sreda, 27. februar 2013

Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 8




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sebe videt kot žrtev užaljenosti X/drugih, ki so užaljenost uporabljali kot sredstvo dresure / čustveno izsiljevanje / izsiljevanje pozornosti.
Ko opazim, da se dojemam kot žrtev užaljenosti X/drugih – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da lahko na užaljenost X/drugih reagiram na več načinov:
-lahko se ji podredim, da bi zadostila drugemu, s tem izključim sebe in si posledično ustvarim tesnobo,
-lahko se ji nadredim, da bi zadostila sebi, s čimer izključim drugega in si posledično ustvarim tesnobo,
-lahko se soočim z njo brez obsojanja in zahtevam razlago užaljenega ter mu tako odzrcalim njegovo užaljenost nazaj, hkrati pa vidim tudi svoje prekoračitve za katere se po potrebi opravičim in tako preprečim lastno tesnobo.
Namesto da se vidim kot žrtev užaljenosti X/drugih ki užaljenost bolj ali manj zavestno uporabljajo kot sredstvo dresure / čustveno izsiljevanje / izsiljevanje pozornosti, se z užaljenostjo drugih raje soočim z zavedanjem, da se soočam z UmZ programom in užaljenosti drugih ne jemljem osebno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s svojo nestrpnostjo 'izzivat' X/druge za katere vem da se hitro/pogosto užalijo.
Ko opazim, da sem nestrpna do ljudi, za katere vem, da se hitro/pogosto užalijo – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da gre za vzajemno zanko / ekstremno spolzki teren… v bistvu pa samo za dva UmZ programa, ki se vzajemno privlačita/dopolnjujeta/podpirata.
Namesto da z nestrpnostjo sodelujem pri vzajemnem izzivanju z užaljenostjo (X/drugega), raje vstanem znotraj sebe kot strpnost in se tako zazrem v oči užaljenosti (ki bi naj posledično izvisela?).

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila realizirat da užaljenost nastopa tudi kot posledica namišljenega ali resničnega občutka prezira, podcenjevanja, manjvrednosti.
Ko opazim, da nekoga preziram, podcenjujem, vrednotim kot manjvrednega – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da so posledice takšnega početja neugodne in nepotrebne za oba v odnosu.
Namesto da drugega preziram, podcenjujem, vrednotim kot manjvrednega, se raje odpovem obstoju v energiji z negativnim nabojem in občutku tesnobe…

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila realizirati, da čustveno preobčutljivi ljudje skušajo čim bolj ugoditi drugim s pomočjo domnevanja kaj si drugi želijo – zato da bi jih drugi sprejeli, imeli radi in spoštovali.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prezirati UmZ programe drugih.
Ko opazim, da preziram UmZ programe drugih – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da drugi to dojemajo kot da preziram njih same; če jim ne razložim, da preziram le določen UmZ progam in jim po možnosti razložim njegovo delovanje. Zavedam se, da se s prezirom lastnih UmZ programov ločujem od njih in si tako preprečujem soočenje z njimi.
Namesto da UmZ programe preziram, si raje dovolim postati eno z njimi in si tako dam možnost da jih odpravim pri sebi ali da jih pomagam odpravit drugim in tako odpravljam lastno tesnobo. 

torek, 26. februar 2013

Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 7


To samoodpuščanje temelji na objavi iz 21.2.13 , natančneje na videu iz te objave .


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ne-zavedno poniževanje drugih, s čimer sem drugim odprla vrata do užaljenosti in sebi do tesnobe kot reakcijo na njihovo užaljenost.
Ko opazim, da druge ponižujem na kateregakoli mutiran način – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da s poniževanjem drugih tako drugim kot sebi ustvarjam pogoje za nepotrebno trpljenje. Zavedam se, da bom morala podrobno raziskati mejo med poniževanjem in provociranjem z namenom poravnave z enakovrednostjo…
Namesto da uporabljam poniževanje in provokacijo kot sem ju v preteklosti, se zavedni uporabi poniževanja odpovem, pri uporabi provokacije, pa svoje besede prediham preden jih delim.
(Problem je v tem, da se ljudje po navadi identificiramo z UmZS… in včasih težko določim mejo med tem ali provociram drugega, da se lažje prepozna ali v bistvu podpiram svoj ego… telo mi sicer odgovarja, samo ga še ne znam prav poslušat… čas.)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s čustvi reagirati na poniževanje s strani drugih in tako podpirat neenakovrednost.
Ko opazim, da s čustvi reagiram na poniževanje s strani drugih – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da poniževanje s strani drugih kaže na to, da ne razumejo principa enakovrednosti in ne kaže tega, da sem jaz manjvredna od njih (ali da so oni zaradi uporabe poniževanja manjvredni od mene).
Namesto da na poniževanje drugih čustveno reagiram, jih raje vprašam če me želijo ponižati in zakaj to počnejo.

Odpustim si, nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da je kuhanje mule samo introvertirana užaljenost, s katero sem si verjetno povzročala največ tesnobe.
Ko opazim, da kuham mulo – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je kuhanje mule tiho kričanje po pozornosti in naklonjenosti drugega.
Namesto da kuham mulo, raje samoiskreno ubesedim svoje občutke… pri čem začnem stavek z 'Jaz…' in uporabljam čim bolj nevtralno intonacijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila žaliti druge in s čustvi reagirati na žaljivke drugih.
Ko opazim da žalim druge ali reagiram na žaljivke drugih – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je žaljenje UmZ program s katerim posameznik želi drugega ponižati, zato da bi se sam počutil bolje / večvrednega / sprejemljivega zase kot za UmZS.
Namesto da žalim in čustveno reagiram na žaljivke, raje čim prej postavim jasno mejo – 'razumem čustva, vendar ne dovolim žaljenja – ne glede na to s katere strani prihaja, pripravljena sem nadaljevati s pogovorom, ko se čustva poležejo'.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi drugim jasno povedala kakšnega obnašanja iz njihove strani ne sprejemam in jim tudi razložila zakaj ne.
Ko opazim strah pred tem, da bi drugim povedala da stopajo preko meje tega, kar dojemam kot sprejemljivo – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da s tem ko drugim ne dam vedeti kaj je zame ne-sprejemljivo, dopuščam nepotrebno nadaljevanje zlorabe.
Namesto da se bojim izraziti kakšno obnašanje sprejemam kot ne-sprejemljivo, to povem in tako preprečim nabiranje čustev in zaključno eksplozijo; četudi za ceno več manjših konfliktov.

Odpustim si da nisem sprejela in si nisem dopustila užaljenemu povedati, da vidim njegovo užaljenost in da bi rada njegovo razlago zakaj je užaljen – ker sem se preveč bala svoje prezirljive reakcije zaradi odpora do užaljenosti.
Ko opazim da ignoriram užaljenost drugega, ker se bojim lastne reakcije prezira in poglabljanja konflikta – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da se v bistvu počutim nezmožno sprejeti užaljenost drugega in jo zmanjšati/izbrisati.
Namesto da se počutim nemočno pri zmanjševanju/brisanju užaljenosti drugega in namesto da obstajam v odporu do užaljenosti, si raje dopustim spoznat užaljenost. Na začetku mogoče samo s poslušanjem s pomočjo zavestnega dihanja – s čim manj reakcijami.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila dojeti, da so pogosto/hitro užaljeni ljudje tisti, ki imajo nizko samozaupanje in da je sojenje njihove užaljenosti kot banalne samoprevara.
Ko opazim, da pogosto/hitro užaljenost drugega sodim kot banalno – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem da na ta način vzdržujem negativni energijski naboj do užaljenosti drugega in tako pomagam hranit/ohranjevat ta nepotreben vzorec užaljenosti.
Namesto da pogosto/hitro užaljenost drugega sodim kot banalno, ji raje ne posvečam nobene negativne pozornosti, ampak jo poskušam preko komunikacije razumet, sicer pa jo pustim, da se izteče in ne sodelujem v njenem napajanju z lastno energijo. 

ponedeljek, 25. februar 2013

Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 6


Samoodpuščanje prekinjam z današnjim dogodkom na to temo.

X ve, da nameravam jutri začet slikat novo sliko. Vidi me kako si nesem valjčke za barvanje sten v hišo.
Z X sva na sprehodu. Naenkrat prekine tišino z vprašanjem, če nameravam valjčke tudi uporabljat za slikanje. ---wtf---- Odgovorim z zvočno nevtralnim 'ja', kljub temu da se zavedam aktivacije sprožilca 'kipenja' v sebi. Po mislih mi švigajo znani izidi v podobnih situacijah, ki so večinoma zaključevali tako, da je kipenje v meni butnilo preko roba – tesnoba/jeza/… Zavedam se, da nima smisla ignorirat kipenja v meni – da ne morem ostat tiho; hkrati se zavedam, da sem se zavezala k večji strpnosti do X. Zato poskušam z intonacijsko čim bolj nevtralnim glasom nadaljevat '…ali zakaj bi si jih nesla gor' (valjčke v sobo). Vseeno se sliši rahlo ironičen prizvok v mojem glasu…

X z užaljenim glasom odreagira s klasično domačo žaljivko 'Zaradi mene si jih lahko v rit vtakneš'. Pozdravljena užaljenost! Se ti lušta moje tesnobe, a?  'Nisem imela tega namena' odgovorim hudomušno. Kljub temu X pumpa energijski občutek užaljenosti dalje in nadaljuje z zanjo značilnim posploševanjem v smislu 'saj te ne bom več gnjavila z vprašanji' z večjo dozo besed, hitrim tempom in užaljeno / jezno / obupano intonacijo. V takšnih trenutkih mi je dostikrat prekipelo preko roba in sem se prepustila jezi/tesnobi/…
Zato ker:
- sem vedela, da ni res, da me X ne bo več spraševala zaradi spraševanja --- sem zaradi te laži dostikrat reagirala z jezo/tesnobo/…
- je iz dejanskega problema preklopila na univerzalno preusmerjanje pozornosti  'saj te ne bom več gnjavla/nadlegovala, pustila te bom čisto na miru' --- sem zaradi tega njenega nenadnega preklopa v  karakter 'uboga s-tvoje-strani nesprejeta jaz' dostikrat reagirala s tesnobo in se krivila za njeno užaljenost, namesto da bi se zavedala namena preklopa – ohranjanje obstoja v energiji čustva užaljenosti…
- je govorila hitro in je uporabljala veliko besed s poudarjeno intonacijo in tak način govorjenja ustvari napetost. Tiste vrste napetost, ko več ne slišiš vsebine besed drugega – jih kasneje nisi sposoben ponovit, ampak veš samo da je kipelo; da so se čustva v tebi nabirala medtem ko si poslušal tone in gledal kretnje…

Tokrat sem se kontrolirala. Zavezala sem se k odpravljanju tesnobe kot reakcije na užaljenost. V tem zavedanju sem ponavljajočo se neresnično vsebino, nenadni preklop k posploševanju in ustvarjanje napetosti skozi način govora prepoznala kot programe UmZS.
Umirjeno in z rahlim pridihom naveličanosti sem ji odgovorila 'če me pa sprašuješ vprašanja na katera že veš odgovor'.
Ta stavek sem izrekla že večkrat v preteklosti. Moje besede so bile nabite z jezo / tesnobo / občutkom nemoči / občutkom da se X norčuje iz mene oz. da me provocira / občutkom, da bi X rada nekaj drugega (pozornost, ki si je ne da sama?)…
Tokrat sem te besede izrekla brez. Brez intenzivnega energijskega naboja čustev. Brez obsojanja X, brez jeze zaradi naveličanosti ponavljanja retoričnih vprašanj. Samo s tistim čudenjem ---kaj ti špila v glavi – zakaj me sprašuješ če bom slikala z valjčki glede na vse okoliščine ki jih poznaš (jutri začnem slikat na veliko platno + povedala sem ti, da iščem barvo in si nato prinesla valjčke) – kaj bi v resnici rada od mene?

Diham. Diham in diham. Tesnoba je nekje v bližini – pripravljena na prevzem kontrole… ne dovolim si je. Nisem reagirala, nisem se jezila, nisem povzdigovala glasu, niti nisem potlačevala konflikta v sebi – umirjeno sem ga izpostavila – 'sprašuješ vprašanja na katera veš odgovor'. Nimam razloga za tesnobo – nepotrebna je. Diham, preverjam, stojim, diham, preverjam, stojim… to je to – zmaga zdravega razuma nad UmZS. Solarni pleksus je prijetno prazen, sproščen. Ni napolnjen s tisto zategnjeno utesnjujočo tesnobo, ki mi je postala tako domača. Dokazala sem si, da zmorem – preprostost – praznine – namesto tesnobe kot reakcije na užaljenost. 



nedelja, 24. februar 2013

Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 5


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila od drugih pričakovati, da me upoštevajo in biti užaljena kadar me niso upoštevali tako kot sem pričakovala.
Ko opazim, da od drugih pričakujem upoštevanje in da sem užaljena kadar od drugih nisem upoštevana tako kot pričakujem – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da mi drugi ne morejo brati misli in da niso vedno sposobni razbrati tega kar želim sporočit z določeno vsebino in intonacijo.
Namesto da od drugih pričakujem upoštevanje in sem užalim kadar ga ne dobim, se raje upoštevam sama s tem, da dajem prednost fizičnemu pred UmZS. Kadar si želim, da bi me drugi upoštevali, se jasno izrazim…

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da je užaljenost vezana na prizadeto čast, prizadet ugled, prizadet ponos, nevljudnost, nespoštljivost, direktnost.
Ko opazim, da je pri meni ali pri drugem nastopila užaljenost vezana na prizadeto čast, prizadet ugled, prizadet ponos, nevljudnost, nespoštljivost, direktnost – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da so ugled, čast, ponos, spoštljivost, vljudnost miselni konstrukti, ki smo jih sprejeli in si jih dopustili, dokler niso postali avtomatski odziv. Zavedam se nesmiselnosti obstoja znotraj teh konstruktov, zato se po potrebi opomnim kam se dejansko nagibam. Če se užali nekdo drug, pa ga vprašam naj mi razloži zakaj točno je užaljen.
Namesto da se bojim užaljenosti z vsemi njenimi razsežnostmi, užaljenemu raje pokažem da sem opazila njegovo užaljenost in ga pozovem, naj mi jo razloži kaj konkretno ga je prizadelo  ter prispevam svojo perspektivo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ljudi, ki se hitro užalijo soditi kot manjvredne od sebe.
Ko opazim, da ljudi, ki se hitro užalijo sodim kot manjvredne od sebe – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da z obsojanjem ne pomagam spremeniti dejstva, da se nekdo hitro užali, ampak kvečjemu pripomorem k še hitrejši užaljenosti.
Namesto da ljudi, ki se hitro užalijo sodim kot manjvredne, jih poskušam razumet, čeprav jim dam vedeti da užaljenost ni potrebna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpravo svoje tesnobe kot reakcijo na mamino užaljenost videti kot 'misijo nemogoče' in da si nisem dopustila zadeve izpisati prej.
Ko opazim, da v mislih/besedah/dejanjih dvomim v to, da sem spodobna odpravit tesnobo kot reakcijo na mamino užaljenost – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je dvom v odpravo tega vzorca zapravljanje časa – ker je jasno, da podpira samo UmZS.
Namesto da dvomim v svojo sposobnost odprave vzorca tesnobe kot reakcije na mamino užaljenost, svoj čas in pozornost raje namenjam opuščanju tega vzorca s pomočjo dihanja in ustavljanja strahov in energijske navlake.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kriviti sebe za mamino užaljenost.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kriviti mamo za mamino užaljenost.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila pri vsakem primeru mamine užaljenosti posebej samoiskreno pogledat ali sem soodgovorna ali je to posledica mamine (pre)občutljivosti.
Ko opazim, da v primeru mamine užaljenosti drsim v reakcijo tesnobe zaradi tega ker ne vem če sem soodgovorna ali če mama izigrava mojo pozornost – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da moram spraševanje o soodgovornosti za mamino užaljenost reševati sproti – po možnosti tekom užaljenosti ali pa še isti dan… saj bom le tako prišla do ključnih podrobnosti, ki jih potrebujem za prekinitev vzorca.
Namesto da se izogibam predelavi posameznega primera moje tesnobe kot reakcije na mamino užaljenost, se raje sproti soočam z morebitnim izzivanjem mamine užaljenosti. 

sobota, 23. februar 2013

Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 4


Tudi danes nadaljujem s samoodpuščanjem tesnobe kot reakcije na užaljenost in ponovno izhajam iz bloga objavljenega 21.2.2013. Če se hočeš vzorca zares znebit, je dobro predelat vse njegove veje/vidike/navezave… do podrobnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila domnevat, da si sama užaljenost dopustim zelo poredko.
Ko opazim, da domnevam, da si sama užaljenost dopustim zelo poredko – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da se še nisem zavedno opazovala v tej smeri. Zavedam se, da je popolnoma možno, da sem ta vzorec prevzela od mame in ga v nasprotju z njo obrnila navznoter (introvertirala) in ga zato nisem prepoznala kot obliko užaljenosti. Zavedam se tudi, da kot eden izmed mojih dominantnih karakterjev predvsem v domačem krogu pogosto nastopa 'čemernost', ki mi precej asociira na užaljenost.
Namesto da domnevam, da užaljenost uporabljam zelo redko, raje preverjam če se pri meni pojavljajo kakšne 'zamaskirane' različice užaljenosti. Za čemernost domnevam, da je ena izmed njih in prav tako nastopa kot eden izmed glavnih sprožilcev tesnobe v meni – zato jo dajem na seznam obravnave.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila da mama/drugi vplivajo name z vsebino in (dramatičnim) načinom komunikacije ter nasveti in da sem si našteto dopustila uporabiti kot razlog za svojo užaljenost.
Ko opazim, da drugim puščam da z vsebino in načinom komunikacije ter z nasveti vplivajo na moje razpoloženje in da našteto uporabljam kot izgovor za užaljenost – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da se lahko na vsebino in način komunikacije ter na nasvete drugih odzovem na različne načine; lahko si jih vzamem osebno in se morda užalim, lahko pa jih vzamem kot sporočilo o sporočevalcu in kritično preverim ne/uporabnost sporočila.
Namesto da drugim dopuščam da name vplivajo preko vsebine in načina komunikacije ter nasvetov, raje ostanem stabilna in 'z distance' skeniram njihovo sporočilo ter se na njega odzovem iz izhodiščne točke samozaupanja; ki je v nasprotju z užaljenostjo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mami/drugim jamrat v stanju jeze/skrbi/strahu in se potem počutit užaljeno, ker mama/drugi niso opazili mojega stanja in mu priredili svojega odziva.
Ko opazim, da drugim jamram v stanju jeze/skrbi/strahu ali kateregakoli drugega čustva in od njih pričakujem, da bodo to samodejno zaznali – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da sem drugim jamrala v jezi/skrbeh/strahu ker sem od njih želela tolažbo in/ali rešitve za moje probleme.
Namesto da drugim tožim o svojih problemih in od drugih pričakujem tolažbo / rešitve za svoje probleme ter se počutim užaljeno če namesto tega dobim kritiko in površne nasvete… … … se raje soočim s svojimi problemi, prevzamem samodgovornost za njih in se usmerim v reševanje po korakih in s pomočjo zavedanja dihanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s povzdigovanjem glasu in solzami manipulirati sebe/mamo/druge in tako preusmerjati pozornost iz bistva problema drugam.
Ko opazim, da poskušam preusmerjat pozornost iz nekega problema s pomočjo povzdigovanja glasu, solz in ostalih prijemov – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da tako samo zapletam problem naprej in podaljšujem čas potreben za reševanje/odpravo problema.
Namesto da z manipulacijo odvračam pozornost vstran od problemov, svojo pozornost raje usmerjam v bistvo problemov in skrajšujem čas reševanja/odprave problemov. 





petek, 22. februar 2013

Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 3


Vse bolj se začenjam zavedat, da si tesnobo dejansko povzročam, sama – v svoji glavi… da za to sploh ne potrebujem drugih… (Danes sem se na primer prvič v življenju odločila narediti pizzo; tekom izdelave tesnobe na pretek. Strah pred napakami, pred kritiko, samoobsojanje.?.)
S tesnobo pa reagiram tudi na ponavljajoče se banalnosti, ki jih vidim pri bližnjih in ki jih ne morem spremenit (vsakodnevna babičina dementna ponavljanja, mamina 'prepričanost', atejova gluha ušesa …)
Polna jebene tesnobe! Diiiihaaaam… in se osredotočam na eno izmed tesnobnih navezav na enkrat. Danes je na vrsti samoodpuščanje navezave tesnoba kot reakcija na užaljenost. Izhajam iz bloga objavljenega 21.2.2013.



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodelovati v užaljenosti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila podpirati užaljenost.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati se užaljenosti drugih; predvsem mame.
Ko opazim, da sodelujem v užaljenosti, da jo podpiram ali da se je bojim – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je užaljenost UmZ program in da zato nima smisla sodelovati v njem, ga podpirati ali se ga bati.
Ne dovolim si več sodelovanja v užaljenosti, podpiranja užaljenosti in strahu pred užaljenostjo. Namesto tega raje ob specifični situaciji v kateri nastopa užaljenost s pomočjo dihanja in komunikacije in brez jeze v primeru, da užaljeni ne bo želel sodelovati to predelam, zanaliziriram, poiščem vzorce, naredim samoodpuščanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na mamino užaljenost reagirati s tesnobo.
Ko opazim, da na mamino užaljenost reagiram s tesnobo – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je mamina užaljenost njena odgovornost, tako kot je moja tesnoba moja odgovornost. Zavedam se, da lahko mamo vprašam zakaj je užaljena in da moram sebe vprašat zakaj čutim tesnobo. Zavedam se, da mi mama lahko odgovori iz vidika preobčutljive in da to ni več moja odgovornost in 'sprejemljiv' razlog za mojo tesnobo.
Namesto, da na mamino užaljenost odreagiram s tesnobo, se z njo raje vsakič znova pogovorim o njeni užaljenosti – da začnem neposredno spoznavat vzorec užaljenosti in njegove specifike.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi užalila mamo in da nisem realizirala da s strahom in skrbjo v bistvu ustvarjam pogoje za to, da jo še lažje užalim / da se še lažje užali.
Ko opazim strah pred tem, da bi užalila mamo – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da ji s svojim strahom pred njeno užaljenostjo nakazujem, da ima odprto pot… da me naj kar izrabi da bo sploh lahko užaljena.
Namesto, da se bojim da bi mamo užalila, pozornost raje prenesem na svojo intonacijo in jo uporabljam čim bolj kontrolirano.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svoje nesmisle opravičevati z maminimi nesmisli.
Ko opazim, da svoje nesmisle opravičujem z maminimi nesmisli – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da z izhodiščem 'a ona si (me) lahko privošči, jaz pa si (nje) ne bi smela?!'  samo vzdržujem idealne pogoje za nadaljevanje nesmislov na obeh straneh.
Namesto da pričakujem, da bo kot mama-'vzornica' prva prenehala z nesmisli (npr. užaljenostjo), raje brez čakanja na njo prevzamem svoj del odgovornosti takoj (npr. reagiranje na njeno užaljenost s tesnobo, podpiranje užaljenosti). 

četrtek, 21. februar 2013

Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 2


Danes preko interneta raziskujem užaljenost. Našla sem kar nekaj perspektiv / misli /mnenj… nekatere so mi razumljive/sprejemljive, večina je površnih oz. subjektivno obarvanih. Izpostavila bom 3 najbolj dodelane/'domače'.

1.      Zanimiv video na temo užaljenost:

2.      Najbolj domača mi je bila misel, da se da užaljenost uporabljati kot sredstvo dresure / čustveno izsiljevanje drugih / izsiljevanje pozornosti od drugih.
Za enkrat vidim vzrok za reakcijo tesnobe na užaljenost prav v tem – občutku, da sem čustveno izsiljevana… ali pa v svoji 'nestrpnosti'  s katero lahko 'čustveno občutljivega' užalim  in posledično občutim tesnobo. Nestrpnost : Užaljenost gresta prav lepo z roko v roki – in ker je odgovornost v tem primeru vzajemna/deljena, jo je toliko bolj enostavno obesit na drugega… Jeba! Sproten strpen pogovor vidim kot edino rešitev zraven samoodpuščanja. Strpnost pa dosežem z zaustavljanjem -/+ energijske navlake in z zavestnim dihanjem.

3.      Zelo zanimiv članek iz katerega kopiram dva zame najpomembnejša odstavka:
''Razvoj čustva užaljenosti
Kako se vse skupaj začne? Kot bi rekel Sigmund Freud, se vse začne v otroštvu. Že v drugem letu starosti se začne otrok z užaljenostjo odzivati na odzive staršev in drugih, ki ga obdajajo. Stvari so zelo preproste – vsakič, ko odrasli zavrnejo kakšno otrokovo željo, je otrok užaljen in burno protestira. Seveda je to neprimerna užaljenost, za katero ni objektivnega razloga, toda otrok te starosti še ne razlikuje sebe od svojih želja. Zato otrok starševsko zavračanje izpolnitve svojih želja enači z zavračanjem njega kot osebnosti, z zanikanjem ljubezni. Otrokova logika je preprosta: če me imajo radi, mi bodo izpolnili vse želje, če pa me nimajo radi, mi ne bodo izpolnili želja. Otrok, ki ga starši ne naučijo razlikovati sebe od svojih želja, bo odrasel v odraslo osebo, ki se bo obnašala enako, zlasti do ljudi, ki so ji blizu. Tako se odrasla oseba odziva kot razvajen otrok vsakič, ko nekdo zavrne izpolnitev katere od njenih želja.
1. Ljudje vas lahko telesno poškodujejo, ne morejo pa vas užaliti.
2. Vedno ste vi tisti, ki se odloči, da bo užaljen.
3. Najlažje je užaliti ljudi s kompleksom manjvrednosti.
4. Najtežje je užaliti ljudi, ki se sprejemajo.
5. Oseba, ki vas žali, to najpogosteje počne zato, ker meni, da ste vi užalili njo. Razmislite o tem.
6. Namesto da bi postala užaljena, čustveno inteligentna oseba nemudoma preveri, ali je drugi nemara užaljen.
7. Da se ne bi zdeli "zgube", užaljeni vračajo žalitve in tako zapirajo spiralo prezira.
8. Tako kot nihče ne more užaliti ali ponižati nas, tudi mi ne moremo užaliti ali ponižati drugih.
9. "Ker si me prisilil k trpljenju, bom jaz tebe prisilil, da boš trpel še bolj," je moto zgub.
10. Nikoli ne žalite druge osebe, niti tedaj, ko ta neposredno žali vas.
11. Komunikacija s položaja samospoštovanja in spoštovanja drugega je odlika življenjskih zmagovalcev.
''




Tole raziskovanje pa je bilo zelo podporno. Zdaj, ko približno vem za kaj gre pri užaljenosti, bom lahko dosti bolj smiselno usmerjeno naredila samoodpuščanje na tesnobo kot reakcijo na užaljenost.

Razmišljam tudi o tem, da bi začela beležit situacije v katerih mama postane užaljena, da vidim svoj prispevek k temu in ugotovim, če se pri meni pojavlja kak vzorec, ki bi ga bilo dobro odstraniti; zraven podpiranja mamine užaljenosti z lastno tesnobo… 

sreda, 20. februar 2013

Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 1


Tesnoba je res bedno in fizično neprijetno stanje, zato se postopoma soočam s sprožilci, ki mi jo povzročajo in brišem vzorce s katerimi si jo povzročam.

Za enkrat sem skozi samoodpuščanje  predelala tesnobo kot odziv na nenadno jezo drugih. S tesnobo se odzivam tudi na kakršnokoli kričanje med drugimi člani družine. To je prav tako eden izmed sprožilcev, za katerega bi bilo zelo na mestu, da bi ga predelala. Pa ne bom več niti brskala za ostalimi sprožilci tesnobe, ampak bom kar 'zajahala' enega izmed dominantnih – mamino užaljenost. Najprej želim spoznat različne vidike užaljenosti, da vidim kaj jo sploh 'drži gor'…

Moja mama ja dokaj hitro užaljena / se dokaj hitro užali. Jaz pa na njeno užaljenost pogosto odreagiram s tesnobo. Ta zadeva postaja vse bolj zankasta, se vedno bolj zateguje… jemlje dih. Zdi se mi, da včasih nisem tako intenzivno reagirala na mamino užaljenost. Potem pa sem začela vedno bolj pazit na to, da je ne bi užalila in zdaj imam občutek kot da bi ta skrb/strah da ne bi užalila mame v bistvu napajal in krepil mamino užaljenost. In sočasno mojo tesnobo. Jeba – ne prenese če ji kaj bolj glasno povem, na brzino se umakne češ da sem nestrpna do nje - ali ona sama redno dramatizira z intonacijo in gibanjem. V ozadju pa polno enih občutkov obtoževanja in krivde navznoter in navzven na obeh koncih odnosa.

Pri sebi vidim užaljenost zelo redko (s tem, da se še nisem posebej opazovala s tem namenom). Se pa spomnim dogodka pred kratkim v katerem me je mama užalila sem postala užaljena zaradi maminih besed. Šlo se je za eno izmed telesnih funkcij, ki se je tekom mojega hujšanja in zaradi drugih nepričakovanih okoliščin začasno spremenila in mi je povzročala neprijetnosti/skrbi zaradi katere sem se počutila neprijetno in sem skrbela . Med pogovorom sem mami povedala kako ta funkcija trenutno poteka pri meni, ona pa je dramatično povedla, da z mojo telesno funkcijo ni vse v redu, ker pri njej deluje drugače in je tako kot deluje pri njej normalno. Na to je trdno prepričana v svoj prav in v svojo dobronamernost dodala še površne nasvete, z upoštevanjem katerih bi si jaz povzročila samo še večje probleme…  Se pravi – moji jezi in strahu je dodala še primerjanje svoje telesne funkcije kot normalne in moje kot nenormalne in nepremišljene nasvete. Zaradi tega seštevka čustvene drame sem se začela počutit užaljeno. Povzdignila sem glas, vlile so sem solze… bla bla bla… že takrat sem se zavedala, da nekaj ne štima… da je užaljenost nekako lažna (če bi predelala svoje strahove in skrbi – ji ne bi dala pogojev, da se pojavi…). Hkrati pa mi je bilo zanimivo opazovat, kako je hotela mama sama postat užaljena ko sem povzdignila glas – ampak je dala prednost moji užaljenosti. Banalne igrice…  

A je res, da če hoče bit nekdo užaljen, mora drug to užaljenost podpret? Zgleda da ja – ker sama sebe nisem še nikoli užalila – smeh.
Zdi se mi, da užaljenost nastopi kot reakcija na neupoštevanje / občutek neupoštevanja. Vsaj tako je bilo v mojem zgoraj opisanem primeru. Mama ni upoštevala tega, da sem bila že razdražena, ni upoštevala da utegneva imet že v osnovi drugače delujočo telesno funkcijo…



Ok – mogoče si lahko glede razlage užaljenosti pomagam s SSKJ

užaliti in užaliti -im dov. (i a a)
1. narediti, reči kaj, kar prizadene čast, ugled koga: užalili so ga, ker ga niso povabili; da jih ne bi užalil, je darilo sprejel; s svojo odločitvijo užaliti koga / užaliti čast, ponos koga prizadeti // z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročiti čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje bi vsakogar užalilo
2. zastar. užalostiti: njegova nesreča je užalila tudi sosede; užalila se je, ker ga ni bilo / srce se mu je užalilo
-užaliti se in užaliti se nar. primorsko postati užaljen: tako nevljudno so mu povedali, da se je
užalil; ponosen je, zato se hitro užali / saj se ne boste užalili, če povem naravnost
• zastar. užalilo se ji je in orosile so se ji oči postala je otožna, ganjena; zastar. užalilo se mu je po njih stožilo se mu je; zastar. užalilo se mu je, da ni shranil potrdila postalo mu je žal
-užaljen -a -o: užaljen človek; biti, oditi užaljen; užaljen v svojih čustvih; užaljena čast; ekspr.
užaljeno samoljubje / kot opravičilo ne bodite užaljeni, če vas nekaj vprašam; prisl.: užaljeno gledati, molčati

Se jasnijo zadeve ja. Užaljenost je vezana na prizadeto čast, prizadet ugled, prizadet ponos, nevljudnost, nespoštljivost, direktnost.
Sama ne dam kaj dosti na čast, ugled, ponos, vljudnost, spoštljivost, nedirektnost – ker se zavedam, da so to v večji ali manjši meri miselni konstrukti, ki ne podpirajo enakovrednosti (če si jih le dopustimo pogledati malo bolje).
Po drugi strani mama očitno podpira vljudnost in spoštljivost in vsaj še ponos. (Čisto avtomatizirano; brez spraševanja.)

Ampak imam občutek, da mamina užaljenost temelji bolj na njeni preobčutljivosti ob mojem neupoštevanju, nesprejemanju in zavračanju njenih besed in dejanj. Če hočem odpravit svojo tesnobo kot reakcijo na mamino užaljenost morem – kaj??? Ne sprejet njene užaljenosti brez njenega pojasnila? Vem, da moram postat dihanje. Morem nehat gledat na njo kot na manjvredno tudi takrat ko je površna? Se moram postavit v njeno kožo?
Vem, da nisem odgovorna za mamino užaljenost – ne ne vem – to je glavni problem. Na teki točki mi je jasno kdaj sem soodgovorna in kdaj je njena užaljenost samo njena odgovornost. Na neki za enkrat nedoločljivi točki, kateri se bom približala s samoodpuščanjem.
Morda že v naslednji objavi, morda pa prej poiščem še kaj o užaljenosti na splošno… slej kot prej v glavnem. 

ponedeljek, 18. februar 2013

Kako se odzivamo na priložnosti?


Derren Brown je ustvarjalec fenomenalnih šovov. To niso šovi, s katerimi bi človek samo preganjal čas, ampak nam vsem skupaj nastavljajo ogledalo… Vsak njegov šov je eksperiment zase skozi katerega avtor predela neko vprašanje, ki si ga lahko postaviš tudi sam.

Nazadnje sem gledala Derrenovo stvaritev SKRIVNOST SREČE… Ogled nadvse priporočam tudi vam.


Ta šov kaže, da se nam prav vsem ponujajo priložnosti, ljudje pa se med seboj razlikujemo po tem koliko smo za njih odprti. Oz. zaprti.
Pri čemer odprtost pomeni to, da ne delujemo avtomatizirano in samo znotraj okvirjev tistega kar poznamo, da ne delujemo v strahu pred novim, nepoznanim, nepričakovanim.
Pri čemer zaprtost pomeni to, da se tako zelo zaposlujemo z lastnimi mislimi in z lastnim odporom, da si ne dopustimo da bi priložnosti, ki se pojavijo na naši poti sploh videli… če pa jih že vidimo, pa se jih na hitro znebimo. Preprosto zaradi nekega strahu, morda občutka nevrednosti, nezaupanja vase.

Posameznik zelo enostavno vidi to izogibanje/zavračanje priložnosti pri drugem. Sama poznam osebo, ki jo po domače povedano vedno nekaj jebe. Vedno ima glede česa za pojamrat ta nervozen/nepotrpežljiv karakter. Saj se skozi leta počasi premika naprej in počasi izboljšuje svoje stanje. Ampak včasih dobivam občutek, da se že norčuje iz sebe – ko toliko ponavlja vedno ene in iste vzorce. Kljub temu, da sva že predebatirali neko stvar in se strinjali glede rešitve, bom slej ali prej spet poslušala jamranje o isti stvari.  Ker oseba rešitve v resnici ni posvojila, je ni realizirala. Misli, da ne zmore in to celo ponavlja v besedah in v svojih mislih… čista samosabotaža.

Ko si not – v določenem samoomejujočem vzorcu – se ti neko tvoje obnašanje zdi domače, naravno. Morda sploh ne prepoznaš ovir, ki si jih nastavljaš sam… morda jih, pa raje ignoriraš ker se bojiš soočit z njimi?

Kaj naj rečem zase? Vidim, da sem se marsikje že odprla za priložnosti. Pri komunikaciji z ljudmi na primer. Včasih me je bilo strah vprašat, prosit za smer, nasvet, predlog… strah me je bilo kaj si bodo drugi mislili o meni, kako me bodo sodili… in sem raje sama tavala in iskala, pri tem pa sem se v svoji notranjosti vedno bolj jezila nase, na svojo strahopetnost. Potem sem počasi začela spraševat in komunicirat z drugimi kadar sem potrebovala pomoč. In danes se lahko temu svojemu nekdanjemu strahu samo še režim. Ker vidim, kako so ljudje v resnici kul, kako radi priskočijo na pomoč in včasih dobim še več kot to za kar sem prosila. Res je, da moraš včasih poizkusit večkrat, ampak slej ali prej naletiš na nekoga, ki ti 'poda roko' hehe.

Hkrati se zavedam, da se marsikje še vedno prav slepo blokiram. Se prepuščam strahu, da nečesa ne bi zmogla, si mislim da je pretežko zame – še preden poskušam. Si lažem, da vzorci, ki ne puščajo preveč bolečih posledic niso tako zelo pomembni, da bi jih začela odpravljat takoj. Naredim določeno stvar, da bi ugajala, nato pa se jezim, ker sem kao zapostavila sebe. Dramatiziram glede določenega obnašanja drugih, namesto da bi se postavila v njihovo kožo in komunicirala od tam. Bluzim v mislih, obsojam sebe in druge…

Čeprav dobro vem kako zlahka se dajo urediti tudi 'najtežje' situacije in načeti odnosi – če si le dam priložnost. Težko bom pozabila teden dni, v katerem sem se osredotočila na svoj napet odnos z y in sem si vsakič znova v komunikaciji z njim dala priložnost da sem najprej zadihala in šele potem reagirala; najin odnos je postal prijetno sproščen.

Vse skupaj nas pozivam – postajajmo vedno bolj odprti za priložnosti – razširimo se – podirajmo lastne uničujoče meje/mere .
Sama sebe izzivam glede odprtosti v odnosu z mamo. Diham preden se odzovem! In ne dovolim si več podpirat njene užaljenosti – niti navznoter. Zdaj mi postaja jasno kaj si ustvarjam s tem – tesnobo. Dajem si priložnost za opustitev tesnobe.  

nedelja, 17. februar 2013

NATEG polarnosti


Predstavljajmo si...
Predstavljajmo si, da je človeško fizično telo vertikalna črta.
Pravokotno jo seka ogromno premic, ki predstavljajo različne misli + čustva/občutke.
Leva stran vertikale / človeškega telesa predstavlja misli in čustva, ki jih definiramo kot negativne/slabe/napačne/(-),
desna stran vertikale / človeškega telesa predstavlja misli in občutke, ki jih definiramo kot pozitivne/dobre/pravilne/(+).




Kadar našim mislim ne dodajamo negativnih čustev (-) / pozitivnih občutkov (+), je človeško telo stabilno.
Kadar pa našim mislim dodajamo negativna čustva (-) / pozitivne občutke (+) in jih nategujemo v negativno ali pozitivno stran, se stabilnost človeškega telesa zamaje. Pojavijo se bolečine in bolezni. 




Mh – čustva (-)  in občutki (+) kot priponka k mislim so nateg. Dlje časa jih stopnjujemo, bolj z njimi nategujemo / mečemo iz ravnovesja naše telo in si povzročamo bolečine in bolezni.


Za odpravljanje nepraktičnih miselnih vzorcev z -/+ priponkami imamo na voljo:
-samoiskrenost,
-samoodpuščanje,
-samokorekcijsko prakso.
S temi orodji/aplikacijami skozi čas/proces opuščamo sprejete in dopuščene natege, se vračamo k stabilnosti fizičnega telesa in spoznavamo kaj pomeni živeti… spoznavamo sebe kot življenje.

Se pridružiš zaustavljanju in odpravljanju lastnega nategovanja? Pridruži se, ker je najboljše za tebe in hkrati za vse ostale! Preveri  DIP Lite  – prosim. 

sobota, 16. februar 2013

Poplava strahov in skrbi v povezavi z mojim telesom


Telo na splošno

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred idejo, da imam nadpovprečno občutljivo telo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred idejo, da imam podpovprečno odporen imunski sistem.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da se ne bom nikoli naučila komunicirat s svojim telesom toliko, da bi se izognila bolečinam in boleznim.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da me zdravnica ne bi jemala resno, če ji povem o vsem mojih težavah.
- - -
Ko opazim strah pred idejo, da imam nadpovprečno občutljivo telo / podpovprečno odporen imunski sistem in strah pred tem, da se ne bom nikoli naučila komunicirat s svojim telesom toliko, da bi se izognila bolečinam in boleznim – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da ti strahovi že sami po sebi ne podpirajo mojega fizičnega telesa in da preprečujejo komunikacijo z njim, zato je najbolj smiselno, da jih opustim. Zavedam se, da je učenje komunikacije s telesom dolgoletni proces in da bom skozi njega še deležna bolečin in bolezni.
Namesto da obstajam v strahovih v povezavi z občutljivostjo, neodpornostjo in ne-komunikacijo mojega telesa, raje korak po korak spoznavam svoje telo brez reakcij v strahu.

Ko opazim strah pred tem, da me zdravnica ne bi jemala resno če ji povem o vseh mojih težavah – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da strah izvira iz nezaupanja zdravnikom in iz občutka, da ne morejo učinkovito pomagati oz. da so v krempljih farmacevtskega pohlepa.
Namesto da se bojim povedati zdravnici za vse moje težave zaradi strahu, da me ne bi jemala resno, se pozanimam glede težav in jih skušam pozdraviti sama oz. dlje časa opazujem svoje težave in jih čim podrobno beležim, da lahko zdravnica da čim bolj relevantno povratno informacijo.


Prehrana in prebavila

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrbeti in obupavati zaradi tega, ker več ne vem kaj naj še sploh jem; prehranjevanje glede na krvno skupino mi odsvetuje nekaj mojih najljubših jedi in mi priporoča nekaj dragih jedi + hujšam + zakisanost + od nedavnega imam probleme s prebavo, zaradi česar mi je postalo neprijetno obiskovat fitnes.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pogosto razmišljati o hrani in si jo želeti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrbeti, ker sem ob vseh teh informacijah postala precej zmedena in ne vem katera hrana dejansko podpira moje telo.  
- - -
Ko opazim, da se obremenjujem z ogromno stvarmi glede prehranjevanja naenkrat – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da imam kot začasno skupinsko rešitev na voljo post… sicer pa se bom morala zjasnit po kakšnem vrstnem redu želim odpravljat svoje težave.
Namesto da skrbim zaradi vsega za kar sem se v zadnjem času odločila, da bi 'morala' upoštevati… se v tem trenutku odločam, da bom najprej skušala urediti probleme s prebavo, nato bom poskušala nadaljevati s hujšanjem/fitnesom, nato bom poskrbela za razkisanje, nazadnje pa se bom ukvarjala z dieto glede na krvno skupino.

Ko opazim, da razmišljam o hrani in si je želim – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je moje prehranjevanje postalo podobno 'potrošništvu' – z njim skušam potlačevat čustva in/ali si ustvarjat dobre občutke.
Namesto da pogosto razmišljanje o hrani in željo po njej dojemam kot normalno, si svoje medobročne misli o hrani / želje po hrani sproti odpuščam in tako zmanjšujem trenutke obstoja v mislih na hrano.

Ko opazim zmedo in skrb zaradi tega ker ne vem katera hrana dejansko podpira moje telo – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je spoznavanje podporne hrane za moje telo dlje časa trajajoč proces.
Namesto da obstajam v zmedi in skrbeh, raje omejim mešanje hrane in sproti opazujem in beležim učinke hrane na moje telo.


Srce

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred mislijo, da je z mojim srcem nekaj narobe.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred ščipanjem v predelu, kjer se nahaja srce.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi mi srce odpovedalo, še preden pošteno napredujem v DIPu.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skrbeti, ker me v predelu v bližini srca ščipa kljub temu, da ne počnem nič napornega – razen da tri dni v tednu obiskujem fitnes.
- - -
Ko opazim kakršenkoli strah v povezavi s srcem – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da strahovi mojemu srcu ne bodo pomagali  v primeru da je z njim res kaj narobe.
Namesto da skrbim zaradi stanja svojega srca, raje poiščem informacije o ščipanju in v primeru, da se ščipanje ne bo ustavilo tekom naslednjega tedna obiščem zdravnico.

Ko opazim strah pred tem, da bi mi srce odpovedalo še preden pošteno napredujem v DIP – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da nimam vpliva nad časom in načinom svoje smrti.
Namesto da se bojim odpovedi srca preden bi se prerodila kot fizično, raje izkoristim čim več danih  trenutkov za obstoj v fizičnem in kot fizično.


Zapestje

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred večletnimi bolečinami v zapestju ob določenih gibih, katerih mi zdravnica po slikanju kosti zapestja ni sposobna razložiti in me do nadaljnjega pušča samo z njimi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred morebitno operacijo zapestja.
- - -
Ko opazim strah pred bolečinami v zapestju in pred morebitno operacijo zapestja – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da z natančnim opazovanjem in beleženjem obnašanja zapestja lahko zdravnici najbolje pomagam pri diagnozi. Zavedam se, da imam na voljo tudi pomoč Destonijcev.
Namesto da obstajam v strahu glede zapestja, njegovo obnašanje beležim in opazujem ter ga posredujem zdravnici. Če se stanje do maja ne bo izboljšalo, pa bom prosila za pomoč Destonijce (Sunette).


Obraz in praskanje

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odlašati s korekcijo glede praskanja obraza in posledično skrbeti zaradi svojega videza.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kriviti se zaradi vsakodnevnega praskanja kot lažnega olajšanja/sprostitve.
- - -
Ko opazim, da odlašam s korekcijo glede praskanja obraza – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da mi je danes dokaj dobro uspelo držati roke vstran od obraza – vsaj stiskanja si nisem dopustila. Zavedam se, da lahko vsak dan znova dosežem neki napredek in tako postopoma odneham s to neumno navado.
Namesto da si popuščam pri praskanju, se raje vsakič znova odločno ustavim in tako postopoma odvzemam energijo temu vzorcu.





petek, 15. februar 2013

SOJENJE / definicije po SSKJ / reakcije in asociacije na posamezne elemente v besedilu 4


"soditi in soditi -im nedov. (i o) 

8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost

• ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem
mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega
zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega
sodeč -eča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom
sojen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni
• ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno,
usojeno
* jur. biti sojen v nenavzočnosti''


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti v usodo.
Ko opazim, da verjamem da je določena situacija usojena – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da vnaprej določena usoda ne obstaja, obstajajo pa posledice naših misli, besed in dejanj, s katerimi se sproti soočamo, se iz njih učimo in tako izbiramo ali jih bomo še naprej ponavljali ali spreminjali.
Namesto da se ločujem od vnaprej določene usode, postanem eno z usodo – se zavedam da s svojimi mislimi+besedami+dejanji sooblikujem svojo usodo, kakor tudi usodo drugih. Zato se v svojim mislih, besedah in dejanjih vedno usmerjam po tem kar je najboljše za vsev vsakem danem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodelovati v sojenju množice.
Ko opazim, da nekoga /nekaj avtomatsko sodim, ker me je v sojenje pritegnila množica – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da množica sodečih ne opravičuje mojega lastnega sojenja. Zavedam se, da množica še ni sposobna sodiit po kriteriju 'kar je najboljše za vse' – torej nima smisla, da se ji v sojenju pridružujem.
Namesto da sodim kakor sodi množica drugih, vztrajam pri sojenju skozi kriterij 'kar je najboljše za vse'.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi, da si nekdo nekaj ne-zasluži.
Ko opazim, da sodim, da si nekdo nekaj zasluži / nečesar ne zasluži – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da nimam pogleda v celotno sliko, torej je tudi moje sojenje o tem ali si nekdo nekaj zasluži ali ne nesmiselno.
Namesrto da sodim o tem ali si nekdo nekaj zasluži ali ne, se raje ukvarjam s sabo, s svojim delovanjem in spoznavanjem posledic posameznih dejanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ljudi soditi kot ne/vredne zaupanja.
Ko opazim, da nekoga sodim kot ne/vrednega zaupanja – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da ljudje po večini delujemo iz UmZS in kot takšni (samo)manipulatorji in sebičneži nismo dokazali, da je zaupati nam praktično.
Namesto da druge sodim kot ne/vredne zaupanja, raje delam na samozaupanju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samo-sojenje z vidika UmZS.
Ko opazim, da se sodim z vidika UmZS – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je samo-obsojanje z vidika UmZS samo nadaljno zapletanje in samo-omejevanje, ki privede do bolezni, bolečin, v ekstremnih primerih do samomorov.
Namesto da se sodim z vidika UmZS, raje sproti zmanjšujem samo-sodbe in jih brišem s pomočjo samoodpuščanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila serijo blogov 'SOJENJE / definicije po SSKJ / reakcije in asociacije na posamezne elemente v besedilu' soditi kot naporno, zgrešeno, pretežko in dolgočasno.
Ko opazim, da določeno temo samooodpuščanja sodim kot naporno, zgrešeno, pretežko in dolgočasno – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da takšno samoodpuščanje nima učinka kot bi ga lahko imelo, če bi ga pisala povsem brez čustvenih sodb.
Namesto da tekom pisanja samoodpuščanja začenjam temo soditi kot negativno, jo raje prehodim/prepišem z zavedanjem v vsakem trenutku.

četrtek, 14. februar 2013

SOJENJE / definicije po SSKJ / reakcije in asociacije na posamezne elemente v besedilu 3


"soditi in soditi -im nedov. (i o) 

5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve;
po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah

6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje vedenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj

7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin // imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v
starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi''


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi in sklepati na podlagi površnih opažanj in posploševanj.
Ko opazim, da sodim in sklepam na podlagi površnih opažanj in posploševanj – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je površnost odskočna deska za ustvarjanje konfliktov. Zavedam se, da je površno sojenje in sklepanje pokazatelj obstoja v energiji / hrana za UmZS.
Namesto da sodim in sklepam na podlagi površnih opažanj in posploševanj, si raje dopustim obstajati brez sojenj in sklepov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vztrajat pri notranjem sojenju/sklepanju tudi takrat kadar sem imela možnost vprašat / poiskat informacijo, pa sem bala.
Ko opazim, da se bojim vprašat po informaciji ali jo poiskat in zaradi strahopetnosti raje vztrajam pri notranjem sojenju/sklepanju – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da se na ta način sabotiram pri spoznavanju sebe kot drugih/drugega.
Namesto, da sodelujem v strahopetnosti, raje na primeren način in samoiskreno drugemu postavim vprašanje / poiščem informacijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila lastne sodbe soditi kot resnične.
Ko opazim, da lastne sodbe sodim kot resnične – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da moje sodbe ne morejo biti resnične dokler bazirajo na priučenem načinu sojenja, ki ne vključuje kriterija – kar je najboljše za vse-.
Namesto, da lastne sodbe temelječe na polarnostih sodim kot resnične, se raje vprašam ali sodim na podlagi tega kar je resnično najboljše za vse. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot predsodki.
Ko opazim, da obstajam kot predsodek – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je uporabljanje predsodkov samosabotaža/omejevanje/ločevanje.
Namesto da uporabljam predsodke, jih raje sproti brišem s pomočjo samozavedanja in samoodpuščanja.

nedelja, 10. februar 2013

SOJENJE / definicije po SSKJ / reakcije in asociacije na posamezne elemente v besedilu 2


"soditi in soditi -im nedov. (i o) 

3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju

4. ustvarjati, izražati mnenje o kom
a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal / krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi
b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu // knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami''


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila igre/tekme soditi kot negativne zaradi tega ker vključujejo tekmovalnost, konkurenčnost, izločevanje, polarnost zmagovalec/poraženec in polarnost dobrih občutkov / negativnih čustev. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila navijaštvo soditi kot podpihovanje polarnosti oz izločevanja. Znotraj tega si odpustim tudi, da sem sprejela in si dopustila sodnike tekmovanj soditi kot del tega nepotrebnega mehanizma namenjenega vzdrževanju UmZS.
Ko opazim, da obstajam kot negativna sodba glede tekmovanj, navijaštva, sojenja tekem – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da s samim sojenjem/obsojanjem ne spreminjam tega kar vrednotim kot negativno in nepotrebno, ampak samo hranim UmZS.
Namesto da tekmovanja, navijaštvo, sojenje tekem… sodim kot negativno, raje napišem kak blog o s pojasnili zakaj omenjane zadeve vidim kot nesmiselne – čeprav so splošno sprejete.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sojenje kot izražanje oz. ustvarjanje mnenja o nekom soditi kot normalen način funkcioniranja človeka.
Ko opazim, da sojenje kot izražanje oz. ustvarjanje mnenja o nekom sodim kot normalen način funkcioniranja človeka – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da se sojenje od človeka do človeka razlikuje glede na to kakšne programe je sprejel in dopustil vgraditi v lasten UmZS. Zavedam se da so sodbe kot osebna/subjektivna mnenja nestabilne, netrajne, neresnične in posledično tudi nepotrebne oz. na vse zadnje nesprejemljive.
Namesto da sojenje kot izražanje oz. ustvarjanje mnenja sodim kot normalen način izražanja človeka, se raje opominjam na subjektivnost mnenj ki ohranjanja in stopnjuje delitev / onemogoča enost & enakovrednost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila notranje sodbe o drugih oz. sojenje drugih v pogovoru z nekom, kadar obsojani ni bil prisoten.
Ko opazim notranje sodbe o drugih in sodelovanje pri sojenju ljudi, ki niso prisotni – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da si ga z notranjimi sodbami o drugih banalno bluzim in zapravljam svoj čas. Zavedam se, da je sojenje drugih brez možnosti njihove obrambe / možnosti pojasnil zahrbtno dejanje.
Namesto da sodim druge v svoji notranjosti in namesto da sodelujem pri sojenju neprisotnih, se raje obrnem k sebi in svoji samokorekciji – zmanjševanju takšnega sojenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi druge glede na sebe.
Ko opazim, da sodim druge v primerjavi s sabo in svojimi izkušnjami – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da fizična telesa drugih ne funkcionirajo točno tako kot moje in da UmZS drugih ne funkcionira točno tako kot moj. Zavedam se, da posledično s sojenjem drugih po sebi drugim delam krivico.
Namesto da druge sodim po sebi in po svojih izkušnjah, z drugimi raje komuniciram o konfliktu ki se mi pojavi v povezavi z njimi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi ljudi po videzu.
Ko opazim, da sodim ljudi po videzu – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da si na ta način ustvarjam predsodke na podlagi slike/podobe in se prikrajšujem za bistvo posameznika kot samorealizacije v odnosu z njim.
Namesto da ljudi sodim po videzu, si jih raje dopustim spoznati ne glede na to ali me njihova podoba privlači ali odbija.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sporočila drugim začenjati v smislu: 'nimam te namena obsojat' / 'ne misli si, da te obsojam' / 'ne jemlji si tega kot obsojanje'.
Ko opazim, da začenjam sporočila v zgornjem stilu – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da se za sporočili, ki se začenjajo v tem smislu skriva opravičilo za sledeče obsojanje.
Namesto da se že v naprej opravičim za obsojanje, raje z njim sploh ne začnem. Ko ta vzorec opazim pri drugih, jih vprašam zakaj sploh omenjajo obsojanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na izjavo ''kakšne posledice bi to imelo, sodite sami'' reagirati z avtomatiziranim odzivom 'temu se je bolje izogibati'.
Ko opazim avtomatiziran/samo-sabotažen odziv na izjavo ''kakšne posledice bi to imelo, sodite sami'' – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da izjava ''kakšne posledice bi to imelo, sodite sami'' predaja sojenje naprej – vstran od sebe, zaradi česar sem dobivala občutek, da če bom drznila soditi sama, bom s tem sprejela tudi odgovornost o sojenju, ki se ga nekdo drug izogiba.
Namesto da se na izjavo ''kakšne posledice bi to imelo, sodite sami'' odzovem z avtomatiziranim odporom, si raje dopustim zdravorazumsko presojanje na podlagi kriterija če je najboljše za vse enakovredno ali ne.