in jaz se sprašujem kaj sem naredila s svojim
časom. Zdi se mi, da sem ga zapravila, namesto da bi ga kvalitetno uporabila. Z
izgovorom, da sem se rodila v svet, ki v večini ne podpira potencialov
posameznika in sproščenega raziskovanja življenja sem se predala ideji, da se
tako ali tako nima smisla trudit za karkoli.
Moji življenjski dosežki? Naredila sem osnovno
šolo, srednjo šolo in fakulteto. Ampak si tega ne štejem ravno pod dosežke, ker
sem si izbrala pot v poklicu, ki združuje umetnost in izobraževanje; v teh dveh
panogah pa je trenutno izredno težko dobiti službo.
Službo sicer trenutno celo imam – česar si prav
tako ne štejem kot dosežek ampak bolj kot srečo. Srečo, ki bi naj tajala do
konca leta in ki se mi lahko vsak trenutek zaradi sesuvanja sistema izmuzne.
Mmm
– kot dosežek si štejem to, da sem se preko spleta dokopala do mednarodne skupine
Desteni, ki deluje po principu enosti in enakovrednosti vseh živih bitij. In da
sem prehodila dve leti njenega spletnega tečaja Desteni I Process, kjer predelujemo
Structural Resonance Alignment oz. svojo strukturno resonančno
poravnavo z delovanjem, ki je enakovredno najboljše za vse oblike življenja.
In iz tega tako rekoč mojega edinega
dosežka nadaljujem na svoja obžalovanja. V zadnjih trenutkih pred smrtjo
priznam, da mi je žal, da nisem bolj dosledno hodila samo-popravkov, ki sem jih
spisala na podlagi samo-realizacij po samo-odpuščanju. Žal mi je, da nisem
poslušala svojega telesa, ki se mi je skozi občutke tesnobe, strahu, napetosti drlo naj se ustavim in
preneham z umojebi. Žal mi je, da se nisem zdisciplinirala v prehranjevanju kot
podpori za telo in v doslednejšem zaustavljanju omejujočih miselnih in
čustvenih vzorcev glede katerih sem se zavedala, da si z njimi škodujem. Žal mi
je, da nisem več konfliktov reševala iz točke stabilnosti – glede na to, da mi
je kristalno jasno, da se konfliktov ne da reševat iz točke reakcije.
Berem zgodbe o ljudeh, ki so se kljub
težkim in ne-podpornim življenjskim oz. sistemskim razmeram znašli… ker so se
potrudili po svojih najboljših močeh in se niso pustili potlačit zablodam
lastnega umsko-zavestnega sistema. In se veselim za njih in jih občudujem… in
se hkrati sprašujem zakaj sama iščem izgovore namesto da bi na polno
izkoriščala vse svoje potenciale.
Jebemsi – nočem umret v obžalovanju, da
sem zapravila življenje zaradi prepuščanja melanholiji, čemernosti,
pritoževanju in podobnim banalnostim. Še nekaj trenutkov me loči od smrti.
Nimam pojma koliko… vem pa, da jih nima smisla zapravljat.
Vložim jih v sooblikovanje sveta, ki bo podpiral potenciale posameznika insproščeno raziskovanje življenja – v sooblikovanje sveta v katerega bi se želela roditi sama. Morda se po smrti dejansko vrnem sem, morda ne… v vsakem primeru je to zaenkrat edini svet, ki ga poznam. In četudi ga pomagam izboljševat in bo to imelo opaznejše efekte šele proti koncu mojega življenja li po njem, je to vseeno največ kar lahko naredim iz svojega časa / življenja.
Vložim jih v sooblikovanje sveta, ki bo podpiral potenciale posameznika insproščeno raziskovanje življenja – v sooblikovanje sveta v katerega bi se želela roditi sama. Morda se po smrti dejansko vrnem sem, morda ne… v vsakem primeru je to zaenkrat edini svet, ki ga poznam. In četudi ga pomagam izboljševat in bo to imelo opaznejše efekte šele proti koncu mojega življenja li po njem, je to vseeno največ kar lahko naredim iz svojega časa / življenja.
Zdajle se bom odpravila na volišče. In če
tekom parih let ne bo izboljšave, se bom odpravila še na kandidaturo. Kdaj če
ne zdaj, kdo če ne mi, kaj če ne enost in enakovrednost?