sreda, 28. september 2016

Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 3

IZHODIŠČNI BLOG

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico večkrat v jezi spraševat zakaj mi laže – ko jo nekaj vprašam in mi odgovori z neresnico preverljivo že v naslednjem trenutku (npr: si se počesala? ). Itak da je čist blesava situacija, ki človeka oz. mene zlahka dvigne… predvsem zaradi tega, ker obstajam prepričanju, da to počne namerno – preprosto ker se ji ne da. Je namerno ali ne, je razlog to, da ni slišala, da se ji ne da ali da ne zmore – dejansko nimam tega vpogleda in ga zaradi njene togosti ne morem niti pridobit.
Lahko pa spremenim svoj odziv. Vidim da gre spet za karakter komandirčka – neupoštevanega – zaradi česar je ranjen ''njegov'' ponos. Saj ni kaj… Ko mi bo naslednjič odgovorila z neresnico, jo lahko spustim mimo ali pa jo ponovno usmerim v opravljanje dejavnosti za katero je rekla, da jo je že dokončala - če se mi res zdi potrebno. In tako brcnem komandirčka v sebi v rit.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičin nepraktičen način odlaganja bergel pri kuhinjski mizi sodit kot butast, se mu vsak dan znova čudit in pričakovat, da ji bo že enkrat potegnilo. Ne potegne ji… enostavno si več ne zna logično poenostavit te poteze.
Doslej sem jo v tem času, ko je ona odlagala bergle čakala s stolom, da jo potisnem k mizi… in sem tako imela široko odprte možnosti za nabiranje notranjih mindfuckov. Zato bom jutri preizkusila proces v katerem jo usmerim do mize, ji vzamem bergle in jih odložim in jo šele nato posedem.
Ni nujno da bo delovalo, je pa za poskusit.

Ja… zadnjič ko sem jo čakala s stolom je – namesto, da bi se usedla - začela grabit po hrani na drugi strani mize, danes ko sem jo čakala s stolom, pa se je želela usmerit kar k pultu, ker je videla hrano tam…
Včasih ni računice – ne glede na to katere vse popravke upoštevam kadar jo usmerjam –- bo našla nov možen zaplet… Za razliko od zadnjič, ko sem jo nadrla, sem ji tokrat lepo razložila, da se mora najprej usest in potem dobi vse servirano na mizo.
Pa žalostno / banalno je, da čakaš človeka s stolom, da ga posedeš – dan za dnem -- pa tega ni sposoben dojet / opazit. Zaradi česar imaš občutek, da te zajebava al najbrž mu ni 5% jasno…
Kako bi si lahko naredila to ponavljanje zabavno? Mogoče se lahko igrava restavracijo… gospa naj vam pridržim stol… dovolite mi, da vam vzamem berge… izvolite usesti – hrano vam bomo postregli vsak trenutek… bi morda zraven želeli še kavico? Lol

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičino občutljivost na moj povzdignjen ton, ter njeno posledično vznemirjenost in nesodelovanje definirati kot slabo / neugodno / negativno. Zavedam se, da sem to počela iz sebične točke želje, da bi se babica vsaj ob mojem povzdignjenem tonu začela odzivati gladko in bi jaz za njeno usmerjanje porabila čim manj časa. Ampak dejstvo je, da v trenutkih ko sem sama nemirna, ''se mi mudi'' in v reakciji nestrpnosti povzdignem svoj glas, babica to moje vzdušje prekopira in ga potencira (včasih kot nasprotje; npr. užaljenost / trma). Vidim, da definiranje njene občutljivosti in verižnih posledic kot negativnih ničesar ne spremeni na bolje, zato si to njeno obnašanje raje vzamem kot vadbišče visoke stopnje strpnosti in stabilnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misliti, da mi ne bo uspelo razvozlati odnosa z babico preden bo minil njen čas – ker se mi vedno znova pojavljajo novi odtenki istih reakcij in ni nikoli konca / miru / obojestranskega zadovoljstva. Ampak včasih vendarle obstajava v obojestranskem miru. In če potegnem črto, nanjo tekom dneva/dni vseeno reagiram vedno manj. Bolj ali manj ostajajo problem moji intenzivni izbruhi na dneve ko sem že od prej razdražena…
Tako da rešilni način tudi v tem primeru ostaja sprotno samoodpuščanje mindfuckov.
In pa morda črtanje pričakovanja, da moram idelano sfurat ta odnos preden babica umre – da se bom lahko počutila sposobno in ponosno nase. Fuck it – ni mi treba v celoti razumet demence in njenih specifikacij pri babici, ne rabim imet vsega naštudiranega v nulo, da se bom cenila. V redu je. V redu sem. V redu je če nimam vsega v najinem odnosu pod kontrolo, čeprav jaz prevzemam direkcijo za obe. V redu je, če ne razvozlam tega odnosa preden umre. Bom pa nadaljnje lekcije predelovala s kom drugim. In diham in si dovolim definirat se kot sposobno za handlat bako.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samo-obsojanje v smislu nesposobnosti, ker vedno znova dopustim, da se mi  reakcije naberejo do te mere, da potem nekontrolirano izbruhnem. Mogoče bi si pa morala delati statistiko, da vidim v kakšnih intervalih dejansko prekipim in ali se gostijo ali redčijo. Ideja se mi zdi tako dobra, da sem si kar takoj priskrbela koledar v ta namen.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iz babičinih besed ''kaj ti je dolgcajt?'' izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom naplest celo zgodbo in interpretacijo kaj vse bi naj pomenile.
Znotraj tega si odpustim, da sem na lastne interpretacije dodajala vedno več negativnega naboja in iskala potrditve za upravičenost tega početja.
Zdaj jasno vidim, kako babica ni imela skoraj nič veze s tem konfliktom – ker se je odvijal predvsem v moji notranjosti, kjer sem prepustila direkcijo lastnemu čustveno-miselnemu sistemu, ki sem ga kasneje projicirala na njo, jo krivila za lastno počutje in iz notranjega konflikta preklapljala na konflikt z njo. Dejansko nimam pojma kaj je bilo za njeno izjavo – kakšen je bil povod za njo. 
+ želja po tem, da bi se ji čimbolj na hitro pomagala uredit, je sebična. Ker jo v tej želji terjam in ji ne dam časa, ki ga potrebuje da ji je relativno udobno. Posledično postane vznemirjena in slabo sodeluje. Zato bom v bodoče to željo takoj predihala in jo opustila.