški paket za telefon 0




Družinski član se je na podlagi cenovno ugodne ponudbe zagrel za nek naročniški paket za telefon in jaz sem bila naprošena, da uredim vse v zvezi s tem. Na začetku sem par dni odlašala zaradi dosedanjih izkušenj s spoznavanjem z novimi tehničnimi aparati in njihovim delovanjem. Dosedanje izkušnje so mi pokazale, da potrebujem precej časa in še več živcev – potrpežljivosti, da dojamem funkcioniranje aparata/programa/paketa/… da je to opravilo stresno…

Par dni sem zbirala voljo za to opravilo, čas za preklop na naročniški paket pa je tudi omejen – tako, da sem se en dan ko sem imela veliko časa odločila za akcijo. Še pred sabo sem skrivala upanje, da bo to opravilo za spremembo steklo gladko… In na produktu piše, da je tako preprosto… ---. 

Zapletlo se je preden sem sploh začela… družinski član želi obdržati staro telefonsko številko, imenika telefonskih številk pa še nima shranjenega. Torej se morem soočit s specifiko telefona, operaterja in paketa hkrati. Ogromno nepoznanih novosti naenkrat. Kratki stik. Ne vem kje naj začnem. Podrobna navodila so zapakirana tako, da jih sprva sploh ne opazim. Ker je praznik sem prepričana, da številka za pomoč ne deluje. Predaja obupu: 'Nekdo od mene pričakuje, da mu uredim zadevo o kateri nimam skoraj nič pojma. Kako naj osebi to povem, ko pa sem odlašala tako dolgo, da bi oseba težko našla koga drugega, da ji uredi zadevo…'

Poberem se in pokličem številko za pomoč. Presenečenje – ljudje delajo. Dobim navodila, katera so kot ugotovim kasneje že priložena produktu. Ampak na številki za pomoč vprašam točno to kar me zanima in se prepričam, da startam pravilno.

Celi čas sem v energetskem občutku prevečnosti in težkosti…. Moje telo je v navalu energije… tresem se odznotraj – kot da bi bila drogirana. Obrazna mimika upadla, intonacija glasu obupana, telesna gestualika povešena. Zavedam, da mi vdajanje vsej tej miselni in čustveni energetski nesnagi ne bo pomagalo urediti zadeve. Hočem se je otrest in avtomatsko stresem svoje telo. Pa naredim še hitro samoodpuščanje.

Naslednji korak. Prijava. Potrebujem sodelovanje osebe, ki želi imeti ta naročniški paket. Jaz še vedno delno v vzorcu mučenice, oseba sicer sodeluje, ampak potrebuje malo motivacije iz moje strani in želi pomagati – pri čemer pametuje v prazno (izogiba se tistemu delu pri katerem lahko pomaga in želi pomagat tam kjer ni sposobna). Dihaaammmm…

Veliki finale. Obrazec je izpolnjen, podatki so vneseni, ampak nekaj manjka do naslednjega koraka in jaz ne vem kaj je to. In preizkušam različice. In se zgrozim, ko se uresniči moj strah, da moram ponovno na začetek. Pa dihaaaammmm in začnem znova. Vmes opazim še opcijo, ki sem jo po nepotrebnem odkljukala prvič, tako da najdem vsaj eno svetlo točko v ponovnem izpolnjevanju obrazca. Še enkrat preverjam številke in glej jo – napako!

Notranji govor:
Številke – sovražim številke. Tiste tadolge, ki jih je potrebno prepisovat. Že v osnovni šoli sem imela probleme s površnostjo - s prepisovanjem številk, predznakov, formul pri matematiki. In če samo eno številko prepišem narobe, končni izračun ni pravilen / program ne deluje… KLIK!

Ljudje smo organski programirani roboti – večino časa se obnašamo po vzorcih, ki smo jih sprejemali vase od rojstva naprej iz svoje okolice. Vsi podatki vseh vrst ki smo jih vsrkali vase in jih v svojih mislih in čustvih predelovali, opuščali, nadgrajevali so kot programi za te vzorce, ki jih zdaj živimo…

Tehniko, stroje, programe lahko vprogramiramo, preprogramiramo in odprogramiramo.
Misli in čustva in občutke lahko prav tako vprogramiramo, preprogramiramo in odprogramiramo.
Pri tehničnih zadevah to počnemo s pomočjo številk, programov  in navodil, pri osebnostih to počnemo s pomočjo samoopuščanja miselnih in čustvenih vzorcev, samokorekcijo in samokorekcijsko prakso (življenjem po nasvetih, ki smo si jih dali sami sebi).

Za prakticiranje teh dejavnosti so potrebni čas, specifičnost in potrpežljivost. Brez teh dejavnikov problemov/programov/vzorcev ne moremo predelati/odpraviti.
Torej je na meni,  da sprejemam odločitve z upoštevanjem +časa, ki je potreben za neko dejanje, da sem dovolj specifična in dovolj potrpežljiva v prvi vrsti. Pa najsi gre za tehniko ali pa za mojo osebnost. Miselni in čustveni energetski naboj je tu povsem nepotreben. Je samosabotaža. Podaljšuje čas za odpravo problemov, kreira in nadgrajuje nepraktične vzorce za prihodnost – strah pred specifičnostjo in se igra nepotrpežljivost. Tega ne potrebujem. Ne potrebujem obstoja v energiji misli in čustev!!!


Samoodpuščanje + samokorekcijski nasveti + samokorekcijska praksa sledijo v nadaljnjih objavah. Pod nujno.!.





P.s..  drugi del urejanja – aktivacijo naročniškega paketa in prenos vizitk iz ene sim kartice na drugo sem uredila brez nepotrebnih reakcij (nestrpnosti in jeze); čeprav tudi tokrat na začetku nisem imela pojma kako naj zadevi rešim. Zato je tole izpisovanje super-uporabna zadeva, samoodpuščanje pa še bolj.

sobota, 29. december 2012

Frizura, ženska frizura.!.





Pri  Desteni smo imeli projekt Face world.
Ko sem izrazila željo da bi se tudi jaz pobrila, me moj takratni obritoglavi fant ni bil pripravljen sprejeti obrite. Stežka je sprejel že to, da sem si lase sploh skrajšala na ne-prekratko frizuro.

Frizerka – najina skupna prijateljica mi ni bila pripravljena skrajšati las na cm ali dva; rekla je – to je prekratko in mi naredila všečno ne-tako-zelo-kratko frizuro. Takratni fant pa je še naprej barval moje lase, ker me ni bil pripravljen sprejeti s kratkimi lasmi naravne barve in nekaj sivimi, ki so se pokazali v narastku.

Ko sva se s fantom razšla, sem dokaj hitro obiskala frizerko. Drugo. Razložila sem ji svojo željo – naj mi pusti samo narastek, ki ga je bilo za dober centimeter. Ji ponovila željo, ker se ji zdela neobičajna. Ji razložila, da sem prišla k njej ravno zaradi tega, ker me doslej ni strigla (razen izjemoma v otroštvu) in tako ni navezana na moje lase. Še vedno ni bila prepričana, čeprav sem jaz bila.

Družina in sorodniki so do takrat že bili vajeni mojih dolgoletnih bolj ali manj ekstremnih sprememb frizure, tako da večjih reakcij ni bilo. Nekaj mi jih je omenilo 'da imam jajca', nekaj je bilo pripomb v smislu da sem kot fantek – ampak to sem tudi pričakovala. Nekaj je bilo celo pohval v smislu da izgleda dobro. Reakcij, ki so se ostalim pojavile na mojo frizuro, nisem jemala osebno – ne glede na to ali so bile pozitivne ali negativne. Pomembno mi je bilo, da je moja frizura praktična, da z njo ne zapravljam preveč časa, da za njo uporabljam čim manj produktov za lase, ki so škodljivi za okolje in da ljudem pokažem, da sem s kratko frizuro naravne barve še vedno jaz.

Zdaj pa vidim in slišim kako bi tudi druge rade takšno praktično frizuro, ampak si ne upajo, ker se bojijo sodb drugih.
Kaj nam to pove o našem samoomejevanju z videzom / zunanjo podobo na podlagi družbeno sprejetih sprejemljivih frizur za ženske?
- Če boste imele praktično kratko frizuro s svojo naravno barvo las in večjim ali manjšim številom sivih las, ne pričakujte da vas bomo brezkompromisno sprejeli kot ženske in kot partnerice.
Moj odgovor na to: jaz se s takšno frizuro sprejemam kot žensko, če mi vi ne – je to vaša samoomejitev. 




Ko sem vstavljala kolaž-sliki v besedilo, je prišla v sobo mama in začela takoj komentirat katere frizure so mi najbolj pasale, na kateri sliki sem čudna, kdaj sem bila navita…
Tudi od drugih sem skozi dolgoletno eksperimentiranje z vsemi mogočimi barvami in oblikami frizur poslušala kaj mi paše, kaj mi ne paše, katero frizuro naj obdržim in katere naj več ne nosim.
Najbolj smešno pri vsem tem? – Njihovi komentarji/nasveti niso bili prav v nobenem primeru enotni.!. 
Karakterji… v (mojih) frizurah in v reakcijah drugih na njih… nepotrebno ločevanje…  
Zdaj še bolj razumem Desteni projekt Face world – gologlavi za enakovrednost.


petek, 28. december 2012

Moj odnos do nasprotnega spola / sf+scs+sc 3


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila (po opustitvi nekaterih samoomejitev glede videza potencialnega partnerja) izbirat partnerja glede na medsebojno kemijo.
Ko opazim, da se prepuščam medsebojni kemiji – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je 'medsebojna kemija' v bistvu precej podobna neustavljivi/magnetni privlačnosti. Tako za eno kot za drugo ne vem točno od kod izvira, torej ji ne morem prepustit vajeti pri izbiri partnerja.
Namesto da se pri izbiri partnerja zanašam na medsebojno kemijo / dobre občutke, si pred izbiro partnerja raje vzamem čas za spoznavanje z njim in ga izberem predvsem na podlagi zdravorazumskih odločitev, njegove samostojnosti in stabilnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zagreti se za bivšega fanta zaradi njegove prepričljivosti.
Ko opazim, da slepo sledim nekomu / (potencialnemu) partnerju zaradi tega, ker se mi zdi prepričljiv – se ustavim in diham.
Zdaj vidim/realiziram/razumem, da prepričljivost sama po sebi ni nujno smiselna. Zavedam se, da me nekdo lahko pritegne tudi k nesmiselnemu obnašanju/sodelovanju – posebej če je dovolj prepričljiv…
Namesto da sodelujem v obnašanju/dejanjih samo zato, ker mi jih je nekdo / (potencialni) partner predstavil dovolj prepričljivo, se prej vprašam ali je obnašanje / so dejanja k katerim me drugi/partnerji pritegnejo usmerjeno v to kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepustit svoje usmerjanje bivšemu fantu, zaradi tega ker mi ni bilo jasno kam se naj usmerim sama in ker se mi je zdel dovolj prepričljiv.
Ko opazim, da se pustim usmerjat drugim na podlagi njihove prepričljivosti in svoje zmedenosti – se ustavim in diham.
Zdaj vidim/realiziram/razumem, da ne morem zgrešit, če se usmerjam v to kar je enakovredno najboljše za vse življenje. Zavedam se, da me drugi tudi s svojo prepričljivostjo ne morejo usmerjat v nasprotno smer!
Namesto, da svoje usmerjanje prepuščam drugim na podlagi njihove prepričljivosti, se raje usmerjam sama oziroma preverim, če me drugi usmerjajo v kontekstu tega kar je najboljše za vse.



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zvezo v kateri je eden prostovoljno podrejen in drugi prostovoljno nadrejen soditi kot stabilno.
Ko opazim da odnos, ki temelji na prostovoljnem razmerju podrejeni/nadrejeni sodim kot stabilen – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da odnos podrejeni/nadrejeni navidezno sicer deluje kot stabilen, ampak da posameznika v tem odnosu ne delujeta stabilno, ker za svojo lastno stabilnost potrebujeta drug drugega, da lahko živita nadREJENOST/podREJENOST.
Namesto da odnos, ki deluje po principu podrejeni/nadrejeni sodim kot stabilen, raje delam na enakovrednem odnosu z vsakim / s partnerjem. To pomeni, da sem stabilna tako sama po sebi kot v odnosu s partnerjem in da sem torej (lahko) neodvisna od drugega/partnerja. 

četrtek, 27. december 2012

Moj odnos do nasprotnega spola / sf+scs+sc 2


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da se moram za pozornost fantov, ki so mi všeč borit, posebej takrat ko so fantje v manjšini.
Ko opazim, da se borim za pozornost fantov/moških – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da na ta način podpiram in vzpodbujam konkurenčnost in tekmovalnost, s tem pa hierarhijo kot nasprotje enakovrednosti. Zavedam se, da pozornost vščenega fanta/moškega lahko pritegnem, ni pa se mi potrebno boriti za njo znotraj igre zmagovalke/poraženke.
Namesto da z drugimi sodelujem v tekmovanju za pozornost fanta/moškega, si to pozornost raje dam sama in si na ta način preprečim odvisnost od pozornosti drugega v zameno za mojo tekmovalnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila noreti za priljubljenimi fanti, zato da bi se počutila sprejeto od drugih. Znotraj tega si odpustim, da sem zanemarjala manj priljubljene in nepriljubljene fante.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po izkušnji magnetne privlačnosti med poljubljanjem in dotikanjem, zato, ker sem iz okolice dobivala informacije, da je to nekaj najboljšega.
Ko opazim, da si želim izkušnje neustavljive privlačnosti – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je neustavljiva privlačnost nekaj česar izvora ljudje ne poznamo, pa v njej vseeno sodelujemo - zaradi dobrih občutkov… Zavedam se, da z dobrimi občutki hranimo umsko-zavestni sistem in škodujemo lastnemu telesu.
Namesto da si želim neustavljive privlačnosti odvisne od spletk uma in domišljije ter lastnih podzavestnih in nezavednih programov, pri poljubljanju in dotikanju raje sodelujem s celotnim telesom in komuniciram s partnerjem o tem kaj kateremu prija in kaj ne.






Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da se za pozornost všečnih fantov borimo s pomočjo svojega videza.
Ko opazim željo po oblikovanju izstopajočega seksi videza, da bi lahko uspešno konkurirala v boju za pozornost fantov/moških – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da seksi videz v današnjem času v večini primerov pomeni večjo ali manjšo škodo za fizično telo: visoke pete, make-up, barvanje po možnosti dolgih las, preozka/prekratka oblačila za sproščeno gibanje ali za temperaturo v ozračju…
Namesto da za pozornost vščenih fantov/moških konkuriram s pomočjo za telo škodljivega videza, raje izberem frizuro, oblačila in obutev, ki podpirajo moje telo in moje gibanje. Če zaradi tega ne dobim pozornosti od fantov/moških – si jo pa dam sama.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjet, da lahko seksam popolnoma ali skoraj brez čustev/občutkov.
Ko opazim, da se zanašam na to, da lahko seksam popolnoma ali skoraj brez čustev/občutkov – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da mi za enkrat še ne uspeva obstajati brez čustev in občutkov na splošno, kako bi mi torej pri seksu…
Namesto, da se zanašam na to, da lahko seksam popolnoma ali skoraj brez čustev/občutkov, se raje osredotočim na seks s celotnim telesom in opuščam čustva/občutke/misli, ki so locirani v glavi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila partnerje izbirati na podlagi specifičnega videza in specifičnega (igrivega) načina gibanja.
Ko opazim, da se za nekoga zagrevam na podlagi  specifičnega videza in specifičnega (igrivega) načina gibanja – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da sta videz in način gibanja pri izbiri partnerja sicer pomembna, vendar pa je veliko bolj smiselno, da izberem partnerja, ki mu je na prvem mestu enakovredna vzajemna podpora v odnosu.
Namesto da potencialnega partnerja sprejmem že na podlagi videza in načina gibanja, se prej z njim raje družim in z njim komuniciram o tem kaj nama je pomembno v zvezi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ostajati v odnosu s fantom zaradi tega, ker je imel veliko srce in ker je zabaval s svojo zmedenostjo in optimizmom.
Ko opazim, da vztrajam v zvezi zaradi tega, ker ima partner veliko srce in ker zabava s svojo zmedenostjo in optimizmom - se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da velikosrčnost ni vedno nujno smiselna. Zavedam se, da je zmedenost lahko prikupna le nekaj časa, nato pa postane nepraktična. Zavedam se, da je realizem bolj smiseln od optimizma.
Namesto da vztrajam v zvezi z nekom zaradi tega, ker ima veliko srce in ker zabava s svojo zmedenostjo in optimizmom, se raje vprašam o ne/smiselnosti v obstoja v takšni zvezi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prevzeti vlogo mame v partnerski zvezi.
Ko opazim, da v partnerski zvezi prevzemam vlogo mame – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da partnerska zveza  v kateri prevzemam vlogo skrbne mame ne more funkcionirati v enakovrednosti.
 Namesto da v zvezi prevzemam vlogo mame, reje sodelujem enakovredno; če to ni možno, pa se raje umaknem.



sreda, 26. december 2012

Moj odnos do nasprotnega spola / sf+scs+sc 1


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila preko družbe vprogramirat definicije in povezave o različnosti med ženskami in moškimi.
Ko opazim, da sodelujem v povečevanju razlik med ženskami in moškimi v mislih, besedah ali dejanjih – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da se med seboj razlikujemo po spolu, z vsemi ostalimi definicijami različnosti po UZS pa se bolj ali manj samo omejujemo in si preprečujemo razvijanje svojih človeških potencialov. Zavedam se, da se zaradi sprejetih in dopuščenih definicij o videzu žensk/moških in značilnih dejavnostih žensk/moških omejujem pri komunikaciji z bitjem.
Namesto da sodelujem v povečevanju razlik med ženskami in moškimi v mislih, besedah ali dejanjih in reagiram kadar bitje po videzu ali po svojih dejavnostih ne ustreza predstavam, ki jih imam o ženskah/moških, raje vsako bitje sprejmem enakovredno in si ga dopustim spoznavati brez sodb po videzu in glede na dejanja, ki jih dojemam kot značilnejša za Ž/M spol.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila oblikovati miselne in čustvene programe o moških na podlagi pojave prvega moškega v mojem življenju – mojega očeta.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred pogovorom z očetom o njegovi vlogi v prvih sedmih letih mojega življenja.
Ko opazim strah pred pogovorom z očetom o njegovi vlogi v prvih sedmih letih mojega življenja – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da mi lahko ta pogovor najverjetneje pomaga priti sebi do dna – se odprogramirat do konca. Zavedam se, da je strah pred pogovorom z očetom o tej temi kot nekakšna nepotrebna blokada med nama, ki preprečuje medsebojno zaupanje in verjetno tudi moje zaupanje moškim na splošno.
Namesto da se bojim pogovora o očetovi vlogi v prvih sedmih letih mojega življenja, očeta enkrat ob priliki ko bova sama povprašam o tem. Najbolje da na sprehodu?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da sem v prvih sedmih letih otroštva pridobila vzorec o nezanesljivosti moških, o njihovi prisotnosti in odsotnosti, ki sta neodvisni od mojih želja.
Ko opazim, da razmišljam / delam odločitve na podlagi vzorca 'nezanesljivost glede prisotnosti/odsotnosti moških' – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da vzorec o 'nezanesljivost glede prisotnosti/odsotnosti moških' obstaja v meni in kot jaz kot prepričanje katerega ozadja in preteklosti še ne poznam v podrobnosti. Zavedam se, da je posploševanje nezanesljivosti skozi prisotnost/odsotnost na vse moške nesmiselno.
Namesto da vzdržujem ta vzorec o 'nezanesljivost glede prisotnosti/odsotnosti vseh moških', raje gradim vsak odnos z moškim posebej in neodvisno od nesmiselnega vzorca/programa o nezanesljivosti moških.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila oblikovati miselne in čustvene programe/vzorce o moških na podlagi pojave drugega moškega / nadomestnega prvega moškega v mojem življenju – mojega dedka.


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila oblikovati prepričanje, da smo ženske namenjene predvsem podpori in strežbi moških. Znotraj tega si odpustim, da sem si to prepričanje oblikovala na podlagi odnosov v primarni družini in v družbi na splošno.
Ko opazim, da vzdržujem prepričanje o ženskah kot podpornicah moških in kot strežnicah moškim – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da z vzdrževanjem tega prepričanja podpiram razlikovanje med ženskami in moškimi, vrednotim moške kot večvredne in ženske kot manjvredne.
Namesto da vzdržujem prepričanje o ženskah kot podpornicah moških in kot strežnicah moškim, ženske raje vrednostim kot enakovredne moškim in sodelujem v vzajemni medspolni podpori in pomoči.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanašati se na skrb, podporo in pozornost moških (kakor tudi žensk).
Ko opazim, da se zanašam na skrb, podporo in pozornost strani drugih/moških – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da si skrb, podporo in pozornost lahko dam sama – s tem sprejmem odgovornost za sebe in neodvisnost od drugih/moških.
Namesto, da se zanašam na druge/moške, raje postopoma nadgrajujem samozaupanje vase.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da ženske nastopamo kot podpora moškim/družini, kadar se odnos kot urejen in zdrav predstavlja navzven/drugim, za štirimi stenami pa nepraktično obnašanje moških / družinskih članov lahko kritiziramo.
Ko opazim da vlogo ženske v partnerskih in družinskih odnosih razcepljam na 'predstavitveno vlogo za druge' in na 'vlogo vestne kritičarke za štirimi stenami' – se ustavim in diham.  
Vidim/realiziram/razumem, da s tem po nepotrebnem razdvojujem vlogo ženske znotraj partnerstva/družine. Zavedam se, da vse družinske zadeve niso primerne za v javnost, hkrati pa se zavedam, da je nesmiselno da (kot ženska) podpiram navidezno nasprotujoča si karakterja 'v javnosti' in 'za štirimi stenami'.

Namesto da podpiram (ženska) karakterja 'predstavitvena vloga za druge' in na 'vloga vestne kritičarke za štirimi stenami', raje podpiram/živim to kar se mi zdi smiselno (za vlogo ženske) neodvisno od okolja. Če določenega obnašanja partnerja/družine ne podpiram doma, ga ne podpiram tudi v javnosti (samo zato, da bi izpadli složni) in če ga podpiram doma, ga podpiram tudi v javnosti.




ponedeljek, 24. december 2012

Božično aktualno - lokalno in globalno





Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje zadnjih priponk za enkrat in po možnosti za vedno…


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila 'intelektualno vozljanje' v primeru stiskanja in praskanja in na splošno.
Ko opazim, da v mislih vozljam / kompliciram / se zapletam z namenom najti dovolj prepričljiv izgovor zase / za svoja nesmiselna dejanja in svoje nepraktične vzorce –kot je na primer stiskanje in praskanje - – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da z 'intelektualnim vozljanjem' zapravljam svoj čas z obstojem v sebičnem UZS; v tistem trenutku ko vozljam in čas, ki ga bom kasneje porabila za odvozlavanje / razpletanje svojih misli (ki bi ga lahko sicer porabila za bolj bistvene premike v smislu tega kar je najboljše za vse). Zavedam se, da sem svoje stiskanje in praskanje zavozljala / prepletla z ogromno drugimi širokimi pojmi na katere reagiram; ki jih bom sicer mogla tako ali tako vse predelat skozi samoopuščanje, ampak zaradi tega prepleta je odstranitev vzorca stiskanja in praskanja trajnejša…
Namesto da svoje misli oblikujem v zapleteno-prepletenih strukturah, jih raje oblikujem čim bolj preprosto in jasno – ker si na ta način omogočim bistveno lažje odstranjevanje nepraktičnih vzorcev in si hkrati olajšam komunikacijo z drugimi.
[Povod za to SO je naveličanost zaradi širine SO na zgornjo temo, ki jo tokrat obravnavam že v 6. delu… Zato si priporočam, da se v bodoče ne zapletam po nepotrebnem.!.] 

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila popolnoma realizirati, da so samopoškodbe ne glede na obliko odraz zavračanja fizičnega življenja.
Ko opazim, da samopoškodbe preimenujem in/ali za njih iščem izgovore v obliki intelektualizacije – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da so samopoškodbe nesprejemljive, prav tako pa njihovo zanikanje s pomočjo preimenovanja in/ali intelektualnih razlag v obliki izgovorov.
Namesto, da samopoškodbe (kot je na primer stiskanje in praskanje) preimenujem in/ali jih razlagam z in-tele-k-tu-al-ni-mi (ahahaha) izgovori, se z njimi raje soočim in jih čim prej odpravim – saj se zavedam, da z njimi ne podpiram sebe kot fizičnega bitja. S samopoškodbami kot zgledom ne podpiram niti sebe, niti drugih, niti fizičnega, tako da – neham!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samopoškodbe –kot je stiskanje in praskanje-  ker sem verjela, da je življenje tisti kup umazanije / površina tega kupa / UZS z mislimi in čustvi, ki se je nabral nad življenjem samim / življenjem kot fizičnim izrazom.
Ko opazim, da zanikam življenje kot fizični izraz z uporabo samopoškodb – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da fizično samo po sebi ni usmerjeno v samopoškodbe, ampak v svoj obstoj. Zavedam se, da je to kar škoduje fizičnemu sebični UZS, ki je prepleten s fizičnim.
Namesto da škodujem sebi kot fizičnemu, raje iz njega previdno odstranjujem zajedalski UZS.

nedelja, 23. december 2012

MOJ ODNOS DO NASPROTNEGA SPOLA





Svoj neenakovreden odnos do drugih oseb ženskega spola sem že precej predelala s pomočjo izpisovanja in  samoodpuščanja. Najbolj aktualna mi je bila predelava konkurence med puncami/ženskami in ne/upoštevanje cene, ki jo plačujemo v zameno za predstavitev sebe kot vizualne podobe. Vizualne podobe / ideje o tej podobi, ki smo jo sprejele/sprejeli kot dobro/zaželjeno/primerno/sexy, ne da bi se pri tem kaj dosti ozirale na (samo)zlorabo sebe in drugih kot fizičnih bitij z enakovrednimi fizičnimi potrebami.
Glede na to, da smo vsi že od rojstva programirani (preko pogledov/navad) s strani družbe, ki zlorablja fizično na račun sebičnih misli in čustev, me čaka še veliko predelave lastnega odnosa do ženskega spola, trenutno pa se mi pojavljajo večji dvomi o mojem odnosu do nasprotnega spola.

Vprašanja o mojem odnosu do nasprotnega spola so se mi začela ponovno odpirat, ko sem z namenom da shujšam začela sama obiskovat fitnes, kjer prevladujejo fantje/moški. Opazila sem poplavo reakcij znotraj sebe in se začela spraševati zakaj se ne dojemam enakovredno z bitji nasprotnega spola. Zakaj nekatere fante/moške sodim kot večvredne od sebe, zakaj druge sodim kot manjvredne od sebe, zakaj nekatere fante/moške sodim kot večvredne/manjvredne v primerjavi z drugimi…

Precej obširna tema – ampak nujna za predelat, ker zavzema konkreten del mojega vsakdanjega življenja…

***

Ko sem bila še otrok, mi ni bilo pomembno ali je bitje s katerim imam stik moški ali ženska. Pomemben je bil odnos s tem bitjem sam po sebi. Potem pa so mi začeli –tako kot vsakemu otroku rojenemu v ta svet- skozi besede in predvsem z zgledom vgrajevat informacije o tem kaj pomeni bit moški in kaj ženska.

Prvi moški v mojem življenju je bil moj ata. Mama mi je povedala, da se ob mojem rojstvu ni počutil dovolj zrelega za vlogo očeta. 7 let je preživel drugje, po mene je prihajal samo za vikende. Baje – ne spomnim se. In za enkrat še nisem zbrala poguma, da bi ga povprašala o tem.

Otrok bi naj ravno v prvih sedmih letih bil najbolj sprejemljiv za informacije in programiranje iz okolja; večkrat lahko slišimo frazo, da 'otroci vpijajo kot spužve'. Kaj sem se torej v tem času naučila o nasprotnem spolu? Ne spomnim se, ne zavedam se še. Predvidevam, da nekaj o nezanesljivosti moških, o njihovi prisotnosti in odsotnosti, ki sta neodvisni od mojih želja.

Drugi moški / nadomestni prvi moški je bil moj dedek, s katerim smo živeli skupaj do njegovega konca. Ena izmed njegovih prevladujočih karateristik je bila ta, da si je pustil streč. Kaj sem se torej v prvih sedmih letih naučila od o nasprotnem spolu na podlagi odnosov domačih v zvezi z dedkom? Da se moškim streže. Da ženske moškim strežemo.

Po drugi strani sta znala bit oba tudi skrbna in sta se ukvarjala z mano in z mojo vzgojo. Dedek me je na primer učil pisanja in računanja, ata je na primer igral na kitaro in smo peli, najverjetneje me je učil tudi risat.

Kakorkoli že… na podlagi teh dveh osrednjih moških figur v mojem življenju in na podlagi družbeno sprejetih vzorcev sem se naučila, da so moški večvredni od žensk in da smo ženske namenjene predvsem njihovi podpori – vsaj takrat, ko se par/družina predstavlja navzven/drugim. Za štirimi stenami ni bilo vedno tako…

V osnovni šoli so bili fantje v manjšini in tako sem se naučila, da se je potrebno za pozornost fantov, ki so mi všeč borit. Smešno se mi zdi, da smo bile vse sošolke 'zaljubljene/zagledane' v dva sošolca. Ostali niso bili preveč aktualni – vsaj uradno ne.

Med osnovno in srednjo šolo – prvi poljub od fanta. Ki je vedel kako laskat puncam. Bila sem samo ena izmed njegovih tarč. Ampak to sem prebavila v zameno za izkušnjo poljuba in občutka 'magnetne' privlačnosti. Naučila sem se, da lahko s pomočjo fantov izkušam nore poljube in dotike. Tudi okolica mi je sporočala, da je to tako zelo kuuuul…

V osnovni in predvsem v srednji šoli (kjer so bili sošolci spet v manjšini) sem se naučila, da se za pozornost všečnih fantov borimo s pomočjo svojega videza.

Tekom srednje šole – prve izkušnje s seksom. Naučila sem se, da starejši fantje niso nujno bolj stabilni od mene. In predvsem to, da nisem sposobna samo seksat s sexy tipom brez čustev in občutkov – glede tega sem dobila pošteno lekcijo.

Tekom faksa sem imela prvo resnejšo (več kot leto trajajočo) zvezo. Fanta sem par krat videla v mestu – izstopal je s svojim videzom in igrivim načinom gibanja. Na podlagi tega sem se prepričala, da je to pravi partner za mene. Imel je tudi 'veliko srce'. Zabaval nas je (mene in najino družbo) s svojo zmedenostjo in optimizmom. Ampak njegova starša nista imela stabilne zveze in vzgoje. Nabiralo se je malenkosti, ki jih ni opazil in upošteval. Ko sem se naveličala vloge 'mame', sem razdrla zvezo.

Zadnjemu fantu sem se najprej izmikala, ker ni ustrezal mojim omejenim kriterijem glede zunanjosti. Ampak kemija med nama je bila dovolj močna, da sem tekom časa popustila. Spomnim se, da mi je bil na začetku všeč njegov optimizem, ki ga proti koncu več nisem opazila. Mogoče zaradi tega, ker se je spremenil on ali pa zaradi tega, ker sem se jaz. Všeč mi je bila njegova prepričljivost. Nisem prav vedela kaj naj si začnem sama s sabo, on pa je bil tako prikladno prepričljiv, da sem se mu zlahka pustila usmerjat. Ta (4-letna) zveza je bila kljub vzponom in padcem dokaj stabilna in bi verjetno vsaj še nekaj let ostala v njej – če ne bi našla nekaj bolj prepričljivega.

Desteni. Skupina ljudi iz celega sveta preko katerih sem dobila odgovore na ključna vprašanja, ki sem si jih postavljala v življenju in na katere mi ni znal odgovoriti nihče drug. Moje perspektive so se spremenile in s tem se je zamajala tudi zveza z zadnjim fantom. Po eni strani jaz nisem izbrala pravega pristopa predstavitve Desteni tazadnjemu fantu, po drugi strani on ni bil pripravljen sprejet meni tako pomembnih spoznanj. Zveza je postajala vedno bolj nestabilna in zato sem jo razdrla.


***

Zdaj sem samska. Z višjimi kriteriji za potencialnega partnerja kot kadarkoli. Pa tudi sprejemam se bolj kot sem se kadarkoli (od konca otroštvanaprej). Vem, da lahko funkcioniram sama, vem da lahko funkcioniram v zvezi. Sprejmem samo še enakovredno, sporazumno zvezo, v kateri bova oba sodelujoča lažje spoznavala vsak sebe in se preoblikovala v smeri tega kar je najboljše za vse življenje. Ne sprejmem več intimne zveze nastale na podlagi videza/kemije-čustev/p-osebnosti. Takšne zveze že vseskozi opazujem v svoji okolici  in jih doživljam – zato vem, da ne funkcionirajo. In da ne funkcionirajo zveze, ki delujejo v smeri 'ti in jaz proti svetu'. Mogoče funkcionirajo samo navidezno

Svoj odnos do nasprotnega spola sem takšnega kot je gradila skoraj 30 let. V naslednjih objavah začenjam s samoodpuščanjem na svoj odnos do nasprotnega spola, da bom lahko vzpostavljala enakovredne odnose in sporazumne zveze z moškimi, ki bodo dejansko funkcionirali/funkcionirale..

sobota, 22. december 2012

Obsedeno čustveno stanje


Izhajam iz prepira, katerega vsebine ne bom pojasnjevala, ker ni bistvena. To je jasno že po tem, da bi v spodnje odstavke lahko vstavila najrazličnejše vsebine. Zanima me potek prepira kot potek stopnjevanja čustvenega + miselnega stanja  v katerem sem sodelovala. Da realiziram kako v podobnih situacijah v bodoče preprečit nepotreben prepir kot čustveno obsesijo.
Že med prepirom sem bila razdvojena na obsedenko z jezo in na opazovalko. Prevlada med tema dvema deloma se je izmenjevala. Na trenutke sem popolnoma popustila kontrolo čustvom, vmes sem se izmenično zavedla nesmisla in bede čustvene obsedenosti – svojega kričečega načina govora, gest in mimike… in sem samo gledala… WTF delam!?! Ampak naslednji trenutek me je spet potegnilo nazaj v energijo jeze. Verjetno je izpadlo prav smešno, ko sem v enem trenutku še kričala, v naslednjem pa sem zaključila govor z umirjenim glasom. Kot da bi ves čas igrala, kot da bi igrala vlogo psihopatke.?.

X sem očitala, da pozna rešitev / ve kaj mora naredit, da bo odpravila določen ponavljajoč se vzrok svoje jeze, pa tega ne naredi – torej se ji paše vdajat jezi. Ampak to sem ji očitala v moji  ponavljajoči se reakciji jeze na njeno jezo  – delala sem ravno prav to, česar sem jo obtoževala; po principu dvojna merila – ena zame, druga zate. Ja – tu sem zgrešila.

Iz te celotne čustvene drame se je dalo potegnit vsaj nekaj smiselnega – medsebojno sva si očitali česar druga pri drugi ne vidiva. In obe sva imeli prav govorili resnico. Ona ni videla/realizirala/razumela vseh delov moje situacije, jaz nisem videla/realizirala/razumela vseh delov njene situacije – ker ni doživljala tega kar sem jaz in jaz ne tega kar je ona. In ker se o nekaterih delih nisva niti pogovarjali.
---
Zaradi konflikta, ki sva ga spremenili v prepir, sva realizirali, da ne poznava ozadja dejanj, ki si jih druga drugi očitava… Kako tak konflikt predelat skozi komunikacijo brez prepira nastalega na podlagi čustev?

Ta prepir je bil še en primer pri katerem sem videla, da usmerjanje drugega z besedami ne zaleže – če niso podprta z lastnimi dejanji.
Vseeno pa traja, da svoja dejanja iz nepraktičnih navad spremenim v smiselne premike in do takrat ne morem biti kar tiho. Zato se takrat, ko vidim, da pri reševanju konflikta preko komunikacije prehajam v čustveno stanje obvezno takoj umaknem in svoj umik jasno razložim – začasno morem vstran, ker v takem stanju tega in tega čustva nisem sposobna umirjene komunikacije. Pred nadaljevanjem pogovora poskrbim, da se z dihanjem resnično umirim in pogledam kaj je bilo tisto, kar mi je dejansko sprožilo čustveno reakcijo.

Po tem kar sem napisala, mi postaja jasno, da čustveno reakcijo sprožijo naši nasveti drugim ki jih ne živimo mi sami. Prazne besede na mesto vzgleda skozi dejanja. Kadar se zavedamo, da to počnemo, lahko reakcijo preprečimo. Kadar se ne zavedamo lastne neiskrenosti oz svojih dvojnih meril – pa nam to pokažejo naše lastne reakcije.
''Srčkano.'' V bistvu zelo uporabno.
Za predelavo skozi samoodpuščanje in samokorekcijsko prakso. 




petek, 21. december 2012

Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje 5


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje povezovati in definirati z olajšanjem.
Ko opazim, da stiskanje in praskanje povezujem in definiram z olajšanjem – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je stiskanje in praskanje lahko olajšanje le za umsko zavestni sitem, za moje fizično telo pa pomeni poškodbe. Zavedam se, da je občutek spravljanja umazanije iz sebe s pomočjo nasilnega stiskanja in praskanja samoprevara / iluzija / nekaj kar obstaja samo na simbolni ravni – ker z nasilnim praskanjem in stiskanjem ne čistim umazanije (kot nepraktičnih vzorcev)  niti iz sebe, niti z sebe, ampak jo kvečjemu ustvarjam.
Namesto da nasilno stiskanje in praskanje povezujem in definiram z olajšanjem, za olajšanje raje izberem izpisovanje samoodpuščanja.***

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje povezovati in definirati z vrsto komunikacije.
Ko opazim, da stiskanje in praskanje povezujem in definiram z vrsto komunikacije – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da povezovanje in definiranje stiskanja in praskanja z vrsto komunikacije ni smiselno v primeru, ko obstaja kot izgovor, da sebe ne izrazimo preko primernejšega načina komunikacije (a vedno obstaja kot izgovor?).
Namesto povezovanja in definiranja  stiskanja in praskanja z vrsto komunikacije, raje izberem bolj učinkovite in konstruktivne načine komunikacije, npr.:  govorjena ali pisana beseda / likovno delo / performens…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje povezovati in definirati z vrsto komunikacije 2. …
Ko opazim, da stiskanje in praskanje povezujem in definiram z vrsto komunikacije – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je stiskanje in praskanje prej izogibanje komunikaciji –ali s samim sabo ali z drugimi- kot pa vrsta komunikacije.
Namesto da stiskanje in praskanje povezujem in definiram z vrsto komunikacije kot izgovor, da vendarle komuniciram .!.  se raje poslužim splošno sprejetih in razumljivih vrst komunikacije (npr.:  govorjena ali pisana beseda / likovno delo / performens… ).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje razlagati kot posledico 'občutka nemoči in nesmiselnosti lastnega obstoja s koreninami v podzavestnem in nezavednem…'.
Ko opazim, da si praskanje in stiskanje razlagam kot posledico občutka nemoči in nesmiselnosti  lastnega obstoja – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je občutek nemoči iluzija, ker imam moč in glas enega posameznika. Zavedam se, da moj obstoj ni nesmiseln, ker če bi bil moj obstoj nesmiseln – enostavno ne bi obstajala.
Namesto da si stiskanje in praskanje razlagam kot posledico 'občutka nemoči in nesmiselnosti lastnega obstoja s koreninami v podzavestnem in nezavednem…', raje podrobneje raziskujem od kod izvira občutek nemoči in od kod ideja o nesmiselnosti mojega obstoja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje razlagati kot 'Manifestirano posledico našega sprejemanja in dopuščanja gnilega sistema v katerem živimo. Pokazatelj zajebanosti.'
Ko opazim, da si praskanje in stiskanje razlagam kot 'Manifestirano posledico našega sprejemanja in dopuščanja gnilega sistema v katerem živimo. Pokazatelj zajebanosti.' – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je moja razlaga stiskanja in praskanja kot manifestirane posledice sprejemanja  gnilega sistema / pokazatelja zajebanosti bolj kot ne še en izgovor, da se ne mi ne bi bilo potrebno popolnoma soočiti s svojim stiskanjem in praskanjem ter prevzeti samoodgovornosti za ta uničujoč vzorec.
Namesto, da si svoje stiskanje in praskanje razlagam kot 'Manifestirano posledico našega sprejemanja in dopuščanja gnilega sistema v katerem živimo. Pokazatelj zajebanosti.', raje opustim to razlago kot vzrok in kot izgovor za moje praskanje in stiskanje. 

četrtek, 20. december 2012

Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje 4


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila čustvo krivde zaradi tega, ker sem se 'nasilno' stiskala in praskala toliko let; še posebej pa po tem, ko sem začela skozi samoodpuščanje predelovati stiskaje in praskanje.
Ko opazim, da se počutim krivo in krivdo sprejemam kot normalno – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da obstajanje v občutku krivde ne bo odpravilo mojega stiskanja in praskanja in je torej nesmiselno, da se mučim s krivdo. Zavedam se, da preteklosti ne morem spremenit, torej je nesmiselno, da se obremenjujem z njo in se počutim krivo za svoja pretekla dejanja vezana na stiskanje in praskanje. Zavedam se, da je dolgoletno navado mogoče spremeniti v trenutku, ampak da te discipline zaenkrat še ne premorem, zato si bom dopustila nekaj časa.
Namesto da se uničujem s krivdo zaradi ponavljanja lastnega stiskanja in praskanja kljub vsemu kar sem ozavestila v zadnjem času na to temo, si raje vzamem čas, ki ga potrebujem za izbris te navade. Da pa se odpravljanje navade ne bi preveč zavleklo, vsak petek naredim avtoportret – fotografijo obraza in potem tedensko in mesečno preverjam napredek. Če mi po mesecu dni ne bo uspelo narediti fotografije brez novih prask, pa preidem na dnevno fotografiranje in soočanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje povezovati in definirati s svojo podobo (v ogledalu) – z nohti na obrazu poškodovanem na parih mestih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stiskanje in praskanje vzdrževati in nadgrajevati tako dolgo, da se je le-to spremenilo v navado, ki je iz zavednega potonila v podzavestno in nezavedno in jo je posledično toliko težje odpraviti (kot če bi ostala samo na zavedni ravni).
Ko opazim, da nek nepraktičen vzorec –kot je na primer stiskanje in praskanje- iz zavednega potlačujem v podzavestno in nezavedno – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je vzorec za katerega mi je takoj /še jasno, da je nepraktičen –kot je na primer stiskanje in praskanje- najbolje odpraviti takoj pri priči, sicer se zna ukoreniniti in ga je kasneje težje odpraviti.
Namesto da opažen nesmiseln vzorec tlačim v podzavest  - češ, saj se bom z njim ukvarjala kasneje, raje prevzamem kontrolo nad njim takoj in ga čim prej in z manj napora odpravim. Namesto, da zavlačujem z odpravljanjem vzorca stiskanja in praskanja, si raje ne dopuščam 'izjem'.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s stiskanjem in praskanjem potlačevat lastne konfliktne misli in čustva in se zaposlovat na ta način – da se ne bi rabila ukvarjat z nesoglasji v svojem notranjem in zunanjem svetu.
Ko opazim, da se zaposlujem s stiskanjem in praskanjem zato, da se mi ne bi bilo potrebno soočiti s svojimi čustvi, občutki in mislimi kot konflikti v notranjem in zunanjem svetu – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da na ta način delam dvojno škodo.
Namesto da stiskanje in praskanje uporabljam kot zaposlitev s katero se zamotim pred soočanjem s konflikti, se raje s konflikti soočam brez preusmerjanja svoje pozornosti k stiskanju in praskanju in tako rešujem 2 zadevi hkrati.   

sreda, 19. december 2012

Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje 3


Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila popolnoma realizirati, da se moja borba z mozolji ne more zaključit dokler jih prenašam/razmnožujem s praskanjem.
Ko opazim notranji konflikt zaradi aktivnosti v smeri preprečevanja mozoljev in hkrati dopuščanja 'minimalnega' praskanja – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da z nasprotujočimi si dejanji ne morem doseči želenega učinka v smeri čim prejšnje odstranitve nesmiselnega vzorca praskanja, ker se nasprotujoča si dejanja izničijo oz. podaljšujejo realizacijo želene spremembe.
Namesto da si dopuščam minimalno praskanje, se raje opominjam da tudi pri minimalnem praskanju ostajajo posledice, s katerimi si preprečujem želeno spremembo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila izgovor za praskanje, češ da je to 'izražanje mojega nestrinjanja s sistemom v katerem živimo'.
Ko opazim, da izražam svoje nestrinjanje s sistemom v katerem živimo na nesmiseln način – s samopoškodbami  / praskanjem – se ustavim in diham!
Vidim/realiziram/razumem, da se po eni strani ne strinjam s sistemom, ki zlorablja fizično življenje, hkrati pa svoje nestrinjanje preko praskanja izražam ravno na način s katerim se ne strinjam--------------- z zlorabo fizičnega v obliki svoje kože…
Namesto da obstajam kot konflikt in uporabljam dvojna merila –ena zase in druga za druge-, raje uporabljam enotna merila za vse (življenje). To merilo je to, kar je najboljše za vse fizično življenje – enakovredno!!!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da je moja poškodovana koža zadosti jasno sporočilo drugim in svetu. Znotraj tega si odpustim, da si nisem dopustila sprejeti  samoodgovornosti, da svoje nestrinjanje s sistemom, ki zlorablja izrazim na jasen/nazoren/razumljiv način.
Ko opazim, da se zanašam na svojo poškodovano kožo kot razumljivo sporočilo o nestrinjanju s sistemom zlorabe in da ne sprejemam samoodgovornosti da bi dejansko oddajala jasno/nazorno/razumljivo sporočilo – se ustavim in diham!
Vidim/realiziram/razumem, da je bila moja interpretacija poškodovane kože kot jasnega/nazornega/razumljivega sporočila o nestrinjanju s sistemom, namenjenega drugim zgrešena, ker sem za njen izvor izbrala izgovor in sem bila tako neiskrena do sebe. Zavedam se, da so drugi od mene sicer dobili sporočilo, da je nekaj narobe, ampak v tem (izgovoru) ni bilo nobene jasnosti…
Namesto neiskrenosti do sebe in uporabe izgovora 'na podlagi moje poškodovane kože bi drugi morali razumeti moje nestrinjanje s sistemom zlorabe', raje samoiskreno, preko/jasne nazorne/razumljive komunikacije razlagam svoje nestrinjanje  s sistemom zlorabe življenja kot izraza fizičnega!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila krivit sistem 'ki me tlači' za svoje praskanje in se na ta način ločevati od njega.
Ko opazim, da za svoje praskanje krivim sistem kot ločenega od sebe – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da sem sama del tega (lokalnega/državnega/svetovnega) sistema zlorabe/tlačenja preko sodelovanja v energiji misli in čustev (znotraj UZS).
Namesto da za svoje praskanje krivim sistem kot ločenega od sebe, se raje soočim s sabo kot UZS in se usmerim s pomočjo zdrave pameti v smeri tega, kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodit se skozi oči drugih z mislijo: ''Drugi verjetno vidijo samo bitje, ki ga praskanje še vedno obvladuje…''
Ko opazim, da se sodim skozi oči drugih – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da na ta način projiciram svoje lastne sodbe na druge in si ustvarjam iluzijo resničnosti.
Namesto, da se sodim skozi oči drugih kot bitje, ki ga praskanje še vedno obvladuje, se raje neham sodit in neham sodit druge.

torek, 18. december 2012

A je res, da je svet PAČ takšen kot je in da smo ljudje PAČ takšni kot smo?







Ni res! Vsi čutimo posledice po-s-led-ice tega, ker smo sprejemali odnose takšne kot smo jih in vsi si želimo sprememb na boljše. Sprememb, ki bodo najboljše za vse nas – enakovredno!

Dokler vztrajamo pri tem, da smo takšni kakršni PAČ smo, teh sprememb ne bomo dočakali… ker se nič ne zgodi PAČ / samo od sebe, ampak smo mi tisti, ki dogajamo/ustvarjamo/spreminjamo x.

Imam zelo močne reakcije na besedo PAČ – pri drugih… Sama je zavedno v pogovoru več ne uporabljam zaradi simbolike, ki mi jo prestavlja. To je simbolika sprejemanja in dopuščanja brez spraševanja o dejanski smiselnosti. Katere posledice se kažejo v obliki ponavljanja neprijetnih situacij in stopnjevanja neprijetnih situacij.

Definicija besede -PAČ– v slovarju slovenskega knjižnega jezika
pač prisl. (a) nav. ekspr.
1. izraža zadržanost, precejšnjo verjetnost: kozarček bi se zdajle pač prilegel; najbolj pametno bi pač bilo vrniti se / njegov prvi in pač tudi zadnji poskus je spodletel; potrt je, pač zato, ker nima službe; tega pač sam ne verjameš najbrž / kriv je, to se pač ne da tajiti; ljudstvo je pač vredno boljše usode gotovo, vsekakor // navadno na začetku stavka krepi povedano: pač bi bil nespameten, če bi ga poslušal; pač res je, kar pravi pregovor / sovražen nam ni, to pač ne

Prevod besede –PAČ- v slovensko-angleškem slovarju
pač yes; certainly; of course; indeed; surely;  menda ni prišel včeraj? - O, pač, je (prišel)! he didn't come yesterday, I suppose? - Oh, yes, he did!; tega ~ ne more napraviti he can hardly do that


Beseda pač je lahko začetni zlog besede PAČenje. Poznamo ta izraz, vsi približno vemo kaj pomeni… Če pogledamo v slovar, dobimo še širšo perspektivo o PAČenju…

Beseda PAČ in beseda SEVEDA sta v slovensko-angleškem slovarju prevedeni z več istimi izrazi. Podobni sta si.

Izražata neko prepričanje, ne pa tudi nujno smiselnosti in stabilnosti ozadja tega prepričanja. Ljudje ju uporabljajo z namenom prepričevanja drugih. Kakšni so razlogi zato, da želi en človek drugega prepričati, da je PAČ tako kot pravi / da SEVEDA ne more biti drugače? Se mogoče prepričevalec zaveda svojih dvomov o izrečenem, svoje površnosti besed, svojega besedičenja o tem kako bi naj bilo in kaj je prav, ki ga ne podpira s svojimi dejanji in uporabi besedo PAČ/SEVEDA z namenom da bi te svoje dvome / površnost / prazno besedičenje prekril?

''''Seveda ne. Ali pač?''''…

nedelja, 16. december 2012

Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje 2


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ignorirat poškodovano kožo, ki sem si jo po nepotrebnem poškodovala sama in z jezo in odporom reagirat na mamo/druge, ki so mi reflektirali moj uničujoč vzorec stiskanja in praskanja.
Ko opazim, da ignoriram poškodovano kožo kot posledico neobvladovanja lastnega uma in reagiram z jezo in odporom kadar me nekdo na to spomni – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem,  da ignoriranje samopoškodb kože in reagiranje z jezo in odporom na mamo/druge, ki mi kažejo kaj počnem ni smiselno, ker ne podpira (mene kot) fizičnega izraza.
Namesto ignoriranja samopoškodb kože in reagiranja na ljudi, ki me na to opominjajo, raje vadim 'pusti svoj obraz na miru!'. Če ta nasvet dobim od mame/drugih, ne reagiram v smislu 'brigaj se za sebe, imaš pri sebi dovolj za počistit', ampak ga sprejmem kot zdravorazumski nasvet/usmeritev/priporočilo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nadaljevati s stiskanjem in praskanjem po tem, ko mi je za nekaj časa uspelo obdržati samokontrolo (po zaključku maturantskega plesa).
Ko opazim, da določen čas obvladujem stiskanje in praskanje, nato pa ponovno začenjam z oživljanjem starega nepraktičnega vzorca – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da si z oživljanjem starih nepraktičnih vzorcev, ki sem jih nekaj časa že uspela obvladovat ustvarjam nepotrebne časovne zanke in si otežujem odpravo teh nesmiselnih vzorcev.
Namesto da se zapletam v časovno zanko vzorca stiskanja in praskanja, raje pritisnem nase in vztrajam pri samokontroli, saj se zavedam, da dlje ko bom vztrajala, šibkejši bo postajal energetski vzorec stiskanja in praskanja, ki bo na koncu popolnoma odpravljen.




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poškodovano kožo soditi kot grdo.
Ko opazim, da poškodovano kožo sodim kot grdo – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da sojenje poškodovane kože kot grde in nepoškodovane kože kot lepe ni v smeri tega kar je najboljše za vse življenje.
Namesto, da ne/poškodovano kožo sodim znotraj polarnosti lepo/grdo, se raje vprašam v čem je smisel poškodovanja lastne kože in kaj me v posameznem trenutku usmerja v to dejanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljat kozmetična sredstva za reševanje  posledic stiskanja in praskanja.
Ko opazim, da uporabljam kozmetična sredstva za reševanje posledic stiskanja in praskanja – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem,  da je samo odpravljanje posledic hkrati tudi vzdrževanje vzroka…
Namesto da zapravljam čas samo z odpravljanjem posledic, raje koristim dan čas za odpravljanje vzrokov stiskanja in praskanja!

petek, 14. december 2012

PREDfitnes – reševanje kompleksov s samoodpuščanjem




Odločila sem se, da želim shujšati in si pridobiti nekaj kondicije – zdaj, dokler sem še med brezposelnimi in imam več časa in s tem posledično več volje. Shujšala bi rada zato, da si ne bom rabila kupovat nove garderobe in zaradi lažjega gibanja. Za fitnes pa sem se odločila, ker mi je zunaj premrzlo in ker je (lahkoJ) glede na efekt hujšanja še kar poceni varianta.

Do včeraj sem hodila na fitnes v zadnji uri obratovanja, tako da sem bila skoraj sama in posledično sproščena. Včeraj pa sem imela prevoz v zgodnejših urah in sem prispela na fitnes v času ko je bil kar precej zaseden.
V sobi ob vhodu sem čakala na lastnika, iz fitnesa se je slišalo veliko glasov, v meni pa so se začeli zbujat strahovi in tesnoba - tisti neprijeten občutek stiskanja v trebuhu. Ker se zavedam, da je to popolnoma nepotrebno, sem si pogledala kaj me muči – od kod ti strahovi. In sem kar tam pri recepciji na hitro in na glas naredila samoodpuščanje: na občutek manjvrednosti zaradi svoje podobe in 'odvečnih kilogramov', na strah pred preživljanjem časa v družbi samih nepoznanih fantov in moških, na strah pred telovadbo in izgledom med telovadbo v bližini nepoznanih oseb nasprotnega spola…

Prav smešno je, ko se zaveš, da si želiš spremembe in startaš od tam kjer pač si, ampak te je nekako sram… mogoče ker si 'prezaobljen' mogoče ker imaš 'tako malo kondicije' – ampak saj ravno zato si se odločil začet!  

Do zdaj sem na fitnes gledala kot na kraj, kjer se zbirajo ljudje, ki si želijo nabildat predvsem svoj ego… izpilit svojo vizualno podobo z namenom konkuriranja na trgu seksa. Predsodkov teh me je bilo najbolj strah – tistih njihovih predsodkov o meni, ki sem si jih sama ustvarila v svoji glavi… Ampak ti predsodki so obstajali samo v mojih mislih. V resnici pa sploh ne vem, če se je fantom/moškim dalo ukvarjat s sojenjem mene ali so se raje ukvarjali sami s sabo, s svojim izgledom in z medsebojnim pogovorom…

In v fitnesu niso bili samo 'bilderji ega', ampak tudi nekaj punc (mogoče tudi kakšna bilderka ega) – s katerimi sem brez problema navezala stik in začela komunikacijo – ne glede na njihov izgled…, športniki, pa kakšen ata ki ohranja telo fleksibilno, kaka punca, ki prav tako želi shujšat.

Preden sem vstopila v sam fitnes, sem se v garderobi srečala z dvema dekletoma, prijateljicama. Eno 'malo bolj obilnejšo', ki je govorila o tem kako ji je bolj prijetno v delno ločenem prostoru, kjer lahko vadi sama / v družbi prijateljice in njeno 'povprečno' prijateljico, ki je sproščeno povedala, da ji je ljubše v skupnem prostoru, kjer se lahko ob telovadbi druži in pogovarja…

Še pred vstopom v fitnes sem bila opremljena s samoodpuščanjem in s perspektivami dveh prijateljic. Brez te 'opreme' bi se bila plašno zavlekla v delno ločen prostor in se najverjetneje v mislih precej ukvarjala s tem kaj si drugi mislijo o meni. Tako pa sem se lahko odpravila vadit v skupni prostor, v družbo samih fantov/moških, na mojo najljubšo napravo za hujšanje.

Kjer je volja, je pot – pravijo… voljo pa se da povečat s samoodpuščanjem in s komuniciranjem / medsebojnim deljenjem. Vsak je sam odgovoren za vzdrževanje svoje volje in s svojimi odločitvami  glede vzdrževanja / potlačevanja svoje volje (do življenja) daje vzgled vsem ostalim okrog sebe.

četrtek, 13. december 2012

Mozolji, stiskanje, praskanje, ranice, brazgotine / samoodpuščanje 1







Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila mozoljev sprejeti kot relativno običajnega pojava v prehodu v puberteto in jih pustiti na miru.
Ko opazim, da dregam v nezrele mozolje – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da sem svoje pubertetniško nesprejemanje mozoljev 'nadgradila' v nepraktično navado praskanja in posledično razmnoževanja mozoljev.
Namesto da mozolje praskam in jih posledično prenašam na druge dele kože, jih raje pustim na miru in jih tako ne razširjam!

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila celjenja ran 'po naravni poti', ampak sem jih konstantno praskala.
Ko opazim željo po praskanju kraste ali ko opazim, da praskam krasto – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da zna telo samo poskrbeti za celjenje in obnovo. Zavedam se, da je praskanje krast domena umsko-zavestnega sistema.
Namesto da praskam kraste in posledično povečujem brazgotine, raje pustim, da se mi kraste zacelijo same.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila realizirati, da bodo kot posledice praskanja mozoljev in ranic na moji koži, predvsem obrazu ostale NEPOTREBNE brazgotine.
Ko opazim, da ignoriram brazgotine kot posledico praskanja – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da brazgotine na koži / obrazu niso potrebne. Zavedam se, da (mi) kažejo lastno nestabilnost in neobvladovanje sebe kot umsko-zavestnega sistema.
Namesto da ignoriram brazgotine na svoji koži / obrazu, jih raje vzamem kot opozorilo pred nadaljno vdajo UZS.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila preusmerjat pozornosti iz manjšega ali večjega stresa s pomočjo praskanja.
Ko opazim željo po praskanju ali praskanje – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da mi preusmerjanje na praskanje ne bo pomagalo predelati zavednega/podzavestnega/nezavednega stresa, pač pa bo nastopalo kvečjemu kod njegov izraz.
Namesto da s praskanjem preusmerjam pozornost iz stresa, željo po praskanju / praskanje raje vzamem kot pokazatelj stresa, ki ga sproti predelam s samoodpuščanjem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nadaljevati s praskanjem/mrcvarjenjem mozolja, ki se mi večkrat pojavlja  na specifičnem mestu na obrazu – kljub temu, da sem prej že nekajkrat dojela nesmisel takšnega početja.   
Ko opazim, da se sredi nesmiselnega/destruktivnega početja praskanja/mrcvarjenja zalotim in kljub temu nadaljujem – se TAKOJ ustavim in diham!!!
Vidim/realiziram/razumem, da takšno odlašanje nima smisla, saj zaradi njega po nepotrebnem  izgubljam samozaupanje. Zavedam se, da se mozolj na specifičnem mestu ponavlja zaradi nekega vzroka.
Namesto da v trenutku ko se zavem, da sem sredi praskanja/mrcvarjenja - nadaljujem, se pri priči ustavim in po možnosti pogledam kaj bi lahko bil vzrok in. Namesto da se sekiram, ker se mi na vedno istem mestu pojavlja mozolj, raje raziščem kaj bi lahko bil vzrok…


ŽELJO PO KRAMPANJU / PRASKANJU UPORABIM KOT 'KLIK', KI MI NAKAZUJE DA MOJ UMZ NEKAJ NAKLEPA J