KOMUNIKACIJA – ČLOVEK : ČLOVEK (2/5)

Komunikacija med ljudmi je najbolj učinkovita, kadar ljudje komuniciramo v enakem času in enakem prostoru. Takrat delimo informacije iz vseh petih zaznavnih področij. Lahko se so-gledamo, so-gibljemo, so-poslušamo, so-okušamo, so-vonjamo. ''So'' pomeni, da komunikacija izmenično poteka v obeh smereh; nekdo daje, drug prejema.

Včasih smo iz najrazličnejši razlogov omejeni na katerem izmed petih zaznavnih področij, kar pomeni, da je komunikacija oslabljena.

Sama sem se poigrala z ekstremnimi primeri; ko je komunikacija med dvema osebama omejena samo na eno (ali največ dve) zaznavni področji.

NAMEN: povečati zavedanje o možnostih komunikacije, ki nam jih (v najslabših primerih) nudi naše človeško telo.

Šele z zavedanjem lastne komunikacije lahko le-to izboljšamo…

1. KOMUNIKACIJA PREKO VIDNIH ZAZNAV

Torej preko podob.

• Kadar so podobe gibljive, že sovpadajo z gibalnimi zaznavami. Predstavljaj si, da imaš onemogočene zaznave zvoka, okusa in vonja (npr.: imaš zamaške za ušesa in ker si prehlajen, ne vonjaš in tudi okus se je potuhnil). Jaz, ki želim s tabo komunicirati, imam enake pogoje. Kaj nama ostane? Informacije pridobivava preko gibljivih podob drug drugega. Pridobivanje informacij lahko poteka neposredno – nahajava se v enakem času / prostoru (osebna komunikacija), ali posredno – nahajava se v različnem času / prostoru (komunikacija preko videa). Preko česa konkretno se sporazumevava? Preko govorice telesa in obrazne mimike. Igrava se lahko pantomimo :D
• Kadar so podobe negibljive - fiksne, statične, mirujoče, jim pravimo fotografije slike, kipi... Komunikacija s fotografijo :D ? Kadar imaš pred seboj določeno fotografijo, se ti porajajo različne misli in občutki, ki jih projiciraš na fotografijo, medtem, ko te ona nagovarja s svojo vsebino, barvo in obliko. Tudi to je oblika komunikacije. In to celo z neživim predmetom!.. ki pa je še kako živ v tvojih mislih in občutkih…

2. KOMUNIKACIJA PREKO GIBALNIH ZAZNAV

Torej samo preko gibanja. Predstavljaj si ( = uporabi domišljijo, da najdeš sebi ustrezne razloge), da ne zaznavaš ničesar drugega kot gibanja. Jaz, ki želim s tabo komunicirati, imam enake pogoje. Kaj nama ostane? Ne vidiva, ne slišiva, ne vonjava, ne okušava. Lahko pa se premikava: oddaljujeva ali približujeva in lahko se dotikava.

3. KOMUNIKACIJA PREKO ZVOKOVNIH ZAZNAV

Torej komunikacija preko besed in zvoka.

• Besedno komunikacijo lahko izvajava preko govorjenih ali pisanih besed.

Tako pri govorjeni, kakor tudi pri pisani besedi lahko komunicirava neposredno - nahajava se v enakem času / prostoru - osebna komunikacija, ali posredno - nahajava se v različnem času / prostoru.

-Neposredna komunikacija preko govorjenih besed: monolog – komuniciranje s samim sabo, dialog – komuniciranje z drugo osebo, skupinska debata oz. pogovor – komuniciranje z več osebami.

-Posredna komunikacija preko govorjenih besed – vmesnik so lahko različne avdio naprave: telefon, računalniški avdio programi…

-Neposredna komunikacija preko pisanih besed je uporabna takrat, ko so osebe, ki komunicirajo blizu skupaj, in bi bil zvok govorjenih besed moteč.

Praktična pa je tudi v primeru komunikacije z ali med gluho/nemimi ljudmi.

      - Posredna komunikacija preko pisanih besed – vmesnik so lahko: pisma, 

      najrazličnejša sporočila v elektronski obliki… Ta oblika komunikacije je praktična, kadar      
      nimamo na voljo drugega, ker omogoča različne interpretacije.

• Medčloveška komunikacija s pomočjo zvoka in brez besed? Je sporočilo, ki ga lahko proizvedejo človeški govorni organi ali pripomoček za igranje glasbe…

4. KOMUNIKACIJA PREKO OKUŠEVALNIH ZAZNAV

Torej komunikacija preko okusa.

Spomnimo se kaj ljudje okušamo: sladko, slano, kislo grenko.

Predstavljaj si, da imaš onemogočene zaznave vida, zvoka in vonja (npr.: si slep in gluh in ker si prehlajen, ne vonjaš), zraven tega pa si še gibalno omejen. Jaz, ki želim s tabo komunicirati, imam enake pogoje. Kaj nama ostane? Komuniciranje preko omejenega gibanja in organa, ki zaznava okus – jezika. Drug drugega lahko pogojno tipava in liževa. Oblika komunikacije, ki se lahko preobrazi v seks.

5. KOMUNIKACIJA PREKO VONJALNIH ZAZNAV

Torej komunikacija preko vonja.

Vonjev ljudje nismo s poimenovanji razdelili na tak način kot okusov… v osnovi nam nekaj ali diši ali smrdi ali pa ima svoj specifičen vonj.

Predstavljaj si, da imaš onemogočene zaznave vida, zvoka in okusa (npr.: si slep in gluh in imaš poškodovan jezik). Jaz, ki želim s tabo komunicirati, imam enake pogoje. Kaj nama ostane?

Jaz sem se odločila komunikacijo predelat z vidika petih zaznav, ki nam jih nudi naše človeško telo.

Naknadno sem našla še tale video, katerega ogled nadvse priporočam:

http://www.youtube.com/watch?v=4t0p7BJNq54

UM KOT ORODJE PRI PROCESU SAMOREALIZACIJE

ZAVESTNI UM

-Misli drvijo po glavi, se prelivajo v druge, preskakujejo, poskakujejo, se nenehno menjavajo… nesmiselno je ustavljat vsako misel, ampak je bolj praktično predihat ta direndaj in misli usmerit v fizično: tu/zdaj hodim po hodniku, tu/zdaj si pripravljam kavo, tu/zdaj se umivam…

-Misli se pojavljajo na različnih predelih glave zaradi strukture resonance.

-Nima smisla pisat o vseh mislih na zavedni ravni, ker so posledica podzavestnega in nezavednega uma, kjer se nahajajo korenine vzrokov nestabilnosti.

-Namen je upočasnit šviganje misli v glavi.

http://www.youtube.com/watch?v=KZTbTuC-ezo

PODZAVESTNI UM

-Podzavestni um se kaže preko reakcij v obliki čustev in občutkov, ki tvorijo notranje konverzacije / backchat.

-Predstavlja osnovno platformo osebnosti; okvirje vseh različnih osebnostni / vlog, ki jih posameznik združuje v sebi.

-Osebnosti / vloge so sestavljene tako iz misli, kot tudi iz energijskih reakcij nastalih na podlagi čustev in občutkov.

-Misli v obliki backchata so v podzavestnem umu bolj specifične, bolj definirane (medtem, ko so v zavestnem umu precej neorganizirane).

-Primerja s preteklostjo in na podlagi tega presoja kar se odraža kot notranja konverzacija.

http://www.youtube.com/watch?v=U_feZ5MyE5E

NEZAVEDNI UM

-Nezavedni um se kaže preko nenadnih sprememb fizičnega obnašanja.

-Nepoznano takoj poveže z že znanim iz osebne preteklosti, to pošlje v podzavestni um, kjer se lahko začne backchat z značilnostmi strahu, jeze in ogroženosti, nakar se pojavijo fizične reakcije: oteženo dihanje, telo postane težko, zategnjeno, telo se postavi v obrambno pozo…

http://www.youtube.com/watch?v=smj-bI1WpkE&feature=share

Vsaka posamezna osebna izkušnja je aktivirana z mislimi (iz vseh treh umov), ki temeljijo na parih od bitja ločenih, zunanjih opazkah.!. Tako gradimo svoj notranji svet, ki bazira na energiji misli in se omejujemo v izkušnji življenja v fizični realnosti. V procesu spoznavanja zavestnega, podzavestnega in nezavednega uma začnemo dojemati, kako se vse naše nove izkušnje vežejo na osebne pretekle izkušnje, ki jih še nismo razčistili pri sebi. In dokler jih ne bomo, bo naša preteklost pogojevala / nadzorovala našo prihodnost; problemi se nam bodo ponavljali, nadgrajevali, preoblačili v različice. Te plasti nepredelanih izkušenj se nalagajo v fizično telo kot letnice pri drevesu in gradijo našo osebnost temelječo na tri nivojskem umu.

V vsaki situaciji imamo na voljo možnost, da se zaradi strahu doživetega v preteklosti avtomatsko postavimo v obrambno / varovalno držo ali pa da ta strah raziščemo, predelamo in si ga odpustimo. Potek samokorekcijskega procesa je odvisen od tega, kolikor je umsko-zavestni sistem posameznika vgrajen v posameznikovo fizično telo. Nekateri lahko zavestni in podzavestni um predelujejo hkrati, drugim bolj ustreza, da najprej predelajo samo zavestni um, spet drugi predelujejo vse tri nivoje uma sočasno - odvisno od življenjskih izkušenj, od tega, kako intenzivno je posameznik sodeloval v energijskih sferah.

-PROCES SAMOKOREKCIJE / ZAVESTNI UM

 Ko se zavemo svojega strahu, ga najprej predihamo, ustavimo misli, se stabiliziramo v fizičnem (sprostimo fizično telo).

- PROCES SAMOKOREKCIJE / PODZAVESTNIUM

Začnemo opazovati, kakšne energijske reakcije nas vodijo / usmerjajo. Predelamo jih s pomočjo pisanja o konkretni doživeti situaciji in samoodpuščanja. V naslednji podobni situaciji ne sledimo več staremu nepraktičnemu vzorcu, ampak uporabimo samokorekcijo v praksi.

- PROCES SAMOKOREKCIJE / NEZAVEDNI UM

Preverimo fizično stanje: neobičajne fizične geste, fizične bolečine in poiščemo vzrok za njih (v veliko pomoč nam bo strukturna resonanca).

Desteni I Process nas premika k temu, da predelujemo / čistimo vse tri nivoje uma hkrati!

Moje ime je Duška

Ali kaj pomeni?
Ali na kaj asociira?

Včasih mi rečejo, da sem prava dušica. Ampak to smo včasih vsi...

V posebno veselje jim je, ko se vsake toliko spomnijo izustit stavek: ''Duška, daj si duška!''.
Zdajle si ga bom dala :D


dušek -ška m (u)

1. star. požirek: po prvem dušku je nehal
piti / pije v dolgih duških

2. zastar. vdih: z globokimi duški je
vdihaval hladni jutranji zrak // zrak,
sapa: na stopnicah se je ustavljala in
zajemala dušek; v prsih mu je vrelo, ni
mogel do duška

3. zastar. odprtina, luknja za zračenje; 
dušnik: dušek v hlevu // luknja, preduh:
voda je iskala le duška, da se razlije po
dolini / sod nima duška, odbij mu veho

• ekspr. dati duška svoji jezi, veselju
sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; izpiti,
izprazniti kozarec na dušek, v dušku ne
da bi se vmes oddahnil; prebrati roman na
dušek zelo hitro; star. preklinja na vse
duške zelo, hudo

Kako se pa tebi reče?

KOMUNIKACIJA - V OKVIRIH (1/5)

Želela sem napisati članek o komunikaciji… predvsem o besedni komunikaciji med ljudmi, pa se mi kar odpira na vse strani.

Članek o komunikaciji med ljudmi je torej moje osnovno izhodišče.

Najprej pa ga umeščam v pogojne okvirje:

-          živa narava,

-          osnovne življenjske potrebe,

-          načini komunikacije

 in ga nato razširjam na:

-    komunikacija človek : človek,

-    komunikacija človek : žival,

-    komunikacija človek : rastlina.

ZEMELJSKA BITJA - ŽIVA NARAVA SPOSOBNA DIHANJA IN KOMUNICIRANJA:

1. LJUDJE
2. ŽIVALI
3. RASTLINE

OSNOVNE POTREBE, KI ŽIVI NARAVI OMOGOČAJO ŽIVLJENJE – IZRAŽANJE – KOMUNIKACIJO:

0. ČAS
1. KRAJ / PROSTOR
2. VARNOST / NEOGROŽENOST
3. ZRAK
4. VODA
5. HRANA

KOMUNIKACIJA MED ŽIVO NARAVO LAHKO POTEKA PREKO:

1. ZAZNAV VIDA
2. ZAZNAV GIBANJA
3. ZAZNAV ZVOKA
4. ZAZNAV OKUSA
5. ZAZNAV VONJA

KAJ SE JE ZGODILO Z MOJIMI OTROŠKIMI SANJAMI? – SAMOODPUŠČANJE

V prejšnji objavi najdeš zgodbo, katere nadaljevanje se pričenja tukaj.

1.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da imam svobodno izbiro glede svojih odločitev v življenju / glede svoje ''življenjske poti'', brez da bi se zavedala, da so moje odločitve pogojene z matrico v kateri obstajam kot otrok in kot človek.

2.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila definirati sebe v otoških letih kot risarko (likovnico), ker sem ta vzorec ujela in posnemala po svojem očetu.

3.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila vse pojme/področja povezane z ''likovnim'' soditi kot boljše od drugih pojmov/področij.

4.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila mišljenje in občutke nezaupanja do same sebe v primerih, ko je bilo v vprašanju moje izobraževanje izven ''varnega zavetja'' in udobja doma in družine.

5.        Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila delo za minimalno plačilo in sem si s tem pokazala koliko se ne-cenim kot delavko.

6.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila misli in občutke, da sem sposobna kvalitetno opravljat samo delo za katerega sem se izobraževala v našem šolskem sistemu – torej delo aranžerke.

7.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila mišljenje, da bom v likovni stroki z lahkoto našla delovno mesto, ki me bo izpolnjevalo in mi hkrati omogočalo gladko preživljanje.

8.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila omejevanje svojega izobraževanja na predvsem materin jezik, ker sem verjela, da nisem talentirana za jezike in da jih v svojem življenju tako ali tako ne bom potrebovala in da jih ne bom potrebovala pri zaposlitvi.

9.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila mnenja in sodbe drugih pogosto vrednotit kot pomembnejša od svojih, kar je imelo negativne posledice za moje samoizražanje.

10.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila ustvarjat lastne filme o mislih drugih, namesto, da bi druge vprašala po njihovih mislih.

11.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila svoj ''izbran'' študij razcepit na všečen / uporabni /likovni in na nevšečen / nepotreben / pedagoški del.

12.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila študij in diplomo jemati tako zlahka, namesto da bi ta čas kar se da najbolje izkoristila za osamosvojitev na vseh področjih.

13.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila osnovne informacije o diplomski nalogi poiskat komaj takrat, ko bi jo lahko začela že izdelovat.

14.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila druge okrog sebe sodit kot ''tečne delavce'' in verjet, da so si za svoj položaj krivi predvsem sami, namesto da bi dojela, da je glavni problem zaposlovalni in delovni sistem, ki ga podpiramo vsi ljudje (naše države in širše).

15.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dovolila sanjat o svojem idealnem delovnem mestu, ki nekje čaka na mene, namesto da bi si ga sproti gradila.

16.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila sebe kot aranžerko omejevat na svojo bližnjo okolico, namesto, da bi se pozanimala kako je z delovnim mestom aranžerjev po ostali Sloveniji in bližnji tujini.

17.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila sebe vrednotit majn kot samostojno likovno umetnico (ki se lahko preživlja s svojim izražanjem).

18.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila za probleme krivit druge – državo/svet in starša tudi v primerih, kjer bi s svojo voljo lahko ukrepala in pomagala rešit situacijo.

19.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila podrejanje drugim, namesto da bi na prvo mesto postavila svoje samoizražanje.

20.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila oz. podaljševala lastno finančno vzdrževanje s strani staršev in države, s čimer sem si onemogočala tako prevzem odgovornosti nase kot tudi povrnitev moči nad sabo.

21.   Moja starša sta me vzgajala z najboljšim –prevzetimi- nameni, zato jima odpuščam spodrsljaje in svojo vzgojo oz. preprogramiranje svojega načina razmišljanja in čustvovanja prevzemam nase.

22.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila iskanje ''rešitev'', ki niso temeljile na zdravo-razumskem razmišljanju.

23.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila delovati zaradi pritiskov, zaradi sprejemanja in tolerance s strani drugih, namesto, da bi delovala zaradi samoizražanja / samopodpore.

24.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila čustva jeze in razočaranja, ko sem se zavedla razlike med plačanim in volonterskim pripravništvom.

25.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila, da se nisem samoiniciativno informirala kaj sledi diplomi; ali takojšnja zaposlitev ali še kakšne dodatne kvalifikacije.

26.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila motivacijo za pripravništvo iskat izven sebe – v svoji mentorici, ki sem jo videla kot večvredno od sebe, s čimer sem si onemogočala doslednejše samoizražanje.

27.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila tekom pripravništva krivit fakulteto za nezadostno predajo študijski smeri primernega znanja, namesto, da bi se posvetila samoiniciativnemu študiju in delovanju potrebnemu za dosledno izvajanje svojega poklica.

28.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila zavlačevanje lastnega ozaveščanja, da bom morala zraven likovnega področja svoj čas posvečati tudi pedagoškemu in birokratskemu področju.

29.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila zanašanje na to, da mi bo službo našel ZRSZ, oz. da me bodo rešile veze in poznanstva, namesto, da bi stvari vzela v svoje roke in si s svojo ustvarjalnostjo poskušala sama priskrbeti delovno mesto.

30.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila vztrajanje pri svojih otroških sanjah, kljub zavedanju, da v naši državi niso izvedljive in da se za prehod preko državnih mej še ne počutim dovolj zrelo.

31.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila mnenje, da mi v naši državi preostane samo delovno mesto učiteljice in mnenja in občutke, da se bom morala za njega borit.

32.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila sodit poklic ''učiteljica likovne vzgoje'' kot negativnega/pozitivnega.

33.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila učence motivirane za pridobivanje znanja ali pa vsaj nevtralne sodit kot večvredne od tistih, ki niso motivirani za pridobivanje znanja, brez da bi upoštevala značilnosti njihove matrice.

34.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila t.i. problematične/moteče učence sodit kot nadlogo, namesto kot ogledalo – pokazatelje problemov.

35.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila pridobivanje praktičnega znanja sodit kot užitek / večvredno in šolske sestanke sodit kot težke / manjvredne. Skozi te zadeve bom v nadaljnem učinkovito dihala!

36.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila gojiti upanje o manj številčnih razredih in o finančni podpori pouka LVZ s strani šol, s čimer sem si onemogočala osredotočanje na delo v dejanskih razmerah, ki so trenutno na voljo.

37.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila misli in občutke, da učiteljevanje človeka iztroši.

38.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila lastno miselno in čustveno omejevanje , zaradi česar sem si onemogočala: izpolnitev svojih otroških sanj, finančno osamosvojitev, delovanje v vlogi učiteljice likovne vzgoje.

39.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila mišljenje in čutenje, da je poučevanje likovne vzgoje verjetno edino delo, s katerim si lahko zagotovim denar potreben za življenje.

KAJ SE JE ZGODILO Z MOJIMI OTROŠKIMI SANJAMI?

Kot otrok sem govorila: ''Ko bom v'lka, bom risala''.

Moj ati je doma večkrat slikal. Dobro se spomnim situacije, ko je zarisoval začetne linije na platno, jaz pa sem imela v rokah list na podlagi in svinčnik in sem zvesto posnemala vsako črto, ki je nastala pod njegovimi rokami…

Skozi celo osnovno šolo sem uživala v pouku likovne vzgoje in obiskovala likovni krožek.

Srednja šola? Naj bi bila takšna, da bi mi omogočila čim več likovnega izražanja in da bi bila blizu doma. Saj sem se pozanimala tudi o ponudbi v drugih slovenskih mestih… ampak ponudba je bila skromna in zaupanje, da bi se znašla tako daleč od doma tudi.

Aranžerska v bližnjem Mariboru je bila še najbližji presek mojih želja, čim nižjih stroškov za šolanje in strahu pred neznanim.

Po končani maturi nisem bila takoj sprejeta na željen študij, zato sem nekaj časa delala kot aranžerka. Za minimalno plačilo s tolažbo – si bom vsaj pridobila izkušnje. In sem si jih. Delo je bilo dokaj raznoliko, velikokrat ustvarjalno, včasih ''ponavljalno''; videla sem se v tem poklicu.

Moja študijska izbira se je zajemala besedo ''likovno/a'' – nekje v Sloveniji – zaradi jezika. Izkoristila sem informativni dan v Ljubljani in si ogledala oblikovno. Bila mi je všeč. Ampak mislila sem, da nimam dovolj samozaupanja za spoprijemanje z njihovimi kriteriji, novim okoljem, finančno obremenitvijo staršev…

In tako sem v drugem poskusu vpisa pristala v Mariboru. (Še zdaj mi ni jasno, zakaj me v prejšnjem letu niso sprejeli in zakaj so me naslednje leto uvrstili med tretjino najboljših…) Na likovni. Pedagogiki.

Važno mi je bilo, da moj študij vsebuje likovno izobraževanje, tista pedagogika zraven pa naj bo, če že more bit…

Študij se mi je zdel zabaven – vsaj likovni predmeti.

Nisem se obremenjevala s svojo prihodnostjo, ni se mi mudilo diplomirat. Tekom študija sem imela v mislih temo za diplomsko nalogo, ki se je kasneje izkazala za težje izvedljivo, kar mi je vzelo voljo. ''Na silo'' sem morala poiskati novo temo. Želela sem, da bi bila nekaj posebnega, pa me ni nobena stvar prav pritegnila.

Zavlačevanje z diplomo pa je bilo tudi posledica mojih opažanj in prepričanj.

Prvo takšno opažanje je bilo, da ljudje v moji okolici niso zadovoljni s svojimi službami, da jih njihove službe obremenjujejo, da se pogosto pritožujejo čez svojo zaposlitev. In jaz enostavno nisem hotela postat eden izmed teh ''tečnih odraslih delavcev''.

Verjela sem, da me nekje čaka delovno mesto, ki me bo osrečevalo, na katerem se bom lahko likovno izražala, sanjarila sem o svojem ateljeju s skladiščem…

Moje drugo opažanje je vsebovalo tudi grenki odgovor na prvo. Do takrat ko sem naredila diplomo, je zaposlitev v mojem prvem poklicu – aranžerski tehnik postala skoraj utopija. Aranžerske firme po vsem Mariboru in okolici so propadle. Zaradi zmanjšanja stroškov so aranžersko delo prevzeli trgovci in cvetličarji.

Tekom izobraževanja na fakulteti sem imela možnost spoznati in samostojno likovno umetnico, s katero sem kratek čas sodelovala. Tako sem od blizu spoznala tak način življenja. Zdelo se mi je, da sem premala za njega. Premalo komunikativna, premalo pogumna, premalo predrzna, premalo slinasta, premalo sposobna za samo-prodajo.

Krivila sem državo/svet, ker proizvaja tečne odrasle delavce, ker ponuja izobrazbo za katero primanjkuje delovnih mest ali pa ta mesta propadajo.

Krivila sem svoja starša, ker sta me rodila v tak svet, kjer moram večino časa počet kar mi govorijo drugi, vključno z njima, namesto, da bi se lahko svobodno izražala s tem, kar me osrečuje.

Zato sem pustila, da plačujejo moj obstoj s svojim denarjem. Državi zato, ker dopušča takšno bedno stanje kar se tiče izobraževanja in zaposlovanja. Mojima roditeljema zato, ker me nista vzgojila v bolj močno, odločno, samozavestno osebo, ki bi se znala boljše spopadat s svetom v katerem obstajam.

Medtem, ko so drugi plačevali moj obstoj, sem sama iskala najrazličnejše rešitve/izhode iz svoje situacije. Prepričana, da so predvsem drugi krivi za moje težave, sem si/nam jemala čas za iskanje nečesa boljšega, večjega, lepšega, lažjega… bolj smiselnega.

Zaradi pritiskov sem naredila tisto minimalno, kar je bilo potrebno, da so me drugi še tolerirali/sprejemali – diplomo.

Ampak za diplomo je prišlo na vrsto pripravništvo. Brez katerega ni pogojev za službo. Sledilo je presenečenje: če bom imela dovolj visoke ocene glede na ostale kandidate za pripravniška mesta, bo moje deset mesečno pripravništvo plačano (prejemala bom ¾ plače zaposlenega delavca), sicer pa ne. Moje ocene so bile v mojem konkurenčnem krogu preslabe… Jeza v meni je narasla. Nisem vedela ali so nam na fakulteti sploh omenjali pomembnost ocen za ne/plačano pripravništvo ali sem bila sama premalo pozorna… Misel na to, da bi si zaradi malenkost višjih ocen lahko vsaj začasno zagotovila finančno samostojnost, me je spravljala ob živce… V bistvu me je spravljalo ob živce dejstvo, da sem za to zvedela/se tega zavedala prepozno.

Motivacijo za naprej sem našla v tem, da me je sprejela mentorica, ki sem jo zares cenila. In tako sem prvič zares začela spoznavat praktično naravo svojega drugega poklica – likovnega pedagoga.

Na fakulteti je bil namreč razkol med likovnimi in pedagoškimi predmeti prevelik. Dobili smo nekaj likovno-pedagoške teorije od predavateljev, ki so sami bili premalo ali pa predolgo nazaj v razredih osnovnih in srednjih šol. Omogočili so nam za odtenek prakse.

Na pripravništvu si s tem, kar sem dobila tekom študija nisem mogla kaj veliko pomagat. Tisto znanje je bilo preveč teoretično in preveč usmerjeno v vzgajanje odraslih ''umetnikov'', namesto v smiselno vzgajanje likovnih pedagogov. Ogromno novega sem se imela za naučit – predvsem skozi prakso.

O(b)stajala sem na likovnem področju, ki ga je začelo prekrivat pedagoško področje vključujoč vzgojne probleme in ogromno ''gnusne'' birokracije…

Naučila sem se vse potrebno, da sem opravila strokovni izpit – brez katerega ni službe/denarja. In to znanje verjetno v 90ih procentih že pozabila, ker ga nimam kje uporabljat.

Na zavodu za zaposlovanje nimajo rešitev za mene kot likovno pedagoginjo. Rešijo me lahko veze in poznanstva. Pod pogojem, da imam boljše kot ostali, s katerimi smo tekom študija prijateljevali, sedaj pa si konkuriramo v boju za denar. 

''Ko bom v'lka, bom risala''.

Rada bi se likovno izražala in s tem služila denar. V naši državi to ne uspeva niti najmočnejšim osebnostim. Da bi lahko poskusila kje izven države, bi morala bolj obvladat tuje jezike. Izboljšujem svojo angleščino.

Imam namen pridobit znanje in orodja, ki mi bodo omogočala prenos in obdelavo mojih izdelkov v računalniški obliki. Mimogrede - tudi najbolj odločen znanec v tej panogi v naši državi ne more služit na tak način…

V tej državi mi preostane delovno mesto likovne učiteljice. Katerega si bom mogla izborit – četudi na grd način. Zato, da si bom lahko pridelala denar za preživetje. In da bom lahko v preostalem času kakšno stvar narisala.

Pa bi rada bila učiteljica likovne vzgoje?

Ja in ne.

Užitek je poučevat otroke, ki so motivirani za pridobivanje znanja ali pa vsaj nevtralni. Zraven njih lahko opraviš tudi obstranske organizacijske zadeve ob poučevanju.

Ampak v vsakem razredu imaš otroke, ki izsiljujejo pozornost, ki ne premorejo empatije do njihovih in tvojih obveznosti, ki niso sposobni tako dolgo vzdržat na mestu skoncentrirani na eno nalogo…

Užitek je pridobivat novo praktično znanje.

Težko je sedet na sestankih in poslušat ljudi skozi katere govori njihov nastopaški ego…

In še je takih obstranskih stvari, ki izpodrivajo prioritetni cilj – poučevanje likovne vzgoje.

Ko bi razrede vsaj razdelili na polovičke – potem bi bilo vse lažje, potem se ne bi bala iztrošenja…

Ko bi bilo na voljo vsaj več denarja s strani šole – potem se ne bi bala nemotiviranosti s strani učencev.

Likovnega ustvarjanja s katerim bi si lahko služila denar, zaradi svojih pridelanih omejitev zaenkrat nisem sposobna.

Vendar je za mene nujno, da se čim prej finančno osamosvojim.

Zaradi lastnega omejevanja zaenkrat ne vidim druge možnosti, kot da denar služim na delovnem mestu likovne pedagoginje.

Torej je to moje izhodišče.

Ne morem ''risat'' – se likovno udejstvovat v taki meri kot bi želela, dokler sem finančno odvisna.

To je zgodba o tem kaj se je zgodilo z mojimi otroškimi sanjami o likovnem ustvarjanju.

Iz začetnega izhodišča: ''Ko bom v'lka, bom risala'', bi se lahko usmerjala po neštetih različicah poti, ki bi posledično lahko prinesle najrazličneješe izhodiščne točke od zdaj naprej.

Ampak to je moja specifična pot. Po kateri sem prispela do točke, ko bom najverjetneje poučevala likovno vzgojo.

Zdaj je čas, da se še enkrat sprehodim po tej poti in si odpustim vse nepraktične vzorce mišljenja in čustvovanja tekom moje poti, ki so mi onemogočili poln razvoj potenciala mene kot likovne ustvarjalke.

Ko prispem do konca, sledi vprašanje, če je sploh smiselno, da se še naprej definiram kot likovno ustvarjalko v prvi vrsti.

Rada bi postala kvalitetna učiteljica.

Kvalitetna učiteljica življenja. 

MOJE SODBE/PROJEKCIJE V NE-SMISLU 'SEM VEČ KOT'

Svojim najbližjim oz. tistim s katerimi preživljam največ časa, sem pripisala nekaj negativnih sodb, kot npr. nesigurnost, neodločnost, nekomunikativnost.

Ob prakticiranju samoodkritosti in/ali samoodpuščanja sem prišla do zaključkov, ki so imeli različne posledice.

-Osebi sem prisodila nekomunikativnost. Vendar ko sem po poštenem premisleku o sebi začela spreminjat način komuniciranja z njo, je ta oseba 'postala (bolj) komunikativna'. (Podrobnosti v prejšnji objavi.)

-Osebi sem prisodila neodločnost. S pomočjo samoodpuščanja sem prišla do nekaterih ugotovitev, ki sem jih nato delila s to osebo. Pričakovala sem, da se bo oseba uprla do te mere, da bo komunikacija med nama prekinjena ali pa bo oseba priznala svojo neodločnost. Ampak situacija se je obrnila na glavo. Oseba se je uprla, ampak nadaljevala komunikacijo z mano. Prepir, s pomočjo katerega sem dojela, da sem na to osebo projicirala lastno neodločnost, katere se do takrat nisem prav zavedala.

-Osebi sem prisodila nesigurnost… in to medtem, ko sem se pozibavala v svojem majhnem mehurčku udobja, ki mi ga je omogoča prav ta oseba.

V prvem primeru sem prevzela odgovornost za sebe in je delovalo.

V drugem primeru sem samo govorila kako bom prevzela odgovornost za sebe, kar je pripeljalo do konflikta in grobega soočenja s sabo.

V tretjem primeru sem šele dojela, da bo mehurček vsak čas počil in da je v resnici v vprašanju moja ne/sigurnost, ki bo odvisna od mojega (ne)sprejemanja odgovornosti.

Velikokrat sem se spraševala na katerih področjih svojega življenja se precenjujem. Nekaj odgovor mi je pravkar uspelo iztisnit iz sebe. Verjetno bi bilo praktično poiskat še tista področja, na katerih se podcenjujem. Da si jih odpustim in razvijem svoje potenciale, ki mi bodo omogočali kar je najboljše za mene in sočasno za vse življenje.

NE BODI SAMO MISEL IN/ALI BESEDA, BODI ŽIVA BESEDA/ZGLED -

BODI SPREMEMBA, KI JO ŽELIŠ VIDET V SVETU

KATEREGA DEL SI.

KRATKI STIK V KOMUNIKACIJI : na primeru jaz in moj ata

Moj ata ni (bil) ravno najbolj komunikativno bitje (vsaj v družinskem okolju). Kadar komunicira, večkrat govori z ostrim tonom in večkrat ponavlja svoje stavke.

Dopustila sem, da me je njegov način komuniciranja postopoma tako sprovociral, da se v nekem obdobju sploh nisva mogla več vzdržno pogovarjat, ampak sva se bolj ali manj drla drug na drugega. Živiva pod isto streho in vzajemno vsakodnevno 'sikanje' je postalo zelo utrujajoče in obremenjujoče.

Obtoževala sem ateja, da me tako ne posluša in zato tudi ne razume, da se ne zna drugega kot dret nad mano… in 'neprilike' med nama so se ponavljale. Ko sta z mamo odpotovala na počitnice, sem sama pri sebi sklenila, da dobro premislim kaj lahko naredim za izboljšanje znotraj najinih pogovorov.

Dovolila sem si pomislit, da ni vsega kriv ata, ampak da mogoče tudi jaz ne uporabljam najbolj primernega načina. Da mogoče ata ne bi svojih besed uporabljal v tako 'napadalnem' tonu – če jih ne bi jaz.

Tako sem tuhtala in premlevala kakšni ukrepi bi bili najboljši. Največji problem sem videla v svoji takojšnji 'agresivni' reakciji na atejove besede. Tako sem se odločila, da odslej ne bom več kar s prve 'bleknila' nazaj kakorkoli mi bo že prišlo na jezik, ampak bom pred odgovorom počakala par trenutkov in mu poskušala odgovorit zmirnega.

Starša sta prišla s počitnic. Atejove besede so se mi spet zdele napadalne. Zadržala sem se, naredila kak vdih-izdih in mu mirno odgovorila. Uganete kaj se je zgodilo? Po mojem odgovoru je tudi on umiril svoj ton in lahko sva se dokaj prijetno pogovarjala. Za nekaj časa. Ko sem zaznala, da je kdo izmed naju začel govorit v osornem stilu, sem spet počakala en dih in tako normalizirala pogovor.

Teden dni sem tako namerno prakticirala 'dih pred reakcijo' na njegove besede in pozitivni učinki so bili skoraj neverjetni – ampak resnični! Po tednu dni sem se razvadila in zapadla nazaj v star vzorec takojšnje reakcije in poznana zgodba z drenjem se je spet ponovila.

Ampaaak – zdaj imam praktično izkušnjo, ki jo lahko ponovno uporabim kadarkoli! Pri komerkoli! In VEDNO BO DELOVALA. Ne mi verjet. Naredi preizkus v določenem času z določeno osebo in jo preizkusi na sebi. Škodit ne more, lahko pa dolgoročno resnično koristi.

Kasneje sem ta princip zasledila tudi med praktičnimi rešitvami za sočasno izboljševanje sebe in sveta, ki jih predstavlja skupina Desteni. –VDIH-VMESNI TRENUTEK-IZDIH-. V vmesnem trenutku preveriš svoje reakcije /sodbe,  jih opustiš in šele nato ubesediš odgovor.

Vsaka izrečena beseda ima posledico… zato je tisti trenutek diha pred ubesedenim vedno na mestu. Posledica pri eni izrečeni besedi, stavku… ni takoj izražena. Ampak besede se (nam) nalagajo… in posledice z njimi.

TRADICIONALNO SRANJE --> Primer 0 : pokristjanjenje

Rodila sem se, krstili so me, starši in botri so se odločili, da me bodo vzgajali v krščanski veri.

To je med drugim zame kot otroka pomenilo tudi prisotnost pri nedeljskih mašah – kjer sem mogla bit čim bolj pri miru in s sklenjenimi rokami in tiho ali pa ponavljat na pamet naučena besedila.

Na silo.

Obred maše se je odvijal vedno po istem programu; več obiskov kot sem opravila, bolj avtomatično sem citirala vedno ene in iste verze, bolj avtomatično sem vstajala in sedala nazaj, vstajala in sedala nazaj, vstajala in sedala nazaj vstajala in…

Najmanj neprijetno mi je bilo stati pri zadnjih vratih. Od tam sem imela vse na očeh. Svetlobne snope, ki so se spuščali skozi okno in ustvarjali občutek 'skrivnostnosti in svetosti'. Pobožne starke v zadnjih vrstah klopi, ki so se vsake toliko zaklepetale in zadrževale smeh. Frizure različnih barv, oblik in opranosti…

Potem so naju s prijateljico kljub odporu poslali na ministrantsko klop – kot da bi to bila nekakšna čast. Tam spredaj je bilo drugačno vzdušje. Tekom maše nama je s prijateljico bilo precej zabavno komunicirat tudi brez besed in zadrževat prepovedan smeh. Ko se je drama/maša končala, je bilo smeha konec. Odpravili smo se v zaodrje/zakristijo, kjer sem videla župnika kot navadnega človeka z vsemi njegovimi kapricami in ne več kot 'posvečenega gospoda'. Po doživetju celotnega zaodrja je izhlapela še zadnja kapljica interesa po obiskovanju velikokrat nesramno hladne cerkve. Ampak do birme smo mogli zdržat… in jaz kot soseda 'skrajno pobožnih' ljudi še tisto leto ministriranja do konca.

Po birmi se začeli aktivni boji. Jaz nisem želela več hodit k maši. Nikogar od mojih vrstnikov ni bilo več tam, bilo pa je veliko starejših žensk. Zgodbe, ki so jih prebirali, so se ponavljale. Tu in tam je sicer bilo kaj zanimivega, marsičesa pa nisem razumela, se mi ni zdelo smiselno… Z velikim naporom mi je v nekem času uspelo prepričat mamo, da ne rabim hodit k maši.

Ampak še vedno ne povsem. Velika noč, božič in žegnanja mi ne uidejo. Tam sem zaradi 'minimalne kvote', ki mi omogoča kompromis z mamo. Ne grem k obhajilu, niti ne molim, samo odsedim/odstojim tam do konca maše/blagoslova in opazujem okolico.

(Spomnim se svojega strahu pred Bogom. Ko sem začela raziskovat svoje telo, sem tisti birmski križ obračala proti steni…

Spomnim se, ko so nam v osnovni šoli pri predmetu etika in družba povedali katera druga verstva še obstajajo – takrat je postalo zanimivo!

Spomnim se, da sem kasneje v svojem raziskovanju srečala zapiske o gnostičnem krščanstvu in se mi ni zdelo tako slabo.

Spomnim se duhovnih vaj, ki sem jih tekom srednje šole obiskala na povabilo prijatelja. Pristop tistih patrov do mladine in delo v skupinah je bilo nekaj čisto drugega kot vegetiranje v cerkvi.)

Moji babici sta hodili k maši še takrat, ko zaradi starosti in bolezni sami nista šli več nikamor drugam. Moja mama gre k maši vsako nedeljo. Čeprav pravi, da ne verjame dobesedno vsega, ampak misli, da obstaja neka višja sila. Pravi – saj pa ni vse, kar tam slišiš za vstran dat, dosti je dobrih naukov. In vztraja: 'spodobi se, vsaj za velike verske praznike, če že drugače ne'.

Sproti, ko sem se otresala krščanstva, sem iskala nove 'pristane' s smislom, ki bi mi nadomestili 'Boga'. Kar nekaj jih je bilo intenzivno zanimivih za določen čas. Navsezadnje sem 'priplula' v takšnega, ki bo prenesel ves čas, ki ostaja na voljo našemu planetu. Imenuje se so-delovanje v tem, kar je najboljše za vsa živa bitja na zemlji. Kar je najboljše za vsa živa bitja, lahko človeštvo udejanji preko enakovrednega denarnega sistema in samodpuščanja nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev.

Eden izmed takšnih vzorcev je tradicija. Tradicija ohranja ločenost med posameznimi skupinami preponosnimi na svojo preteklost. Ampak mi živimo v sedanjosti, ki teži k poenotenju. Zato se skladno s svojo stopnjo samoodgovornosti odpovedujem tako krščanski kot tudi vsem ostalim tradicijam.

Sprejemam človeštvo kot edinega boga. S tem sprejemam svoj del božanskosti, ki ni nič drugega kot so-odgovornost za Življenje ne glede na izraz v človeški, živalski ali rastlinski obliki.

JIN-JANG

Znak JIN-JANG izvira iz Kitajske. 

Najpogostejša razlaga znaka, ki sem jo slišala sama, se glasi: ''Vsako slabo je za nekaj dobro, vsako dobro je za nekaj slabo''.

Iz tega lahko izpeljemo tudi različice:

Kar je lahko zelo dobro za mene, je lahko zelo slabo za tebe.

Kar je lahko zelo dobro za tebe, je lahko zelo slabo za mene.

Kar je lahko zelo dobro za naju, je lahko zelo slabo za živali in rastline.

Kar je lahko zelo dobro za živali in rastline, je lahko zelo slabo za človeka / ljudi.

Desteni upošteva jin-jang princip in ga nadgrajuje: ''Kar je najboljše za vse življenje: ljudi, živali in rastline, je najboljše za posameznika.

In kaj je namen tega kompromisa?

Preprečevanje trpljenja katerega koli živega bitja.

A ni ravno to to, kar si želi vsak posebej in kar si hkrati želimo vsi skupaj?

Študija prostovoljstva : predelane in nepredelane izkušnje prostovoljcev

Osebna izkušnja v skupini 17ih prostovoljcev.

1. PROSTOVOLJCI : DESTONIJCI

Tudi Destonijci smo prostovoljci -

vse dokler se odločamo med aktivnim in pasivnim sodelovanjem,

vse dokler mislimo in se izražamo preko besed.

Tako Prostovoljci kot Destonijci se delno zavedamo:

-da ignoriranje ni rešitev,

-da je potrebno ukrepati takoj (tukaj in zdaj, ''v času tega diha''), sicer se lahko ''negativne'' posledice stopnjujejo,

-da izhajamo iz fizisa - gibanja - spremembe - vibracije.

2. PROSTOVOLJSTVO : NE-NASILJE

Prostovoljci s(m)o zelo delovni; skupina je bila po koncu 1. dela izobraževanja precej fizično izžeta.

Premorejo več samoiskrenosti kot katerikoli drug meni poznan sistem (razen Desteni).

Premorejo več sodelovanja kot katerikoli drug meni poznan sistem (razen Desteni).

Program:

1. dan: prostovoljstvo: od celostnega - vmesne faze - konkretni primeri iz izkušenj

2. dan: mentorstvo: od celostnega - vmesne faze - konkretni primeri iz izkušenj

3. dan: ne-nasilje v 4. osnovnih oblikah:

• psihično
• fizično
• spolno
• ekonomsko

Predelati smo uspeli prve tri oblike (od celostnega - vmesne faze - konkretni primeri iz izkušenj).

Ekonomsko nasilje pa je bilo samo omenjano, ne pa tudi predelano.

Niso še pripravljeni sprejeti soodgovornosti za ekonomsko nasilje...

ker bi si s tem lahko nakopali jezo pravne države,

ki bi jim lahko onemogočila njihovo delo...

O(b)stali s(m)o torej pri fizičnem nasilju.

ki je bilo razdeljeno na: nasilje žrtve nad sabo in na nasilje povzročitelja nad žrtvijo.

S teeeem, da s(m)o obravnavali druge nasilneže in žrtve,

noben pa ni direktno omenjal sebe v teh dveh vlogah...

To je torej drugi manjko.

Prostovoljci se strinjajo/mo, da delamo v dobro drugih,

pri tem pa pozabljajo/mo na sebe...

(Ko sem skupini 16ih omenila samoonadzor kot lastnost mentorja,

so zrli v prazno... Nalahno so začeli prikimavati komaj po vzpodbudi voditeljic - naj izrazijo ne-strinjanje... V nadaljnem sem uporabljala primernejše izraze: samousmerjanje...)

Prostovoljci s(m)o okvirno nekje v fazi zakona ne-privlačnosti:

zanimajo jih/nas nepotešene potrebe žrtve nasilja,

ne pa tudi nepotešene potrebe povzročitelja spolnega nasilja.

Ki je v bistvu hkrati tudi žrtev.

Nisem prepričana, če prostovoljci tega niso opazili

ali so z namenom ostajanja v ''okviru prostovoljstva''

namerno ignorirali sočasnost nasilneža-žrtve...

''Prostovoljci s(m)o dobrovoljci'' in hkrati veliko vedo/vemo o izkustvenem učenju s pomočjo GIBALNIH iger --- fizičnega izražanja!

Po koncu 1. dela izobraževanja smo imeli priložnost deljenja povratnih informacij (preko pisane besede).

• začetna pričakovanja : ne-izpolnjenost
• kaj smo udeleženci pridobili?
• kakšne spremembe predlagamo udeleženci?

Jaz sem izpostavila-zapisala oba manjka:

-pogojenost prostovoljnega dela z že zadovoljenimi osnovnimi življenjskimi potrebami preko dela za denar,

-prevzemanje odgovornosti zase kot sočasen ukrep pri pomoči drugim posameznikom (skupinam...).

In navedla praktični rešitvi:

-EDS / EMS

-DIP.

2. del izobraževanja se odvija v septembru...

ENAKOVREDNOST IN ENOST

predstavljeni preko skupine 
DESTENI

http://desteni.co.za/

''KAR JE NAJBOLJŠE ZA VSE ŽIVLJENJE (ljudi + živali + rastline)

JE NAJBOLJŠE ZA POSAMEZNIKA.''

1 + 1 = 2

1. GLOBALNO - praksa za razvoj človeštva

ENAKOVREDNI DENARNI SISTEM       
http://www.desteni.si/?page_id=137

= prehodna rešitev: enakovreden prenos vrednosti iz denarja na človeka

Dodatne informacije:

-pripravlja se knjiga, prevedena v večino svetovnih jezikov,

-pripravlja se program, ki bo na voljo na demokratičnih volitvah.

+ (sočasno)

1. INDIVIDUALNO - praksa za izboljšanje človeka

DESTENI'I'PROCESS       
  http://desteniiprocess.com/

= čiščenje preteklih omejujočih vzorcev: misli in čustev posameznika

Dodatne informacije:

 -Praksa samoodpuščanja primerna za vsakogar:

http://duskamaglica.blogspot.com/2011/07/samo-odpuscanje.html

+Facebook: Destonijci imamo na profilnih slikah broški Equal Money Sistem in Desteni'I'Process

+YouTube kanali posameznikov