sreda, 17. december 2014

Kaos v Mariboru

Tole sporočilo je bilo nekako prelomno in je odprlo mnoge konflikte, ki so se doslej skrivali pod površino:
"Med predvidenimi prihodki občine v letu 2015, ki bi naj znašali 87 MIO € in zakonskimi obveznostmi 79 MIO € ter po odplačilu izgubljenih tožb, ki zapadejo v letu 2015 ter poplačevanju kreditov so na občini prekratki za 17 MIO €.
Ugotovili so tudi 19,1 MIO € notranjega dolga (namenska sredstva, ki so bila vplačevana za interventne situacije - npr. popravilo plinovoda ipd, kar so v preteklosti porabljali za druge namene)
Posledica:
brez financiranja v letu 2015 ostanejo:
- socialna kuhinja
- materinski dom
- varna hiša
- enkratna socialna pomoč
- borštnikovo srečanje
- programi in projekti NVO
- javna dela
Možni prilivi za manjkajoča sredstva za kritje zakonskih obveznosti:
- dvig cen komunalnih storitev
- postavitev ekonomske cene v vrtcih
- reorganizacija mestne uprave (50% zmanjšanje sredstev)
- prodaja nepremičnin
- dodatno zadolževanje
Na podlagi predstavljeni podatkov bo potrebno v nadaljevanju spremljati dejanski predlog proračuna, dejansko višino prihodkov, dejanske zakonske obveznosti ipd. ter ugotoviti ali vendarle niso še kje kakšna sredstva, ki se poskušajo umakniti očem javnosti za določene namene.
Novinarji niso dobili jasnega odgovora glede financiranja Lent festivala v letu 2015, tudi ne glede teže sofinanciranja smučarske sezone na Pohorju, ki bi naj po izjavi župana imela tudi dobičkonosno plat."


Kaj se to mene tiče?
Kot prvo sem zaposlena preko javnih del – to je edina zaposlitev, ki sem jo dobila – zaradi samoiniciativnosti kolegice – ker zavod za zaposlovanje nima več manevrskega prostora. Zdi se mi grozno, da bi ljudem ukinili še to možnost zaposlitve preko javnih del – dno.
Kot drugo je nesprejemljivo, da se ne financira finančno najbolj ogroženih skupin, medtem ko skoruptirani posamezniki in skupine kradejo občinski in davkoplačevalski denar in ostajajo nekaznovani. Zakaj se potrebnega denarja za pomoč najšibkejšim ne vzame od njih? Od kod drugod ga še lahko vzamemo?

Smo res prišli tako daleč? Če smo – kako ''nam'' je kot Mestni občini Maribor to uspelo?
Poslušam komentarje mnogih, ki pravijo, da je to samo strategija občine/župana skozi katero poskušajo situacijo prikazati kot krizno z namenom da bi jih ljudje kasneje ''ko uprava najde rešitev'' dojemali kot rešitelje in/ali se zadovoljili že z drobtinicami, češ da se več tako ni dalo narediti iz nastale situacije.

Postajam zmedena – priznam. Ne vem komu naj verjamem. Zadnji dve leti pogosto poslušam zelo ostre kritike glede mariborske politike in zadnjih dveh županov. Kaj je bolj usodno; jima manjka občutka za skupno dobro ali je že vse okrog županske pozicije tako zavozlano, da onemogoča zdravorazumske premike vsakomur, ki pride do tja? Kje je kdo, ki bi znal boljše?

Nenaden zasuk – denar se naenkrat od nekod pojavi. A so imeli mnogi prav, da gre za zaroto/nateg? Vsekakor gre za zavlačevanje ali pa nesprejemljivo neznanje/sprenevedanje - občina trdi, da denarja ne more posredovat naprej, dokler ne sprejem proračuna, medtem ko ministrstvo za finance trdi drugače.

Pridružim se shodu, ki gre po pojasnila. Na trgu Rudolfa Maistra dobim razširjene informacije o problematiki (skupaj z nekaj govoričenja).
http://www.24ur.com/novice/slovenija/fistravca-pozvali-k-razumu-ne-moremo-in-nocemo-pristati-na-taksne-ukrepe.html

Nato premik na občino. Pogovori se odvijajo za napol odprtimi vrati. Najbližje pozicije so zasedli snemalci, večina nas ostane na hodniku. Izmenjaje se približujemo vratom, da bi slišali kaj se dogaja za njimi. Glasnost je premajhna, zato se lociram nekje na sredini hodnika. Mimo se sprehodi gospodična, ki pravi da jo je pritisnilo srat. Pa druga, ki pravi: ''Za bruhat!''.
Končno se na hodnik prikaže sveži direktor mestne uprave in pravi, da so tudi oni višji instanci postavljali vsa ta vprašanja, ki jih mi sedaj postavljamo njim, pa prav tako niso dobili odgovorov. Eeeeeeeee – kaj? Kdo pa jih bo, če ne oni?

In tako se ponovno začenjajo kuhati protesti, pri katerih se ponovno igra na sprožilce negativnih čustev, se jih napihuje, neti, podpihuje in postaja vedno huje.

2 poziva z imeni in priimki podpisanih kulturnikov pa ne dobita feedbacka.
Spet se pojavijo vprašanja o razslojevanju, komentarji na FB postajajo vse bolj agresivni in nestrpnejši. Pripravlja se novi pohod na občino. Nakar iz občine sporočijo, da bodo proračun še enkrat preučili.

Tole obračanje postaja že smrdljivo… Se strinjam, da smrdi po kaosu.
''Ta trenutek bi bilo bolje, da je naše mesto žrtev kakšne velike zarote, kakšnega spektakularnega masterplana. To bi bil problem, s katerim bi se občani mesta lažje soočili. Lažje bi tak problem identificirali in ga tako ali drugače postopoma odpravili. Zdaj pa imamo opravka z malimi razpršenimi nerodnostmi, mini posli, zgrešenimi kadrovanji, nepovezanimi akcijami. Kakšen kaos. Kakšna neusklajenost ekipe. Razpršenost in raznolikost partikularnih interesov. Ekipa brez kapetana. Drama brez zapleta. Ni masterplana. Ni zarote. Ničesar ni za zaveso.''

Zadnji članek, ki sem ga zasledila nosi naslov ''Denar za socialo bo, po enajstih dneh obrača ploščo župan Maribora Andrej Fištravec, kje ga bodo vzeli, pa še ne ve''.




Takle torej 'mamo – množico razpršenih manjših kaosov, ki skupaj tvorijo eno ogromno zmedo in nestabilnost.
Kaj bomo? Te situacije se ne da reševati s kopičenjem nezadovoljstva v obliki negativnih čustev, ne z obsojanjem drugih, še najmanj pa z nasiljem.
To situacijo se da reševati samo s prevzemanjem odgovornosti za lastno stabilnost in znotraj nje za vztrajanje v zdravorazumskih vzpodbudah.

Zahtevajmo neposredno demokracijo – tako ne bomo več imeli možnosti s prsti kazati na druge - na odgovorne, ki smo si jih iz ''uboge'' dane ponudbe izbrali sami in ki so se spotoma ''nekako pokvarili''. Tako bomo sami svoja zdrava/pokvarjena ponudba.
Zahtevajmo transparentnost in jo hkrati dajajmo od sebe za vzgled.
Zahtevajmo enakovrednejšo prerazporeditev denarja:
Univerzalni temeljni dohodek


Praktične in zdravorazumske rešitve so že na voljo. Ampak mi ostajamo tisti, ki jih moramo podpreti in jih podpirati dokler jih ne pretvorimo v resničnost, ki bo najboljša za vse. Push! 

ponedeljek, 1. december 2014

Usmrtitev mačke Dime / Samoodpuščanje + samokorekcija + samozaveze 3

V tem blogu tukaj predelujem zadnje 4 odstavke izhodiščnega bloga.


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem z mačko Dimo izgubila tišino v odnosu, ''ki jo premorejo samo živali'', igrivost in uživanje, ki sem si ju drznila v največji meri deliti z njo in mehak dotik – skoraj dnevno na dosegu roke. Ko opazim, da bivši odnos z mačko Dimo zaradi naštetega definiram kot poseben/edinstven – se ustavim in diham. Zavedam se, da si lahko že jutri nabavim novo žival in vse našteto delim z njo. Vidim, da bi si lahko več igrivosti in uživanja dopustila tudi v odnosih z ljudmi, ampak sem se bala njihovega odziva. Realiziram, da lahko mehke dotike delim z mnogimi živalmi, ki jih srečam – če jim le stopim nasproti in opazim vzajemni interes. In navsezadnje sem sama tista, ki si lahko omogočim tišino v lastni glavi…
Zavezujem se, da ne bom več hrepenela za naštetimi zadevami, ki sem jih navidezno izgubila z mačkino smrtjo in s prekinitvijo najinega odnosa, ampak jih bom namesto v Dimi poiskala v sebi, v odnosih z drugimi živalmi in v odnosih z drugimi ljudmi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem z mačkino smrtjo izgubila tišino, ''ki jo premorejo samo živali'' in obtičala v okolju z ljudmi, ki se vzajemno sodimo/obsojamo, si vsiljujemo direkcijo in se obravnavamo kot manjvredne/večvredne. Ko opazim, da obstajam v vlogi zapuščene žrtve – se ustavim in diham. Vidim, realiziram, razumem, da sem v prvi vrsti sama tista, ki se mora nehati obsojati, nehat upoštevati direkcijo lastnega umsko-zavestnega sistema in definiranja sebe/UmZS kot večvrednega/manjvrednega v odnosu s sabo/bitjem+telesom. Dojela sem, da kadar se tega držim tudi v odnosu z domačimi, pripomorem k njihovemu stabiliziranju in zmanjšanju (nikakor pa ne popolnemu ustavljanju) reakcij. Zavezujem se, da bom ''tišino, ki jo premorejo samo živali'' poiskala v sebi in jo skozi enakovrednost v odnosih delila z drugimi; da si bom v tem vpogledu jemala živali za zgled.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila v enaki meri sproščeno uživati, biti igriva in se neobremenjeno gibati tudi takrat ko sem bila sama, torej brez Dime. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila reagirati na sodbe drugih in projekcije lastnih sodb kadar sem se želela skozi igrivost in uživanje ''na mačji način'' izražati ko sem bila sama. Ko opazim, da zatiram samo-izražanje skozi igrivost in uživanje ''na mačji način'' – se ustavim in diham. Vidim, da sem se v primerih ko sem si dopustila igrivost, poležavanje na tleh, pretegovanje, sončenje, neobremenjeno oz. raziskovalno (smešno/neobičajno) gibanje... počutila sproščeno, prijetno in prisebno / bolj v stiku s svojim telesom in površino + manj v mislih in občutkih. Zato se zavezujem, da si tega ne bom odtegovala in se prepuščala samo-obsojanju oz. ne bom dopustila, da drugi s svojim obsojanjem zatrejo ta izraz mene. Zavezujem se, da si bom vzela čas zase, za biti tukaj – samo biti in ležerno dihati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po deljenju dotikov z živalmi in željo po deljenju objemov z nekaterimi ljudmi ter znotraj tega prepričanje, da nisem izpopolnjena, če tega dvojega nisem bolj ali manj konstantno deležna, da brez tega ne morem najti pomiritve in s tem prizemljitve. Ko opazim, da obstajam v želji po deljenju dotikov z živalmi in v želji po deljenju objemov z nekaterimi ljudmi – se ustavim in diham. Zavedam se, da sta dotikanje in objemanje v neki meri morda celo potreba, vendar vidim, da si iz njiju vse prevečkrat dopuščam ustvariti željo/hrepenenje z namenom ustvarjanja energije za UmZS. Zato se zavezujem k zaustavljanju prepričanja, da mi brez teh fizičnih kontaktov z drugimi bitji izven sebe nujno nekaj manjka; zavezujem se k zaustavljanju proizvajanja dobrih občutkov – kadar dobim pozornost drugih in k zaustavljanju občutkov razočaranja in zapuščenosti, kadar mi drugi pozornosti v tej obliki niso pripravljeni dati. 




četrtek, 13. november 2014

Usmrtitev mačke Dime / Samoodpuščanje + samokorekcija + samozaveze 2

Celoten izhodiščni blog
V tem blogu tukaj predelujem 4. in 5. odstavek izhodiščnega bloga






Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nenadno/nepričakovano smrt mačke Dime / bližnjega definirati kot ne-jebeno-verjetno.
Ko opazim, da nenadno/nepričakovano smrt bližnjega definiram kot ne-jebeno-verjetno – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da smrt ne izbira – med nikomer & ničemer -. Se ne ozira na to ali je bitje doseglo starost ali je še mlado. Se ne ozira na trpeča bitja, ki bi jim lahko pomagala zaključit trpljenje, niti na zdrava bitja, ki bi še lahko bila v trenutnih fizičnih telesih. Je resnično brez vsakih predsodkov in sodb in smo za njo vsi – prav vsako obstoječe bitje – popolnoma enaki. 
Zavezujem se, da se bom ob nenadni/nepričakovani smrti bližnjega vedno opominjala na to, da smo za smrt vsi enakovredni in da pri smrti bližnjega ne gre za nič osebnega. -- Saj je lahko p-osebno samo to, kar si dopustimo kot takšno definirati skozi umsko zavestni sistem; p-osebni odnosi s p-osebno dragimi osebami/bitji obstajajo le tam. Vsakdo ima drugačno definicijo/konkretizacijo p-osebnega in to nas navidezno ločuje – čeprav smo vsi oblika življenja in kot takšni eno.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila odreči se navezanosti v vseh pogledih in da sem s tem vzdrževala odvisnosti od Dime oz. od kateregakoli drugega bližnjega.
Ko opazim, da obstajam v čustveni navezanosti na bližnjega – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je navezanost posledica razmišljanja, da ima bližnji nekaj česar nimam sama / česar si ne morem dat sama in da ga zato potrebujem. Dojela sem, da si lahko večino tega kar občudujem pri bližnjih/drugih podarim sama skozi proces učenja in da za to ne potrebujem določenega bližnjega, ampak se lahko učim od vsakogar, ki ga srečam na poti skozi življenje.
Zavezujem se k procesu odvezovanja od vsega in vsakogar.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel: '' Zakaj vso to čustveno premetavanje kljub jasnemu zavedanju, da se je bitje zadnjih par let imenovano Dima sprostilo iz fizičnega telesa mačke in sedaj asistira fizični realnosti v neki drugi obliki?''
To zavedanje ni ravno jasno… ker v resnici nimam pojma kje in v kakšni obliki se dejansko nahaja mače – kar sem napisala je samo ponotranjena informacija, znanje, ki sem ga sicer vsrkala od najbolj zdravorazumskega vira kar jih trenutno obstaja na tem svetu --- ampak je še vedno samo znanje, ne pa vedenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jokat in čustvovat zaradi izgube odnosa v katerem sem si dopustila izražat dele sebe, ki si jih nisem v nobenem drugem odnosu. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da so ti deli mene s smrtjo mačke zdaj izgubljeni / da so umrli skupaj z njo. Vidim, da sem bila sama tista, ki sem si dopustila izražat te specifične dele sebe v tem odnosu – prav tako kot sem bila sama tista, ki si nisem dopustila izražat teh istih delov v drugih odnosih. Zavedam, da ti načini samo-izražanja, v katerih sem tako uživala, niso odšli skupaj z mačko, ampak ostajajo tu kot del mene in čakajo, da jim pustim prosto pot – v odnosih z drugimi ali sama.
Zavezujem se, da se ne bom omejevala v teh načinih izražanja samo zato, ker nimam partnerja, s katerim bi te načine naredila bolj sprejemljive za umsko-zavestne sisteme drugih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poosebljati smrt preko podobe okostnjaka s temno kapuco (in koso). Zavedam se, da smrt ne obstaja v neki poosebljeni obliki – ravno tako kot v poosebljeni obliki ne obstaja niti življenje. Hm – smešno – v mislih se mi je prikazala podoba ženskega obraza z lasmi, ki prehajajo v rastlinje. Zavezujem se k od-osebljanju, od-človečevanju smrti in življenja, saj se zavedam, da sta to procesa skozi katera se gibljemo vsa bitja, vse fizično – od najmanjšega delčka, preko človeka, do planeta. Življene in smrt nista izključno domena ljudi, zato ne moreta imeti človeške podobe, niti ne moreta obstajati kot oseba/posameznik – ker se tičeta vseh in vsega – za razliko od kateregakoli trenutno živečega človeka/osebe. 

sreda, 5. november 2014

Usmrtitev mačke Dime / Samoodpuščanje + samokorekcija + samozaveze 1

Odlomki iz izhodiščnega bloga, ki jih predelujem v tem blogu:

''Pride soseda z nenavadnim izrazom na obrazu in z držo telesa, ki nakazujeta nekakšno zadrego. Pove mi, da sta s prijateljico na sprehodu in da sta ravnokar videli kako je avto zadel našo mačko, ki se je nekam zavlekla.

Huh… in dihamo, skušamo ostat v stabilnosti. Grem se obleči, da začnem iskat mačko. Med tem časom jo je ugleda že soseda – obležala je takoj za ograjo na dvoriščni strani. Pogled na Dimo je grozljiv – zadnje tace ima stegnjene nazaj, očitno jih ne more premikat. Sope v bolečinah, oči so široko odprte, jezik ji umazan od zemlje visi iz ust. ''Jebenti boga, zakaj je ni avto zadel tak, da bi pri priči umrla, zakaj mora zdaj trpet v jebenih bolečinah?!?''

Kličem ateja – ne javi se. Božam Dimo. Mama mi pove, da se ata nahaja 10 minut od doma. Pustim Dimo samo in grem z avtom po njega. Da jo peljeva do veterinarja. Najbrž po smrtonosno injekcijo – ne zgleda, da bi se še lahko izlizala… Tako je. Najprej ji da narkozo, potem ji stisne injekcijo za odpoved vseh organov. Oči ji temnijo, neobičajen vonj se širi od nje, telo trza (v krčih?). Veterinar pravi, da je bila že cel čas v šoku… pa da je imela v notranjosti vse premaknjeno in pretrgano…''




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predvidevat, da je soseda prišla prosit če ji nekaj posodimo in je bila zaradi tega v nepotrebni zadregi.
Ko opazim, da predvidevam kaj imajo ljudje za povedat – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da ljudi očitno ne znam brati tako dobro, da bi lahko v naprej vedela kaj točno mi imajo za povedat. Zavedam se, da včasih celo zablokiram sogovornika zaradi prepričanja, da mi bo že spet povedal nekaj znanega, nakar po njegovem izrazu dojamem, da temu ni tako.
Zavezujem se, da se bom v primerih ko se zasačim v mislih predvidevanja takoj ustavila in svojo pozornost preusmerila na poslušanje sogovornika.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da se mi je mačka smilila.
Ko opazim, da se mi nekdo smili – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da smiljenje v prav nobenem pogledu ni pomagalo mački, pač pa je samo škodovalo meni, ker sem si dopustila energetsko nabito reakcijo, za obstoj katere sem skurila delček svojega fizičnega telesa.
Odrekam se smiljenju in se zavezujem, da bom drugim vedno znova potrpežljivo, ampak direktno razložila svojo odločitev s pomočjo vprašanj – ko me bodo obsojali, da sem brez sočutja. (Ali smiljenje kakorkoli koristi tistemu, ki se ti smili? Kako se počutiš sam, ko se ti nekdo smili? Kakšen smisel ima torej, da se ti nekdo/nekaj smili?)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hudo poškodovano fizično telo povezovat in definirat z grozo in da sem si dopustila prepričanje, da nobeno bitje (predvsem meni drago) ne bi smelo trpeti tako hudih poškodb, bolečin in muk in da bi morala biti smrt hitra in neboleča.
Ko opazim, da obstajam v občutku groze kadar sem priča hudim poškodbam fizičnega telesa – se ustavim in diham. Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da so hude poškodbe, bolečine in muke nepoštene – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da v primerih ko obstajam v občutku groze in v prepričanju o nepoštenosti poškodb, bolečin in muk, nisem sposobna tako hitro in učinkovito pomagat ponesrečenemu/poškodovanemu kot bi to lahko storila, če bi vso svojo pozornost preusmerila na fizično realnost. Zavedam se, da so hude poškodbe, bolečine in muke mogoče res nepoštene in nepotrebne ali pa morda nisem sposobna dojeti namena njihovega obstoja – ampak kljub temu obstajajo in vidim, da moj notranji govor tega dejstva ne more spremenit.
Zavezujem se, da si bom v primerih ko bom priča hudim telesnim poškodbam par krat na glas izgovorila ''ostani praktična, mind-fucki ne pomagajo'' in takoj začela asistirati po svojih najboljših močeh.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da če mačko pustim samo, bo umrla sama ali še huje – se zavlekla/skrila kam drugam in ji ne bomo mogli pomagat. Hkrati si odpustim, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi zastonj hodila po ateja – da bi se vrnila ko bi bila mačka že mrtva in bi bij jezen, ker se ni uspel poslovit in ker njegova pomoč ni potrebna.
Ko opazim, da obstajam v strahu pred napačnimi odločitvami – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da preprosto ne morem vedno vedet kaj je v nekem trenutku najboljše naredit. Zavedam se, da četudi naredim najbolj zdravorazumsko stvar, je drugi morda ne bo dojemal kot takšne in me bo morda obsojal. Vidim, da tudi v primerih ko ne ravnam najbolje in to dojamem šele kasneje krivda ni nikoli na mestu – ker ne popravi/reši neugodne situacije.
Zavezujem se, da bom konkretno omejila strah pred napačnimi odločitvami in da bom čas, ki bi ga sicer prebila v strahu raje namenila optimiziranju odločitve; še posebej v trenutkih ko moram ukrepat čim prej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je toliko huje, če mačka/bitje umre sama/zapuščeno in če se ata/bližnji ne more poslovit od nje/umirajočega.
Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da je umiranje v samoti in  brez slovesa toliko bolj hudo kot v spremstvu od katerega se lahko posloviš / se to lahko poslovi od tebe – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da me je občutek, da žival zapuščam samo in da ne bo v redu če ji ne bom stala ob strani tekom smrti zadrževal pred tem, da bi ji še hitreje priskrbela nujno potrebno pomoč. Zavedam se, da smrt ne čaka tistih, ki se želijo poslovit in da je torej to željo praktično izbrisat.
Zavezujem se, da se ne bom krivila kadar bo sobitje tekom mojega iskanja pomoči izdahnilo samo in da se bom do sobitij vedno obnašala tako, da se ne bom čutila dolžno v primerih ko se ne bom utegnila pravočasno poslovit. 



ponedeljek, 3. november 2014

Usmrtitev mačke Dime

Pride soseda z nenavadnim izrazom na obrazu in z držo telesa, ki nakazujeta nekakšno zadrego. Pove mi, da sta s prijateljico na sprehodu in da sta ravnokar videli kako je avto zadel našo mačko, ki se je nekam zavlekla.

Huh… in dihamo, skušamo ostat v stabilnosti. Grem se obleči, da začnem iskat mačko. Med tem časom jo je ugleda že soseda – obležala je takoj za ograjo na dvoriščni strani. Pogled na Dimo je grozljiv – zadnje tace ima stegnjene nazaj, očitno jih ne more premikat. Sope v bolečinah, oči so široko odprte, jezik ji umazan od zemlje visi iz ust. ''Jebenti boga, zakaj je ni avto zadel tak, da bi pri priči umrla, zakaj mora zdaj trpet v jebenih bolečinah?!?''

Kličem ateja – ne javi se. Božam Dimo. Mama mi pove, da se ata nahaja 10 minut od doma. Pustim Dimo samo in grem z avtom po njega. Da jo peljeva do veterinarja. Najbrž po smrtonosno injekcijo – ne zgleda, da bi se še lahko izlizala… Tako je. Najprej ji da narkozo, potem ji stisne injekcijo za odpoved vseh organov. Oči ji temnijo, neobičajen vonj se širi od nje, telo trza (v krčih?). Veterinar pravi, da je bila že cel čas v šoku… pa da je imela v notranjosti vse premaknjeno in pretrgano…


Ostane samo še nepremično truplo s praznimi črnimi steklenimi očmi. Ne-jebeno-verjetno…
In kup enih čustev ob spremljavi slapov solz, ki do konca dneva pritekajo v manjših ali večjih izbruhih. Objavim še poslednje fotke mojega najljubšega modela. In se sprašujem od kod in zakaj toliko čustev in solz, če sem že tretje leto v DesteniI Processu in bi se torej skorajda morala spretnost obvladovanja ne-navezanosti in soočanja s smrtjo kazati v moji stabilnosti. Zakaj vso to čustveno premetavanje kljub jasnemu zavedanju, da se je bitje zadnjih par let imenovano Dima sprostilo iz fizičnega telesa mačke in sedaj asistira fizični realnosti v neki drugi obliki?
Odpravim se po podporo na spletne strani skupine Desteni in na forumu najdem solidno podporo: http://forum.desteni.org/viewtopic.php?f=138&t=6240&p=47908&hilit=dead+cat#p47908

Najbolj mi asistira Mayin blog, v katerem predeluje situacijo, ki je v specifikah precej podobna moji: http://mayaprocess.blogspot.com/2012/12/how-to-cope-with-death-of-pet-day-248.html
Preko njenega bloga dojamem zakaj jočem in čustvujem. Ne zaradi Dimine smrti same po sebi, ampak zaradi izgube odnosa. Zaradi tega, ker sem si določene prijetne stvari dopustila počet samo v odnosu s to mačko in ker sedaj verjamem, da sem ob njih.

Kaj mi je dala/omogočala mačka Dima / kaj sem počela v najinem odnosu kar si v odnosih z drugimi bitji ne dovolim / kaj bom pogrešala / kaj je tisto za kar mislim, da mi drugi razen Dime ne morejo dat oz. si ne morem dat sama?
Tišina živali
Igrivost in uživanje
Dotik mehak


Tišina živali
Živali nimajo umsko-zavestnega sistem kot ga ima človek… Udomačene živali so ga morda kak majhen procent prevzele, ampak kljub temu – nas ne sodijo/obsojajo, nam ne vsiljujejo svoje direkcije (razen ''nahrani me + čohaj me''), na nas ne gledajo z viška ali v vlogi podrejenega, so tu kot enakovreden izraz življenja, ki nas vzgaja z zgledom.
Sedaj smo pri hiši ostali samo še ljudje, ki se vzajemno sodimo/obsojamo, si vsiljujemo direkcijo in se obravnavamo kot manjvredne/večvredne.
Lahko posvojim te živalske lastnosti in jih dajem od sebe – ker vem, da jih bom edino tako začela prejemat nazaj (drugih ne morem spreminjat na silo) in/ali lahko ''posvojim'' naslednjo žival.

Igrivost in uživanje
Oboževala sem Dimin smisel za uživanje – tako malo je potrebovala (zraven polnega želodca seveda). Prostor na katerem se je lahko udobno zleknila in sonce, da jo je grelo. In že si videl njen uživaško-sproščeni pogled in ležerno dihanje :). Večkrat sem se ji pridružila – včasih kar na tlakovcih sredi dvorišča, pa na travi – sva se greli na soncu, se pretegovali in uživali v dotiku. Vseeno mi je bilo kaj si mislijo domači in ostali mimoidoči. Imela sem mačko so-uživačko. Ki me je spomnila naj si vzamem čas zase. Ki je z mano delila tiste redke trenutke vsakdanjika brez mind-fuckov, ki so ''normalni'' v vseh medčloveških odnosih.
In igrali sva se – veliko in sproščeno - se gibali neobremenjeno. Domači in (delno) odrasli pa se bojijo igranja – na smrt so prestrašeni, da bodo izpadli otročji in nezreli… in da bodo z igranjem izgubili čas…
Kljub temu, da sem sama glede igranja (eksperimentiranja v gibanju ipd.) precej sproščena napram odraslim s katerimi se srečujem, čutim, da se še vedno omejujem zaradi strahu pred sodbami drugih. In mislim, da ker ni več Dime, si ne smem več privoščit teh malih uživancij in igrivosti – ker me bodo drugi obsojali toliko bolj kot so me v njeni prisotnosti.
Pravkar sem skozi izpisovanje odkrila enega izmed glavnih razlogov zakaj jočem in reagiram ob Dimini smrti…

Dotik mehak
Človeški dotik dojemam kot neprimerljiv z živalskim. Fizični občutek je sicer lahko podoben, ampak tukaj je še zavedanje o tem kar je človeško ali živalsko bitje v celoti… In ker smo človeška bitja onesnažena s sebičnostjo, dotik sočloveka ni nikoli tako pristen kot je deljenje dotika z živaljo…
Ni več puhastega toplega bitja s katerim sem skoraj dnevno delila pristne dotike; ni več pomiritve in prizemljitve, ki sta spremljali fizičen dotik deljen z Dimo.

Samo-odpuščanje, samo-korekcija, samo-zaveze sledijo v naslednjem blogu/blogih...


Poslušaj še:
Mačke in samo-odkrivanje
Odnos med hišnimi ljubljenčki in njihovimi lastniki
































sreda, 29. oktober 2014

Prevečnost v povezavi z delom / Samo-odpuščanje 3

Celoten izhodiščni blog
Odstavki iz izhodiščnega bloga, ki jih razširjam / predelujem v tem blogu:

''Sodelavka me je potem zapeljala do njenega doma od koder sem se odpravila na avtobusno postajo. Mislila sem, da bom tako privarčevala na denarju in morda še ujela avtobus, ki pelje v naš kraj. Ko sem prišla na postajo – presenečenje – ni voznega reda. Kličem mamo, da bi pogledala na internet – ni je v hiši; oglasi se ata, ki ne obvlada iskanja. Pravi, da bo mami nesel telefon, da jo pokličem v primeru da grem na avtobus, ki pelje skozi sosednji kraj. Čakanje se vedno bolj vleče, zato poskušam pogledati na vozni red preko telefona – in porabim ves denar na telefonu… Postajam vse bolj utrujena, izčrpana, naveličana…. Po 45ih minutah čakanja se končno pripelje avtobus. Usedem se na sedež in solze se mi samo ulijejo…

Stopim iz avtobusa in grem na bankomat po listek za napolnit telefon z denarjem. Med tem me kliče mama, telefon kar nekaj prekinja, jezna vzamem listek in hočem odit – kar brez kreditne kartice… Zvok bankomata in sovaščanka me opozorita na mojo nepazljivost.

Mama se pripelje na postajo in vpraša glede mojega počutja. Odgovorim ji, da sem tako zdelana, da se lahko samo še zjočem in v tistem trenutku se mi spet vlijejo solze.''


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila čakanje na avtobus po ''že tako napornem dnevu'' povezovati in definirati s kaznijo in z negativnim.
Ko opazim, da čakanje definiram kot negativno in kot kazen – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem si s samo-obsojanjem zaradi izčrpanosti in zmedenosti začrtala pot samo-pomilovanja, zaradi česar sem čakanje dojemala kot dodaten napor in kot kazen.
Ne bo mi več potrebno čakati na avtobus v nevednosti kdaj pride in koliko časa še imam na voljo za porabit drugače kot v čakanju na avtobusni postaji – ker sem si fotografirala vozni red.
Zavezujem se, da se bom naslednjič ko bom po ''že tako napornem dnevu'' morala čakati (na karkoli že) stabilizirala v dihu, ustavila samo-pomilovanje in naredila plan kako najudobneje počakati.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila urediti naročniškega razmerja za telefon, čeprav bi bilo to zame že par mesecev bolj praktično kot uporaba kartic.
Ko opazim, da zavlačujem s potrebnimi aktivnostmi zaradi tega, ker imam na podobne situacije slabe spomine – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem z naročnino zavlačevala zaradi strahu pred slabo izbiro v množici ponudb in zaradi neprijetnih spominov vezanih na urejanje telefonskega naročniškega paketa za mater in očeta – kjer je bilo z vseh treh strani prisotno precej čustev: živčnost, nestrpnost, ne-sodelovanje, strah pred pomoto…
Zavezujem se, da si bom še ta teden s pomočjo stabilizacije z dihanjem uredila naročniško razmerje za telefon. V torek bo kul. Vnašam v koledar.
(Mh – telefonska naročnina pomeni, da si bom lahko olajšala marsikatero situacijo v kateri bom potrebovala informacije, ki se jih da pridobit na internetu.)



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stopnjevanje občutka utrujenosti, izčrpanosti, naveličanosti do te mere, da so me v trenutku sprostitve teh čustev zalile solze.
Ko opazim, da si dopuščam stopnjevanje čustev – ker sem tega navajena – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem imela možnost, da se v kateremkoli trenutku ustavim in se stabiliziram s pomočjo dihanja, vendar tega nisem naredila, ker se mi je zdelo doživljanje občutka utrujenosti, izčrpanosti, naveličanosti normalno in naravno.
Zavezujem se, da trenutkov v občutku utrujenosti, izčrpanosti, naveličanosti ne bom več definirala kot običajne / normalne / naravne, ampak si bom dala priložnost da jih povsem odstranim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepustit direkcijo občutku jeze, ki sem ga opravičevala s tem, da mi je ta dan šlo že čisto preveč stvari narobe in da sem zaradi vse pozornosti, ki sem jo vlagala v jezno-razočarane misli ''odrinila'' stvarnost do te mere, da sem pozabila vzeti kreditno kartico.
Ko opazim, da blodim v občutkih jeze in razočaranja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je pomembno ostati s pozornostjo v fizični realnosti tudi takrat oz. še posebej takrat, ko zadeve (dlje časa) ne tečejo gladko.
Zavezujem se, da se bom v trenutku ko se zavem prepojenosti z občutkom jeze in razočaranja dejansko fizično zaustavila in se osredotočila na okolico ter si jo pri sebi začela opisovat od okvirnega opisa do detajlov in se na tak način prizemljila nazaj v realnost. To bo moja prva (5minutna?) pomoč, takoj ko bo možno, pa bom občutke predelala skozi pisanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jokati prej / lažje / dlje časa v primerih ko je bila prisotna mama.
Ko opazim, da jočem v materini prisotnosti – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moj jok v njeni prisotnosti delno vedno nastopa kot poskus manipulacije... to vidim po izrazitem valu energije, ki se prevali skozi moje telo še preden stečejo solze...
Zavezujem se, da se bom vsakem primeru joka v materini prisotnosti ustavila in preverila kaj je za jokom ter ga v trenutku ustavila, kadar ga bom prepoznala kot izraz umsko-zavestnega sistema; manipulatorskega karakterja in/ali karakterja žrtve.

Brezplačni internetni tečaj, na katerem se naučite odstranjevati nepraktične miselne in čustvene vzorce.

ponedeljek, 20. oktober 2014

Prevečnost v povezavi z delom / Samo-odpuščanje 2


Odstavka iz izhodiščnega bloga, ki ju razširjam / predelujem v tem blogu:

''Dan pred dogodkom je bil podoben kot vsi ostali od morja naprej. Ni izstopal po napornosti, ampak izčrpanost in utrujenost sta se vse te dni nabirali nekje v ozadju… Ko sem zaključila z delom, sem začela iskati ključe od avta. V nahrbtniku jih ni bilo… Izklopila sem alarm in odklenila vrata pisarne ter jih začela iskat znotraj. Vso to iskanje je trajalo okrog 10 minut, nakar sem stopila iz pisarne in sodelavki rekla: ''Kaj si te tak nesramna, da mi ne poveš, da danes nisem prišla z avtom?''—

Glavo sem imela prepolno od misli povezanih z delom in sem enostavno pozabila, da sem tokrat za spremembo prišla z avtobusom in sem se čisto avtomatično lotila standardnega procesa iskanja ključev avtomobila… ''


Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila sprotnega samo-odpuščanja občutkov izčrpanosti in utrujenosti in da sem dovolila, da sta se dnevno nabirala nekje ''v ozadju'' zavesti.
Ko opazim nabiranje občutkov utrujenosti in izčrpanosti – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da ni praktično ignorirat občutkov izčrpanosti in utrujenosti samo zato ker niso izrazito intenzivni in da jih kot takšne ni smiselno soditi kot nepomembne oz. nevredne obravnave. Zavedam se, da se krajša ali daljša obdobja preživeta v omenjenih občutkih seštevajo in so kot rezultat/seštevek zelo pomembna ter intenzivna v svoji kontroli nad mano kot bitjem in telesom.
Zavezujem se k sprotnemu samo-odpuščanju občutkov utrujenosti in izčrpanosti z namenom preprečitve manjših in večjih psiho-fizičnih ''zlomov''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila očiten avtomatizem/navajenost pri dejanju iskanja ključev od avta. Hkrati si odpustim, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi obstoja v avtomatizmu in se ga sramovati – pred sabo.
Ko opazim, da obstajam v avtomatizmu / navadi / da se pustim usmerjat umsko-zavestnemu sistemu – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem se skorajda vse življenje pustila usmerjat umsko-zavestnemu sistemu / navadam - kakor so to počeli malodane vsi okrog mene. Zavedam se, da je prehod iz avtomatiziranega načina obstoja v zdravorazumski obstoj in zavedanje v vsakem trenutku dolgoročni proces in da ne morem ubirat bližnjic. Vidim, da je sramovanje zaradi trenutkov pozabe / trenutkov ne-zavedanja samo še eden izmed miselnih konstruktov, ki podpirajo umsko-zavestni sistem.
Zavezujem se k odpovedovanju občutka sramu. (Ne dopuščam si več sramu ker sem pozabila, da sem izjemoma prišla v službo z avtobusom in sem deset minut iskala ključe.) Zavezujem se, da se bom naslednjič prej ustavila in zadihala ter si tako dala možnost objektivnega vpogleda.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodelavko nagovoriti: ''Kaj si te tak nesramna, da mi ne poveš, da danes nisem prišla z avtom?'' in na ta način poskušala situacijo narediti humorno, ironično – da bi tako odvrnila svojo in njeno pozornost od neprijetnih čustev razočaranja nad sabo.
Ko opazim, da skušam s humorjem / (samo)ironijo preusmeriti svojo in/ali od drugega pozornost iz neprijetnih čustev, ki jih doživljam – npr. razočaranje nad seboj – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se humor in samo-ironija na prvi pogled morda zdita čisto običajna in priročna izbira, vendar sta po drugi plati tudi subtilna maskerja potlačevanja. Zavedam se, da je samo-razočaranje po svoji naravi precej podobno občutku sramu/krivde in kot tako služi samo ohranjanju umsko-zavestnega sistema / samo-sabotaži in nima nobene – prav nobene praktične vrednosti.
Zavezujem se, da se bom izogibala humorju in ironiji kot maski za prekrivanje lastnih negativnih čustev in da bom kadar jima vseeno podležem kasneje preko pisanja preverila kaj sem si tajila.
Zavezujem se k opustitvi čustev razočaranja nad sabo oz. k takojšnjemu preusmerjanju v načrtovanje spremembe vzorca zaradi katerega začutim razočaranje nad sabo. 



torek, 7. oktober 2014

Prevečnost v povezavi z delom / Samo-odpuščanje 1

Celoten izhodiščni blog
Odstavek iz izhodiščnega bloga, ki ga razširjam / predelujem v tem blogu:
''Prvi teden v septembru smo bile s ''sestričnama'' na morju. Vedela sem, da bo vrnitev na delo naporna, ker smo pripravljali največji dogodek v zgodovinici našega programa. In res – že prvi dan sem dobila konkreten seznam opravil. Vse do konca meseca je bil tempo dela hitrejši, ukvarjali smo se z mnogimi novimi/neznanimi zadevami, s časom nam pri mnogih manjših korakih šlo za nohte. Ampak smo napredovali, odstranjevali ovire in se bližali cilju.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dopust definirati in povezovati s sprostitvijo in ležernostjo ter ga kot takega soditi kot dobrega in hkrati delo(vne dni) povezovati in definirati z naporom in večjimi ali manjšimi konflikti ter ga kot takega soditi kot slabega.
Ko opazim, da obstajam v polarnosti dopust – dober : delo – slabo, se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da tako dopust kakor delo sama po sebi nista dobra/slaba, sproščujoča/konfliktna, ležerna/naporna, ampak sta predvsem takšna, kot si ju v danem trenutku dopustim dojemat in oblikovat. Zavedam se, da si ju lahko dopustim dojemat skozi prevzeta prepričanja, skozi čustva in občutke in na ta način še naprej stopnjujem polarnost v doživljanju obeh situacij ter si tako ustvarjam želje po nečem drugem (večnem dopustu) in povečujem notranji konflikt.
Zavezujem se k zmanjševanju miselnega ločevanja med dopustom in delom, med mano kot dopustnico + delavko. Zavezujem se, da se bom v prvi vrsti raje osredotočala na to kako obstajam in ne toliko na to kot kaj (delavka/dopustnica) obstajam. Zavezujem se, da bom delovala na način, ki podpira mene kot bitje + telo + zdrav razum – raje kot da se podpiram kot umsko-zavestni sistem na podlagi miselno-čustvenih polarnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje o tem, da je priprava določenega ''največjega dogodka do slej'' naporna že sama po sebi.
Ko opazim, da obstajam v avtomatiziranem prepričanju, da bo priprava specifičnega dogodka ''brez najmanjšega dvoma'' naporna - se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da s tem načinom razmišljanja in pričakovanja v bistvu v sproti dodajam napor tekom prehoda od ideje dogodka do realizacije dogodka in napor tako hkrati tudi realiziram v fizično stvarnost.
Zavezujem se k sprotnemu odpuščanju umskega potenciranja in pričakovanja napora ter z njim stresa in energije kot hrane za umsko-zavestni sistem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor do dolgega seznama opravil prvi dan po koncu dopusta in da sem osebi, ki mi ga je posredovala odpisala ''back to reality, oops there goes gravity'', v mislih pa jo sodila kot predrzno, nerealno in nesramno.
Ko opazim, da doživljam odpor zaradi dolgega seznama opravil in osebo ki mi ga je naložila sodim kot negativno/nerealno - se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem v tem primeru neizpodbitno odreagirala z mindfuckom, saj se je ob koncu delovnega dne izkazalo, da sem uspela postoriti večino opravil… Kljub reakciji pa se je iz situacije izcimilo nekaj praktičnega hehehe --> Ker sem bila prepričana, da je opravil preveč, da bi jih utegnila vse opraviti, sem se odločila, da bom v zmernem ritmu opravila enega za drugim (po prioritetni lestvici, ki sem si jo naredila kot prvo) in bom prišla kakor daleč pač bom. Na ta način sem blokirala možnost stresa in občutka prevečnosti ter si tako nenamerno pripravila ''ravno pot'' za akcijo.
Zavezujem se, da se bom ob naslednji podobni situaciji spomnila te prilike in takoj odstranila nepraktična in nepotrebna odpor in obsojanje, hkrati pa obdržala princip ''ravnanja poti''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da je povsem normalno in sprejemljivo, da kot posledica dela s hitrejšim tempom in/ali kot posledica ukvarjanja z novimi/neznanimi zadevami in/ali kot posledica pomanjkanja časa nastopijo stres, občutki utrujenosti in izčrpanosti in potreba po krajši ali daljši prekinitvi dela.
Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da intenzivnejšemu delu nujno sledijo stres, izčrpanost, utrujenost, nuja po počitku – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da lahko stres, izčrpanost, utrujenost, nujo po počitku omejim na ta način, da spremenim svoj odnos do dela in sicer tako, da ne razmišljam o njem skozi strah zaradi količine, skozi strah pred novim in neznanim, skozi strah pred pomankanjem časa…
Zavezujem se, da bom se bom intenzivnejšega dela lotevala:
- Korak po korak po predhodno sestavljeni prioritetni lestvici – brez prehitevanja – saj se zavedam, da kadar obstajam v strahu, da bi mi zmanjkalo časa ali v strahu, da ne bom uspela dokončati vsega, posledično manifestiram napake in si tako dejansko povečujem čas potreben za izvedbo opravil.
- S sprotnim odstranjevanjem odpora do novega/neznanega s pomočjo samo-odpuščanja in s spreminjam perspektive v noviteta/neznano kot izziv / možnost za učenje, rast, razvoj, napredek. 



sobota, 4. oktober 2014

Prevečnost v povezavi z delom

Prvi teden v septembru smo bile s ''sestričnama'' na morju. Vedela sem, da bo vrnitev na delo naporna, ker smo pripravljali največji dogodek v zgodovinici našega programa. In res – že prvi dan sem dobila konkreten seznam opravil. Vse do konca meseca je bil tempo dela hitrejši, ukvarjali smo se z mnogimi novimi/neznanimi zadevami, s časom nam pri mnogih manjših korakih šlo za nohte. Ampak smo napredovali, odstranjevali ovire in se bližali cilju.

Dan pred dogodkom je bil podoben kot vsi ostali od morja naprej. Ni izstopal po napornosti, ampak izčrpanost in utrujenost sta se vse te dni nabirali nekje v ozadju… Ko sem zaključila z delom, sem začela iskati ključe od avta. V nahrbtniku jih ni bilo… Izklopila sem alarm in odklenila vrata pisarne ter jih začela iskat znotraj. Vso to iskanje je trajalo okrog 10 minut, nakar sem stopila iz pisarne in sodelavki rekla: ''Kaj si te tak nesramna, da mi ne poveš, da danes nisem prišla z avtom?''—

Glavo sem imela prepolno od misli povezanih z delom in sem enostavno pozabila, da sem tokrat za spremembo prišla z avtobusom in sem se čisto avtomatično lotila standardnega procesa iskanja ključev avtomobila…

Sodelavka me je potem zapeljala do njenega doma od koder sem se odpravila na avtobusno postajo. Mislila sem, da bom tako privarčevala na denarju in morda še ujela avtobus, ki pelje v naš kraj. Ko sem prišla na postajo – presenečenje – ni voznega reda. Kličem mamo, da bi pogledala na internet – ni je v hiši; oglasi se ata, ki ne obvlada iskanja. Pravi, da bo mami nesel telefon, da jo pokličem v primeru da grem na avtobus, ki pelje skozi sosednji kraj. Čakanje se vedno bolj vleče, zato poskušam pogledati na vozni red preko telefona – in porabim ves denar na telefonu… Postajam vse bolj utrujena, izčrpana, naveličana…. Po 45ih minutah čakanja se končno pripelje avtobus. Usedem se na sedež in solze se mi samo ulijejo…

Stopim iz avtobusa in grem na bankomat po listek za napolnit telefon z denarjem. Med tem me kliče mama, telefon kar nekaj prekinja, jezna vzamem listek in hočem odit – kar brez kreditne kartice… Zvok bankomata in sovaščanka me opozorita na mojo nepazljivost.

Mama se pripelje na postajo in vpraša glede mojega počutja. Odgovorim ji, da sem tako zdelana, da se lahko samo še zjočem in v tistem trenutku se mi spet vlijejo solze.




Kako mi je uspelo zgradit pot do tega manjšega zloma in kako to, da sem se sesula ravno dan pred dogodkom (in se do njega spet pobrala)? Zakaj nisem delala čiščenja misli sproti?
In vse tiste ''nadležne'' misli o tem kako takšno utrujenost vidijo zrelejši Destonijci – kot navaden miselni konstrukt in ne kot realno fizično utrujenost… Spomnim se nekih intervjujev in vlogov o utrujenosti in času za počitek; pa tega kako jih nisem hotela vzet resno… spomnim se prisotnosti nekakšnega zamaskiranega odpora.

Zgleda, da je čas, da jih vzamem resno in jih dam skozi še preden začnem s samo-odpuščanjem na zgornjo temo. Ob njihovi pomoči bo moje samo-odpuščanje bolj specifično, posledično pa bo možnost da si podobno situacijo ponovno skreiram toliko manjša.

Pa saj je že samo v tem videu povedano vse bistveno: https://www.youtube.com/watch?v=moSsUE2uAJI

Samo-odpuščanje sledi v naslednjem blogu/blogih…

nedelja, 21. september 2014

Ptica v letu - a mi znaš povedat kje so moja krila?

Ponovno se mi je začela pojavljati blaga bolečina nad levo lopatico in v upanju, da preprečim njeno potenciranje nadaljujem z raziskovanjem miselnih vzorcev, ki naj bi bili vezani na to mesto v telesu. Vir in kontekst najdete tukaj:  http://desteni.org/a/veno-structural-resonance-part-2-phase-13  sicer pa naj bi bolečine v lopatici nakazovale na konstrukt samoomejevanja…

Tokrat sem se odločila pogledati kakšne miselne vzorce oz. kakšno omejevanje sem v sebi vzpostavila v povezavi z dvema točkama iz zgornjega linka, ki sta se mi tekom branja zdeli zanimivi oz. vredni izpostavitve:
- lopatica kot anatomska točka iz katere se razpirajo krila,
- princip padlega angela.




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ob opazovanju ptic v letu razmišljati o tem kako so telesa ptic zaradi kril anatomsko večvredna od človeških teles, koliko več svobode in hitrosti imajo ptice pri gibanju in si na ta način podzavestno povečevala željo po letenju / po posedovanju kril (na človeškem telesu) in hkrati povečevala odpor do svojega telesa brez kril.
Ko opazim, da poveličujem krila kot večvreden telesni del, ki omogoča hiter in užitka poln način gibanja in da krila poveličujem kot simbol svobode – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da ima vsako telo določene prednosti in slabosti; ptice sicer imajo krila, ampak nimajo rok, za človeško telo velja ravno obratno. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno obstajati v hrepenenju po fizičnih krilih in da z odporom do svojega telesa zaviram razvoj simboličnih kril – svobodnega oziroma samo-izraznega gibanja, ki ga omogoča človeško telo.  
Zavezujem se, da ne bom več blodila o tem kako fantastično bi se bilo gibati, če bi imela fizična krila (ali zmaja na katerem bi lahko letela, lol) in da se ne bom več razburjala zaradi omejitev svojega človeškega telesa, ampak bom namesto tega raje raziskovala kakšne vse načine gibanja mi omogoča moje človeško telo v zunanjem prostoru in znotraj sebe.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nekatere ptice (v letu) soditi kot lepe in veličastne (npr. orle, sokole, kanje, sove, ptice s širokimi krili v beli in/ali črni in/ali sivi in/ali rjavi barvi) in druge ptice (npr. golobe, galebe, včasih vrane) kot grde in/ali nezanimive.
Ko opazim, da sodim ptice/bitja/ljudi kot lepe, veličastne, zanimive kadar so težje dostopni oz. redkejši – se ustavim in diham. Ko opazim, da sodim ptice/bitja/ljudi kot grde in/ali nezanimive, kadar so običajni oz. pogosto prisotni – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da si s pripisovanjem večvrednosti težje dostopnim in/ali redkim pticam/bitjem/ljudem in s pripisovanjem manjvrednosti običajnim oz. pogosto prisotnim  pticam/bitjem/ljudem zmanjšujem možnosti za poglobljeno medsebojno spoznavanje, razumevanje in razvijanje komunikacije (v obeh polariziranih primerih).
Zavezujem se, da se bom opominjala na svojo enakovrednost z vsemi bitji – ne glede na njihovo ne/običajnost in ne/redkost in da bom s prisotnimi bitji poskušala vzpostaviti enakovredno komunikacijo brez umskega poveličevanja ali pomanjševanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na stvarnika, ki je oblikoval človeško telo tako ranljivo in/ali počasno in/ali nepraktično / ''nam je pristrigel krila'' in nas tudi na ta način ''prikrajšal nebes''.
Ko opazim, da zgubljam svoj čas tako, da pozornost v obliki jeze namenjam stvarniku omejenega človeškega telesa – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se človeško telo po svoji zgradbi ni bistveno spremenilo že nekaj tisočletij in da se z razmišljanjem o tem kako neomejeno bi lahko bilo v bistvu ločujem od njega skozi um.Zavezujem se, da bom ustavila jezo do stvarnika, da bom sprejela svoje omejeno človeško telo in zaživela v enosti in sožitju z njim ter mu pustila, da se mi pokaže in da me uči kot bitje. 

nedelja, 31. avgust 2014

Samoomejevanje skozi MEDLOST/ samo-odpuščanje 2




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odvzeti si svojo moč, ki jo imam kot bitje inkarnirano v fizično telo in prepustiti umsko-zavestnemu sistem - tako svojemu kot od drugih – da jo usmerja v svoje sebične spletke.
Ko opazim, da svojo moč/direkcijo prepuščam umsko-zavestnemu sistemu – se ustavim in diham. (Fak kako me je začelo dušit in silit na kašljanje tekom pisanja tega samo-odpuščanja…)
Vidim, realiziram, razumem, da nimam opravičila, da si še naprej dovoljujem prepuščati svojo moč destrukciji UmZS.
Zavezujem se, da se bom po dopustu resetirala in se začela intenzivneje poravnavati z enostjo in enakovrednostjo – s tem kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti tiha kadar bi bilo bolje da bi glasno spregovorila o zdravorazumski direkciji v specifičnem primeru.
Ko opazim, da sem sem tiho kadar bi bilo bolje spregovoriti – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se zaradi obstoja v strahu, da nečesa ne bom znala primerno posredovati/sporočiti omejujem in s tem delam večjo škodo kot če bi poskušala in nekajkrat naredila napako.
Zavezujem se, da bom v primeru, ko vidim da bi bila moja perspektiva koristna to tudi izrazila – čeprav se mi bo v prvem trenutku zdelo, da tega nisem sposobna narediti tako da bo imelo smisel za drugega.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila definirati aktivnosti UmZS kot življenje.
Ko opazim, da aktivnosti UmZS definiram kot življenje samo – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem da aktivnost/premikanje samo po sebi še ne pomeni živeti.
Zavezujem se, da se ne bom več slepila z lažnimi aktivnostmi, ki jih prepoznam po sebični komponenti (pogosto skriti v ozadju).  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v obžalovanju in/ali jezi zaradi časa, ki sem ga izgubila z obstojem v medlosti in s tem zaradi potenciala, ki ga nisem izkoristila.
Ko opazim, da obstajam v obžalovanju in/ali jezi – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je obstoj v obžalovanju in/ali jezi prav tako zapravljanje časa kakor je obstoj v medlosti.
Zavezujem se, da si ne bom dopustila obžalovanja in/ali jeze zaradi časa v katerem nisem polno izkoriščala svojega potenciala, ampak se bom osredotočala na polno izkoriščanje svojega potenciala v (vsakem) danem sedanjem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila izrazito negativno reagirati na besedo medlost.
Ko opazim, da z odporom reagiram na besedo medlost – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sem na besedo medlost reagirala z odporom zaradi zavedanja da obstajam v medlosti / kot medlost – zaradi česar sem se posledično počutila razvrednoteno.
Zavezujem se, da bom korak za korakom stopala iz medlosti v kateri sem si dolgo dopustila obstajati in da si bom povrnila vrednost kot samo-zaupanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zavlačevanje.
Ko opazim, da zavlačujem – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da z zavlačevanjem tega za kar vem, da je potrebno spremeniti škodujem sebi in drugim.Zavezujem se k sprotnemu prakticiranju potrebnih sprememb, saj nisem zadovoljna s tem kamor me je pripeljalo vso odlašanje iz preteklih let.

nedelja, 24. avgust 2014

Samoomejevanje skozi MEDLOST/ samo-odpuščanje 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot obotavljanje.
Ko opazim, da obstajam kot obotavljanje – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se za obotavljanjem skriva strah pred tem kaj si bodo drugi mislili o meni – če povem kar mislim in/ali strah pred tem, da so moje misli destruktivne – čeprav morda samo za UZSistem - in da bom posledično uničila vzdušje.
Zavezujem se, da bom svoje obotavljanje zamenjala s samo-iskrenim vpogledom in bom iz tega stališča skušala v stabilnosti podati tudi svojo perspektivo, čeprav ni najbolj ugodna za druge. Bom vsaj izpostavila konflikt – da ga lahko začnem/-o reševat, namesto da bi ga potlačila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prestrašiti samo sebe s tihim, šibkim, ironičnim ''potisni'' tekom igranja vlog v kateri bi naj vzpodbujala rojevajočo mater. *Potisniti ima zame precejšen simboličen pomen v smislu premakniti se naprej, preseči delček sebe kot UZSistem.  
Ko opazim, da da obstajam kot tiha, šibka, in ironična – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem da našteti načini obstoja v medsebojni kombinaciji pomenijo predajo umu.
Zavezujem se, da bom v podobnih situacijah (naglas) izrekla ''prizemljitev'' in se otresla obstajanja v UZS.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zatiranje samo-izražanja prevzeti kot vzorec, ki so ga nad mano izvajali moji skrbniki in šolniki v prepričanju, da je to normalno.
Ko opazim, da zatiram svoje samo-izražanje – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da nima smisla krivit drugih češ da so mi privzgojili ta vzorec in sem zaradi njih tako otopela v samo-izražanju. Zavedam se, da je moja odgovornost, da se ponovno odprem samo-izražanju in izkoreninim privzgojen strah do njega.
Zavezujem se, da bom predihala svoje strahove in se izrazila v trenutkih ko čutim potrebo po komunikaciji / izražanju.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila odločno in stabilno stati kot pripadnica skupine Desteni in da sem obstajala v strahu, da drugih kot radovednežev, izzivalcev, provokatorjev ne bom sposobna prepričati v koristnost in praktičnost vse pomoči, ki jo posameznik lahko dobi s strani skupine.
Ko opazim, da dvomim v svoje sposobnosti glede predstavljanja Desteni in pojasnjevanja posameznih segmentov – se ustavim in diham.
Ko opazim, da obstajam v želji, da bi druge (izzivalce, provokatorje) prepričala o koristnosti in praktičnosti sodelovanja z Desteni – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem da je dvom popolnoma nepotrebna in neuporabna ovira, ki mi jemlje čas in pozornost, ki bi ju sicer lahko namenila ugotavljanju kako čim bolj nazorno pojasniti delovanje skupine Desteni in njenih posameznih segmentov.
Vidim, realiziram, razumem da si z obstajanjem v intenzivni želji, da bi druge prepričala o praktičnosti sodelovanja z Desteni ustvarjam notranji konflikt. Zavedam se, da drugim ne morem vsilit upoštevanja principa enakovrednosti in tega kar je najboljše za vse, saj je siljenje samo po sebi dejan(j)ska negacija teh principov…
Zavezujem se, da se bom na vprašanja, izzive, provokacije v povezavi s skupino Desteni in njenimi segmenti odzvala z razlagami iz stališča stabilnosti. Zavezujem se, da bom posebej pozorna na to, da si sproti odpuščam tesnobo, želje/pričakovanja, vzhičenje ob takšni komunikaciji. Zavezujem se, da se bom v primeru ko vidim intenzivno reakcijo na provokacije drugih pri sebi preusmerila in najprej izpisala samo-odpuščanje in se bom šele nato odločila ali odgovorim iz stabilnosti ali se neham odzivat na provokacijo in ji z ne-odzivom zmanjšam moč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v občutkih medlosti, prhkosti/trhlosti, kot nasprotja čvrstosti & sočnosti.
Ko opazim, da obstajam v omenjanih občutkih destrukcije/propadanja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da lahko te občutke odstranim ali vsaj omejim z redno fizično aktivnostjo. Zavezujem se, da bom z redno fizično aktivnostjo začela še danes in da jo bom od danes naprej prakticirala vsaj tri krat tedensko, po možnosti pa vsak dan vsaj 10-15 minut.