nedelja, 30. avgust 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 5

1.del  iz katerega so tudi spodnji trije odstavki

Na prvo žogo bi se celo lahko reklo, da je film The monuments man – na mestu… da je kulturna identiteta na mestu.
Ampak ko pogledam definicijo obeh besed, se vse skupaj precej zamaje...

kultúra  -e ž (ȗ) 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja
identitéta  -e ž (ẹ̑) jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi

Vrednote človeške družbe niso v skladu s tem kar je najboljše za vse in ljudje z neskončno lahkoto pozabljamo na univerzalno fizično resničnost/dejstva in se utapljamo v lastnih miselnih ''realnostih'' – vsak ima svojo ''resničnost'', svoja ''dejstva''…



POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE) KULTURA

 1. Zbiranje informacij o besedi
Vzpostavitev moje točke opredelitve – kako sem živela to besedo do zdaj?
Najprej (before DE) sem imela do kulture precej pozitiven odnos s pridihom spoštovanja in manjvrednosti, nato se je v meni zgodil preobrat in sem do kulture začutila odpor in prezir.
Definicija iz slovarjapogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.
kultúra  -e ž (ȗ) 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja
Zven besedeizgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.
Kult-ura
kúlt  -a m (ȗ) knjiž., navadno s prilastkom izkazovanje časti z molitvami ali obredi, češčenje
úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut

2. Raziskava zbranih informacij o besedi
Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?
To lahko določim z opazovanjem:
-svoje osebne izkušnje s to besedo,
-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne' ali 'slabe'/'negativne',
-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),
-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.
Opažam, da tekom pisanja te redefinicije kulturo - besedo kultura še vedno definiram kot negativno in slabo in le izjemoma kulturno-umetniške dogodke (v lokalnem okolju) kot sprejemljive oz. praktično efektivne.
Ob pogledu na definicijo iz slovarja se mi začnejo porajat negativni občutki, ker so človekovi ''dosežki'' glede na njegov potencial komaj omembe vredni in ker so človeške vrednote sprevržene / ponarejene.
Besedo kult dojemam kot nekaj nepotrebnega – prav tako kot religijo; obe besedi vidim kot delno negativni, ker si ne znam predstavljat kakšen napor bo še potreben, da bodo ljudje uvideli, da nasprotujeta življenju. Tudi besedo ura definiram kot negativno – ker mi je prva asociacija ''prehitro teče''.

3. Nova definicija
Kreativno pisanje
…V zavedanju da negativno definiranje besede kultura ne bo spremenilo stanj vezanih na kulturo, ki ne podpirajo življenja…
Kultura = lokalna natura kot značaj, omejevanje na manjše ali večje zemljepisno področje, poveličevanje določenih specifik materialnega in idejnega sveta
Kultura = tudi tradicija + običaji
Kultura = pogojena tudi z geografskimi področji (včasih začrtanimi na podlagi dejanskih fizičnih ovir), v novejših časih vse bolj z navideznimi
Pisanje nove definicije
Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:
-Fizični življenjski izraz
-Princip enakosti in enakovrednosti
-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)
-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja
-Dodeljevanje omejene definicije besedi
Kultura = rezultat nekega vzorčnega delovanja (ustvarjanja + uničevanja) skupine ljudi –
omejene na večje ali manjše geografsko področje in krajše ali daljše časovno obdobje.   

4. Preverjanje opredelitve nove definicije
-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? NE
-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno? DA
-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni? DA



V naslednjem blogu sledi še redefinicija besede identiteta. 

ponedeljek, 24. avgust 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 4

Zanimivo perspektivo o kulturni identiteti sem dobila z ogledom filma The Monuments Men. Film je postavljen v čas vojne in je osredotočen na nemško ropanje umetnin po različnih koncih Evrope. Hitler si kopiči največje umetnostne dosežke držav s katerimi je v vojni z namenom, da bo postavil največji muzej na svetu in tako vsemu svetu pokazal kaj in koga vse poseduje. Zbere se skupina zaščitnikov kulture, ki po Evropi iščejo skrivališča z naropanimi umetninami in jih vračajo na izvorna mesta.
Nemških vojakom pa je naročeno da v primerih, ko ne morejo držati svoje pozicije naropane umetnine zažgejo…

*Vsi odstavki samo-odpuščanja niso vsebinsko vezani na zgornji odstavek; nekateri se povezujejo le preko izbranih besed z najmočnejšim nabojem (npr. posedovanje).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da je vrednost likovnih del tudi v njihovem posedovanju. Zavedam se, da je vrednost likovnih del pogosto izumetničena in oblikovana na podlagi mindfuckov. Razumem, da je lahko nekdo bolj talentiran in/ali vztrajen in ima posledično več volje pri dovrševanju posameznega likovnega dela. Ampak milijonske razlike v ceni med kosi… … … pretiravanje, nateg. Ko opazim da nekoga občudujem, ker poseduje določen kos umetnosti ali mu ga zavidam – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vem, da imam kose možnost videt (v živo) in jih občudovat, vem da si lahko ustvarim kose čisto po svoji meri – in to je dovolj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navezati se na nekatere svoje likovne stvaritve in jih poveličevati ter da sem si kasneje dopustila razočaranje (nad izdelki), ker jih drugi niso sprejeli s podobnim navdušenjem, ampak so jih kar spregledali. Zavedam se, da smisel mojih likovnih izdelkov ni v tem, da bi z njimi impresionirala druge, ampak v tem, da izrazim sebe. Zavedam se, da če bližnjemu ponosno pokažem svoj izdelek – ga bo najverjetneje avtomatsko pohvalil iz vljudnosti oz. zaradi občutka dolžnosti – četudi mu ne ugaja preveč in/ali ga ne razume. Takšne izkušnje sem imela vsaj v preteklosti. Kakšno leto nazaj pa sem si v prostor izven doma prinesla meni skrajno ljub izdelek, ki mu ostali niso posvečali kaj dosti pozornosti, dokler nisem sama začela z navdušenjem govoriti o njem. Ko opazim, da obstajam v pričakovanju, da bodo drugi navdušeni nad določenim izdelkom izpod mojih rok – kakor sem nad njim navdušena sama – se ustavim in diham. Ne dopustim si, da mi nezanimanje ostalih povzroči razočaranje nad izdelkom, ampak raje uživam v lastnem izdelku, odkrivam zakaj me je všeč / pomemben, kaj mi simbolizira.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ob stavku ''Zbere se skupina zaščitnikov kulture, ki po Evropi iščejo skrivališča z naropanimi umetninami in jih vračajo na izvorna mesta'' doživljati olajšanje in ob stavku ''Nemških vojakom pa je naročeno da v primerih, ko ne morejo držati svoje pozicije naropane umetnine zažgejo…'' doživljati občutek krivice, oropanosti. Zavedam se, da so tako pozivni občutki olajšanja kakor negativni občutki krivičnosti posledica navezanosti na predmet sam oz. na to kar predmet simbolizira. Glede na reakcije, ki jih imam na besede olajšanje + izvorno mesto in krivica + poteptan odnos bi se bilo morda smiselno poglobit v vsak par posebej…





ponedeljek, 17. avgust 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 3

In ko sem v zadnjem letu večkrat slišala izraz 'kulturna identiteta', me je skoraj vedno rahlo posilil smeh. Čeprav nisem imela pravega razumevanja definicije te besedne zveze, se mi je vseeno zdelo smešno-žalostno, da bi se posameznik identificiral/definiral z določeno kulturo in se na ta način – s poveličevanjem tradicije – omejeval. Vsaj malo sliči na ločevanje ljudi z religijami… 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi ljudi, ki uporabljajo besedno zvezo ''kulturna identiteta'' in se ob tem obvezno držijo strašno resno +/ dostojanstveno +/ pomembno +/ ponosno -- kot smešne in nepristne+/izumetničene +/ zamaskirane. Zavedam se, da sem s sojenjem delno maskirala sram zaradi nepoznavanja definicij oz. ozadja te besedne zveze, delno pa strah pred ljudmi, ki so se v takšni meri poravnali s kulturo +/ umetnostjo, da ne vidijo več širše slike. Ko opazim, da reagiram na omenjano besedno zvezo in ali človeka, ki jo uporablja, se stabiliziram z nekaj dihi in ga vprašam po njegovi definiciji te besedne zveze.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi kdo drug meni zastavil vprašanje kaj dojemam pod pojmom kulturna identiteta in da mu ne bi znala odgovoriti ter bi se tako osmešila. Zavedam se, da se pod tem strahom skriva želja po vključenosti, po sprejemanju in po potrjevanju s strani drugih, po stroki sorodnih oseb. Če se znajdem v takšni situaciji, bom osebi iskreno povedala, da je definicija besede kultura strašno široka in da se mi zdi identificiranje z določeno kulturo samo-omejevanje. Dopustila si bom povedati, da ne cenim tradicije tako kot ostali – tudi tistim, ki jo nadvse cenijo. Dopustila si bom povedati, da ljudje doslej nismo ustvarili nič tako pomembnega, da bi me dolgoročno ganilo / privlačilo / zanimalo in da ne koristimo večine svojih potencialov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ljudi ki cenijo in poveličujejo tradicijo / običaje soditi kot neumne +/ nazadnjaške +/ oklepajoče se preteklosti; medtem ko sedanjost potrebuje vso našo pozornost. Zavedam se, da s sojenjem ljudi teh ne bom odvrnila od posvečanja njihove pozornosti tradiciji k obstoječim problemom. Zato v trenutku ko opazim, da obstajam kot obsojanje naredim nekaj dihov in se preusmerim v iskanje idej kako človeško pozornost v konkretni situaciji preusmerit sem-zdaj, kjer je dejansko potrebna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ljudi, ki se identificirajo z določeno kulturo +/ religijo soditi kot sebične in odgovorne za povzročanje konfliktov. Zavedam se, da so z odločitvijo separacije skozi kulturo +/ religijo dejansko odgovorni za povzročanje konfliktov, takisto pa jih povzročam tudi sama – kadar si dovolim sojenje (teh ljudi). Namesto da jih obsojam, z njimi raje delim svojo perspektivo iz izhodiščne točke stabilnosti. Za zgubit nimam kaj – razen svojega ega, naučim se pa lahko marsičesa – predvsem razumevanja okoliščin zaradi katerih se ljudje odločajo za distanciranje od drugih, ki jih sami definirajo kot drugačne.
 


četrtek, 13. avgust 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 2

Tekom raziskovanja Desteni pa sem do besede kultura ne namenoma postopoma razvijala negativen odnos. Odkar sem začela delati na delovnem mestu, ki je pogojeno z delovanjem v kulturi, se ta negativizem še povečuje. Predvsem zaradi ''nekulturnih'' odnosov med ljudmi, ki želijo svoj kos premajhne(?) kulturne pogače… Ali je sebičnost tudi domena kulture?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila do besede kultura postopoma razvijati negativen odnos in ga stopnjevati; predvsem zaradi kulturnikov / umetnikov, ki:
- se želijo reprezentirati kot izrazito posebni,
- uporabljajo tako zapleteno terminologijo, da si moram njihove zapise večkrat prebrati, če želim vsaj približno dojeti kaj želijo povedati,
- trošijo denar za ustvarjanje iluzij / osebnih mehurčkov, ki jih delijo z le nekaj somišljeniki.
Znotraj tega si odpustim, da sem te kulturnike / umetnike sodila kot sebične in po nepotrebnem zakomplicirane ter do njih posledično gojila prezir.
Zavedam se, da s sojenjem kulture kot negativne in nekaterih kulturnikov / umetnikov kot sebičnih in po nepotrebnem zakompliciranih ne spreminjam ničesar na bolje, pač pa tudi sama sodelujem v sebičnosti in po ne potrebnem kompliciram. Vedno se lahko odločim, da ne bom sodelovala – da ne bom obiskovala kulturnih prireditev, ker se v večini primerov sprašujem kje je smisel njihovega obstoja… Kadar pa se odločim prisostvovat na kakšni prireditvi pri kateri opazim naštete lastnosti ljudi / objektov, pa se odpovem padanju v  zgražanje, prezir / zdolgočasenost ter se raje prediham skozi in se umaknem kolikor hitro lahko.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustil obešati se na izrazoslovje in vedno znova sodelovati v ''ironičnem'' karakterju skozi besede v smislu ''Tako zelo kulturni ljudje, pa takšni nekulturni odnosi…''. Možno, da se kulturniki ne obnašajo nič kaj manj nekulturno [beri sebično] kot ljudje na kateremkoli drugem področju, ampak ker so mi ''priročni'' raje kažem s prstom na njih, kot da bi se ukvarjala s svojo ne/sebičnostjo oz. ne/kulturnostjo… Ko se zasačim v takšnem početju – obsojanju ljudi kot sebičnih in njihovih odnosov / obnašanj kot nekulturnih – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi ter se osredotočim na svoje obnašanje in ga usmerim tako, da postane najboljše za vse in zgledno za druge.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila uvidet, da je sebičnost tako domena kulture v ožjem pomenu besede - kulturnih prireditev, kakor tudi kulture v najširšem pomenu besede. Sebičnost je vseprisotna. Kakor upam da tudi zdrav razum. Če se bo na kulturnem področju razraščal bolj počasi / hitreje kot na katerem drugem, bo pokazal čas. Ne rabim se držat kulturnega področja; če vidim večji potencial razširjanja zdravega razuma na kakšnem drugem področju, se preusmerim tja. Ni toliko pomembno kje sem, ampak je bolj pomembno kako sem. Kjerkoli sem, imam možnost delovat v skupno dobro – torej jo izkoristim. 




četrtek, 6. avgust 2015

Hujšanje & co. 5


Zgodile so se dopustniške situacije: gostje na kosilu/večerji pri meni, jaz na kosilih v gosteh.
In sem ''seveda'' jedla vse povprek – ker vsi jedo vse povprek.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kot gostja / v gosteh jesti vse povprek – z izgovorom, da tudi ostali jedo vse povprek in da nočem komplicirat – s katerim sem si maskirala željo po hranjenju na podlagi okusa. Zavedam se, da je prehranjevanje večine po defoltu definirano kot primerno, čeprav temu ni tako – ker je redkokdo sploh preveril kakšna hrana ustreza njegovemu telesu in ker je večina avtomatsko prevzela privzgojene prehranjevalne navade. Zaradi tega me ne rabi bit strah izstopanja in ''kompliciranja'', ki pravzaprav ni kompliciranje, ampak je namerno ločevanje. V bodoče si več ne dopuščam izrabljat izgovora ''drugi jedo vse povprek, zato bom tudi jaz; nočem komplicirat'' z namenom da bi zadostila želji po hranjenju na podlagi okusa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hraniti se na podlagi okusa.
Sicer sem si nazadnje zadala postopno uvajanje sprememb, vendar opažam, da si ''dokler še lahko'' kot umsko-zavestni sistem popuščam in si privoščim – preveč. Izkoriščam svoje lastne luknje, ki jih še nisem konkretno usmerila. Ko pa sem za 2,5 meseca hkrati usmerila / konkretno spremenila celotno prehranjevanje, pa je bil moj izgovor, da je preveč naporno…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nenehno iskanje izgovorov v povezavi s spreminjanjem prehranjevalnih navad v bolj praktične. Ko opazim, da me okus vleče v prevelike ali v mešane obroke ali v sladke obroke večkrat tedensko – se ustavim in diham. H korekciji tega tedna (sadje do kosila & zadnji obrok do osme) dodajam še korekcijo, da se vsaj pri dveh obrokih dnevno od kosila naprej držim ločevanja živil in da vsaj vsak 2 dan ne jem sladkarij (pri njih sem ponovno gladko pogrnila…)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zasidrat vase prevzeto prepričanje, da oprijeta oblačila ne sodijo na zamaščene dele telesa npr. ''žlaufast'' trebuh. Zavedam se, da je to čisti predsodek umsko-zavestnega sistema, saj se sama v nekaterih oprijetih oblačilih – pod pogojem, da odmislim lasten izgled – počutim precej prijetno. Vidim, da se tudi nekateri drugi ne ozirajo na ta predsodek in se oblačijo predvsem na podlagi udobja telesa ter se ne obremenjujejo toliko s tem, da bi prikrili ''pomanjkljivosti''. Zaenkrat še sicer ne premorem toliko jajčnikov, da bi se v oprijeti majčki na salastem trebuhu odpravila v mesto in tako izzivala sistem lepote v ljudeh, ampak pri sebi opažam zmanjšano obsojanje ljudi, ki si to drznejo. Tudi v bodoče, kadar opazim, da obsojam debelejše ljudi v oprijetih oblačilih kot neprimerno oblečene ali grde, se bom opomnila, da se prepuščam predsodku in se ustavila s pomočjo dihanja.



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila (pod)zavestno distanciranje od debelih ljudi v oprijetih oblačilih na podlagi sojenja teh oseb kot grdih oz. nesprejemljivih. Zavedam se, da so te sodbe sabotaža tako sebe kot drugih, saj imam v svoji bližini skorajda dnevno prav takšno osebo, s katero se odlično razumem. Ko opazim, da zapadam v ta vzorec, se opomnim da se po nepotrebnem omejujem in s pomočjo nekaj dihov izpustim energijo sojenja da izvisi.             

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi bila bolj suha - zaradi prepričanja, da lahko le z ravnim trebuhom nosim opijete majčke, ki trenutno samevajo v garderobi. Zavedam se, da je to prepričanje podprto s strahom pred obsojanjem drugih oz. pred lastnim obsojanjem skozi oči drugih. V bolj varnem okolju – doma, v domačem kraju si dopustim obleči tudi oprijete majčke in diham skozi reakcije drugih ter jim ne dopustim da se me osebno dotaknejo. Tako usmerjam sebe in druge hkrati.

Odpustim si, da sem pogosto sprejela in si dopustila stopnjevati željo po določeni sladkariji zaradi predstave o tem kakšna bi naj bila in da sem si potem dopustila obstajati v razočaranju, ker ni sovpadala z mojo predstavo… pa sem jo vseeno pojedla do konca. Zavedam se, da je bolje poiskati specifičen sladek okus, ki si ga želim, kot da se skušam zadovoljiti z nekim nadomestkom – ki bo kasneje postal samo še ena sladkarija več – ker si bom slej ali prej privoščila še tisti iskan specifičen sladek okus.